OPREDELITEV POUKA NA PROSTEM

Potrebe po raznolikih načinih poučevanja so se skozi čas spreminjale, zato so tudi strokovnjaki definicije pouka na prostem, s tem skladno, razvijali in dopolnjevali (Fägerstam, 2012). V literaturi tako zasledimo zapise številnih avtorjev, ki pouk na prostem večkrat povezujejo z izrazi, kot so: pouk zunaj učilnice, pustolovski pouk, zunanje aktivnosti, izkušenjska pedagogika, okoljska vzgoja na prostem (Straker, 2014). Mnogi raziskovalci različno opredelijo pouk na prostem, vsem je skupno to, da ga umeščajo v zunanji svet, stran od štirih sten učilnice (Council for Learning Outside the Classroom, 2020; English Outdoor Council, 2015;

Fägerstam, 2012; Skribe Dimec, 2014).

Klasično opredelitev pouka na prostem sta leta 1958 med prvimi postavila George W.

Donaldson in Louise E. Donaldson. Pouk na prostem sta opredelila kot učenje v naravi, o naravi ter za naravo. To pomeni, da je pouk na prostem namenjen preučevanju narave in poteka v naravnem okolju. Ta opredelitev je še vedno ustrezna, vendar je nekoliko omejujoča z več vidikov: (1) pouk na prostem ne vključuje le naravoslovnega področja, ampak tudi marsikatero drugo predmetno področje, (2) pouk na prostem uresničuje cilje, ki niso vezani le na poznavanje narave, temveč tudi na razvoj akademskih, osebnostnih, družbenih in drugih spretnosti (Fägerstam, 2012), (3) mnogi strokovnjaki (Council for Learning Outside the Classroom, 2020;

Gilbertson, Bates, McLaughlin in Ewert, 2006; Skribe Dimec, 2014) v pouk na prostem vključujejo tudi dejavnosti, ki se izvajajo v zaprtih prostorih (na primer v muzejih, galerijah itn.).

Širšo opredelitev pouka na prostem je kasneje postavil Priest (1986), ki pravi, da je pouk na prostem eksperimentalna in izkušenjska učna metoda, ki poteka zunaj štirih sten učilnic, na prostem. V širšem smislu zajema vse: od vzpenjanja na visoke vrhove, učne ure na prostem v okolici šole, opazovanje ptic skozi okno idr. Zahteva uporabo vseh čutil in področij (kognitivnega, čustvenega, motoričnega) ter temelji na interdisciplinarnih učnih načrtih in celostnem razumevanju sveta. P. Ford (1986) dodaja, da pouk na prostem v ospredje postavlja odnose med ljudmi in naravnimi viri.

Rickinson idr. (2004) definirajo pouk na prostem kot širok in zapleten koncept učenja in poučevanja, ki zajema široko paleto izobraževalnih dejavnosti v različnih okoljih. Pri tem izključujejo dejavnosti, ki potekajo v zaprtih prostorih, kot so: muzeji, galerije, živalski vrtovi ter aktivnosti pri športni vzgoji, razen tistih, ki potekajo zunaj. Dillon idr. (2005, v

4

Straker, 2014) definirajo pouk na prostem kot pouk v tistih območjih, v katerih učenci raziskujejo in doživljajo znane in neznane pojave, ki potekajo onstran normalnih omejitev v učilnici.

Gilbertson idr. (2006) opredelijo pouk na prostem kot celosten pristop do učenja, ki vključuje naravo, posameznikovo okolje ter skupnost. Pouk na prostem je ena izmed metod poučevanja, ki temelji na podlagi interdisciplinarnih učnih načrtih, pri čemer je velik poudarek na neposrednih in veččutnih izkušnjah. Strokovnjaki iz organizacije Department for Education and Skills (2006) dodajajo, da so neposredne izkušnje, ki jih pridobijo učenci pri pouku na prostem, tudi glaven namen takšnega pouka. Z njimi učni proces lažje poteka. Tako se pouk na prostem, po besedah J. Straker (2014) in D. Skribe Dimec (2014), sklicuje tudi na izkušenjsko učenje oz.

izobraževanje. To je proces pridobivanja znanja ter spretnosti skozi neposredne izkušnje.

Učenci lahko konkretne izkušnje pridobivajo kjerkoli, tudi v učilnici (Straker, 2014), vendar pa je pouk na prostem vir, s katerim učencem zagotovimo različne, ravno prav zahtevne ter vznemirljive izkušnje, iz katerih spoznavajo bližnjo ter širšo okolico, drug drugega ter sami sebe (Council for Learning Outside the Classroom, 2020; Gilbertson idr, 2006; Skribe Dimec, 2014; What is Outdoor Learning?, 2018). J. Straker (2014) dodaja, da morajo učitelji pri pouku na prostem upoštevati interese učencev ter obravnavati aktualne probleme lokalnega okolja, saj je po besedah I. Kavčič (2016) pouk na prostem učenje, ki poteka v resničnem svetu.

V. Štemberger (2012) pouk na prostem poimenuje kot posebno vrsto učilnice, ki učencem ponuja možnosti za drugačno doživljanje učenja in poučevanja. Po mnenju D. Skribe Dimec (2014) ta posebna oblika organiziranega učenja poteka zunaj šolskih stavb, in sicer na različnih lokacijah. Učenci lahko tako ustvarjajo in se učijo na svežem zraku. V pouk na prostem uvrščamo naravoslovne, tehnične in športne dneve ter šole v naravi.

Nekateri drugi viri (English Outdoor Council, 2015) pouk na prostem opredelijo kot dejavnosti in izkušnje, ki običajno potekajo na prostem in pogosto vsebujejo avanturistično komponento ter vključujejo telesno aktivnost. Eden izmed pomembnih poudarkov pouka na prostem je tudi spoštovanje naravnega okolja. Pri tem I. Kavčič (2016) dodaja, da pouk na prostem ponuja priložnosti za razvijanje trajnostnega razmišljanja in delovanja. D. Skribe Dimec (2014) pravi, da tovrsten pouk temelji tudi na teoriji, praksi ter filozofiji okoljske vzgoje.

Okoljska vzgoja ter pouk na prostem sta si sicer v nekaterih pogledih podobna, vendar se med seboj razlikujeta. Namen okoljske vzgoje je vzgajati državljane, ki so seznanjeni z okoljem in z njim povezani problemi, vedo, kako tovrstne probleme reševati in so za to motivirani. Pouk na prostem omogoča učencem učinkovito pridobivanje znanja zaradi izkušenj, ki jih doživijo zunaj učilnic (Skribe Dimec in Kavčič, 2014).

2.1.1 Opredelitev lokacij za pouk na prostem

Pri pouku na prostem ni pomembno le, kaj se učimo, temveč tudi kako in kje poteka učenje (Department for Education and Skills, 2006; Waite in Pratt, 2017). Gilbertson idr. (2006) menijo, da je ravno lokacija oz. prostor tisti, ki zagotavlja primerne pogoje za dobro in učinkovito učenje ter poučevanje. Primeren zunanji prostor, kjer lahko poteka učni proces, omogoča uporabo različnih učnih metod, ki spodbujajo izkustveno učenje ter podpirajo učenčev razvoj na vseh področjih. Po mnenju I. Kavčič (2016) lahko pouk na prostem poteka na povsem običajnih lokacijah izven šol in objektov, kjer ljudje živijo svoje vsakdanje življenje, kjer se gibajo, ustvarjajo, družijo, zabavajo, pridelujejo hrano itn.

5

Lokacije pouka na prostem so tako: šolski prostor in okolica šole (ki zajema šolsko dvorišče in igrišče, zelenice ob šoli, šolski vrt), parki, ulice in urbana okolja, lokacije naravne in kulturne dediščine, muzeji in druge kulturne ustanove (npr. galerije, gledališča, knjižnice), živalski in botanični vrtovi, kmetije ter podeželje, ustanove, ki se ukvarjajo s poukom na prostem (na primer Center šolskih in obšolskih dejavnosti) (Council for Learning Outside the Classroom, 2020; Skribe Dimec, 2014; Waite in Pratt, 2017). Kot smo omenili že prej, se Rickinson idr.

(2004) glede lokacije pouka na prostem opredelijo malo drugače in tako izključujejo lokacije, ki zajemajo dejavnosti v zaprtih prostorih, kot so muzeji, galerije ter živalski vrtovi.

Raziskovalci iz organizacije Council for Learning Outside the Classroom (2020) dodajajo, da je pouk na prostem mogoč in zaželen tudi v drugačnih »učilnicah«, kot so različna življenjska okolja (travniki, gozdovi, jezera, močvirja, reke, obale, gore itn.). Poteka lahko tudi v bolj oddaljenih krajih na prostem (na različnih območjih v sosednjih pokrajinah ter drugod po Evropi in svetu.

Strokovnjaki iz organizacije Department for Education and Skills (2006) pravijo, da je pouk na prostem možno izvajati na štirih glavnih lokacijah. Beames idr. (2012) te lokacije razdelijo v tako imenovane štiri kocentrične kroge oz. cone. Pouk na prostem v prvi coni zajema lokacije v neposredni okolici šole (Beames idr., 2012). To je bogato območje, ki ponuja odlične priložnosti za formalno in neformalno učenje ter igro (Department for Education and Skills, 2006). Druga cona zajema lokacije lokalnega okolja, do koder lahko dostopamo peš oz. z uporabo javnih prevozov (Beames idr., 2012). Tu učenci razvijajo spretnosti za raziskovanje lokalnega okolja (Department for Education and Skills, 2006). Tretjo cono predstavljajo bolj oddaljena območja oz. kraji, ki zahtevajo organizacijo in uporabo prevoza za večje skupine učencev. Četrto cono predstavljajo lokacije različnih nastanitvenih prostorov, kjer potekajo večdnevne ekskurzije in šole v naravi. Zahtevajo daljšo, večdnevno odsotnost od domačega okolja. Vsebujejo specifične logistične izzive, kot so organizacija prevoza in nastanitve, skrb za ustrezno hrano in opremo (Beames idr., 2012). Tu učenci razvijajo ključne veščine, ki jim bodo kasneje v življenju dobro koristile. Razvijajo in pridobivajo samozavest, samopodobo, veščine sodelovanja ter komunikacije (Department for Education and Skills, 2006).

Beames idr. (2012) predlagajo, da je v prvih letnih šolanja najbolj smotrno izvajati pouk na prostem v prvi coni (v okolici šole), kjer učenci postopoma razvijajo odnose med ljudmi in različnimi institucijami ter spoznavajo lokalne ekosisteme. Nato kasneje v ostalih conah (torej v bolj oddaljenih, učencem manj poznanih/neznanih krajih). Strokovnjaki iz organizacije Department for Education and Skills (2006) še dodajajo, da imajo starejši učenci večjo željo po raziskovanju bolj oddaljenih krajev, saj jim ponujajo več izzivov. V raziskavi magistrskega dela, ki jo je med učenci 2. triletja osnovne šole izvedla M. Novljan (2018), ugotovimo, da pouk na prostem v okolici šole najpogosteje poteka na šolskem igrišču, v gozdu in na travniku.

Učenci zunanje prostore šole zaznavajo kot neločljivi del šole in jih, skupaj s šolo (ki jo odrasli pojmujejo zgolj kot zgradbo), dojemajo kot eno celoto (Titman, 1994, v Šuklje Erjavec 2012).

Kaj vse obsega zunanji prostor šole, opredeli I. Šuklje Erjavec (2012), ki pravi, da obsega vse zunanje površine, ki posredno in neposredno pripadajo oz. so povezani s šolo. Obsegajo funkcionalno zemljišče šole s tlakovanimi, zasajenimi, opremljenimi ali neopremljenimi zunanjimi površinami, kamor spadajo športna in otroška igrišča, prireditveni prostor, šolsko dvorišče in vrt, učilnice na prostem, zelenice ipd. Sem spadajo tudi vsi dostopi, dovozi ter parkirišča.

Vsi zunanji prostori morajo biti tako ustrezno urejeni. Slabo urejeni in zanemarjeni zunanji prostori podajajo negativno sporočilnost tako učencem, staršem kot širši lokalni skupnosti. Ker

6

zunanji prostori sestavljajo različne naravne prvine, te potrebujejo konstantno skrb in vzdrževanje. Prav tako morajo zunanji prostori imeti primeren dostop, biti morajo ustrezno razporejeni ter opremljeni (Šuklje Erjavec, 2012).

Kot nakazano, morajo lokacije pouka na prostem zagotavljati pogoje za varno in nemoteno izvajanje učnega procesa. Varnost mora biti zagotovljena na vseh ravneh: od varnega dostopa do šole, do ustreznih elementov in igral, ki morajo imeti urejeno vso potrebno EU-garancijo o varnosti (Šuklje Erjavec, 2012). Pri tem Gilbertson idr. (2006) dodajajo, da je ključno zagotoviti lokacijo, kjer lahko morebitne moteče dejavnike čim bolj zmanjšamo. Pomembno je tudi, da ima zunanji prostor možnost toaletnih prostorov, elektrike, zavetja pred slabim vremenom (močno sonce, dež, veter) in hrupom ter ostale pripomočke, kot so tabla, stoli (oz. kakšen drug pripomoček, kamor se lahko učenci usedejo), mize, kamor lahko postavijo svoje gradivo, idr.

2.1.2 Tipi pouka na prostem

V vzgojno-izobraževalnem sistemu se po besedah Rickinsona idr. (2004) in tudi D. Festeu in B. Humberstone (2006) večinoma uporabljajo trije glavni tipi pouka na prostem. To so:

(1) terensko delo in obiski (izleti), (2) pustolovske (avanturistične) dejavnosti na prostem in (3) okolica šole/projekti lokalnih skupnosti.

Pri terenskem delu in izletih (obiskih) je poudarek na izvajanju učnih dejavnosti, pri katerih lahko uresničimo mnogo ciljev iz naravoslovnih predmetov, okoljske vzgoje ter geografije.

Terensko delo se navadno izvaja na prostem, v centrih za naravoslovne dejavnosti, na kmetijah, v parkih ali vrtovih (Rickinson idr., 2004). Poleg tega Rickinson idr. (2006) navajajo, da dobro in ustrezno zasnovano, načrtovano ter izvedeno terensko delo učencem ponuja možnosti za razvijanje njihovega znanja ter spretnosti, ki tako oplemenitijo njihove vsakodnevne izkušnje v učilnici. Prav tako izboljša umski in čustveni del posameznika, izboljša socialne spretnosti in ima velik vpliv na dolgotrajni spomin. Pri načrtovanju dejavnosti terenskega dela morajo učitelji upoštevati več dejavnikov, kot so morebitni strahovi in fobije, ki jih imajo učenci, upoštevati je potrebno tudi predhodne izkušnje ter različne učne stile učencev. P. Sjöblom in M. Svens (2018) dodajata, da se učenci in tudi odrasli ravno terenskih obiskov (izletov) na prostem dobro spominjajo še mnoga leta. Rickinson idr. (2006) poudarjajo, da to sicer še ne pomeni, da je bila takšna izkušnja učenja najučinkovitejša oz. da tistega časa ne bi mogli bolje izkoristiti v učilnici.

Primarni cilj pustolovske (avanturistične) dejavnosti na prostem je predvsem spodbujanje osebne in medosebne rasti posameznika. Tovrsten tip pouka na prostem ima tako kratkoročne kot dolgoročne prednosti, saj spodbuja pozitivno vedenje, vpliva na stališča ter prepričanja učencev, krepi njihovo samozavest, pripomore k boljšemu samorazumevanju, izboljša medosebne, socialne in fizične spretnosti (Rickinson idr., 2004).

Učne dejavnosti, ki se izvajajo v okolici šole in projekti lokalnih skupnosti prav tako prinašajo vrsto pozitivnih učinkov: učenci pridobijo večji občutek pripadnosti v skupnosti, vzpostavijo boljši medosebni odnos, izboljša se učna motivacija itn. (Rickinson idr., 2004). D. Skribe Dimec (2014) še dodaja, da je projekte lokalnih skupnosti lažje vključiti v šolski kurikul. Ker se tovrsten pouk izvaja v okolici šole, ne potrebujemo transporta in je tako bolj v skladu s trajnostnim razvojem. Prav tako so zahteve po varnosti manjše, za pouk ne potrebujemo posebne opreme.

7

Vsak od treh tipov pouka na prostem ima svoje prednosti in pomanjkljivosti, ki se nanašajo predvsem na zahtevnost organizacije in finančne stroške. Vendar ima pouk, ki se izvaja v okolici šole in traja eno ali dve šolski uri, z vidika uravnoteženosti med učinki in zahtevnostjo organizacije največ prednosti (Skribe Dimec, 2014). V pouk na prostem lahko vključimo tudi raziskovanje in skrb za okolico šole, obiske varstvenih in drugih ustanov v okolici, vrtnarjenje na šolskem vrtu, naravoslovne dneve in tedne (Van Bussel, 1992).

2.1.3 Trajanje

Pouk na prostem lahko traja različno dolgo in ne sme biti omejen le na nekaj dni v šolskem letu (kot so to na primer športni, naravoslovni dnevi in šole v naravi). Pri tem tudi ne gre za

»dodatek« ali popestritev šolskega dela v poletnem času. Tovrstna oblika učenja in poučevanja je najučinkovitejša, če se izvaja pogosto in aktivno vsak teden ter vso šolsko leto, pri čemer so vključeni vsi učenci (Council for Learning Outside the Classroom, 2020; English Outdoor Council, 2015).

Traja lahko le nekaj minut, eno ali dve šolskih uri, celo dopoldne, cel dan (organiziran kot celodnevna ekskurzija) ali več dni skupaj (večdnevne dejavnosti, kot so šole v naravi, naravoslovni tabori itn.) (SkribeDimec, 2014). Izvajamo ga lahko kadarkoli – na običajen šolski dan, pred in po obveznem šolskem pouku, med vikendi in prazniki (Department for Education and Skills, 2006).

V raziskavi diplomskega dela, ki jo je izvedla L. Cankar (2015), lahko zasledimo, da učitelji pri predmetu spoznavanje okolja letno izvajajo 33 % ur pouka na prostem. U. Jeranko Perkovič (2015) je s podobno raziskavo ugotovila, da učitelji pri predmetu spoznavanje okolja organizirajo 11−20 % pouka zunaj učilnice. M. Novljan (2018) je z raziskavo, izvedeno v magistrskem delu, ugotovila, da učitelji pri predmetu naravoslovje in tehnika v povprečju izvajajo 13 % pouka na prostem v okolici šole. To pomeni, da izvajajo približno 14 ur pouka na leto oz. enkrat do dvakrat na mesec.

2.1.4 Prednosti pouka na prostem

Živimo v času, kjer nas moderna tehnologija spremlja na skoraj vsakem koraku in kjer so znanje ter spretnosti uporabe moderne tehnologije vse pomembnejše. To je povezano s pretežno sedečim in vse bolj pasivnim načinom življenja. Uporaba mobilnih telefonov, računalnikov in televizije v veliki meri postaja običajen del prostega časa učencev (Skribe Dimec, 2012).

Takšen način življenja se iz leta v leto ter s starostjo učencev le še povečuje. Pomanjkanje gibanja (med drugim) vodi do upada telesne pripravljenosti, porasti telesne teže, pojava kroničnih nenalezljivih bolezni itn. (Štemberger, 2012). Zato je toliko bolj pomembno in priporočljivo, da šole bolj načrtno in sistematično organizirajo različne oblike pouka in aktivnosti (v dopoldanskem času) na prostem (Skribe Dimec, 2014), saj otroci in mladostniki v celotnem življenjskem obdobju preživijo približno 20.000 ur v obveznem izobraževanju (Sjöblom in Svens, 2018).

Mnogi raziskovalci pouka na prostem so skozi leta poročali o izsledkih raziskav, ki prikazujejo pozitivne vplive izvajanja pouka na prostem. Takšna oblika dela poveča fizično zdravje in motorične sposobnosti učencev, omogoča realno in pozitivno izkušnjo ter tako izboljša učne dosežke pri mnogih predmetih (učno šibkejši učenci lahko zaradi drugačne učne klime

8

izboljšajo svoj uspeh, saj pouk na prostem spodbudi motivacijo za učenje in raziskovanje).

Spodbuja radovednost, krepi samozavest in samopodobo, ponuja priložnosti neformalnega učenja skozi igro, vodi k izboljšanju vedenja v razredu, omogoča, da učenci razvijejo in prevzamejo odgovornost do sebe, drugih in okolja (Beames, Higgins in Nicol, 2012; English Outdoor Council, 2015; Gilchrist in Emmerson, 2016; Sjöblom in Svens, 2018; Skribe Dimec, 2014; Štemberger, 2012; Waite in Pratt, 2017; What are the benefits?, 2018).

Številne prednosti poučevanja in učenja zunaj v naravi predstavi tudi V. Štemberger (2012).

Osredini se na priložnosti za aktivno delo učencev ter možnost stalnega gibanja. To vodi v izboljšanje zdravja in počutja. Z različnimi aktivnostmi v vseh vremenskih pogojih lahko dobro pripomoremo pri krepitvi telesne odpornosti. Strokovnjaki iz organizacije English Outdoor Council (2015) še dodajajo, da pouk na prostem učence (na)uči spoštovanja do zdravja in telesne vadbe.

Hiter dostop do mnogih informacij je mogoč z le enim »klikom«. Tako sodobna tehnologija omogoča otroku hitro zadovoljevanje potreb. Vse to oklesti otroško radovednost. Pouk na prostem pa omogoča globlje emocionalno doživljanje, saj omogoča, da si učenci stvari/predmete/druga bitja ogledajo od blizu, primejo v roke, jih poduhajo, okusijo itn. Tako v učencu pustijo neizbrisljivo in bogato sled ter omogočajo realno predstavo o življenju ter zmožnost opazovanja sveta okoli sebe. Takšen pouk spodbuja (otroško) radovednost ter željo po raziskovanju novega. Pouk na prostem spodbuja višje ravni učenja in omogoča uporabo znanja v različnih (realnih) okoliščinah. Učenci takšno učenje osmislijo, saj lahko pridobljeno znanje uporabijo v praksi in ne zgolj za pridobivanje ocen. Takšen pouk v ospredje postavi učence. Učitelj je tu le posrednik, pomočnik (Štemberger, 2012).

Tovrsten pouk spodbuja uporabo individualnih učnih metod ter ponuja možnost bogatega medpredmetnega povezovanja (Skribe Dimec, 2014; Štemberger, 2012). Beames, Higgins in Nicol (2012) izpostavijo tudi, da učenje na prostem omogoča priložnosti za interdisciplinarno učenje v resničnem okolju. Takšno učenje ima ključno vlogo pri izobraževanju mladih o našem planetu ter tako pri poučevanju okoljske vzgoje. English Outdoor Council (2015) dodaja tudi, da učenci tako bolje in lažje razumejo pomen ohranjanja narave. Pouk na prostem spodbuja razumevanje pomena in ohranjanja trajnostnega razvoja (Beames, Higgins in Nicol, 2012;

English Outdoor Council, 2015; Skribe Dimec, 2014). Van Bussel (1992) izpostavi, da se učenci ob delu z in v naravi naučijo razločevati stvari z različnimi čutnimi zaznavami, potrpežljivo opazovati, razvrščati, meriti, skrbeti za druga živa bitja (živali) itn.

Clarke (2010) je v raziskavi ugotovil, da pouk na prostem pripomore k izboljšanju pozornosti ter izboljšanju simptomov ADHD za 30 %. Poleg tega se ob stiku z naravo zmanjša agresivno vedenje, saj se v možganih izvede proces, ki pomaga zmanjšati razdražljivost.

Ker pouk na prostem učencem omogoča različne učne izkušnje, splošno uspešnejši učenci postanejo še bolj vsestranski (What are the benefits?, 2018). Učenci so pri in po pouku na prostem bolj veseli in zadovoljni, takšni pa se tudi lažje in boljše učijo (The impact of outdoor learning and playtime at school – and beyond, 2018). Zadovoljstvo kažejo s sodelovanjem pri različnih aktivnostih na prostem (English Outdoor Council, 2015).

Clarke (2010) in Rickinson idr. (2004) pozitivne učinke, ki jih prinaša pouk na prostem, uvrstijo v štiri glavna področja. To so: (1) kognitivno področje, ki vpliva na znanje in razumevanje, (2) afektivno področje, ki vpliva na oblikovanje stališč, vrednot, prepričanj in samozaznavo, (3) socialno področje, ki se odraža v razvijanju komunikacijskih in vodstvenih spretnosti, spodbujanju timskega dela preko različnih sodelovalnih iger in učenja, (4) fizično področje, ki krepi posameznikovo telesno pripravljenost, vpliva na posamezne fizične sposobnosti, osebno

9

in družbeno vedenje. Gilbertson idr. (2006) dodajajo, da pouk na prostem pripomore tudi k razvoju posameznikovega čustvenega (motivacija za učenje) in duhovnega razvoja.

Gilchrist in Emmerson (2016) navajata tudi nekatere prednosti, ki jih ima pouk na prostem za učitelje. Zaradi nepredvidljivih okoliščin postajajo fleksibilnejši in tako pridobijo dodatno učno prakso. To vpliva na njihov strokovni razvoj, pridobijo tudi boljšo samopodobo. Kot poročajo K. Engemann idr. (2019), se zmanjša tudi stopnja stresa. Gilchrist in Emmerson (2016) dodajata, da so učenci za učenje na prostem navadno bolj motivirani, kar predstavlja dobro motivacijo tudi učiteljem. Tako postanejo učitelji bolj navdušeni in pogumnejši za eksperimentiranje z različnimi idejami za poučevanje na prostem.

2.1.5 Slabosti pouka na prostem

Ovire oz. omejitve za izvajanje pouka na prostem, ki jih strokovnjaki največkrat izpostavljajo,

Ovire oz. omejitve za izvajanje pouka na prostem, ki jih strokovnjaki največkrat izpostavljajo,