Na igro najprej vplivajo družinski člani in okolje, v katerem živijo, nato pa tudi vrstniki, izobraževalne ustanove, vzgojitelji, učitelji in tudi širše družbeno okolje (Bognar 1987, str. 28 v Sodnik, 2017). Več kot je otrok star, bolj zapletena postane njegova igra. Ne vpliva pa le razvojna stopnja, temveč tudi osebne značilnosti, spol, fizično in emocionalno stanje in njegovo trenutno stanje – njegovo okolje, kultura … Vse naštete igre pa praviloma osvoji že v predšolskem obdobju (Ilgo, 2017).
3.1.1 TELESNI/GIBALNI RAZVOJ
Igra pri malčkih je tesno povezana s telesnim razvojem. Bolj ko lahko kontrolirajo svoje telo, bolj igra postane obsežna in razširjena (Stroh, Robinson, Proctor, 2014). Gibanje spodbuja povezovanje vseh delov telesa z možgani oziroma gornjega in spodnjega dela telesa, pri grobi in fini motoriki (Dennison, 2007, str. 10 v Sodnik, 2017). Fina motorika so gibi majhnih mišic in mišičnih skupin in spadajo med bolj zapletene gibe.
Na primer roke, prsti, zapestje, obraz, stopala … Ti gibi (držanje pisala, pobiranje manjših delov, sestavljanje lego kock, sestavljank, risanje, prepogibanje papirja, nizanje perlic, rezanje s škarjami, zapenjanje zadrge …) močno vplivajo na otrokove socialne spretnosti, se mu pomagajo vključiti v igro in spodbujajo samozavest (Podmenik, 2017). Na igro pa vpliva tudi otrokovo zdravstveno stanje. Zdrav otrok ima več energije in se je zato sposoben igrati več časa in z večimi igračami (Devjak, Berčnik, 2018).
3.1.2 INTELEKTUALNI RAZVOJ
Otroci, ki so intelektualno bolj razviti ali celo nadarjeni, v igri prevladajo nad manj razvitimi. Razlike opazimo pri izbiranju materiala za igro in v obliki igre. Bolj razviti otroci večkrat izberejo materiale ali igrače, ki omogočajo bolj ustvarjalno in široko igro.
Večkrat tudi izberejo individualno igro pred skupinsko ali tekmovalno. Razlikuje pa se seveda tudi igra otrok s posebnimi potrebami, kar pa je odvisno od stopnje motenj (Horvat in Magajna, 1987).
3.1.3 SPOL
Dečki in deklice so si pri igri zelo podobni. Vsi se igrajo igre vlog, vsi se tudi prerivajo in se znajdejo v konfliktnih situacijah z drugimi otroki. Izbira igrač, vrsta in vsebina igre ter soigralci pa so odvisne tudi od spola. Devjak (2015 v Devjak, Berčnik 2018) pravi, da na razlike med spoloma v igri večinoma vplivajo starši. Navedla bom nekaj razlik med spoloma, ki so jih poudarili raziskovalci. Treba pa je vedeti, da tega nikakor ne moremo posplošiti na vse otroke:
− dečki se več igrajo zunaj,
− dečki se večkrat igrajo igre z grobo motoriko,
− deklice v igrah več sodelujejo, dečki pa tekmujejo,
− dečki so pri igri bolj vztrajni,
− deklice se večkrat igrajo v paru, medtem ko se dečki igrajo v večjih skupinah,
− dečki pogosto prevzamejo dominantnejšo vlogo (učitelja in ne učenca),
− dečki večkrat v igro vlog vključujejo vloge junakov iz medijev (Superman, mojster Miha), deklice pa ljudi iz svoje okolice (mama, bratec) (Nemec, Krajnc, 2017),
− deklice so se bolj pripravljene igrati “fantovske” igre kot fantje “dekliške” (Devjak, Berčnik 2018).
Razlike ne bi bile tako očitne, če otrokom starši ne bi ponujali 'spolno tipičnih' igrač. Za predšolsko obdobje pa je značilno, da se otroci najpogosteje igrajo z otroki istega spola (Zabukovec 1991 po Mišič, 2004).
3.1.4 OKOLJE
Na malčkovo igro vpliva njegovo okolje. Raznoliko in urejeno okolje ponudi bogatejšo vsebino otrokove igre. Če je okolje urejeno, brez motečih dejavnikov in dražljajev, je tudi otrokova igra lahko dolgotrajnejša in bolj osredotočena (Čas, Krajnc, 2015).
Na otrokovo igro vplivajo tudi družbeno okolje in določeni standardi ter pogoji življenja, ki so značilni za le-to. Sicer je igra pomembna dejavnost vseh predšolskih otrok, vendar obstajajo razlike pri vsebini in splošnem obnašanju med igro. Te razlike so še posebej vidne med tradicionalnimi in tehnološko bolj razvitimi kulturami. Če pa se osredotočimo na ožje okolje, se razlike opazijo že med igro na vasi in igro v mestu.
Igra na vasi je že bolj zgodaj podobna delu in jo je manj kot v mestu, kjer pa več otrok živi blizu in je prisotne več skupinske igre (Devjak, Berčnik 2018).
Tudi igrače se razlikujejo od kulture do kulture. V tradicionalnih kulturah so igrače pogosto izdelane doma. Več se tudi igrajo z drugimi otroki (tudi starejšimi) in posledično se s posnemanjem drugih hitreje urijo za odraslo življenje. Medtem ko se v bolj razvitih zahodnih kulturah več pojavlja individualizem, tekmovalnost, samostojnost, igrače pa so večinoma kupljene (Nemec, Krajnc, 2017).
3.1.5 STATUS DRUŽINE
Ekonomski status družine se začne kazati kasneje, ko otrok nima primernih sredstev oziroma rekvizitov za igro (kolo, rolerji) in se posledično ne more priključiti svojim prijateljem pri dejavnostih. Tudi izobrazba staršev posredno in neposredno vpliva na otrokovo igro (Horvat in Magajna, 1987).
3.1.6 IGRALNI PARTNER
Že Fröbel (v Devjak in Berčnik, 2018) je poudaril, da je pomembno igranje z drugimi.
S tem se otroci naučijo voditi in slediti, pogajati, reševati konflikte, sodelovati … Dobro je, da se otroci igrajo tako v večjih skupinah kot tudi v parih. Igrali naj bi se tako z mlajšimi, starejšimi in isto starimi soigralci (Devjak in Berčnik, 2018). Še posebej je za otrokov razvoj zelo pomembna interakcija z (že) bolj razvitimi posamezniki, ki postanejo njegovi igralni partnerji. Manj ko ima otrok sorojencev ali stikov z drugimi – starejšimi, bolj razvitimi – izven svoje družine, bolj se morajo v igro vključevati starši in drugi odrasli (Nemec, Krajnc, 2017).
Potreba po igri z vrstniki je prisotna predvsem v obdobju od 3 do 11 let. Igra postane kompleksnejša in traja dlje časa, če se otrok igra z že poznanim soigralcem. Otroci se raje kot z agresivnimi, vsiljivimi otroki, igrajo s tistimi, ki se vedejo prosocialno. Bistvo prosocialnega vedenja je altruizem, kar pomeni, da se vedemo tako, da pomagamo drugim, ne da bi za to pričakovali nagrado ali pohvalo. Da pa se lahko vedejo altruistično, morajo razumeti čustva drugih, torej morajo biti empatični. To se razvija skozi predšolsko obdobje in ostaja vse življenje. Torej bodo otroci, ki so se prosocialno vedli v predšolskem obdobju, to sposobnost imeli bolj razvito tudi v odraslosti. Med spoloma se altruistično vedenje v predšolskem obdobju ne razlikuje veliko, nanj pa vplivajo dedne lastnosti, vzgoja v družini, način nagrajevanja oziroma kaznovanja, spodbujanje vživljanja v druge, kultura (Nemec, Krajnc, 2017). Poleg otrok smo lahko tudi odrasli soigralci, če nas otrok povabi k igri. Odrasli lahko, posredno ali neposredno, igro nadgrajujemo, preusmerimo ali pa jo celo primerno zaključimo (Devjak, Berčnik 2018).