Glavni cilj raziskave objektov in njihovih elementov je bil, da poskušamo čim natančneje ugotoviti starost in vrsto lesa, ki so ga v Idriji uporabili za gradnjo. Les je bil v rudniškem procesu izrednega pomena, kar nam lahko potrdi podatek, da se je leta 1568 za rudniške potrebe porabilo 2000 kosov jamskega lesa, dve leti pozneje pa več kot 1000 smrekovih debel (Lampe, 2007).
Dendrokronologija je sama po sebi zahteven postopek raziskav. Temelji na več postopkih, ki na koncu dajo rezultat dendrokronološkega datiranja. Sestavljen je iz več delov; terenskega in raziskovalnega. Terensko delo je nepredvidljivo in za uspešno izvedbo terja veliko znanja ter improvizacije. Tudi delo v raziskovalnem laboratoriju od nas zahteva doslednost, natančnost in znanje. Laboratorijskemu delu sledi zamudna statistična analiza, njen uspeh pa je odvisen tudi od tega ali imamo na razpolago primerne referenčne kronologije.
Četudi vse postopke opravimo brez napake, se je potrebno zavedati, da je naš glavni element – les, biološki material. Predstavlja živo tkivo in ne moremo predvideti njegovega odziva na poseg človeka. Zaradi vseh naštetih parametrov, datiranje vzorcev ni vedno mogoče.
Datiranje je uspešno, ko dobimo podatek o letu nastanka za vsako letnico. To datacijo lahko z zanesljivostjo potrdimo ob prisotnosti zadnje branike tik pred skorjo. V najboljšem primeru lahko v vzorcu zajamemo tudi skorjo, le ta pa nam potrdi, da imamo res opraviti z zunanjo oz.
najmlajšo braniko. V naših primerih je bilo ogromno lesa že obdelanega, največkrat tesanega, zato lubje večinoma ni bilo prisotno, manjkalo pa je tudi veliko zunanjih branik, kar otežuje interpretacijo rezultatov (Čufar in Strgar, 2011; Čufar in sod., 2018).
Pridobljeni dendrokronološki rezultati povedo, kdaj je bil objekt postavljen, neredko pa odkrijejo tudi obnove objektov, ki niso bile zabeležene v arhivih. Tako pride do razlike v oceni starosti med morebitnim obstoječim gradivom in rezultati dendrokronologije. Ker lahko pride do situacij, kjer se podatki ne ujemajo s pričakovanji, mora biti dendrokronološka analiza brezhibna. Sodelovanje in predvsem medsebojna podpora različnih strok v okvirih svoje strokovne usposobljenosti je pri tovrstnih raziskavah nujna.
Muzejski viri v katere sem dobila vpogled, navajajo podatke o tem, kdaj naj bi se zgradilo obravnavana objekta. Tako muzej navaja, da naj bi se rudarska hiša razvila v 18. in 19. stoletju.
Prav ta, na Bazoviški ulici 4, naj bi bila v sedanji podobi sezidana v drugi polovici 18. stoletja, njena zasnova pa naj bi izvirala že iz 16. oziroma 17. stoletja. Prve dejanske upodobitve Idrije so namreč premalo dosledne, da bi se lahko sklepalo o točnem času njihovega nastanka. Na vojaških zemljevidih iz let 1763 – 1787, (1804) ni označena, verjetno pa jo lahko datiramo pred letom 1792, ko v njeni neposredni bližini odprejo jašek Frančiške. Urbanium iz leta 1976 je najstarejši pisni podatek, ki ga hrani idrijski muzej, in se nanaša na leto 1780, ko naj bi hišo označevala hišna številka 120. Omenjeni so tudi ljudje, ki naj bi živeli v njej (Gnezda, 2002).
Rudar se je v tistih časih zglasil pri vodstvu rudnika in prosil za stavbni prostor, ki mu je bil dodeljen brezplačno. Delo in gradbeni material sta bila poceni, hišo pa se je smelo prodati samo rudarju. Ta obravnavana hiša ni bila v rudniški temveč v zasebni lasti, čemur gre najverjetneje pripisati dejstvo, da se o njej danes ve le malo in, da ni veliko ohranjenih dokumentov, načrtov ter gradbenih dovoljenj. To pomeni, da je rekonstrukcija njene zgodovine zelo težavna (Gnezda, 2002).
Podatki, ki smo jih pridobili z dendrokronološko raziskavo umeščajo les, ki smo ga vzorčili na lokaciji rudarske hiše, približno v leto 1700. To pomeni, da datirano leto ni v skladu z razpoložljivimi podatki o prvotni postavitvi objekta. To si lahko razlagamo kot dejstvo, da je bil les ponekod že predhodno vgrajen in nato ponovno uporabljen pri gradnji tega objekta ali pa je bila hiša zgrajena dosti prej kot leta 1780. Izključujemo možnost, da bi bil les posekan in nato tako dolgo skladiščen. Gozdovi so bili v tistih letih v rudniški lasti in les je rudar vedno kupil z namenom, da ga takoj uporabi (Lampe, 2007).
Vsekakor na tej točki ne izključujemo možnosti nadaljnje raziskave, kjer bi se uskladili obe teoriji; analiza naše stroke ter zgodovinska.
Muzejski vir za naš drugi objekt (idrijska kamšt) navaja izgradnjo v letu 1790. Takrat naj bi se postavilo vodno kolo ob Jožefovem jašku. Uspešno naj bi delovalo kar 150 let.
Mestni muzej Idrija navaja več obnov. Ena naj bi bila leta 1951, saj je kolo nehalo delovati leta 1948, ko je velika povodenj podrla stari jez pri Kobili na Idrijci. Obnovo so izvedli zaradi ponovne otvoritve objekta leta 1954, ko je njegovo upravljanje prevzel muzej. Tistega leta naj
bi se zamenjalo napere, korce in obod. Prav na slednjih je moč opaziti novejši les, med tem, ko napere dajejo vtis starejšega lesa. Zabeležena je tudi obnova leta 1991, ko naj bi se kolo ponovno obnovilo, kaj pa ni pa natančno zabeleženo.
Med drugim je omembe vredna tudi situacija okrog leta 1970, ko je spomeniku grozila velika nevarnost. Kazati so se pričele posledice petstoletnega rudarjenja v Idriji. Nestabilne razmere;
pogrezanje terena in drsenje griča, so povzročile velike poškodbe in kazalo je, da se bo idrijska kamšt podrla. Do metra debeli kamniti zidovi trdnjavsko močnih temeljev so začeli popuščati, na drugi strani pa se je kamen pod pritiskom drobil. Takrat so bile močno poškodovane napere in ostali deli kolesa (Bevk, 1998).
Potrebno se je zavedati, da je kamšt delovala kar 150 let in, da je bila vsakodnevno izpostavljena ogromni količini vode. To pomeni, posledično, več obrabe in več obnov, ki žal niso bile natančno zabeležene.
Podatki, ki smo jih pridobili z dendrokronološko raziskavo, les kamšti uvrščajo v čas po letu 1923. Potrebno je poudariti, da pri nobenem vzorcu v izvrtek nismo zajeli zadnje branike pod skorjo. Zadnja branika je namreč pomembna za uspešno datiranje, saj nam le-ta zanesljivo potrdi, da drevo ni več rastlo in, da je bila to zadnja letnica pred koncem obdobja rasti. Napere, katere smo vzorčili, so bile namreč v tolikšni meri obdelane in tesane, da zadnje branike niso bile več prisotne.
To pomeni, da moramo končnemu letu 1923 dodati še leta za manjkajoče (odtesane) branike.
Muzej poroča o prenovi med letoma 1951 in 1954. Naši rezultati nakazujejo tudi zgodnejšo prenovo, pred več kot 90. leti, žal pa nismo zasledili lesa, ki bi bil del originalne konstrukcije, torej iz leta 1790.
Ta naloga je prva tovrstna raziskava na področju identifikacije in dendrokronološke raziskave lesa na teh dveh objektih in nasploh objektih v Idriji. Njene ugotovitve bi lahko v prihodnosti pomagale pri podrobnejših interpretacijah starosti obravnavanih objektov.
5.2 SKLEPI
Na podlagi sodelovanja z Mestnim muzejem Idrija smo vzorčili dva objekta, ki sta del muzejske zbirke. To sta rudarska hiša in leseno vodno kolo – kamšt.
Z metodo dendrokronološkega vzorčenja smo odvzeli 32 vzorcev (izvrtkov). Od tega je bilo 31 vzorcev identificiranih kot les jelke in en vzorec (RUD13) kot les smreke.
Na objektu rudarska hiša na naslovu Bazoviška ulica 4, 5280 Idrija, smo odvzeli 20 vzorcev.
Z identifikacijo lesa smo ugotovili, da so lesene konstrukcije v hiši pretežno iz lesa jelke (Abies alba), natančneje: 19 vzorcev je jelov les, 1 vzorec pa les smreke (Picea abies). Uspešno je bilo datiranih 11 vzorcev. Datacije vzorcev z zadnjo braniko pod skorjo predstavljajo naslednja leta:
• RUD01 = 1680
• RUD08 = 1651
• RUD12 = 1602
• RUD13 = 1699
• RUD20 = 1672
Datirani vzorci nakazujejo leta poseka dreves za konstrukcijo, in ne, kdaj je bila hiša postavljena. Podatki, ki jih navaja mestni muzej Idrija kažejo, da za obdobje v katerem naj bi bila ta hiša postavljena, ne obstaja dovolj zanesljive literature. Se pa na podlagi obstoječega gradiva in vedenja o tej hiši njeno izgradnjo umešča nekje v leto 1780. Naši rezultati nakazujejo, da je bistveno starejša.
Na objektu idrijske kamšti, na naslovu Vodnikova ulica 22, 5280 Idrija, smo odvzeli 12 vzorcev.
Z identifikacijo smo ugotovili, da so leseni elementi pretežno iz jelovega lesa. Natančneje, vseh 12 vzorcev je les jelke (Abies alba). Uspešno je bilo datiranih 8 vzorcev, od katerih nobeden ni imel zadnje branike pod skorjo. Datacije vzorcev z zadnjo braniko datirano od 1882 do 1923, nakazujejo, da je bil ves les verjetno posekan po letu 1923.
Leto, v katerega uvrščajo leseno vodno kolo 1790, tako ni bilo potrjeno, saj je bil raziskani les posekan več kot 100 let kasneje. Glede na to, da je kamšt delovala kar 150 let, je zelo verjetno da so jo morali obnavljati. Mestni muzej Idrija navaja popravila okrog leta 1950, 1970 in leta 1991, naši rezultati pa kažejo že na prenovo po letu 1923.
Obseg podatkov o obnovah žal ni zadosten, da nam bi lahko potrdili menjavo elementov kolesa.
Se pa leta 1950, štiri leta pred otvoritvijo objekta kamšti, za širšo javnost omenja le nujna ureditvena dela; torej dela, v katera naj ne bi bila vključena večja popravila in obnove.