Osnovni cilji in načela zgodnje obravnave

1. TEORETIČNI DEL

1.1 Zgodnja obravnava predšolskih otrok s posebnimi potrebami

1.1.5 Osnovni cilji in načela zgodnje obravnave

Temeljni cilj ZO je predvsem preventiva, kjer s pomočjo različnih in ciljno usmerjenih obravnav prispevamo k zmanjševanju kognitivnih, čustvenih, psiholoških in drugih ovir pred otrokovim vstopom v šolo (Globačnik, 2012). Skupni cilj držav članic Evropske Unije pri ZO OPP je, da se čim prej vključi vse otroke in njihove družine, ki potrebujejo pomoč. Predlagajo tri vrste priporočil (Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb, 2010):

a) Zagotovitev ZO kot pravice na lokalni, regionalni in nacionalni ravni.

b) Razpoložljivost razumljivih in natančnih informacij družinam in strokovnjakom takoj, ko nekdo poda zahtevo za to na lokalni, regionalni in nacionalni ravni.

c) Jasna opredelitev ciljnih skupin, z namenom, da se načrtovalci politik in strokovnjaki odločijo, kdo je upravičen do storitev ZO.

Spodaj navedeni cilji in načela predstavljajo dobro izhodišče za nastajajočo prakso v Sloveniji.

Načela se celostno usmerjajo v družino otroka in zagotavljanje najbolj optimalne podpore in koristi zanj (Jurišić, 2017). V 2. členu ZOPOPP (ZOPOPP, 2017) so navedeni cilji in načela celostne ZO:

- zagotavljanje največje koristi otroka in pospešitev razvoja otroka ter zmanjšanje možnosti za razvoj trajnih posebnih potreb;

- zagotavljanje vseh informacij za starše, rejnike oziroma zakonite zastopnike (v nadaljnjem besedilu: starši);

- zgodnje prepoznavanje otrok s posebnimi potrebami in otrok z rizičnimi dejavniki;

- zagotavljanje psihosocialne pomoči staršem ob rojstvu otroka, v zdravstvenih ustanovah, v vrtcih ter v predšolskih oddelkih v okviru zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in socialnovarstvenih zavodov;

- zagotavljanje strokovne ocene otrokovih zmožnosti in posebnih potreb;

- individualizirani pristop pomoči otroku in družini;

- sodelovanje strokovnjakov in staršev pri izdelavi individualnega načrta pomoči družini;

- zagotavljanje celovite zdravstvene oskrbe otroka;

- zagotavljanje celovite in koordinirane pomoči otroku in družini;

- avtonomnost, strokovnost in odgovornost strokovnih delavcev, ki delajo z otrokom in družino;

- ozaveščanje strokovne in najširše javnosti o nujnosti celostne zgodnje obravnave predšolskih otrok.

Guralnick (2011, v Globačnik, 2012) navaja šest temeljnih načel, ki jih mora upoštevati vsaka država za optimalno izvajanje storitev ZO:

• Dostopnost (angl. Availability)

To načelo poudarja čim prejšnjo prepoznavo vseh otrok in njihovih družin, ki potrebujejo pomoč. Storitve morajo biti družini na voljo v njihovem lokalnem okolju. Staršem je treba ponuditi in predstaviti vse potrebne informacije v zvezi s strokovnjaki in različnimi možnostmi obravnave.

• Krajevna bližina (angl. Proximity)

Načelo zagovarja dejstvo, da morajo biti službe za ZO čim bližje domu, tako na lokalni kot regijski ravni. Načelo krajevne bližine je vezano na storitve, ki se usmerjajo na potrebe družine.

• Cenovna dostopnost (angl. Affordability)

To načelo poudarja, da se morajo storitve družini zagotoviti brezplačno oziroma z minimalnimi stroški. Financiranje za storitve ZO naj se zagotavlja iz javnih sredstev (izobraževalne, zdravstvene, socialne službe, neprofitna združenja ali zavarovalnice).

• Interdisciplinarno delo (angl. Interdisciplinary Working)

To načelo poudarja, da strokovnjaki, ki delajo s predšolskimi otroki in njihovimi družinami, prihajajo iz različnih strok. To jim omogoča učinkovito izmenjavo informacij iz različnih zornih kotov.

• Timsko delo (angl. Teamwork)

Timsko delo od vseh strokovnjakov zahteva interdisciplinarno delo ter sodelovanje vseh, ki so na kakršenkoli način povezani z otrokom, tudi staršev. ZO od članov multidisciplinarnega tima zahteva nenehno izmenjavo informacij in skupno sprejemanje odločitev ter upoštevanje mnenj vsakega člana.

8 1.1.6 Modeli zgodnje obravnave

Strokovnjaki si še vedno niso enotni v tem, kateri model ZO je v praksi najbolj učinkovit in katere so tiste strategije, ki pomembno prispevajo k njeni učinkovitosti (Jurišić, 2017). Imamo že model ekoloških sistemov, ki upošteva razvijajoče vplive na otroka znotraj različnih sistemov (mikro-, mezo-, eko- in makrosistem). Pomembni so medosebni odnosi in interakcija znotraj okolij, v katerih otrok živi (dom, vrtec, regija in država). Poleg modela ekoloških sistemov poznamo tudi dva modela, ki poudarjata različna pogleda na OPP. Ta modela sta medicinski in socialno-pedagoški model (Globačnik, 2012). Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb (2005) je v svoji analizi predlagala model ZO, ki neposredno vključuje zdravstvo, šolstvo in socialo. Omenjeni model v ospredje postavlja razvojne procese in vpliv socialne interakcije na razvoj otroka. Opazen je premik od obravnave, ki se je ciljno usmerjala zgolj na otroka, k pristopu, kjer so poleg otroka dejavno vključeni tudi njegova družina in širše okolje. Z drugimi besedami lahko to poimenujemo kot premik od medicinskega k socialnemu modelu.

S sprejetjem ZOPOPP (2017), smo v našem prostoru stopili korak bližje k premiku od medicinskega k socialno usmerjenemu modelu ZO OPP. Preplet zdravstvenih, socialnih in specialno-pedagoških obravnav bo družino bolj celostno opolnomočil, prav tako pa bo k celostni obravnavi otroka pomembno prispeval tudi strokovni tim za ZO v vrtcu in v drugih ustanovah, kamor bo vključen otrok s PP (Murgel, 2019).

V Avstriji se celoten model ZO osredotoča na identifikacijo in zadovoljevanje OPP (Bola Ujčič, 2016, v Murgel, 2019). Danska ZO na podlagi nove zakonodaje bolj usmerja v socialno področje (Eror in Pristavec Dogić, 2015, v Murgl, 2019). Podobno si prizadevajo tudi Anglija, Hrvaška, Portugalska in druge evropske države, ki stremijo k uveljavljanju sodobnejših modelov ZO in postopnemu opuščanju medicinskega modela (Bola Ujčič, 2016, Eror in Pristavec Dogić, 2015, Murgel, 2019).

Raziskovalke in raziskovalci (Carr, 2006; Guralnick, 1998; Howlin, Magiati in Charman, 2009;

Ospina, Krebs, Clark, Karkhaneh, Harling idr., 2008, v Mikuž, 2015) na področju ZO se strinjajo, da je to učinkovita strategija na sekundarni in terciarni ravni preventive. Večino programov ZO lahko konceptualiziramo v tristopenjski model (Feldman, 2004, Simeonson, 1991, v Mikuž, 2015):

- Primarna preventiva: vključuje univerzalne populacijske intervencije (npr. vključitev nosečnic in njihovih partnerjev v šolo za starše) oz. intervencije v rizičnih skupinah (npr.

povečano število obiskov patronažne sestre), namenjene zmanjševanju prevalence.

- Sekundarna preventiva: intervencije znotraj visokorizičnih skupin z namenom vpliva in prepoznavanja zgodnjih znakov ter preprečevanja razvoja resnejših težav (npr.

vključitev otroka v razvojno-nevrološko obravnavo), namenjene zmanjševanju incidence.

- Terciarna preventiva: terapevtske intervencije v populaciji otrok s PP v smislu zmanjševanja težav (npr. terapevtski programi za otroke z motnjo avtističnega spektra).

1.1.7 Koncepti v zgodnji obravnavi

V zadnjih desetletjih so se razvili številni programi ZO. Povod za rast števila otrok, ki so potrebovali sistematično pomoč, je vsekakor izhajal iz pomena preventivnega pristopa in znanja iz področja razvojne psihologije, ki še posebej poudarja pomen otrokovih izkušenj v t.

i. občutljivih obdobjih razvoja. ZO je tako doživela bistvene spremembe. V najzgodnejši fazi se je osredotočala zgolj na otroka in neposredno izvajanje terapij in drugih stimulacijskih aktivnosti. Starši so se tako vključevali kot terapevti in skušali vse aktivnosti »prenesti« v domače okolje. Šele kasneje je vloga družine postala pomemben dejavnik sistematične ZO.

Glavni dejavnik, ki je močno prispeval k spremembi vloge družine znotraj ZO, je vsekakor spoznanje o dvosmerni naravi interakcije med staršem in otrokom (Simeonsson, 1991).

Govor o ZO potrjujejo tudi številni dokumenti, v katerih je mogoče zaslediti različne koncepte, metode, ideje in postopke, ki so namenjeni družinam predšolskih OPP. Številna spoznanja so se osredotočala najprej na družino in šele potem na otroka. Strokovnjaki so začeli poudarjati pomembnost enakopravnega vključevanja različnih področij (Globačnik, 2012). Vsem konceptom ZO je skupno, da je v ospredju načelo individualizacije, ki ga povezujejo medicinski, socialni in izobraževalni aspekt (Opara, 2013).

Družine otrok s PP v predšolskem obdobju nujno potrebujejo učinkovito in posebej načrtovano podporo, ki jo zagotavlja ZO (Guralnick, 2013, v Keilty, 2016). Guralnick (2013, v Keilty, 2016) navaja 6 konceptov oz. idej ZO, ki predstavljajo temelj za njeno uspešno izvedbo:

1. Otroci se učijo in razvijajo s pomočjo njihove radovednosti, aktivnega raziskovanja in pozitivnih spodbud preko vsakodnevnih izkušenj znotraj družinskega in širšega okolja.

Dojenčki in malčki se največ naučijo skozi svoje vsakdanje življenje. Pomembno je, da jim damo priložnost, da sodelujejo z ostalimi ljudmi, poslušajo, se dotikajo, opazujejo okolico. S tem se naučijo kompetenc in veščin za življenje, hkrati pa spoznajo pomembne vrednote in način življenja družine, v katero se rodijo. ZO se tako ciljno osredotoča na razvijanje otrokovih interesov in aktivno sodelovanje v vsakodnevnih izkušnjah, da se otroci lahko učijo in razvijajo glede na potrebe in vrednote družine, iz katere prihajajo.

2.Otroci so del družine. Cilji, vrednote in potrebe družine so hkrati cilji, vrednote in potrebe otroka.

Družine skušajo svojemu otroku v čim večji meri omogočiti učne izkušnje, ki spodbujajo razvoj.

V primeru, ko se v družini pojavijo še drugi problemi (npr. težje finančno stanje), to vsekakor vpliva tudi na razvoj otroka. Pomembno je, da se v programu ZO zavedamo, da niso ključne le potrebe otroka, ampak se moramo osredotočiti tudi na potrebe vsakega družinskega člana in družine kot celote.

3.Otroci se učijo skozi različne interakcije, ki jih imajo z ostalimi, in s pomočjo raziskovanja okolice.

Skozi pozitivne interakcije se otrok veliko nauči in sčasoma vedno bolj razume sporočila sogovornikov. Veliko se lahko naučimo tudi preko različnih didaktičnih pripomočkov, igrač in ostalih materialov. Družina mora glede na potrebe in osebnost otroka zagotoviti, katere interakcije in didaktični materiali so za otroka najbolj funkcionalni. To je še posebej pomembno za OPP. Strokovnjaki se tako skupaj z družino otroka odločijo, katere prilagoditve okolja so najbolj pomembne za optimalno funkcioniranje otroka doma.

4. Družinsko in širše okolje otrokom nudi veliko različnih priložnosti za učenje.

Strokovnjaki znotraj ZO družini nudijo oporo in aktivno sodelujejo z družino z namenom zagotovitve najbolj optimalne pomoči otroku pri učenju, saj so strategije in pristopi zelo pomembni v otrokovem vsakdanu. V širši okolici otroci spoznajo svoje vrstnike in prijatelje, s katerimi odraščajo. Ti imajo pomembno vlogo na področju socializacije.

5. Družine imajo na voljo veliko različnih virov, vendar je potrebnega veliko usklajevanja in medsebojnega prilagajanja.

V programu ZO sodeluje več strokovnjakov različnih strok, od katerih se pričakuje medsebojno obveščanje in poenotenje ter stremenje k skupnemu cilju. Multidisciplinarno sodelovanje je hkrati odlična priložnost za medsebojno učenje. Vsaki družini, ki je vključena v ZO, je določen tudi koordinator storitev, ki družino seznanja z različnimi viri skupnosti ter pravicami, ki jim pripadajo.

6. ZO je šele začetek načrtovanja sedanje in tudi prihodnje pomoči otroku in družini.

Družine so v program ZO v večini držav vključene največ 3 leta. Tukaj se šele začne njihova pomoč, saj običajno OPP potrebujejo doživljenjsko pomoč in podporo staršev oziroma drugih oseb. Ko otroci zapustijo program ZO, še vedno prejemajo določene oblike pomoči, glede na njihove primanjkljaje. Med obdobjem šolanja in prehodom v odraslost, pridejo v ospredje veščine, ki so pomembne za njihovo samostojnost.

1.1.8 Zakonodaja na področju zgodnje obravnave

1.1.8.1 Konvencija o pravicah invalidov

Slovenija je ena izmed držav pogodbenic Konvencije o pravicah invalidov (2006), kar pomeni da se je med drugim zavezala tudi k spoštovanju pravic OPP. 7. člen navaja, da so države pogodbenice dolžne sprejeti vse ukrepe, s katerimi invalidnim otrokom zagotovijo enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Pri vseh dejavnostih, ki so povezane z invalidnimi otroki, mora biti v ospredju korist otroka. Prav tako člen v nadaljevanju navaja še, da se mora invalidnim otrokom zagotoviti pravica do svobodnega izražanja mnenja v vseh situacijah in se jim zagotoviti pomoč, v primeru, ko jo potrebujejo.

1.1.8.2 Zakon o izenačevanju možnosti invalidov

Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (2010) preprečuje in odpravlja diskriminacijo invalidnih oseb in ustvarja enake možnosti na vseh področjih življenja. 12. člen tega zakona v drugem odstavku omenja pomoč in podporo otroku in njegovi družini znotraj ZO. Člen jasno določa, da mora biti »otrokom in mladostnikom… zagotovljena zgodnja obravnava in večdisciplinarna stalna obravnava glede na njihove posebne potrebe. Ustrezna pomoč mora biti zagotovljena tudi njihovim staršem, ko se spoprijemajo z invalidnostjo svojih otrok.«

1.1.8.3 Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami V postopku priprave ZOPOPP (2017) so si strokovnjaki kot cilj zadali predvsem izboljšanje strokovnih kapacitet obstoječih služb, katerim bo zagotovljeno izobraževanje na tem področju.

Od leta 2016 do 2019 je k dosegu tega cilja veliko pripomogel »pilotni projekt vzpostavitve enotnih vstopnih točk za celostno ZO otrok s posebnimi potrebami na podlagi obstoječe mreže razvojnih ambulant«. Cilj projekta je bil nadgradnja obstoječe mreže razvojnih ambulant in čim bolj optimalna podpora otrokovemu razvoju in njegovi družini. Dodana vrednost projekta je bila usmerjena pozornost na večjo učinkovitost družine in hitrejšo ter bolj fleksibilno pomoč družini OPP. Podpora se je odražala v smislu večje usmerjenosti k družini, obravnave v domačem okolju, zadovoljevanju potreb družine, individualnemu načrtu pomoči družini, ki vključuje pomoč in podporo tudi v njihovem domačem okolju. Veliko so se trudili tudi z delom na

partnerskem odnosu s starši v procesu ZO ter vključevanju staršev v razvoj in izvajanje načrta ZO (Ministrstvo za zdravje, 2017).

O potrebi po sistemsko urejeni ZO se je v Sloveniji govorilo že od leta 2001, ko sta Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije Sonček in takratni Urad za invalide in bolnike pripravila Predlog zakona o celostni ZO ogroženih otrok in otrok z ovirami (Globačnik, 2015).

ZO je za predšolske otroke in njihove družine pravica, ki jim zagotavlja ustrezno pomoč in predstavlja nepogrešljivo vlogo za njihov nadaljnji razvoj in vključenost v inkluzivno okolje (Globačnik, 2012).

Državni zbor je štirinajstega julija leta 2017 sprejel ZOPOPP, s pomočjo katerega se je v naši državi uredila ZO predšolskih OPP na sistemski ravni (Murgel, 2019). V veljavo je stopil januarja leta 2019. Vsebina zakona se nanaša na celostno ZO OPP in otrok z rizičnimi dejavniki v predšolskem obdobju. Obsega obravnavo otroka in njegove družine z namenom, da se v čim večji meri zagotovi in spodbudi otrokov razvoj, okrepi zmogljivost družine in spodbudi njihovo vključenost (ZOPOPP, 2017). Cilj strokovne pomoči se usmerja na razvoj otrokovih sposobnosti do stopnje, ki mu bo omogočila bolj samostojno in neodvisno življenje (Žgur, 2014). Boštele (2019) je v svojem prispevku z naslovom Zdaj so na vrsti veliki koraki zapisala, da se kljub sprejetemu ZOPOPP pojavlja veliko vprašanj glede njegove izvedbe v praksi. Še vedno je veliko nerešenih vprašanj v povezavi s kadrom, pojavljajo se dileme glede načina sodelovanja med družino, vrtcem in centrom za ZO, nejasen je tudi način sodelovanja z družino.

1.1.9 Primarna preventiva

V Sloveniji imamo relativno dobro urejeno in vzpostavljeno primarno preventivo, ki se izvaja v okviru osnovnega zdravstvenega zavarovanja (Šoln Vrbinc idr., 2016). To je v naši državi sistemsko urejeno in zapisano v Pravilniku za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni. Med navedenimi področji pravilnika so: reproduktivno zdravstveno varstvo, zdravstveno varstvo dojenčkov in otrok do dopolnjenega 6. leta starosti, zdravstveno varstvo šolskih otrok in mladine do dopolnjenega 19. leta starosti, zdravstveno varstvo študentov, športnikov in odraslih (Pravilnik za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni, 1998).

Preglede dojenčkov in predšolskih otrok izvaja tim specialista pediatra in medicinske sestre na primarni ravni. Zagotovljena jim je pravica do sistematskega pregleda pri različnih starostih otroka (en mesec, tri mesece, šest mesecev, devet mesecev, dvanajst mesecev, osemnajst mesecev ter 3 in 5 let), namenski pregled v primeru opaženih sprememb, ki zahtevajo spremljanje, izvedbo obveznega cepljenja in svetovanje na področju zdravstvene vzgoje in individualnega svetovanja (Ministrstvo za zdravje, 2020). Spremljanje otrokovega razvoja vključuje poglobljen proces, ki poteka ob vseh preventivnih obiskih. Pediater posebno pozornost namenja vsem vprašanjem in skrbem staršev v povezavi z njihovim otrokom, povzema podatke iz razvojne anamneze in natančno opazuje otroka, prepozna morebitne zaščitne dejavnike kot tudi dejavnike tveganja in vse te ugotovitve skrbno beleži in dokumentira (Mikuž, 2015).

Za statistično primerjavo rezultatov je pri nas uveljavljen Denverjev razvojni test. Denverski razvojni presejalni test (Denver II) je test za sistematično in kontinuirano spremljanje razvoja otrok od rojstva do šestega leta starosti. Namen tega pripomočka je v čim zgodnejšem odkrivanju asimptomatskih otrok z morebitnimi težavami v razvoju, potrditev suma za

zaostanek v razvoju in spremljanje rizičnih otrok (Frankenburg, Dodds, Archer, Bresnik idr., v Mikuž, 2015). V primeru opaznih motenj oz. odstopanj v razvoju otroke napotijo v RA. Pri treh letih je na sistemski ravni države uveljavljen sistematski pregled triletnikov, ki poleg pregleda pri otrokovem osebnem zdravniku in zobozdravniku vključuje še pregled pri psihologu.

Psiholog uporablja posebej strukturiran vprašalnik, ki se nanaša na različna področja razvoja otroka. Morebitna odstopanja so razlog za nadaljnje napotitve k različnim strokovnjakom (klinični psiholog, logoped, pedopsihiater itd.) (Šoln Vrbinc idr., 2016).

1.1.10 Nevrološki vidik zgodnje obravnave

Zgodnje otroštvo predstavlja najbolj kritično obdobje v otrokovem razvoju, saj otrok v tem obdobju pridobiva pomembne izkušnje za razvoj možganov kot celote (Košiček idr., 2009). ZO otrok v predšolskem obdobju še posebej poudarja hitre spremembe v razvoju, vezane predvsem na nevrološki razvoj in bolj občutljivo ter natančno prepoznavanje bioloških in socialnih dejavnikov tveganja v razvoju (Krek in Metljak, 2011). Prizadevanja za ZO so osnovana na ideji o razvojni plastičnosti možganov (Vivanti, Manzi, Benvenuto, Battan in Curatolo, 2011, v Rehberger, 2018). Nevroplastičnost je zmožnost možganov, da tvorijo nove nevrone ali sinapse kot odgovor na izkušnje, spodbude in učenje (Concise Medical Dictionary, 2010, v Mikuž, 2015). Ugotovili so, da se kar 90 odstotkov rasti človeških možganov zgodi v prvih petih letih življenja. V tem obdobju se v možganih ustvari, razklene in na novo ustvari na milijone povezav zaradi neposrednih izkušenj, ki jih otrok pridobi (Sunderland, 2017). Po rojstvu se začnejo nevroni biokemično razlikovati, poveča se število novih povezav oziroma sinaps. Gostota povezav je v vidni skorji največja v 4. mesecu, v prefrontalni skorji pa okrog 4.

leta starosti. Gostota vseh vzpostavljenih povezav v možganih je pri triletnih otrocih kar za 50 odstotkov večja kot pri odraslih ljudeh (Bregant, 2012).

Za obdobja največje občutljivosti štejemo tista obdobja, ki so najbolj optimalna za razvoj določenih vedenj, sposobnosti oz. spretnosti. Meje tega obdobja so manj strogo omejene kot meje kritičnega obdobja. Govorimo o mesecih in letih, ko je otrok najdovzetnejši za razvoj določenih veščin. Mnoge empirične raziskave so potrdile, da je možen razvoj določenega vedenja tudi v kasnejšem razvojnem obdobju s pomočjo nadomestnih učinkov okolja. Dejstvo je, da je razvoj določenih vedenjskih sistemov boj ranljiv v primerjavi z drugimi, na primer razvoj govora je občutljivejši v primerjavi z razvojem zaznavno gibalnih inteligentnosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020).

Vpliv zgodnjih izkušenj pozitivno vpliva na vsa področja razvoja, ki se medsebojno tesno prepletajo. Razvoj v otroštvu ima tako pomembno vlogo skozi vse življenje, kar zagovarjajo mnogi strokovnjaki iz tega področja (Papalia, Olds in Feldman, 2008; Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, v Mikuž 2015). Številne raziskave so potrdile, da vse pozitivne izobraževalne izkušnje, ki jih otrok pridobi v predšolskem obdobju, pomembno vplivajo na posameznikovo življenje v prihodnosti. Z izkušnjami otrok spoznava različne strategije na področju vseživljenjskega učenja, vključevanja v socialno sredino ter posameznikovega osebnostnega razvoja. Kasneje ima več odprtih možnosti za pridobitev zaposlitve in neodvisnosti v življenju (Lin Goodwin, Cheruvu in Genishi, 2008; Hebbeler, 2209; Barnett, 2011, v Žgur, 2017).

Pomemben proces v razvoju možganov je tudi proces mielinizacije, ki pomembno vpliva na hitrost procesiranja in kakovostno izmenjavo informacij. Od 6. do 12. meseca pride do postopne menjave kakovosti mielina, ki v vseh režnjih približno enako konstantno narašča tekom odraščanja (Bregant, 2012).

Razumevanje kognitivnih in prilagoditvenih spretnosti OPP in vpliv teh spretnosti na otroke se tudi danes raziskuje v številnih raziskavah. Ocenjevanje otrokovih sposobnosti reševanja problemov, vključno s socialno komponento, daje pomembne vpoglede glede ciljev, ki si jih

In document ZADOVOLJSTVO STARŠEV OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI S STORITVAMI ZGODNJE OBRAVNAVE V RAZVOJNI AMBULANTI S (Strani 15-0)