UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Drugostopenjski magistrski program Specialna in rehabilitacijska pedagogika, smer Posebne razvojne in učne težave
Marija Krajnc
ZADOVOLJSTVO STARŠEV OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI S STORITVAMI ZGODNJE OBRAVNAVE V RAZVOJNI AMBULANTI S
CENTROM ZA ZGODNJO OBRAVNAVO OTROK POSAVJE
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Drugostopenjski magistrski program Specialna in rehabilitacijska pedagogika, smer Posebne razvojne in učne težave
Marija Krajnc
ZADOVOLJSTVO STARŠEV OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI S STORITVAMI ZGODNJE OBRAVNAVE V RAZVOJNI AMBULANTI S
CENTROM ZA ZGODNJO OBRAVNAVO OTROK POSAVJE SATISFACTION OF PARENTS OF SPECIAL NEEDS CHILDREN WITH
EARLY TREATMENT SERVICES IN THE DEVELOPMENT CLINIC WITH THE POSAVJE CENTRE FOR EARLY CHILDHOOD CARE
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Erna Žgur
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Najprej se iskreno zahvaljujem svoji mentorici doc. dr. Erni Žgur za strokovno vodenje in usmerjanje, hitro odzivnost ter pomoč pri izdelavi magistrskega dela.
Iskrena hvala razvojni ambulanti Krško in staršem za pomoč pri izvedbi empiričnega dela.
Hvala moji družini, ki me je cel čas študija spodbujala in mi stala ob strani.
Matic, hvala, ker si verjel vame ves čas pisanja magistrske naloge.
Hvala, Špela, Tadeja in Špela, ki ste med študijem znale poskrbeti, da je bila pot do zaključka tlakovana z veliko mero podpore in medsebojne pomoči.
POVZETEK
Zgodnje otroštvo predstavlja ključen čas v razvoju vsakega otroka, saj gre za obdobje pridobivanja pomembnih zgodnjih izkušenj, ki vplivajo na številna področja razvoja. Zgodnja obravnava (v nadaljevanju ZO) predšolskim otrokom s posebnimi potrebami (v nadaljevanju OPP) zagotavlja ustrezno multidisciplinarno strokovno pomoč. Otroka spodbuja na različnih področjih in s tem prispeva k zmanjšanju kognitivnih, čustvenih, socialnih in motoričnih ovir pred vstopom v šolsko okolje. Pomembno je, da smo v tem procesu usmerjeni tudi na družino otroka in ji zagotovimo ustrezno medicinsko, psihološko in specialno-pedagoško pomoč.
Cilj magistrskega dela je bil s pomočjo anketnega vprašalnika ugotoviti, v kolikšni meri se starši čutijo aktivno vključene v storitve ZO znotraj Razvojne ambulante s Centrom za ZO otrok Posavje in v kolikšni meri te odražajo njihovo dejansko vključenost med vsemi aktivnostmi, ki se kakorkoli povezujejo z otrokom in družino. Podrobneje nas je zanimalo, v kolikšni meri so bili zadovoljni z izmenjavo informacij glede otrokovega razvojnega stanja, kakšna je njihova splošna ozaveščenost o ZO, kakšne so njihove možnosti aktivnega sodelovanja v času pridobivanja ocene otroka, timskih sestankov, kako so zadovoljni z obravnavami ter kje vidijo ključne prednosti in pomanjkljivosti vključenosti v ZO. V raziskavi je sodelovalo 49 staršev.
Podatki so bili pridobljeni s pomočjo nestanardiziranega anketnega vprašalnika. Uporabili smo kvantitativni raziskovalni pristop.
Z raziskavo smo ugotovili, da imajo starši v splošnem z Razvojno ambulanto Krško zelo dobre izkušnje in se čutijo vključene v različne aktivnosti znotraj ZO (pridobivanje ocene otrokovega razvoja, občutek enakovrednosti v vlogi s strokovnjaki, upoštevanje njihovega mnenja).
Pozitivne izkušnje so izpostavili tudi na področju podajanja informacij o funkcioniranju otroka, saj so jim te bile podane jasno in razumljivo. Več informacij bi si želeli glede ustanov oz.
organizacij, na katere se lahko obrnejo izven razvojne ambulante, ter praktičnih izobraževanj kjer bi dobili jasne informacije, kako delati z otrokom doma (vsakodnevne aktivnosti, rokovanje, itd.). Ugotovili smo, da obstaja statistično pomembna soodvisnost med višjo stopnjo izobrazbe staršev in udeleženostjo na dodatnem izobraževanju glede težav otroka. S številom ponujenih obravnav so v večini zadovoljni, nekateri starši so kot slabost izpostavili, da so spremenjeni pogoji dela zaradi epidemije močno zaznamovali pogostost obiskovanja obravnav in s tem povzročili manjši napredek otroka. Ključno prednost vključenosti v ZO vidijo predvsem v večjem napredku otroka in dostopnosti strokovnjakov. Kot pomanjkljivost so nekateri starši navedli pomanjkljivo podajanje napotkov za delo z otrokom doma. Med raziskavo smo ugotovili, da je polovica staršev bila deležna določene psihosocialne pomoči in podpore ob vključenosti v ZO, druga polovica pa ne. Enakovredno vključevanje strokovnjakov iz različnih strok ocenjujejo pozitivno in opažajo velik doprinos pri podajanju ocene funkcioniranja otroka iz več različnih vidikov. Vsi razen enega starša med strokovnjaki multidisciplinarnega tima v RA Krško ne vidijo razhajanj pri podajanju napotkov. Ugotovili smo, da nekateri starši dodatno obiskujejo tudi samoplačniške obravnave in da jih določen delež namerava obiskovati tudi v prihodnosti. Splošna ozaveščenost staršev o programu ZO je v splošnem dobra. Vedo, kakšen je glavni namen ZO in razumejo multidisciplinarni pristop. Z magistrskim delom smo veliko doprinesli k delu stroke znotraj Centra za ZO otrok Posavje.
KLJUČNE BESEDE: zgodnja obravnava, predšolsko obdobje, otroci s posebnimi potrebami, storitve zgodnje obravnave, zadovoljstvo staršev
ABSTRACT
Early childhood is a crucial time in the development of every child, as it is a period of acquiring vital early experiences that affect many areas of development. Early intervention (hereinafter referred to as EI) provides multidisciplinary professional assistance to pre-school children with special needs (hereinafter PCSN). It encourages the child in multiple learning areas, thus contributing to reducing cognitive, emotional, social, and motor barriers before entering the school environment. It is important that during this process we also focus on the child's family and provide them with appropriate medical, psychological and special pedagogical assistance.
The master's thesis aimed to use a questionnaire to determine the extent to which parents feel they are actively involved in the EI services within the Developmental Disabilities Dispensary in the Posavje Child Health Center for EI and to what extent they reflect their involvement during all activities which are in any way related to their children and family. We were interested in more detail to what extent they were satisfied with the exchange of information on the child's developmental status, what was their general awareness of EI, what are their opportunities for active participation during the child's assessment, team meetings, how satisfied they are with treatment and where they see the key advantages and disadvantages of EI involvement. 49 parents participated in the study. Data were obtained using a non-standardized questionnaire.
We used a quantitative research approach.
Through the research, we discovered that parents generally have very good experience with the Krško Developmental Clinic and feel included during various activities within EI (obtaining an assessment of the child's development, a sense of equality in the role with experts, considering their opinion). Positive experiences were also mentioned in providing information on the functioning of the child who was given to them clearly and understandably. They would like more information about the institutions or organizations that they could contact outside the Krško Developmental Clinic and practical training, where they would also get clear information on how to work with the child at home (daily activities, handling, etc.). We found that there is a statistically significant interdependence between different levels of parents' education concerning the participation in additional education regarding the child's problems. Parents are mostly satisfied with the number of offered treatments. Some pointed out the disadvantage that due to the epidemic, the changed working conditions have strongly marked the frequency of EI and thus signified lesser progress of the child. They see the key advantage of EI in the greater progress of the child and accessibility of professionals. As a shortcoming, some parents pointed out the lack of guidance on how to work at home. During the research, we found that half of the parents received some psychosocial help and support during EI, while the other half did not. The equal involvement of experts from different disciplines is positively approved and seen as a great contribution in assessing the child's functioning from several different aspects. All but one parent do not see any differences between the experts of the multidisciplinary team in Krško Developmental Clinic in giving instructions. We found that some parents additionally pay for private treatments and that a certain proportion of them intend to do so in the future as well. Overall, the parental awareness of the EI program is generally good.
They recognize what the main purpose of EI is and recognize its multidisciplinary approach.
With our master's thesis, we have contributed a great portion to the scientific progress of the profession within the Posavje Child Health Center for EI.
KEYWORDS: early treatment, pre-school period, children with special needs, early intervention services, parental satisfaction
KAZALO
1. UVOD ...1
1. TEORETIČNI DEL ...2
1.1 Zgodnja obravnava predšolskih otrok s posebnimi potrebami ... 2
1.1.1 Opredelitev zgodnje obravnave ... 2
1.1.2 Ciljne skupine otrok s posebnimi potrebami v zgodnji obravnavi ... 2
1.1.3 Zgodovina zgodnje obravnave ... 4
1.1.4 Teorije v zgodnji obravnavi ... 5
1.1.4.1 Teorija varne navezanosti ... 5
1.1.4.2 Ekološkosistemska teorija ... 5
1.1.5 Osnovni cilji in načela zgodnje obravnave ... 6
1.1.6 Modeli zgodnje obravnave ... 8
1.1.7 Koncepti v zgodnji obravnavi ... 8
1.1.8 Zakonodaja na področju zgodnje obravnave ...10
1.1.8.1 Konvencija o pravicah invalidov ...10
1.1.8.2 Zakon o izenačevanju možnosti invalidov ...10
1.1.8.3 Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami 10 1.1.9 Primarna preventiva ...11
1.1.10 Nevrološki vidik zgodnje obravnave ...12
1.1.11 Ekonomski vidik zgodnje obravnave ...13
1.1.12 Storitve zgodnje obravnave ...13
1.1.12.1 Postopek vključitve otroka v storitve zgodnje obravnave ...14
1.1.13 Programi predšolske vzgoje ...17
1.1.14 Izvajalci zgodnje obravnave – multidisciplinarni tim ...18
1.1.15 Družine otrok s posebnimi potrebami v zgodnji obravnavi ...20
1.1.15.1 Vloga družine pri zgodnji obravnavi ...21
1.1.15.2 Soočanje staršev s posebnimi potrebami otroka ...21
1.1.15.3 Pravice otrok oz. staršev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo ...23
1.1.15.4 Pristop usmerjen k družini ...24
1.1.15.5 Partnerski odnos med starši in strokovnjaki znotraj zgodnje obravnave ...25
1.1.15.6 Pričakovanja staršev ...25
1.1.15.7 Ovire pri sodelovanju med starši in strokovnjaki ...26
2. EMPIRIČNI DEL ... 27
2.1 Opredelitev raziskovalnega problema ...27
2.2 Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja ...27
2.3 Metode dela in raziskovalni pristop ...28
2.3.1 Opis instrumentarija ...29
2.3.2 Postopek zbiranja podatkov ...30
2.3.3 Statistična obdelava podatkov ...30
2.3.4 Opis vzorca ...30
2.3.5 Opisna statistika vprašalnika ...33
2.3.6 Statistični testi ...52
2.3.6.1 Ali se pojavljajo razlike pri splošni oceni vključenosti otroka v ZO glede na težave, zaradi katerih je bil napoten v RA? ...52
2.3.6.2 Ali obstaja statistično pomembna razlika glede na višino stopnje izobrazbe in poseganje po dodatnih izobraževanjih glede težav otroka? ...56
2.3.6.3 So razlike v zadovoljstvu staršev z obravnavami v večji meri pogojene glede na določeno težavo otroka? ...57
2.3.6.4 Ali so samoplačniške obravnave v večji meri povezane z določenimi težavami otroka? ...61
3. RAZPRAVA ... 64
4. VIRI IN LITERATURA ... 70
5. PRILOGE ... 75
5.1 Priloga 1: Vprašalnik za starše ...75
5.2 Priloga 2: Zloženka za starše ...82
Kazalo tabel
Tabela 1: Razlaga statističnih oznak, ki so uporabljene v magistrskem delu ...28Tabela 2: Struktura vzorca glede na spol staršev ...30
Tabela 3: Struktura vzorca glede na izobrazbo staršev otrok...30
Tabela 4: Struktura vzorca glede na predšolski program in težave otroka ...32
Tabela 5: Težave otrok, zaradi katerih so bili napoteni v RA ...33
Tabela 6: Odgovori staršev, kaj bi v začetnem obdobju najbolj potrebovali ...39
Tabela 7: Odgovori staršev glede pomoči, ki so jo bili deležni ...39
Tabela 8: Razlogi za obisk samoplačniških obravnav ...48
Tabela 9: Prednosti vključitve v RA Krško ...50
Tabela 10: Pomanjkljivosti vključitve v RA (želje, kaj pogrešajo) ...51
Tabela 11: Želje za naprej ...51
Tabela 12: Soodvisnost med težavami otroka in zadovoljstvom staršev z vključitvijo v ZO ...53
Tabela 13: Hi-kvadrat test ...55
Tabela 14: Povezanost med udeležbo na izobraževanju in stopnjo izobrazbe ...56
Tabela 15: Hi-kvadrat test ...56
Tabela 16: Zadovoljstvo z obravnavami glede na težave otroka ...58
Tabela 17: Hi-kvadrat test ...60
Tabela 18: Samoplačniške obravnave glede na težave otroka ...61
Tabela 19: Hi-kvadrat test ...62
Kazalo grafov:
Graf 1: Starost otroka ob prvi vključitvi v RA ...31Graf 2: Predšolski program, v katerega je vključen otrok ...31
Graf 3: Ocena oddaljenosti ZD Krško od doma ...34
Graf 4: Ocena finančne zmogljivosti staršev ...34
Graf 5: Splošna ozaveščenost o ZO ...35
Graf 6: Oseba, ki je prva prepoznala primanjkljaj pri otroku ...36
Graf 7: Obveščenost glede prvega obiska v RA ...37
Graf 8: Strokovnjak, s katerim so se prvič srečali ob prihodu v RA ...37
Graf 9: Počutje staršev ob prvem obisku ...38
Graf 10: Ustanova, kjer so bili deležni prve psihosocialne pomoči ...40
Graf 11: Splošna ocena vključenosti v ZO ...40
Graf 12: Informiranost o otrokovem primanjkljaju...42
Graf 13: Kaj bi starši še potrebovali pri začetnem soočanju z drugačnostjo otroka? ...43
Graf 14: Načini, kako so izvedeli za določeno izobraževanje / dogodek ...43
Graf 15: Ocena otrokovega razvojnega stanja ...44
Graf 16: Multidisciplinarni tim in timsko delo ...45
Graf 17: Vključenost v obravnave ...46
Graf 18: Pogostost obiskovanja obravnav ...46
Graf 19: Zadovoljstvo staršev z obravnavami ...47
Graf 20: Odločitev glede samoplačniških obravnav ...48
Graf 21: Trditve, ki se nanašajo na izvajanje obravnav ...49
1
1. UVOD
Predšolsko obdobje je ključno za zdrav in optimalen čustveni in intelektualni razvoj otroka (Globačnik, 2012). Blackman (2003, v Globačnik, 2012) poudarja pomen otrokovih zgodnjih izkušenj pri vseh kasnejših spretnostih, ki jih otrok potrebuje ob vstopu v šolo. Otrokove pozitivne izkušnje v obdobju zgodnjega otroštva imajo pomemben vpliv na njegovo nadaljnje izobraževanje in življenje. Otrok na celosten način pridobiva izkušnje, ki ga bodo dodatno opolnomočile pri pridobivanju učinkovitih strategij in kompetenc za njegov osebnostni razvoj, socialno vključevanje in vseživljenjsko učenje (Žgur, 2018). Za primere večjih odstopanj od nevrotipičnega razvoja je danes na voljo nabor storitev znotraj okvira ZO, ki je namensko usmerjen v dodatno podporo otroku in celotni družini1(Globačnik, 2012). Bistvo ZO je čim prejšnja vključitev otroka v sam proces rehabilitacije, ne glede na obdobje, ko so se pri otroku pojavile težave (pred rojstvom, med rojstvom ali po rojstvu) (Košiček idr., 2009). Prizadevanja za ZO temeljijo na ideji o razvojni plastičnosti možganov, torej sposobnosti možganov, da v predšolskem obdobju najbolj smotrno sprejemajo znanje oz. se učijo (Viranti, Monzi, Benvenuto, Battan in Curatolo, 2011, v Rehberger, 2018). Občutljiva oz. kritična obdobja v predšolskem obdobju omogočajo najbolj optimalen razvoj določenega področja možganov.
Kar se otroci naučijo v tem obdobju, se naučijo veliko hitreje in bolj kakovostno kot v katerem koli drugem obdobju (Bregant, 2012).
Po uvedbi Zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZOPOPP) je postalo še toliko pomembneje zgodnje odkrivanje primanjkljajev ter multidisciplinarna obravnava OPP in njihovih družin. S pravočasno prepoznavo rizičnih otrok prispevamo k zmanjšanju učinkov manj ugodnih bioloških dejavnikov in predispozicij. Z vključenostjo otroka v ZO lahko omilimo težo simptomov osnovne motnje in tako preprečimo nastanek sekundarnih posledic za otroka in njegovo družino. Na sistemski ravni pa z zgodnjim odkrivanjem prispevamo k zmanjševanju obremenitev zdravstvenega in šolskega sistema (Mikuž, 2015).
Gre za program pomoči, ki vključuje timsko in transdisciplinarno povezovanje strokovnjakov iz različnih strok. Vsak od njih prispeva k pridobivanju vseh relevantnih podatkov o otroku, ki jih potrebujejo za daljše časovno sledenje otrokovemu razvoju (Žgur, 2017). Zadnja desetletja so privedla do spremembe pojmovanja ZO – od ekskluzivne osredotočenosti zgolj na OPP do upoštevanja značilnosti celotne družine. Referenčni okvir sodobnega pojmovanja ZO si prizadeva, da bi ponujena pomoč čim bolj dosegla cilje, potrebe, pričakovanja in zmožnosti celotne družine (Rehberger, 2018). Pomemben je partnerski odnos z družino otroka in strokovnim kadrom, kjer vsi udeleženi prevzemajo odgovornost za izid oz. učinkovitost pomoči (Terčon, 2012).
1 Pod pojmom družina v magistrskem delu mislimo na vse osebe, ki skrbijo za otroka in ga vzgajajo oz.
opravljajo skrbništvo in vzgojno funkcijo, ne glede na to, ali je starševstvo biološko ali socialno (Bouwkamp in Bouwkamp, 2020).
2
1. TEORETIČNI DEL
1.1 Zgodnja obravnava predšolskih otrok s posebnimi potrebami 1.1.1 Opredelitev zgodnje obravnave
Danes poznamo veliko različnih definicij ZO. Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju (Krek in Metljak, 2011, str. 284) ZO opredeljuje kot »Zgodnja obravnava dojenčkov, malčkov in otrok v zgodnjem otroštvu (otrok od rojstva do šestega leta starosti) je utemeljena v sodobnih konceptih otroštva, ki v zgodnjih obdobjih še posebej izpostavljajo hitre količinske ter kakovostne spremembe v razvoju, povezane predvsem z nevrološkim razvojem in bolj občutljivim ter natančnim prepoznavanjem bioloških in socialnih dejavnikov tveganega v razvoju. Priporočajo jo tudi priporočila Evropske agencije za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb.«
V trenutno aktualnem ZOPOPP (2017) je ZO »celostna zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami in otrok z rizičnimi dejavniki v predšolskem obdobju, ki obsega obravnave otroka in njegove družine v predšolskem obdobju z namenom, da se zagotovi in spodbudi otrokov razvoj, okrepi zmogljivost družine ter spodbudi socialna vključenost družine in otroka.«
Guralnick (2001, v Globačnik, 2012, str. 17) ZO opredeljuje kot » … sistem podpore družinskim vzorcem interakcije, ki na najboljši način spodbujajo otrokov razvoj. Za avtorja so pomembni odnosi med starši in otroci, izkušnje otroka, ki jih pridobiva v družini in pomoč, ki jo dobijo starši, vse z namenom, da bosta kar v največji meri zagotovljena otrokovo zdravje in varnost.«
Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb (2010, str. 7) ZO opredeljuje tako: »Zgodnja obravnava je nabor storitev za majhne otroke in njihove družine, ki so jim na voljo na njihovo prošnjo v določenem obdobju otrokovega življenja ter pokrivajo vsakršne dejavnosti posebne podpore, z namenom, da se zagotovi in spodbudi otrokov osebni razvoj, okrepi zmogljivost same družine in spodbudi socialna vključenost družine in otroka.«
»Zgodnja obravnava/terapija je celosten sistem specialnopedagoških, terapevtskih, psiholoških, medicinskih in socialnih postopkov za predšolske otroke s posebnimi potrebami in njihove družne,« trdi Novljan (2004, str.10).
Shonkoff in Meisel (2000, v Globačnik, 2012, str. 17) ZO opredeljujeta kot »…multidisciplinarne storitve, ki so namenjene otrokom od rojstva do starosti petih let. Njeni glavni cilji so spodbujanje otrokovega razvoja, razvijanje sposobnosti, zmanjšanje razvojnih zaostankov, blaženje obstoječih ali nastajajočih invalidnosti, preprečevanje funkcionalnega poslabšanja primanjkljaja in spodbujanje vloge družine.«
Keilty (2016, str. 6) ZO definira kot »program, ki je namenjen družinam otrok, pri katerih se razvoj dojenčkov ali malčkov razlikuje od pričakovanega za njihovo starost. Namenjena je tudi družinam predšolskih otrok s posebnimi potrebami, pri katerih se pojavi kakršnokoli tveganje za pojav razvojnih zaostankov v prihodnosti. Cilj zgodnje obravnave je pomagati družinam, da najdejo ustrezen način in pristop, ki bo najbolj funkcionalen za celostni razvoj otroka.«
1.1.2 Ciljne skupine otrok s posebnimi potrebami v zgodnji obravnavi
Številni strokovnjaki (Globačnik, 2012; Nojič, 2013 in Novljan, 2004) se strinjajo, da ZO traja od rojstva do vstopa v šolo. Danes so starši veliko bolj informirani, občutljivi in motivirani za to,
3
da poiščejo pomoč in podporo pri različnih strokovnjakih, ki jim bodo nudili dodatno podporo in pomoč za otrokov optimalni razvoj (Globačnik, 2012). Herber (2003, v Mikuž, 2015) opisuje razvoj OPP v primerjavi z značilnim razvojem otroka. Pravi, da je lahko razvoj upočasnjen tam, kjer otrok sicer prehaja skozi značilne stopnje razvoja, ampak ne doseže iste ravni kot vrstniki brez težav. Razvoj je lahko neznačilen, kar pomeni, da se pojavljajo vedenja, ki jih pri otrocih z nevrotipičnim razvojem ne opazimo. Lahko je tudi kompenzatoren, kar pomeni, da otrok pride do neke določene stopnje v razvoju na povsem drugačen način kot otroci tipičnega razvoja.
Lahko pa gre pri otroku za odsotnost razvoja, kar pomeni, da se otrok na določenem področju sploh ne razvija.
Avtorja Golin in Ducanis (1981, v Globačnik, 2012) navajata dve skupini otrok, ki sta v največji meri vključeni v ZO. Ti skupini sta:
- Skupina otrok s primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami: pri tej skupini gre za otroke, pri katerih se že zelo hitro prepozna, da gre za primanjkljaje, kot so intelektualni primanjkljaji, okvare sluha ali vida, gibalna oviranost.
- Skupina rizičnih otrok: otroci mlajši od treh let, pri katerih se predvideva, da se bo v prihodnosti najverjetneje pokazal trajni razvojni zaostanek na različnih področjih funkcioniranja (čustvovanje, področje komunikacije, motorično in kognitivno področje).
V Sloveniji je trenutno najbolj uveljavljen pojem otroci s posebnimi potrebami, ki se večinoma uporablja na področju vzgoje in izobraževanja, v Zakonu o vrtcih – ZVrt (2005), Zakonu o osnovnih šolah – ZOsn (2006) in Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ZUOPP- 1 (2011). Novost, ki so jo želeli uveljaviti v slovenskem pravnem redu, je bila tudi opredelitev OPP, ki ne bi temeljila na delitvi na posamezne razvojne motnje in bi bila bolj vključujoča. Od opredelitve posebnih potreb (v nadaljevanju PP) otroka je odvisno, v kolikšni meri bo otrok deležen storitev ZO. Najnovejši ZOPOPP (2017) na novo opredeljuje pojem OPP predvsem zaradi tega, ker vključuje področje vzgoje in izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva (Murgel, 2019). 3. člen novega ZOPOPP OPP opredeljuje tako: »Otroci s posebnimi potrebami v predšolskem obdobju so otroci z razvojnimi zaostanki, primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami na telesnem, spoznavnem, zaznavnem, socialno-čustvenem, sporazumevalnem področju ter dolgotrajnimi boleznimi.« Poleg tega je nujno poudariti, da ZOPOPP (2017) vključuje in obravnava tudi otroke, ki ne sodijo v skupino OPP. To so otroci z rizičnimi dejavniki tveganja za pojav primanjkljajev (ZOPOPP, 2017).
ZOPOPP (2017) rizične dejavnike opredeljuje kot »dejavnike, ki nastanejo v nosečnosti, med rojevanjem ali takoj po porodu, in bi lahko vplivali na kasnejši otrokov razvoj… pojavijo se lahko tudi kasneje zaradi bolezni ali slabega socialno-ekonomskega položaja družine.«
Otroke je treba vključiti takoj, ko je možno, navadno še preden se primanjkljaji jasneje izrazijo oz. pokažejo. Mišljena so predvsem različna tveganja, ki lahko izhajajo iz biološkega oziroma socialnega vidika (npr. prezgodnje rojstvo), ali tveganja, ki so povezana z razmerami družine (Keilty, 2016).
Razumevanje razvojnih motenj od strokovnjakov zahteva učinkovito poznavanje zakonitosti značilnega razvoja ter ostalih teorij in modelov, ki pojasnjujejo razvoj določenih spretnosti pri otrocih z nevrotipičnim razvojem (Mikuž, 2015).
V razvojni psihologiji poznamo tri časovna obdobja, ki jih zajema ZO:
- Prenatalno obdobje, ki traja od spočetja do rojstva. Za to obdobje je značilen najhitrejši telesni razvoj.
4
- Obdobje dojenčka in malčka, ki se deli na obdobje dojenčka, ki traja do otrokovega prvega leta starosti, in obdobje malčka, ki traja do dopolnjenega tretjega leta starosti. V tem obdobju zelo intenzivno napredujeta telesni in spoznavni razvoj.
- Zgodnje otroštvo, za katerega je značilno več igralne dejavnosti, razvijajo se domišljija in simbolne funkcije. Otrok postaja bolj samostojen na področju skrbi zase, vsakodnevnih gospodinjskih opravil, bolj zna uravnavati svoja čustva, vedenje in pozornost (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020).
1.1.3 Zgodovina zgodnje obravnave
Potreba po ZO izhaja iz spoznanj različnih filozofov 17. in 18. stoletja. Evropski pisatelj in filozof Comenius je otroštvo in prvih šest let otrokovega življenja poudarjal kot enkratno obdobje (Aries, 1962, v Globačnik, 2012). John Locke je otroka opredelil kot »tabulo raso« (nepopisan list papirja), kar pomeni, da lahko na otroka vplivamo na podlagi genetike (Globačnik, 2012).
V ZDA se je v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja pojavila prva težnja po obravnavah na domu. To željo so izrazile družine otrok z Downovim sindromom in postavile zahtevo za oblikovanje interventne službe pomoči na domu. Iz njihovih pobud so tako leta 1979 oblikovali zakonsko podlago za ZO predšolskih OPP in čez dve leti pripravili prvi program ZO. V evropskem prostoru so ameriškim pobudam najprej začeli slediti v Veliki Britaniji. Prve službe za ZO so oblikovali že leta 1976 (Globačnik, 2012). Prvi vrtec za otroke z intelektualnimi primanjkljaji je ustanovila Maria Montessori. Pri svojem delu je uvajala posebne metode dela, ki so izhajale iz kurikula, a hkrati upoštevale otrokovo zmožnost samokontrole med učenjem in zmožnosti prilagajanja skupini. Danes imamo tudi v Sloveniji veliko predšolskih in šolskih oddelkov, kjer vzgojno-izobraževalni proces poteka na podlagi tovrstne pedagogike (Globačnik, 2012).
Zametki ZO pri nas segajo v zgodnja sedemdeseta leta. Pravna podlaga za oblikovanje razvojnih oddelkov vrtca (torej prilagojenega predšolskega programa), kamor so vključeni predšolski otroci s težjimi in težkimi motnjami, je bila sprejeta leta 1980 z Zakonom o vzgoji in varstvu predšolskih otrok. 30. člen tega zakona je določal, da morajo biti za to skupino OPP organizirane posebne oblike vzgoje in izobraževanja. V Mariboru so OPP v razvojne oddelke vključevali že nekoliko prej (leta 1969). V tem času se je v Sloveniji začela oblikovati t. i. mreža razvojnih ambulant v otroških dispanzerjih in bolnišnicah, kar v našem prostoru predstavlja začetek ZO (Globačnik, 2012).
V Sloveniji so se prve razvojne ambulante (v nadaljevanju RA) začele pojavljati in ustanavljati po letu 1972, ko je začel delovati register rizičnih otrok. RA so se na začetku svojega delovanja usmerjale predvsem v sledenje ter nevrofizioterapijo otrok z obporodnimi rizičnimi dejavniki in otrok s cerebralno paralizo. Postopoma se je področje delovanja razširilo tudi na obravnave otrok z drugimi motnjami in odstopanji v razvoju. S tem namenom je strokovna skupina leta 1993 sprejela Predlog za organizacijo zdravstvene službe za obravnavo otrok in mladostnikov z razvojnimi motnjami v osnovnem zdravstvu. Spremenilo se je tudi poimenovanje, in sicer iz rizičnih ambulant v RA. Že v tem predlogu sta bila predvidena in upoštevana celostni pristop in timsko sodelovanje skupaj s strokovnjaki iz psihološke, pedagoške, medicinske in socialne stroke (Ministrstvo za zdravje, 2017).
5 1.1.4 Teorije v zgodnji obravnavi
V nadaljevanju so navedene nekatere ključne teorije, ki so pomembno oblikovale koncept ZO.
1.1.4.1 Teorija varne navezanosti
Marjanovič Umek in Zupančič (2020, str. 54) teorijo navezanosti opredeljujeta kot »razlago procesa, v katerem se razvija čustveno naklonjen in recipročen odnos med osebama.«
Dobra navezanost med otrokom in staršem predstavlja temelj za otrokov nadaljnji razvoj.
Navezanost na starše je za otroka nepogrešljiva, saj se tako lažje odpre svetu in v njem pridobi izkušnje, ki jih potrebuje za avtonomni razvoj (Bouwkamp in Bouwkamp, 2020).
Utemeljitelj teorije varne navezanosti je Bowlby. V okviru etiološke teorije je razlagal o razvoju navezanosti med dojenčkom oz. malčkom ter osebo, ki zanj skrbi. Avtor kot osebo, na katero se otrok naveže, navaja mamo otroka, vendar je danes znano, da ta oseba lahko predstavlja kogarkoli, ki je z otrokom v intenzivni interakciji. Znano je, da se večina otrok intenzivno naveže na vsaj eno odraslo osebo med devetim in dvanajstim mesecem starosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020). Pri navezovanju na starša se pri otroku razvije notranji sistem, čigar funkcija je vzpostavitev bližine med otrokom in staršem. Sistem otroku omogoči, da v nevarnih situacijah poišče potrebno gotovost, varnost, tolažbo in zaščito pri staršu oz. drugi odrasli osebi (Bouwkamp in Bouwkamp, 2020). V nasprotnem primeru – ko otroku nista zagotovljena varnost in tolažba – je v večji meri izpostavljen stresu in potlačitvi svojih občutij. Ta proces v teoriji navezanosti označujejo kot protest-obup-odcepitev. Brez pomoči odraslega otrok ne zmore zmanjšati ravni stresnih hormonov in pomiriti svojega telesnega vzburjenja (Sunderland, 2017).
Kot otroci ne moremo preživeti brez staršev, zato je navezanost prvi mehanizem, ki se sproži v našem življenju. Šele ko otrok dobi varen občutek navezanosti, je lahko dovolj svoboden, da se loti druge razvojne naloge, in sicer raziskovanja zunanjega sveta, kjer je najpomebnejša igra. Če otrok ne doživi varne navezanosti, to pomeni, da jo bo ves čas iskal in ne bo prešel k raziskovanju zunanjega sveta ter odkrivanju lastne avtonomije v njem (Bouwkamp in Bouwkamp, 2020).
Glede na izkušnje, ki jih ima otrok s svojimi starši, razvije določena pričakovanja o razpoložljivosti drugih pomembnih oseb v svojem življenju. Pričakovanja oblikuje tudi s pomočjo zgleda, ki ga dobiva z opazovanjem medsebojnega odnosa staršev, njunega odnosa do sveta ter odnosa do otroka. Zgledi in izkušnje so najpomembnejši mehanizem za učenje vedenja (prav tam).
1.1.4.2 Ekološkosistemska teorija
Ekološkosistemska teorija temelji na prepričanju, da je proces razvoja posameznika tesno povezan z okoljem, v katerem živi. Utemeljitelj te teorije je Bronfenbrenner, ki je znanstveno preučeval odnos med otrokom in njegovim okoljem. Proces je v veliki meri odvisen od odnosov, ki jih ima otrok v družini, šoli in vrtcu, oz. od odnosov in relacij, ki so vzpostavljene v njegovem lokalnem okolju. Model poudarja kulturni, družbeni in zgodovinski kontekst, v katerem se posameznik razvija. Lahko rečemo, da sta otrok in okolje v t. i. recipročnem odnosu, saj nenehno vplivata en na drugega (Devjak in Berčnik, 2018). Avtor v dopolnitvi ekološke teorije poleg okolja upošteva tudi vpliv genetskih in bioloških dejavnikov na posameznikov razvoj (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020).
6
Ekološko-sistemska teorija razlaga razvoj posameznika znotraj različnih ravni okolja, in sicer od družinske, vzgojno-izobraževalne do širše kulturne ravni. Vključuje pet ravni okoljskih sistemov – od neposredne interakcije znotraj družine posameznika do kulture. Te so:
- Mikrosistem: predstavlja trenutno okolje, v katerem se posameznik vključuje v neposredno interakcijo z njemu pomembnimi osebami (starši, prijatelji, sorojenci, vzgojitelji, učitelji).
- Mezosistem: vključuje odnose med posameznimi mikrosistemi, ki imajo pomemben vpliv na razvoj posameznika (npr. povezava družinskih izkušenj otroka z izkušnjami v vrtcu). Teorija razvojne psihologije se vse bolj nagiba k pomembnosti opazovanja posameznika znotraj več različnih kontekstov (doma in v vrtčevskem okolju), kar prispeva k celovitejši predstavi o njegovem razvoju.
- Eksosistem: predstavlja širšo skupnost, v kateri se posameznik razvija (institucije, socialne službe, krajevne družbene organizacije). Ekosistem lahko posredno vpliva na izkušnje posameznika znotraj mikrosistema, čeprav nanje nima neposrednega vpliva.
- Makrosistem: predstavlja najširšo raven okolja v Bronfenbrennerjevem modelu.
Predstavlja vrednote, zakone, socialne običaje v družbi, ki vplivajo na izkušnje in interakcije posameznika znotraj okolja, v katerem živi. Kultura trenutnega okolja vključuje prepričanja, norme, vedenjska prepričanja določene skupine ljudi, ki se v procesu socializacije prenašajo iz generacije v generacijo.
- Kronosistem: ne predstavlja specifičnega konteksta življenja posameznika, ampak vključuje časovne spremembe v njegovem okolju, ki vplivajo na spremenjene pogoje življenja. Okolje posameznika se med pomembnimi dogodki v življenju (npr. rojstvo sorojenca, vstop v šolo itd.) ves čas spreminja in oblikuje nove pogoje, ki sooblikujejo razvoj posameznika (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020).
1.1.5 Osnovni cilji in načela zgodnje obravnave
Temeljni cilj ZO je predvsem preventiva, kjer s pomočjo različnih in ciljno usmerjenih obravnav prispevamo k zmanjševanju kognitivnih, čustvenih, psiholoških in drugih ovir pred otrokovim vstopom v šolo (Globačnik, 2012). Skupni cilj držav članic Evropske Unije pri ZO OPP je, da se čim prej vključi vse otroke in njihove družine, ki potrebujejo pomoč. Predlagajo tri vrste priporočil (Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb, 2010):
a) Zagotovitev ZO kot pravice na lokalni, regionalni in nacionalni ravni.
b) Razpoložljivost razumljivih in natančnih informacij družinam in strokovnjakom takoj, ko nekdo poda zahtevo za to na lokalni, regionalni in nacionalni ravni.
c) Jasna opredelitev ciljnih skupin, z namenom, da se načrtovalci politik in strokovnjaki odločijo, kdo je upravičen do storitev ZO.
Spodaj navedeni cilji in načela predstavljajo dobro izhodišče za nastajajočo prakso v Sloveniji.
Načela se celostno usmerjajo v družino otroka in zagotavljanje najbolj optimalne podpore in koristi zanj (Jurišić, 2017). V 2. členu ZOPOPP (ZOPOPP, 2017) so navedeni cilji in načela celostne ZO:
- zagotavljanje največje koristi otroka in pospešitev razvoja otroka ter zmanjšanje možnosti za razvoj trajnih posebnih potreb;
- zagotavljanje vseh informacij za starše, rejnike oziroma zakonite zastopnike (v nadaljnjem besedilu: starši);
7
- zgodnje prepoznavanje otrok s posebnimi potrebami in otrok z rizičnimi dejavniki;
- zagotavljanje psihosocialne pomoči staršem ob rojstvu otroka, v zdravstvenih ustanovah, v vrtcih ter v predšolskih oddelkih v okviru zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in socialnovarstvenih zavodov;
- zagotavljanje strokovne ocene otrokovih zmožnosti in posebnih potreb;
- individualizirani pristop pomoči otroku in družini;
- sodelovanje strokovnjakov in staršev pri izdelavi individualnega načrta pomoči družini;
- zagotavljanje celovite zdravstvene oskrbe otroka;
- zagotavljanje celovite in koordinirane pomoči otroku in družini;
- avtonomnost, strokovnost in odgovornost strokovnih delavcev, ki delajo z otrokom in družino;
- ozaveščanje strokovne in najširše javnosti o nujnosti celostne zgodnje obravnave predšolskih otrok.
Guralnick (2011, v Globačnik, 2012) navaja šest temeljnih načel, ki jih mora upoštevati vsaka država za optimalno izvajanje storitev ZO:
• Dostopnost (angl. Availability)
To načelo poudarja čim prejšnjo prepoznavo vseh otrok in njihovih družin, ki potrebujejo pomoč. Storitve morajo biti družini na voljo v njihovem lokalnem okolju. Staršem je treba ponuditi in predstaviti vse potrebne informacije v zvezi s strokovnjaki in različnimi možnostmi obravnave.
• Krajevna bližina (angl. Proximity)
Načelo zagovarja dejstvo, da morajo biti službe za ZO čim bližje domu, tako na lokalni kot regijski ravni. Načelo krajevne bližine je vezano na storitve, ki se usmerjajo na potrebe družine.
• Cenovna dostopnost (angl. Affordability)
To načelo poudarja, da se morajo storitve družini zagotoviti brezplačno oziroma z minimalnimi stroški. Financiranje za storitve ZO naj se zagotavlja iz javnih sredstev (izobraževalne, zdravstvene, socialne službe, neprofitna združenja ali zavarovalnice).
• Interdisciplinarno delo (angl. Interdisciplinary Working)
To načelo poudarja, da strokovnjaki, ki delajo s predšolskimi otroki in njihovimi družinami, prihajajo iz različnih strok. To jim omogoča učinkovito izmenjavo informacij iz različnih zornih kotov.
• Timsko delo (angl. Teamwork)
Timsko delo od vseh strokovnjakov zahteva interdisciplinarno delo ter sodelovanje vseh, ki so na kakršenkoli način povezani z otrokom, tudi staršev. ZO od članov multidisciplinarnega tima zahteva nenehno izmenjavo informacij in skupno sprejemanje odločitev ter upoštevanje mnenj vsakega člana.
8 1.1.6 Modeli zgodnje obravnave
Strokovnjaki si še vedno niso enotni v tem, kateri model ZO je v praksi najbolj učinkovit in katere so tiste strategije, ki pomembno prispevajo k njeni učinkovitosti (Jurišić, 2017). Imamo že model ekoloških sistemov, ki upošteva razvijajoče vplive na otroka znotraj različnih sistemov (mikro-, mezo-, eko- in makrosistem). Pomembni so medosebni odnosi in interakcija znotraj okolij, v katerih otrok živi (dom, vrtec, regija in država). Poleg modela ekoloških sistemov poznamo tudi dva modela, ki poudarjata različna pogleda na OPP. Ta modela sta medicinski in socialno-pedagoški model (Globačnik, 2012). Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb (2005) je v svoji analizi predlagala model ZO, ki neposredno vključuje zdravstvo, šolstvo in socialo. Omenjeni model v ospredje postavlja razvojne procese in vpliv socialne interakcije na razvoj otroka. Opazen je premik od obravnave, ki se je ciljno usmerjala zgolj na otroka, k pristopu, kjer so poleg otroka dejavno vključeni tudi njegova družina in širše okolje. Z drugimi besedami lahko to poimenujemo kot premik od medicinskega k socialnemu modelu.
S sprejetjem ZOPOPP (2017), smo v našem prostoru stopili korak bližje k premiku od medicinskega k socialno usmerjenemu modelu ZO OPP. Preplet zdravstvenih, socialnih in specialno-pedagoških obravnav bo družino bolj celostno opolnomočil, prav tako pa bo k celostni obravnavi otroka pomembno prispeval tudi strokovni tim za ZO v vrtcu in v drugih ustanovah, kamor bo vključen otrok s PP (Murgel, 2019).
V Avstriji se celoten model ZO osredotoča na identifikacijo in zadovoljevanje OPP (Bola Ujčič, 2016, v Murgel, 2019). Danska ZO na podlagi nove zakonodaje bolj usmerja v socialno področje (Eror in Pristavec Dogić, 2015, v Murgl, 2019). Podobno si prizadevajo tudi Anglija, Hrvaška, Portugalska in druge evropske države, ki stremijo k uveljavljanju sodobnejših modelov ZO in postopnemu opuščanju medicinskega modela (Bola Ujčič, 2016, Eror in Pristavec Dogić, 2015, Murgel, 2019).
Raziskovalke in raziskovalci (Carr, 2006; Guralnick, 1998; Howlin, Magiati in Charman, 2009;
Ospina, Krebs, Clark, Karkhaneh, Harling idr., 2008, v Mikuž, 2015) na področju ZO se strinjajo, da je to učinkovita strategija na sekundarni in terciarni ravni preventive. Večino programov ZO lahko konceptualiziramo v tristopenjski model (Feldman, 2004, Simeonson, 1991, v Mikuž, 2015):
- Primarna preventiva: vključuje univerzalne populacijske intervencije (npr. vključitev nosečnic in njihovih partnerjev v šolo za starše) oz. intervencije v rizičnih skupinah (npr.
povečano število obiskov patronažne sestre), namenjene zmanjševanju prevalence.
- Sekundarna preventiva: intervencije znotraj visokorizičnih skupin z namenom vpliva in prepoznavanja zgodnjih znakov ter preprečevanja razvoja resnejših težav (npr.
vključitev otroka v razvojno-nevrološko obravnavo), namenjene zmanjševanju incidence.
- Terciarna preventiva: terapevtske intervencije v populaciji otrok s PP v smislu zmanjševanja težav (npr. terapevtski programi za otroke z motnjo avtističnega spektra).
1.1.7 Koncepti v zgodnji obravnavi
V zadnjih desetletjih so se razvili številni programi ZO. Povod za rast števila otrok, ki so potrebovali sistematično pomoč, je vsekakor izhajal iz pomena preventivnega pristopa in znanja iz področja razvojne psihologije, ki še posebej poudarja pomen otrokovih izkušenj v t.
9
i. občutljivih obdobjih razvoja. ZO je tako doživela bistvene spremembe. V najzgodnejši fazi se je osredotočala zgolj na otroka in neposredno izvajanje terapij in drugih stimulacijskih aktivnosti. Starši so se tako vključevali kot terapevti in skušali vse aktivnosti »prenesti« v domače okolje. Šele kasneje je vloga družine postala pomemben dejavnik sistematične ZO.
Glavni dejavnik, ki je močno prispeval k spremembi vloge družine znotraj ZO, je vsekakor spoznanje o dvosmerni naravi interakcije med staršem in otrokom (Simeonsson, 1991).
Govor o ZO potrjujejo tudi številni dokumenti, v katerih je mogoče zaslediti različne koncepte, metode, ideje in postopke, ki so namenjeni družinam predšolskih OPP. Številna spoznanja so se osredotočala najprej na družino in šele potem na otroka. Strokovnjaki so začeli poudarjati pomembnost enakopravnega vključevanja različnih področij (Globačnik, 2012). Vsem konceptom ZO je skupno, da je v ospredju načelo individualizacije, ki ga povezujejo medicinski, socialni in izobraževalni aspekt (Opara, 2013).
Družine otrok s PP v predšolskem obdobju nujno potrebujejo učinkovito in posebej načrtovano podporo, ki jo zagotavlja ZO (Guralnick, 2013, v Keilty, 2016). Guralnick (2013, v Keilty, 2016) navaja 6 konceptov oz. idej ZO, ki predstavljajo temelj za njeno uspešno izvedbo:
1. Otroci se učijo in razvijajo s pomočjo njihove radovednosti, aktivnega raziskovanja in pozitivnih spodbud preko vsakodnevnih izkušenj znotraj družinskega in širšega okolja.
Dojenčki in malčki se največ naučijo skozi svoje vsakdanje življenje. Pomembno je, da jim damo priložnost, da sodelujejo z ostalimi ljudmi, poslušajo, se dotikajo, opazujejo okolico. S tem se naučijo kompetenc in veščin za življenje, hkrati pa spoznajo pomembne vrednote in način življenja družine, v katero se rodijo. ZO se tako ciljno osredotoča na razvijanje otrokovih interesov in aktivno sodelovanje v vsakodnevnih izkušnjah, da se otroci lahko učijo in razvijajo glede na potrebe in vrednote družine, iz katere prihajajo.
2.Otroci so del družine. Cilji, vrednote in potrebe družine so hkrati cilji, vrednote in potrebe otroka.
Družine skušajo svojemu otroku v čim večji meri omogočiti učne izkušnje, ki spodbujajo razvoj.
V primeru, ko se v družini pojavijo še drugi problemi (npr. težje finančno stanje), to vsekakor vpliva tudi na razvoj otroka. Pomembno je, da se v programu ZO zavedamo, da niso ključne le potrebe otroka, ampak se moramo osredotočiti tudi na potrebe vsakega družinskega člana in družine kot celote.
3.Otroci se učijo skozi različne interakcije, ki jih imajo z ostalimi, in s pomočjo raziskovanja okolice.
Skozi pozitivne interakcije se otrok veliko nauči in sčasoma vedno bolj razume sporočila sogovornikov. Veliko se lahko naučimo tudi preko različnih didaktičnih pripomočkov, igrač in ostalih materialov. Družina mora glede na potrebe in osebnost otroka zagotoviti, katere interakcije in didaktični materiali so za otroka najbolj funkcionalni. To je še posebej pomembno za OPP. Strokovnjaki se tako skupaj z družino otroka odločijo, katere prilagoditve okolja so najbolj pomembne za optimalno funkcioniranje otroka doma.
4. Družinsko in širše okolje otrokom nudi veliko različnih priložnosti za učenje.
Strokovnjaki znotraj ZO družini nudijo oporo in aktivno sodelujejo z družino z namenom zagotovitve najbolj optimalne pomoči otroku pri učenju, saj so strategije in pristopi zelo pomembni v otrokovem vsakdanu. V širši okolici otroci spoznajo svoje vrstnike in prijatelje, s katerimi odraščajo. Ti imajo pomembno vlogo na področju socializacije.
10
5. Družine imajo na voljo veliko različnih virov, vendar je potrebnega veliko usklajevanja in medsebojnega prilagajanja.
V programu ZO sodeluje več strokovnjakov različnih strok, od katerih se pričakuje medsebojno obveščanje in poenotenje ter stremenje k skupnemu cilju. Multidisciplinarno sodelovanje je hkrati odlična priložnost za medsebojno učenje. Vsaki družini, ki je vključena v ZO, je določen tudi koordinator storitev, ki družino seznanja z različnimi viri skupnosti ter pravicami, ki jim pripadajo.
6. ZO je šele začetek načrtovanja sedanje in tudi prihodnje pomoči otroku in družini.
Družine so v program ZO v večini držav vključene največ 3 leta. Tukaj se šele začne njihova pomoč, saj običajno OPP potrebujejo doživljenjsko pomoč in podporo staršev oziroma drugih oseb. Ko otroci zapustijo program ZO, še vedno prejemajo določene oblike pomoči, glede na njihove primanjkljaje. Med obdobjem šolanja in prehodom v odraslost, pridejo v ospredje veščine, ki so pomembne za njihovo samostojnost.
1.1.8 Zakonodaja na področju zgodnje obravnave
1.1.8.1 Konvencija o pravicah invalidov
Slovenija je ena izmed držav pogodbenic Konvencije o pravicah invalidov (2006), kar pomeni da se je med drugim zavezala tudi k spoštovanju pravic OPP. 7. člen navaja, da so države pogodbenice dolžne sprejeti vse ukrepe, s katerimi invalidnim otrokom zagotovijo enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Pri vseh dejavnostih, ki so povezane z invalidnimi otroki, mora biti v ospredju korist otroka. Prav tako člen v nadaljevanju navaja še, da se mora invalidnim otrokom zagotoviti pravica do svobodnega izražanja mnenja v vseh situacijah in se jim zagotoviti pomoč, v primeru, ko jo potrebujejo.
1.1.8.2 Zakon o izenačevanju možnosti invalidov
Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (2010) preprečuje in odpravlja diskriminacijo invalidnih oseb in ustvarja enake možnosti na vseh področjih življenja. 12. člen tega zakona v drugem odstavku omenja pomoč in podporo otroku in njegovi družini znotraj ZO. Člen jasno določa, da mora biti »otrokom in mladostnikom… zagotovljena zgodnja obravnava in večdisciplinarna stalna obravnava glede na njihove posebne potrebe. Ustrezna pomoč mora biti zagotovljena tudi njihovim staršem, ko se spoprijemajo z invalidnostjo svojih otrok.«
1.1.8.3 Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami V postopku priprave ZOPOPP (2017) so si strokovnjaki kot cilj zadali predvsem izboljšanje strokovnih kapacitet obstoječih služb, katerim bo zagotovljeno izobraževanje na tem področju.
Od leta 2016 do 2019 je k dosegu tega cilja veliko pripomogel »pilotni projekt vzpostavitve enotnih vstopnih točk za celostno ZO otrok s posebnimi potrebami na podlagi obstoječe mreže razvojnih ambulant«. Cilj projekta je bil nadgradnja obstoječe mreže razvojnih ambulant in čim bolj optimalna podpora otrokovemu razvoju in njegovi družini. Dodana vrednost projekta je bila usmerjena pozornost na večjo učinkovitost družine in hitrejšo ter bolj fleksibilno pomoč družini OPP. Podpora se je odražala v smislu večje usmerjenosti k družini, obravnave v domačem okolju, zadovoljevanju potreb družine, individualnemu načrtu pomoči družini, ki vključuje pomoč in podporo tudi v njihovem domačem okolju. Veliko so se trudili tudi z delom na
11
partnerskem odnosu s starši v procesu ZO ter vključevanju staršev v razvoj in izvajanje načrta ZO (Ministrstvo za zdravje, 2017).
O potrebi po sistemsko urejeni ZO se je v Sloveniji govorilo že od leta 2001, ko sta Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije Sonček in takratni Urad za invalide in bolnike pripravila Predlog zakona o celostni ZO ogroženih otrok in otrok z ovirami (Globačnik, 2015).
ZO je za predšolske otroke in njihove družine pravica, ki jim zagotavlja ustrezno pomoč in predstavlja nepogrešljivo vlogo za njihov nadaljnji razvoj in vključenost v inkluzivno okolje (Globačnik, 2012).
Državni zbor je štirinajstega julija leta 2017 sprejel ZOPOPP, s pomočjo katerega se je v naši državi uredila ZO predšolskih OPP na sistemski ravni (Murgel, 2019). V veljavo je stopil januarja leta 2019. Vsebina zakona se nanaša na celostno ZO OPP in otrok z rizičnimi dejavniki v predšolskem obdobju. Obsega obravnavo otroka in njegove družine z namenom, da se v čim večji meri zagotovi in spodbudi otrokov razvoj, okrepi zmogljivost družine in spodbudi njihovo vključenost (ZOPOPP, 2017). Cilj strokovne pomoči se usmerja na razvoj otrokovih sposobnosti do stopnje, ki mu bo omogočila bolj samostojno in neodvisno življenje (Žgur, 2014). Boštele (2019) je v svojem prispevku z naslovom Zdaj so na vrsti veliki koraki zapisala, da se kljub sprejetemu ZOPOPP pojavlja veliko vprašanj glede njegove izvedbe v praksi. Še vedno je veliko nerešenih vprašanj v povezavi s kadrom, pojavljajo se dileme glede načina sodelovanja med družino, vrtcem in centrom za ZO, nejasen je tudi način sodelovanja z družino.
1.1.9 Primarna preventiva
V Sloveniji imamo relativno dobro urejeno in vzpostavljeno primarno preventivo, ki se izvaja v okviru osnovnega zdravstvenega zavarovanja (Šoln Vrbinc idr., 2016). To je v naši državi sistemsko urejeno in zapisano v Pravilniku za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni. Med navedenimi področji pravilnika so: reproduktivno zdravstveno varstvo, zdravstveno varstvo dojenčkov in otrok do dopolnjenega 6. leta starosti, zdravstveno varstvo šolskih otrok in mladine do dopolnjenega 19. leta starosti, zdravstveno varstvo študentov, športnikov in odraslih (Pravilnik za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni, 1998).
Preglede dojenčkov in predšolskih otrok izvaja tim specialista pediatra in medicinske sestre na primarni ravni. Zagotovljena jim je pravica do sistematskega pregleda pri različnih starostih otroka (en mesec, tri mesece, šest mesecev, devet mesecev, dvanajst mesecev, osemnajst mesecev ter 3 in 5 let), namenski pregled v primeru opaženih sprememb, ki zahtevajo spremljanje, izvedbo obveznega cepljenja in svetovanje na področju zdravstvene vzgoje in individualnega svetovanja (Ministrstvo za zdravje, 2020). Spremljanje otrokovega razvoja vključuje poglobljen proces, ki poteka ob vseh preventivnih obiskih. Pediater posebno pozornost namenja vsem vprašanjem in skrbem staršev v povezavi z njihovim otrokom, povzema podatke iz razvojne anamneze in natančno opazuje otroka, prepozna morebitne zaščitne dejavnike kot tudi dejavnike tveganja in vse te ugotovitve skrbno beleži in dokumentira (Mikuž, 2015).
Za statistično primerjavo rezultatov je pri nas uveljavljen Denverjev razvojni test. Denverski razvojni presejalni test (Denver II) je test za sistematično in kontinuirano spremljanje razvoja otrok od rojstva do šestega leta starosti. Namen tega pripomočka je v čim zgodnejšem odkrivanju asimptomatskih otrok z morebitnimi težavami v razvoju, potrditev suma za
12
zaostanek v razvoju in spremljanje rizičnih otrok (Frankenburg, Dodds, Archer, Bresnik idr., v Mikuž, 2015). V primeru opaznih motenj oz. odstopanj v razvoju otroke napotijo v RA. Pri treh letih je na sistemski ravni države uveljavljen sistematski pregled triletnikov, ki poleg pregleda pri otrokovem osebnem zdravniku in zobozdravniku vključuje še pregled pri psihologu.
Psiholog uporablja posebej strukturiran vprašalnik, ki se nanaša na različna področja razvoja otroka. Morebitna odstopanja so razlog za nadaljnje napotitve k različnim strokovnjakom (klinični psiholog, logoped, pedopsihiater itd.) (Šoln Vrbinc idr., 2016).
1.1.10 Nevrološki vidik zgodnje obravnave
Zgodnje otroštvo predstavlja najbolj kritično obdobje v otrokovem razvoju, saj otrok v tem obdobju pridobiva pomembne izkušnje za razvoj možganov kot celote (Košiček idr., 2009). ZO otrok v predšolskem obdobju še posebej poudarja hitre spremembe v razvoju, vezane predvsem na nevrološki razvoj in bolj občutljivo ter natančno prepoznavanje bioloških in socialnih dejavnikov tveganja v razvoju (Krek in Metljak, 2011). Prizadevanja za ZO so osnovana na ideji o razvojni plastičnosti možganov (Vivanti, Manzi, Benvenuto, Battan in Curatolo, 2011, v Rehberger, 2018). Nevroplastičnost je zmožnost možganov, da tvorijo nove nevrone ali sinapse kot odgovor na izkušnje, spodbude in učenje (Concise Medical Dictionary, 2010, v Mikuž, 2015). Ugotovili so, da se kar 90 odstotkov rasti človeških možganov zgodi v prvih petih letih življenja. V tem obdobju se v možganih ustvari, razklene in na novo ustvari na milijone povezav zaradi neposrednih izkušenj, ki jih otrok pridobi (Sunderland, 2017). Po rojstvu se začnejo nevroni biokemično razlikovati, poveča se število novih povezav oziroma sinaps. Gostota povezav je v vidni skorji največja v 4. mesecu, v prefrontalni skorji pa okrog 4.
leta starosti. Gostota vseh vzpostavljenih povezav v možganih je pri triletnih otrocih kar za 50 odstotkov večja kot pri odraslih ljudeh (Bregant, 2012).
Za obdobja največje občutljivosti štejemo tista obdobja, ki so najbolj optimalna za razvoj določenih vedenj, sposobnosti oz. spretnosti. Meje tega obdobja so manj strogo omejene kot meje kritičnega obdobja. Govorimo o mesecih in letih, ko je otrok najdovzetnejši za razvoj določenih veščin. Mnoge empirične raziskave so potrdile, da je možen razvoj določenega vedenja tudi v kasnejšem razvojnem obdobju s pomočjo nadomestnih učinkov okolja. Dejstvo je, da je razvoj določenih vedenjskih sistemov boj ranljiv v primerjavi z drugimi, na primer razvoj govora je občutljivejši v primerjavi z razvojem zaznavno gibalnih inteligentnosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020).
Vpliv zgodnjih izkušenj pozitivno vpliva na vsa področja razvoja, ki se medsebojno tesno prepletajo. Razvoj v otroštvu ima tako pomembno vlogo skozi vse življenje, kar zagovarjajo mnogi strokovnjaki iz tega področja (Papalia, Olds in Feldman, 2008; Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, v Mikuž 2015). Številne raziskave so potrdile, da vse pozitivne izobraževalne izkušnje, ki jih otrok pridobi v predšolskem obdobju, pomembno vplivajo na posameznikovo življenje v prihodnosti. Z izkušnjami otrok spoznava različne strategije na področju vseživljenjskega učenja, vključevanja v socialno sredino ter posameznikovega osebnostnega razvoja. Kasneje ima več odprtih možnosti za pridobitev zaposlitve in neodvisnosti v življenju (Lin Goodwin, Cheruvu in Genishi, 2008; Hebbeler, 2209; Barnett, 2011, v Žgur, 2017).
Pomemben proces v razvoju možganov je tudi proces mielinizacije, ki pomembno vpliva na hitrost procesiranja in kakovostno izmenjavo informacij. Od 6. do 12. meseca pride do postopne menjave kakovosti mielina, ki v vseh režnjih približno enako konstantno narašča tekom odraščanja (Bregant, 2012).
13
Razumevanje kognitivnih in prilagoditvenih spretnosti OPP in vpliv teh spretnosti na otroke se tudi danes raziskuje v številnih raziskavah. Ocenjevanje otrokovih sposobnosti reševanja problemov, vključno s socialno komponento, daje pomembne vpoglede glede ciljev, ki si jih otrok postavi. Prizadevanje za dodatno ocenjevanje in razumevanje teh spretnosti (izvršilne funkcije, pozornost, epizodični spomin, jezik, delovni spomin in hitrost procesiranja) pomeni boljše razumevanje ključnih vidikov kognicije otroka. Vrednotenje teh kognitivnih lastnosti sčasoma omogoča vpogled v to, kako omejitve vplivajo na nadaljnje razvojne procese. Prav te informacije so lahko zelo pomembne pri razvoju strategij zgodnjega posredovanja za izboljšanje družinskega vzorca interakcije z otrokom (Guralnick, 2017).
1.1.11 Ekonomski vidik zgodnje obravnave
Za otroke, ki izhajajo iz socialno nižjega ekonomskega statusa in pri katerih se nakazujejo morebitne težave in primanjkljaji, je vključenost v predšolske programe ključnega pomena. To je pomembno predvsem iz vidika pomena zgodnjih izkušenj, ker v primeru rizičnega poteka otrokovega razvoja lahko pričakujemo tudi skromnejši napredek. Program ZO je lahko v takšnih primerih zelo učinkovit, saj otroka spodbuja na različnih področjih razvoja. Ekonomski vidik ZO ima ključno vlogo predvsem pri vlaganju v otroka in družino, saj se rezultati ne bodo kazali zgolj na trenutni, ampak tudi na vseživljenjski ravni. Učinkovitost ZO se je pokazala tako pri skupini OPP kot tudi pri otrocih, ki so izhajali iz manj spodbudnih okolij (revščina, nižji socialno-ekonomski status) (Globačnik, 2012).
1.1.12 Storitve zgodnje obravnave
Storitve ZO naj bi staršem in OPP čim prej ponudile ustrezno medicinsko, psihološko in specialnopedagoško pomoč. Starši v tem obdobju potrebujejo oseben in zaupen odnos s strokovnjaki, ki jim nudijo podporo pri tem, da zaupajo vase in se zavedajo, da z določeno pomočjo lahko kvalitetno pomagajo svojemu otroku (Novljan, 2004). Znotraj Evrope se odražata zavedanje in spodbuda k interdisciplinarnemu delu, ki vsekakor prispevata k večji kakovosti storitev. Izvajanje in storitve ZO morajo biti na voljo vsem družinam in njihovim otrokom, ki potrebujejo kakršnokoli pomoč ne glede na njihov socialno-ekonomski status.
Pomembno je jasno razumevanje in spoštovanje dejstva, da so potrebe družine vedno v ospredju. Da bi se storitve ZO čim bolj poenotile, se na ravni Evrope izvajajo različne usklajevalne sheme, kjer bi bile na enem mestu zbrane vse potrebne informacije in storitve, ki jih starši lahko uporabijo. Eden izmed ciljev usklajevalnih shem je tudi zagotovitev koordinatorja ZO za družino, ki usmerja izvajanje storitev in je t. i. referenčna oseba. Naloga koordinatorja je, da posreduje med različnimi službami, strokovnjaki in družino, kar je v nekaterih evropskih državah že dobro vzpostavljeno in ima dokazano dobre rezultate (Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb, 2010).
Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb (2010) je oblikovala tri priporočila za zagotavljanje večje vključenosti vseh otrok in družin, ki potrebujejo pomoč:
1. Vlada mora vsem službam ZO zagotoviti, da so na voljo vsem otrokom in njihovim družinam v čim bolj zgodnjem obdobju, takoj ko je določena težava prepoznana.
2. Storitve ZO in njihovo izvajanje mora biti načrtovano tako, da se službe odzovejo na potrebe otrok in družine, in ne obratno. Otroci in družine morajo biti v središču vseh ukrepov, zahtevano pa je spoštovanje želja družin vključno s ponujeno možnostjo izbire.
14
3. Nujna je medsebojna izmenjava informacij med strokovnjaki in zagotavljanje zadostnih informacij vsem družinam (nanaša se tudi na specifične informacije, ki jih družina potrebuje).
Poročila iz posameznih evropskih držav navajajo, da se večina storitev ZO financira iz strani javnih služb (zdravstvena in socialna služba, dnevno varstvo, predšolske ustanove), kar zahteva veliko medsebojnega usklajevanja. Poleg javno dostopnih služb ZO pa obstajajo tudi zasebni centri in strokovnjaki, ki ponujajo določene storitve ZO. Družine se za samoplačniške storitve odločajo iz različnih razlogov, kot so npr. večja strokovnost, kakovostnejše storitve, krajevna bližina, bolj usposobljen strokovni kader itd. Pri zasebnikih so običajno starši tisti, ki krijejo stroške izvajanja storitev. Storitve pa ponujajo tudi nekatere nevladne organizacije in neodvisni centri (npr. za Downov sindrom), ki pogosto delujejo kot prostovoljne organizacije in zbirajo sredstva z namenom, da lahko določenim družinam ponudijo brezplačne storitve (Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb, 2010).
V 7. členu ZOPOPP so navedene storitve ZO, ki se izvajajo v okviru javne službe in temeljijo na individualnem načrtu pomoči družini (v nadaljevanju INPD) oz. zapisniku družine:
- zdravstvene storitve, potrebne za diagnostiko, oceno stanja in zdravstveno oskrbo, - storitve zgodnjega presejanja, odkrivanja, ocenjevanja in spremljanja,
- usposabljanje družin, svetovanje in obiski v otrokovem okolju, - logopedska obravnava,
- delovna terapija, - fizioterapija,
- psihosocialna pomoč,
- zagotavljanje opreme in pomoč pri gibanju in sporazumevanju, - pomoč pri prilagoditvi bivalnega okolja otroka,
- specialna pedagoška obravnava, - storitve iz socialnega varstva.
Navedene storitve se lahko izvajajo tudi na domu, v kolikor tim strokovnjakov ugotovi, da je to potrebno (ZOPOPP, 2017).
Storitve ZO trenutno opravljajo RA na štiriindvajsetih različnih lokacijah po Sloveniji: ZD Celje, ZD Koper, ZD Postojna, ZD Kranj, ZD Krško, ZD Ljubljana Enota Bežigrad, ZD Ljubljana Enota Center, ZD Ljubljana enota Moste-Polje, ZD Ljubljana Enota Šiška, ZD Ljubljana Enota Vič- Rudnik, ZD Domžale, ZD Trbovlje, ZD Idrija, ZD Adolfa Drolca Maribor, ZD Slovenska Bistrica, Splošna bolnišnica dr. Jožeta Potrča Ptuj, Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca Nova Gorica, Splošna bolnišnica Murska Sobota, ZD Novo mesto, ZD Velenje, Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, ZD Jesenice, ZD Radovljica in ZD Škofja Loka. Obstoječa mreža RA temelji na mreži ambulant, ki so otroke obravnavale že v obdobju do sprejetja novega ZOPOPP. ZO je pri nas trenutno organizirana na ravni regij z okrepljenimi multidisciplinarnimi timi (Republika Slovenija, 2019).
1.1.12.1 Postopek vključitve otroka v storitve zgodnje obravnave
Osebni zdravnik otroka ali drug zdravnik specialist v bolnišnici ali porodnišnici staršem glede na lastna opažanja priporoči obisk v Centru za ZO. V kolikor odstopanja v razvoju opažajo starši ali vzgojitelji/ce v vrtcu, svetovalci/ke v centru za socialno delo, socialnovarstvenem
15
zavodu, staršem svetujejo, da z otrokom obiščejo osebnega zdravnika, ki jih bo po potrebi in lastni presoji napotil v RA (ZOPOPP, 2017).
Ko starši pridejo z otrokom v RA, jih običajno najprej pregleda zdravnik specialist pediater, ki jih glede na težave in lastno presojo usmeri še k drugim strokovnjakom znotraj multidisciplinarnega tima. Za vsakega posameznega otroka se nato določi multidisciplinarni tim vseh članov, ki je za konkretnega otroka in družino ključen pri nudenju ustrezne podpore in pomoči. Naloga multidisciplinarnega tima v nadaljevanju je, da oceni zmožnosti in potrebe otroka in njegove družine s pomočjo različnih diagnostičnih preizkusov. Starše informira o možnih oblikah pomoči in socialnih pravicah ter izdela načrt v primeru prehoda v drugo ustanovo oz. prehoda v izobraževanje. Za otroke, pri katerih zdravnik presodi, da je to potrebno, multidisciplinarni tim pripravi INPD, v katerem je posebej opredeljena zdravstvena, socialna in pedagoška pomoč. Tim izdela INPD po zaključeni oceni potreb otroka in njegove družine. Če se zdravnik odloči, da otrok INPD-ja ne potrebuje, se potrebne obravnave in pomoč družini določi v dogovoru s starši (ZOPOPP, 2017).
1.1.12.1.1 Ocena otrokovega razvoja
Pridobivanje ocene OPP predstavlja del ocenjevalnega procesa in se uporablja predvsem na začetku ob vključenosti v ZO. V postopku ocenjevanja se pogleda, kakšno je trenutno stanje otroka in kakšne so potrebe njegove družine (Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb, 2005). Preko igre lahko izvemo veliko pomembnih informacij o otroku (Bivic, 2020). Pozorni moramo biti na rutine in dejavnosti vsake družine posebej, na otrokovo funkcioniranje znotraj teh rutin ter oceno otroku individualno prilagoditi (Jurišić, 2017).
Ocena potreb otroka in družine je v pomoč pri oblikovanju ciljev, določanju ustreznih strategij in pristopov obravnave in načrtovanju. Po določenem času je potrebna evalvacija zadanih ciljev, strategij in pristopov ter njihova presoja, kjer določimo, ali se postopek zaključi, ali pa je potrebna nadaljnja obravnava in novo načrtovanje obravnav (Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb, 2005). Starši predstavljajo pomemben vir informacij, ki ga strokovnjaki upoštevajo in uporabijo v procesu ocenjevanja skupaj z informacijami, ki jih zberejo sami s pomočjo opazovanja oziroma dosežkov otrok na različnih diagnostičnih preizkusih. Da dobijo čim bolj celostno sliko o otroku, uporabijo tudi informacije iz drugih okolij, kamor je otrok vključen (širša družina – starši, vzgojitelji, učitelji) (Kodrič, 2012).
Ko so starši seznanjeni z vsemi pomembnimi informacijami, namenom ocenjevanja, potekom in možnimi izidi, jim veliko pomeni, da se lahko na koncu med vsemi ponujenimi informacijami sami odločijo, ali bodo v tem odnosu sodelovali. V določenih vidikih ocenjevanja se lahko pogajajo in dodatno dogovarjajo s strokovnjaki (npr. o časovnem poteku samega ocenjevanja), medtem ko pri izvajanju standardiziranih preizkusov na samo izvedbo nimajo tolikšnega vpliva, saj morajo ti biti zvedeni na standardni način, saj se v nasprotnem primeru njihova veljavnost zmanjša (Kodrič, 2012).
Vključenost družine je v tem delu nepogrešljiva. Družina otroka ima aktivno vlogo v času celotnega procesa. Ocenjevanje potreb predstavlja fazo, ki je bistvenega pomena za krepitev sodelovanja med starši in strokovnjaki, ki je predvideno tudi pri oblikovanju individualnega načrta pomoči družini. Z aktivno vključenostjo imajo starši občutek svoje odgovornosti in vloge, se čutijo slišane in spoštovane iz vidika njihovih potreb, prioritet in pričakovanj (Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb, 2005).
16
Slika 1: Shema postopka pridobivanja ocene otroka (Evropska komisija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb, 2005).
1.1.12.1.2 Izvajanje obravnav
Obravnave, ki velik pomen pripisujejo interakciji med strokovnjaki in starši, omogočajo v družino usmerjen pristop, ki temelji na enakovredni komunikaciji in upoštevanju družine kot enakovrednega partnerja med obravnavami (Grapar Žargi in Howden, 2011, v Žgur, 2014).
Barnett (2000, v Jurišič, 2009) poudarja, da starši zares cenijo vsak pozitivni učinek obravnave, ki ga opazijo pri otroku. Sem lahko prištevamo že boljše razumevanje otrokovih potreb, boljše odnose znotraj družine, manj stresa in minimalni napredek pri otroku. ZO se tako na eni strani usmerja v otrokove PP, na drugi strani pa se skuša čim bolj približati staršem in jim zagotoviti ustrezno pomoč in podporo, ki je nastala z rojstvom OPP (Novljan, 2004). Dale (1996, v Kodrič, 2012) je opredelil različne namene aktivnega vključevanja staršev v obravnave. Strokovnjaki s svojim strokovnim znanjem staršem pomagajo pri učenju določenih veščin za pomoč njihovemu otroku. Dosledna in pravilna uporaba tehnik/pristopov/strategij bo aktivno pripomogla k zmanjšanju otrokovih vedenjskih težav, kar bo vsekakor pozitivno vplivalo na otrokovo prihodnost. Pomembna je tudi generalizacija naučenih spretnosti v različnih okoljih, kar pomeni, da otrok obvlada določeno veščino ne le v ambulanti/šoli/vrtcu, ampak tudi doma.
Izboljšuje se tudi medsebojni odnos med staršem in otrokom. Pomembno je nudenje socialne in čustvene podpore staršem ter podpora staršem pri vključevanju v druga okolja, kot sta npr.
šola in vrtec, s čimer se postopoma zmanjšuje odvisnost od strokovnjakov.
Skupne obravnave različnih strokovnih profilov pomagajo otroku, da lažje napreduje v skladu z razvojnimi mejniki in s tem pridobiva potrebna znanja in spretnosti. Cilj skupnih obravnav je, da se usmerijo v iskanje nadomestnih poti in čim bolj optimalen napredek na področju razvojnih funkcij (Dolenc-Veličković, 2010, v Žgur, 2013).
1.1.12.1.3 Individualni načrt pomoči družini
Ena od novosti v novo sprejetem ZOPOPP, je INPD (Jurišić, 2017). Dokument ni podoben individualiziranemu programu, ki ga poznamo v dosedanjih programih vzgoje in izobraževanja po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami – ZUOPP-1 (2011).
INPD izdela tim strokovnjakov znotraj procesa ZO po končani oceni potreb in zmožnosti otroka ter družine. Pri otrocih, za katere zdravnik presodi, da INPD ne potrebujejo, se potrebne
Odkritje Ocena potreb Oblikovanje
ciljev
Načrtovanje
ZO Evalvacija
Zaključek procesa
