Najbolj pomembni dendrokronološki kazalniki ujemanja so:
• TVBP – koeficient TVBP sta v dendrokronologijo leta 1973 uvedla Baillie in Pilcher.
Glavni namen izračunavanja te vrednosti je, da pridobimo najboljše razmerje podrobnosti med dvema kronologijama oziroma zapisoma. Koeficient po definiciji predstavlja razmerje med neenakostjo dveh aritmetičnih sredin in njihovimi običajnimi oziroma standardnimi odkloni (Levanič, 1996).
• Glk – koeficient časovne skladnosti (nemško Gleichläufigket), ki nam pove mero ujemanja dveh kronologij na opazovanem intervalu. Pri tem primerjamo dva vzorca rasti med seboj. Izraža se ga v odstotkih in to pomeni, da zavzema vrednosti od 0 % do 100 %. Bolj kot sta si dva zapisa oziroma dve kronologiji med seboj podobni, večja je vrednost glk. Meja, ki jo širina branik mora doseči, da bo dosegla značilno podobnost je 70 % (Levanič, 1996).
• OVL – koeficient časovnega prekrivanja dveh kronologij v letih (angleško Overlap).
Ta podatek je najbolj pomemben, ko med seboj primerjamo dve kronologiji. Do boljših statističnih podatkov pride takrat, kadar je prekrivanje daljše in imamo večji vzorec za primerjavo (Levanič, 1996).
Eden izmed podatkov, ki ga program izpiše in je najpomembnejši za našo raziskavo, je ujemanje t-vrednosti (TVBP). Ta nam poda podatek o ujemanju dveh zaporedij širin branik.
Vse te podatke program izpiše v obliki vrednosti ali pa jih prikaže grafično. Datiranje lahko potrdimo, če sta statistična kazalnika, koeficient skladnosti Gleichläufigket (GLK) nad 65 % in t-vrednost po Baillie in Pilcherju (TVBP) enaka ali večja od 4 (Levanič, 1996).
4 REZULTATI
4.1 RUDARSKA HIŠA
Identifikacija lesa in dendrokronološke datacije
S pomočjo stereo mikroskopa smo vse vzorce pregledali in določili vrsto lesa. Ker smo že na terenu izključili možnost lesa listavca, smo sklepali, da bo naša datirana vrsta bodisi navadna smreka (Picea abies), bodisi bela jelka (Abies alba).
Obe vrsti sta brez obarvane jedrovine, med seboj pa ju ločimo predvsem po prisotnosti smolnih kanalov. Smrekovina ima namreč normalne smolne kanale; to pomeni, da je smola naravna karakteristika lesa, med tem, ko ima jelov les samo poškodbeno – travmatske smolne kanale, kar pomeni, da so prisotni le kot rezultat ranitve.
Slika 31: Vzorci RUD01-RUD10 Slika 30: Vzorci RUD11- RUD20
Od vseh dvajsetih vzorcev, ki smo jih vzorčili na lokaciji rudarske hiše, je samo vzorec RUD13 (vzorčen na prehodu iz prvega v drugo nadstropje) identificiran kot les smreke. Dejstvo , da je danes gozd v okolici Idrije poraščen tudi s smreko, prisotnost smrekovine v uporabljenem gradbenem materialu ne preseneča.
Na sliki 32 prikazujemo primerjavo vzorcev RUD13, RUD14 in RUD15. Edini vzorec smrekovega lesa je prikazan na sliki 32 levo; lepo so vidni svetlejši smolni kanali na območju temnejšega kasnega lesa.
Smrekov les je običajno rumenkasto bel. Viden je lep postopen prehod iz svetlega ranega lesa, v temno rdeč kasni les. Opazimo tudi smolne kanale, ki so vidni kot svetle pike. Smolnih kanalov pri jelovini ni in prav to je glavna razlika teh izjemno podobnih drevesnih vrst. Poleg tega je običajno smrekovina bolj belkaste barve, med tem, ko jelovina daje občutek prisotnosti sivkasto vijolične barve.
Tudi pri jelovini opazimo lep in postopen prehod iz ranega v kasni les. Branike lahko zlahka razločimo. Jelov les za razliko od smrekovega lesa nima leska.
Slika 32: Primerjava vzorcev – levo vzorec RUD13 (smreka), v sredini vzorec RDU14 (jelka) in desno vzorec RUD15 (jelka)
Datiranje in interpretacija rezultatov
Odvzeti vzorci na objektu rudarske hiše so imeli od 20 pa do 118 branik. Med dvajsetimi odvzetimi vzorci je bilo kar 9 vzorcev z manj kot 30 branikami, zato datiranja na teh vzorcih nismo izvedli. Premalo branik namreč predstavlja omejitev za izračun statističnih kazalnikov za uspešno dendrokronološko datiranje (Čufar in Levanič, 2000).
Največ uspešno datiranih vzorcev prihaja iz kleti (vzorca RUD20 in RUD19), pritličja (RUD18, RUD17, RUD16 in RUD15) in iz stopnišča prehoda iz prvega v drugo nadstropje (RUD12 in RUD13). Rezultati datacij za posamezne vzorce so vidni v preglednici 1.
Kot rezultat datiranja vzorcev nam program TsapWin podatke o širini branik pretvori v tri oblike, in sicer:
• kot tabelo z vsemi pomembnimi statističnimi koeficienti,
• kot krivuljo zaporedja širin branik v sinhronem položaju in
• kot grafični prikaz, kjer je razvidno ime zaporedja in njegov razpon ter datiranje
V preglednici številka 1 je prikazano sinhroniziranje zaporedij širin branik v obliki koeficientov. Opazimo lahko, da ima večina uspešno datiranih vzorcev izpolnjene vse pogoje:
TVBP je večji ali enak 4, GLK pa je večji od 69%.
Preglednica 1: Pregled analiziranih vzorcev ter datacije s pripadajočimi statističnimi podatki za objekt rudarska
V preglednici 2 lahko najdemo podatke o odvzemih vzorcev v hiši. Kljub temu, da je bil les obdelan in vgrajen, smo bili pri vzorčenju uspešni, saj smo odvzeli kar nekaj vzorcev s prisotno zadnjo braniko pod skorjo. Pri primerih kjer zadnje branike pod skorjo ne uspemo zajeti, dobljeni datum obravnavamo kot ''terminus post quem'', kar pomeni, da je datirani letnici potrebno dodati še ocenjeno število let do poseka (v kolikor je to mogoče oceniti) (Čufar in sod, 2018).
Preglednica 2: Podatki o mestih odvzema ter ostale podrobnosti
(2 nadstropje nad vratki desno) jelka
DA 29 nedatirano
(2 nadstropje levo, pod vratki) jelka
DA 53 1651
RUD09A ŠPIROVEC OSTREŠJA
(1 nadstropje balkon predsoba) jelka
DA 47 nedatirano
RUD10A ŠPIROVEC OSTREŠJA
(1 nadstropje balkon zunaj) jelka
69 nedatirano
RUD11A ŠPIROVEC OSTREŠJA
(1 nadstropje balkon zunaj) jelka
57 1666
RUD12A TRAM (prehod iz prvega v
drugo nadstropje, stopnišče) jelka
DA 50 1602
RUD13A TRAM (prehod iz prvega v
drugo nadstropje, stopnišče) smreka DA 69 1699
RUD14A TRAM (prehod iz prvega v
drugo nadstropje, stopnišče) jelka
RUD19A KLET STROP ( v spodnjem
levem kotu) jelka
68 1686
RUD20A KLET STROP (v zgornjem
desnem kotu) jelka
DA 54 1672
Postopek prikazanih datacij je bil sledeč: v prvem koraku smo meritve posameznih vzorcev primerjali s slovensko referenčno jelovo krivuljo ABAL2002. Določeni vzorci (Rud01, RUD12, RUD16, RUD17, RUD18 in RUD20) so se lepo ujeli s referenčno krivuljo in smo lahko na podlagi tega potrdili njihovo datacijo. Iz datirani vzorcev smo konstruirali kronologijo objekta (RudHK1) (slika 34) in s pomočjo novonastale krivulje nato uspešno datirali še nekaj ostalih vzorcev (Rud08, 11, 13, 15 in 19). Vsi uspešno datirani vzorci so prikazani na časovni osi na sliki 33.
Sample Ref. OVL Glk TVBP DateL DateR RudHK1 ABAL2002 113 41 4,3 1578 1690
Slika 33: Razpon datiranih zaporedij širin branik z objekta rudarska hiša
Slika 34: Primerjava krivulje RudHK1 (rdeča črta) s slovensko referenčno jelovo krivuljo in kazalniki datiranja (OVL – koeficient časovnega prekrivanja, Glk – koeficient časovne skladnosti, TVBP – razmerje med neenakostjo dveh aritmetičnih sredin in njihovimi običajnimi oziroma standardnimi odkloni, DateL – letnica
najstarejše branike, DateR – letnica najmlajše branike)
Lesne vrste in datacije na načrtu hiše
V rudarski hiši smo vzorčili v štirih nadstropjih – klet, pritličje, 1. nadstropje in 2. nadstropje.
Vzorčili smo les, ki se nam je zdel na podlagi vizualne ocene najboljši za vzorčenje.
2. nadstropje: 54 m2
Slika 35: Načrt 2. nadstropja: 17-veža in stopnišče, 18-štiblc, 19-hiša, 20-kamrca, 21-kuhinja, 22 špajz (M. Pivk, prerisano po načrtih v lasti MM Idrija)
V 2. nadstropju smo v podstražnici vzeli vzorce RUD01, RUD02 in RUD03. Ob izstopu iz te smo na vhodu vanjo (nad majhnimi vrati) vzeli vzorce RUD04, RUD06 in RUD07. V legi na tleh smo odvzeli vzorec številka RUD08. Desno od vrat smo v špirovcu odvzeli vzorec RUD05 (slike 35-39).
Slika 36: Vzorci RUD01, RUD02 in RUD03
Slika 37: Legenda oznak na mikro sliki vzorcev
Slika 38: Vzorci RUD04, RUD05, RUD06, RUD07 in RUD08
Ob prehodu iz drugega v prvo nadstropje smo v legi ob stopnišču odvzeli vzorce RUD12, RUD13 in RUD14 (slika 39).
Slika 39: Vzorci RUD12, RUD13 in RUD14
Prvo nadstropje: 60 m2
Slika 40: Načrt 1.nadstropja: 10-veža in stopnišče, 11-špajz, 12-hiša, 13-kamrca, 14-kuhinja, 15-podstrešje (wc in drvarnica), 16-gank (M. Pivk, prerisano po načrtih v lasti MM Idrija)
V prvem nadstropju smo vzorčili les v majhni podstražnici in na balkonu, v katera pridemo skozi črno kuhinjo. V podstražnici smo v špirovcu odvzeli vzorec RUD09, na balkonu smo prav tako vzorčili les špirovca, pod zaporednima številkama RUD10 in RUD11 (slike 40-43).
Slika 41: Vzorec RUD09
Slika 42: Vzorec RUD10
Slika 43: Vzorec RUD11
Načrt pritličja: 65 m2
Slika 44: Načrt pritličja: 2-veža, 3-hiša, 4-kamrca, 5-kuhinja, 6-suho stranišče, 7-gank, 8-špajz, 9-drvarnica (M.
Pivk, prerisano po načrtih v lasti MM Idrija)
V pritličju smo v kamri, ki se nahaja levo iz osrednjega prostora, odvzeli vzorce stropnikov in sicer RUD16, v osrednjem prostoru pa smo odvzeli vzorce RUD15, RUD17 in RUD18 (slike 44-46)
Slika 45: Vzorec RUD16
Slika 46: Vzorci RUD15, RUD17 in RUD18
Zadnje vzorčenje smo izvedli v kleti, kjer smo vzorčili v lesne tramove, odvzeli pa smo vzorca RUD19 in RUD 20 (slika 47 in 48).
Načrt kleti: 30 m2
Slika 47: Načrt kleti (M. Pivk, prerisano po načrtih v lasti MM Idrija)
Slika 48: Vzorci RUD19 in RUD20
4.2 IDRIJSKA KAMŠT
Identifikacija lesa in dendrokronološke datacije
Tudi na objektu idrijske kamšti smo ob vzorčenju takoj izključili možnost, da bi obravnavani les bil identificiran kot les listavca. Okoli pogonske gredi smo opazili les hrasta, vendar le tega nismo vzorčili, saj je element vgrajen s prečno ravnino naprej, kar pomeni, da letnic ne bi mogli zajeti v sam vzorec. Vzorčili smo samo napere - diagonalne tramove, ki so vgrajeni v sredini oboka kolesa (slika 49).
Slika 49: Vzorci KAM01-KAM12
Po meritvah posameznih vzorcev in izpisu grafičnih podatkov je sledila medsebojna primerjava širin branik. Vse vzorce smo primerjali z referenčno krivuljo. Pri naši analizi je bila uporabljena slovenska referenčna jelova krivulja ABAL2002. Obstaja verjetnost, da se nekateri vzorci ne sinhronizirajo z omenjeno krivuljo. To se je v našem primeru tudi zgodilo – vzorci KAM01, KAM02, KAM03 in KAM05 se niso prvotno uskladili z referenčno krivuljo.
To pomeni, da lahko iz več sinhroniziranih krivulj vzorcev izračunamo povprečje, ki se imenuje kronologija objekta (slika 51). Za obravnavani objekt lahko sestavimo eno krivuljo (če je bil obravnavani les posekan v istem obdobju) ali pa več krivulj (če je v objektu več različnih časovno oddaljenih elementov) (Čufar in Strgar, 2011).
V preglednici št. 3 so prikazani podatki sinhronizacije zaporedij širin branik s statističnimi kazalniki datiranja (koeficienti TVBP, Glk in Ovl).
Preglednica 3: Pregled analiziranih vzorcev ter datacije s pripadajočimi statističnimi podatki za objekt idrijska kamšt
Podatki o številu branik so na lesenem vodnem kolesu dokaj obetavni, opazimo lahko namreč, da je najmanjše število branik na vzorcu KAM06 le 33. Največje število branik je na vzorcu KAM02 in sicer 139.
V preglednici 4, so zbrani podatki o mestih odvzema, o morebitni prisotnosti stržena ali zadnje branike na vzorcu, število branik in najpomembnejše – datum zadnje branike, v kolikor smo lahko datirali posamezen vzorec.
Preglednica 4: Podatki o mestih odvzema ter ostale podrobnosti
Na objektu kamšt smo torej sestavili kronologijo objekta. Poimenovali smo jo Kam-tk1.
Sestavljajo jo vzorci KAM07, KAM08, KAM09 in KAM10. Kronologija objekta obsega leta od 1757 do 1923 (slika 50).
Oznaka
vzorca Del
konstrukcije Lesna vrsta Zadnja
branika Št.
Sample Ref. OVL Glk TVBP DateL DateR Kam-tk1 ABAL2002 167 68 5,6 1757 1923
Posameznih zaporedij širin branik KAM01, KAM02, KAM03 in KAM05 nismo mogli datirati z referenčno jelovo kronologijo, sinhronizirali pa smo jih s krivuljo objekta Kam-tk1. V naslednjem koraku smo lahko naredili končno kronologijo objekta Kam-tk2, kamor so vključeni vsi datirani vzorci na objektu (Kam-tk1 in KAM01, KAM02, KAM03, KAM05).
Vzorcev KAM04 in KAM06 nismo mogli datirati.
Ker se datacije idrijske kamšti niso ujemale s pred-datacijami na osnovi arhivskih virov, so naše datacije preverili še kolegice in kolegi v dendrokronološkem laboratoriju BOKU - Institut für Holztechnologie und Nachwachsende Rohstoffe; Konrad Lorenz-Straße 24, 3430 Tulln an der Donau. V avstrijskem laboratoriju so naše vzorce primerjali z njihovimi referenčnimi krivuljami in sicer z AlpAA, AUTAA in nekaterimi kronologijami objektov. Njihova analiza je dodatno potrdila naše rezultate (preglednica 5).
Slika 50: Novonastala kronologija objekta KAM-tk1
Slika 51: Primerjava krivulje KAM-tk1 (rdeča črta) s slovensko referenčno krivuljo in kazalniki datiranja (OVL – koeficient časovnega prekrivanja, Glk – koeficient časovne skladnosti, TVBP – razmerje med neenakostjo
dveh aritmetičnih sredin in njihovimi običajni
Preglednica 5: Podatki o dataciji vzorcev kamšti iz avstrijskega dendrokronološkega laboratorija
Iz zgornje preglednice lahko opazimo, da so rezultati datacije enaki, kazalniki datacije pa nekoliko drugačni kot po primerjavi s slovensko kronologijo.
Na sliki 52 je tako prikazana kronološka krivulja objekta idrijska kamšt z vsemi datiranimi vzorci. Najstarejši vzorec s pričetkom rasti sega v leto 1736, najmlajši vzorec se zaključi v leto 1923, vendar ni bilo na nobenem od analiziranih vzorcev prisotne zadnje branike. Prikazani rezultati nakazujejo, da je bila kamšt prenovljena po letu 1923, manjkajoče branike pod skorjo pa nakazujejo, da bi bil datirani les lahko uporabljen med eno od dokumentiranih prenov.
Slika 52: Razpon datiranih zaporedij širin branik z objekta kamšt
Lesne vrste in datacije na načrtu kamšti
Na objektu kamšti, smo vzorčili napere v sredini oboda kolesa. Vzorčili smo v naključnem vrstnem redu, oz. tako, kot naj bi bilo najbolj primerno za težavno vzorčenje med plezanjem po naperah kolesa.
Slika 53: Načrt kamšti (M. Pivk, prerisano po načrtih v lasti Mestnega muzeja Idrija)
Slika 54: Vzorci KAM01, KAM02, KAM03 in KAM05
Slika 55: Vzorec KAM04
Slika 56: Vzorec KAM06
Slika 57: Vzorec KAM07
Slika 58: Vzorec KAM08
Slika 59: Vzorci KAM09, KAM10, KAM11 in KAM12
5 RAZPRAVA IN SKLEPI 5.1 RAZPRAVA
Glavni cilj raziskave objektov in njihovih elementov je bil, da poskušamo čim natančneje ugotoviti starost in vrsto lesa, ki so ga v Idriji uporabili za gradnjo. Les je bil v rudniškem procesu izrednega pomena, kar nam lahko potrdi podatek, da se je leta 1568 za rudniške potrebe porabilo 2000 kosov jamskega lesa, dve leti pozneje pa več kot 1000 smrekovih debel (Lampe, 2007).
Dendrokronologija je sama po sebi zahteven postopek raziskav. Temelji na več postopkih, ki na koncu dajo rezultat dendrokronološkega datiranja. Sestavljen je iz več delov; terenskega in raziskovalnega. Terensko delo je nepredvidljivo in za uspešno izvedbo terja veliko znanja ter improvizacije. Tudi delo v raziskovalnem laboratoriju od nas zahteva doslednost, natančnost in znanje. Laboratorijskemu delu sledi zamudna statistična analiza, njen uspeh pa je odvisen tudi od tega ali imamo na razpolago primerne referenčne kronologije.
Četudi vse postopke opravimo brez napake, se je potrebno zavedati, da je naš glavni element – les, biološki material. Predstavlja živo tkivo in ne moremo predvideti njegovega odziva na poseg človeka. Zaradi vseh naštetih parametrov, datiranje vzorcev ni vedno mogoče.
Datiranje je uspešno, ko dobimo podatek o letu nastanka za vsako letnico. To datacijo lahko z zanesljivostjo potrdimo ob prisotnosti zadnje branike tik pred skorjo. V najboljšem primeru lahko v vzorcu zajamemo tudi skorjo, le ta pa nam potrdi, da imamo res opraviti z zunanjo oz.
najmlajšo braniko. V naših primerih je bilo ogromno lesa že obdelanega, največkrat tesanega, zato lubje večinoma ni bilo prisotno, manjkalo pa je tudi veliko zunanjih branik, kar otežuje interpretacijo rezultatov (Čufar in Strgar, 2011; Čufar in sod., 2018).
Pridobljeni dendrokronološki rezultati povedo, kdaj je bil objekt postavljen, neredko pa odkrijejo tudi obnove objektov, ki niso bile zabeležene v arhivih. Tako pride do razlike v oceni starosti med morebitnim obstoječim gradivom in rezultati dendrokronologije. Ker lahko pride do situacij, kjer se podatki ne ujemajo s pričakovanji, mora biti dendrokronološka analiza brezhibna. Sodelovanje in predvsem medsebojna podpora različnih strok v okvirih svoje strokovne usposobljenosti je pri tovrstnih raziskavah nujna.
Muzejski viri v katere sem dobila vpogled, navajajo podatke o tem, kdaj naj bi se zgradilo obravnavana objekta. Tako muzej navaja, da naj bi se rudarska hiša razvila v 18. in 19. stoletju.
Prav ta, na Bazoviški ulici 4, naj bi bila v sedanji podobi sezidana v drugi polovici 18. stoletja, njena zasnova pa naj bi izvirala že iz 16. oziroma 17. stoletja. Prve dejanske upodobitve Idrije so namreč premalo dosledne, da bi se lahko sklepalo o točnem času njihovega nastanka. Na vojaških zemljevidih iz let 1763 – 1787, (1804) ni označena, verjetno pa jo lahko datiramo pred letom 1792, ko v njeni neposredni bližini odprejo jašek Frančiške. Urbanium iz leta 1976 je najstarejši pisni podatek, ki ga hrani idrijski muzej, in se nanaša na leto 1780, ko naj bi hišo označevala hišna številka 120. Omenjeni so tudi ljudje, ki naj bi živeli v njej (Gnezda, 2002).
Rudar se je v tistih časih zglasil pri vodstvu rudnika in prosil za stavbni prostor, ki mu je bil dodeljen brezplačno. Delo in gradbeni material sta bila poceni, hišo pa se je smelo prodati samo rudarju. Ta obravnavana hiša ni bila v rudniški temveč v zasebni lasti, čemur gre najverjetneje pripisati dejstvo, da se o njej danes ve le malo in, da ni veliko ohranjenih dokumentov, načrtov ter gradbenih dovoljenj. To pomeni, da je rekonstrukcija njene zgodovine zelo težavna (Gnezda, 2002).
Podatki, ki smo jih pridobili z dendrokronološko raziskavo umeščajo les, ki smo ga vzorčili na lokaciji rudarske hiše, približno v leto 1700. To pomeni, da datirano leto ni v skladu z razpoložljivimi podatki o prvotni postavitvi objekta. To si lahko razlagamo kot dejstvo, da je bil les ponekod že predhodno vgrajen in nato ponovno uporabljen pri gradnji tega objekta ali pa je bila hiša zgrajena dosti prej kot leta 1780. Izključujemo možnost, da bi bil les posekan in nato tako dolgo skladiščen. Gozdovi so bili v tistih letih v rudniški lasti in les je rudar vedno kupil z namenom, da ga takoj uporabi (Lampe, 2007).
Vsekakor na tej točki ne izključujemo možnosti nadaljnje raziskave, kjer bi se uskladili obe teoriji; analiza naše stroke ter zgodovinska.
Muzejski vir za naš drugi objekt (idrijska kamšt) navaja izgradnjo v letu 1790. Takrat naj bi se postavilo vodno kolo ob Jožefovem jašku. Uspešno naj bi delovalo kar 150 let.
Mestni muzej Idrija navaja več obnov. Ena naj bi bila leta 1951, saj je kolo nehalo delovati leta 1948, ko je velika povodenj podrla stari jez pri Kobili na Idrijci. Obnovo so izvedli zaradi ponovne otvoritve objekta leta 1954, ko je njegovo upravljanje prevzel muzej. Tistega leta naj
bi se zamenjalo napere, korce in obod. Prav na slednjih je moč opaziti novejši les, med tem, ko napere dajejo vtis starejšega lesa. Zabeležena je tudi obnova leta 1991, ko naj bi se kolo ponovno obnovilo, kaj pa ni pa natančno zabeleženo.
Med drugim je omembe vredna tudi situacija okrog leta 1970, ko je spomeniku grozila velika nevarnost. Kazati so se pričele posledice petstoletnega rudarjenja v Idriji. Nestabilne razmere;
pogrezanje terena in drsenje griča, so povzročile velike poškodbe in kazalo je, da se bo idrijska kamšt podrla. Do metra debeli kamniti zidovi trdnjavsko močnih temeljev so začeli popuščati, na drugi strani pa se je kamen pod pritiskom drobil. Takrat so bile močno poškodovane napere in ostali deli kolesa (Bevk, 1998).
Potrebno se je zavedati, da je kamšt delovala kar 150 let in, da je bila vsakodnevno izpostavljena ogromni količini vode. To pomeni, posledično, več obrabe in več obnov, ki žal niso bile natančno zabeležene.
Podatki, ki smo jih pridobili z dendrokronološko raziskavo, les kamšti uvrščajo v čas po letu 1923. Potrebno je poudariti, da pri nobenem vzorcu v izvrtek nismo zajeli zadnje branike pod skorjo. Zadnja branika je namreč pomembna za uspešno datiranje, saj nam le-ta zanesljivo potrdi, da drevo ni več rastlo in, da je bila to zadnja letnica pred koncem obdobja rasti. Napere, katere smo vzorčili, so bile namreč v tolikšni meri obdelane in tesane, da zadnje branike niso bile več prisotne.
To pomeni, da moramo končnemu letu 1923 dodati še leta za manjkajoče (odtesane) branike.
Muzej poroča o prenovi med letoma 1951 in 1954. Naši rezultati nakazujejo tudi zgodnejšo prenovo, pred več kot 90. leti, žal pa nismo zasledili lesa, ki bi bil del originalne konstrukcije, torej iz leta 1790.
Ta naloga je prva tovrstna raziskava na področju identifikacije in dendrokronološke raziskave lesa na teh dveh objektih in nasploh objektih v Idriji. Njene ugotovitve bi lahko v prihodnosti pomagale pri podrobnejših interpretacijah starosti obravnavanih objektov.
5.2 SKLEPI
Na podlagi sodelovanja z Mestnim muzejem Idrija smo vzorčili dva objekta, ki sta del muzejske zbirke. To sta rudarska hiša in leseno vodno kolo – kamšt.
Z metodo dendrokronološkega vzorčenja smo odvzeli 32 vzorcev (izvrtkov). Od tega je bilo 31
Z metodo dendrokronološkega vzorčenja smo odvzeli 32 vzorcev (izvrtkov). Od tega je bilo 31