Sem sodijo aktivnosti, ki so povezane s konstrukcijo določenega izdelka ali pa gre za načrtovanje določene akcije oz.
dogodka.
Sem sodita spoznavanje in ovrednotenje pojava, metode, glasbe, razstave,…
Izvaja se le na podlagi predhodno načrtovane teme, kjer definiramo etape.
Usmerjen je k reševanju problema. Sem bi lahko uvrstili raziskovalne projekte.
Sestavljen je iz aktivnosti, s katerimi učenci po dogovorjenem učnem načrtu usvajajo določene spretnosti, veščine, sposobnosti ali znanja.
17
Tabela 4: Razčlenitev in potek po etapah (Novak, 2009) Etape KOMPONENTE Miselni
postopek
Projektno delo se začne z iniciativo, ki jo sproži vodja, učitelj ali kdo drug. Iniciativa je lahko kakršenkoli dogodek iz
življenja ali predmet, ki bi se ga učenci lotili s projektnim delom. Če pobuda pride s strani učencev, jo bodo ti
praviloma bolj zavzeto obravnavali, kot če jo predlaga učitelj.
Po sprejetju pobude sledi skupno oblikovanje projektne teme. Ko večina izbere in določi temo (kaj bodo počeli), se dogovorijo še o končnem cilju projekta (zakaj bodo to počeli).
2 Izdelava idejne skice z
operativnimi cilji in nalogami
Kaj? Idejna skica se napravi tako, da se projektna tema razčleni na podteme, ki so hkrati operativni cilji in naloge. Čim bolj je idejna skica razdelana in konkretizirana, toliko lažje bo delo v naslednji etapi. V tej fazi je pomembno, da učenci med seboj delijo razmišljanja na podlagi viharjenja idej, kako bi prišli do informacij, ki jih potrebujejo za obravnavanje določene vsebine. Bistvene podatke člani skupine skicirajo v idejno skico, ki še ne predstavlja podrobne izdelave načrta, temveč nakazuje končni cilj, ki ga skupina želi doseči z dejavnostjo.
Vodja projekta, ki je ob enem tudi pedagoški vodja, v tej stopnji določi tudi vzgojno-izobraževalne cilje.
3 Načrtovanje izvedbe
Kako? V tej etapi nadaljujejo z načrtovanjem aktivnosti, s katerimi naj bi uresničevali postavljene vzgojno-izobraževalne cilje in naloge, ki so si jih zastavili v 2. etapi. Osnovno vprašanje v tej etapi je, kako bodo uresničili vzgojno-izobraževalne cilje.
Iz idejne skice oblikujejo načrt dela, si med seboj razdelijo naloge, se dogovorijo koliko časa bo trajala posamezna naloga, kje bodo naloge izvedene, katere metode, postopke in tehnike bodo izbrali ter kateri pripomočki in sredstva bodo uporabili. Pri tem ima vsak učenec možnost povedati, kaj si želi delati oz. pri čem želi sodelovati, želje pa so kasneje usklajene z medsebojnim dogovorom v razredu.
4 Izvedba načrta Potek aktivnosti
V tej fazi učitelj in učenci izvedejo svoj učni načrt, ki so ga pripravili v prejšnjih fazah. Vsakdo se loti svoje naloge in skrbi, da svoje delo opravi čim uspešnejše.
Časovno ta etapa predstavlja večino dela pri projektu.
5 Predstavitev dosežkov
Rezultati Gre za konkretizirano izvedbo zamisli, ki je bila zamišljena že v začetku projekta, ko je ta viden izdelek dosežen, se projekt konča (ne konča se projektno delo). Učenci in učitelji ob končani nalogi predstavijo opravljeno delo. Svoje dosežke
18
lahko predstavijo sošolcem s plakati, fotografijami, video-filmi, izdelanimi predmeti ali na drug način.
6 Evalvacija Sklepni del
Za udeležence v projektnem delu ni pomemben le končni izdelek, temveč tudi ugotovitve, do katerih pridejo s samorefleksijo. Tako učenci z vodjo in drugimi sodelavci ovrednotijo celoten potek projekta (izvedba posameznih etap, vtisi, izkušnje, problemi).
Vloga učitelja pri projektnem učnem delu
Učitelj ima pri projektnem učnem delu vlogo organizatorja, koordinatorja in svetovalca. Ker je projektno učno delo ciljno usmerjeno in načrtovalno vzgojno-izobraževalno delo, je učiteljeva priprava na pouk izredno pomembna. Učitelj mora učno temo, ki mora biti dovolj široko zastavljena, poiskati v učnem načrtu in jo učencem približati tako, da jo bodo sprejeli za svojo, in s tem omogočiti najboljše sodelovanje in vključevanje učencev v vseh etapah projektnega učnega dela.
Odgovornost učitelja za uspeh projektnega učnega dela je zelo velika. Učitelj mora imeti široko znanje, biti strokovno in metodično avtonomen ter motiviran za drugačen način poučevanja in doseganja ciljev. Ob začetku načrtovanja projektnega učnega dela je pomembno, da si ustvari jasno vizijo, ki jo želi doseči (Novak, 1990).
Učiteljeva priprava na projektno delo naj poteka v naslednjih dveh fazah. V prvi fazi učitelj pripravi zamisel za izvedbo in k sodelovanju povabi tim učiteljev, če misli da bodo pripomogli k izvedbi projekta. Več ko bo vključenih učiteljev, ki poučujejo različne šolske predmete, večja bo integracija med predmeti in učitelji. Tim učiteljev predvidi učne cilje ter jih po Bloomovi taksonomiji klasificira, konkretizira, razvrsti ter predvidi, kaj namerava s cilji doseči. Razmisliti je potrebno tudi o učnih metodah, času, kraju in materialu, ki ga bodo skupaj z učenci potrebovali za realizacijo projektnega dela. Ko učitelj ali tim učiteljev predvidi prvo fazo, sledi druga, v kateri učitelji in učenci skupaj dokončno oblikujejo pobudo. V tej fazi učitelj tesno sodeluje z učenci in jim ponudi zamisel. Sledi diskusija o primernosti zamisli oziroma ideje, ki mora biti zastavljena dovolj široko in domiselno, da je za učence zanimiva. Pri tem je učiteljeva naloga, da učence spodbuja, da izražajo interese, ter jim pomaga pri reševanju konfliktov. Ko učenci ponujeno idejo sprejmejo, steče delo po določenih etapah organizacije projektnega učnega dela (prav tam, 1990).
Pomanjkljivosti projektnega učnega dela
Različni strokovnjaki opozarjajo tudi na slabe strani projektnega načina dela (Bezjak, 2010):
- zaradi kompleksnega pristopa k učni snovi je omejena in ponekod tudi povsem ukinjena obravnava učnih vsebim pri nekaterih učnih predmetih, - zanemarjanje sistematičnosti pri obravnavanju vsebin,
- učenci osvojijo bistveno manjši obseg znanja kot pri frontalno organiziranem pouku,
19
- ne omogoča optimalnih možnosti za učinkovito pridobivanje znanja, ki temelji na natančno strukturirani učni snovi,
- s tovrstnim poukom ni mogoče v kratkem času osvojiti določenih znanj, kot so formule, imena, letnice ali spretnosti pri rokovanju z orodjem,
- vse šole ne nudijo učencem enako bogate in raznolike možnosti uporabe šolskih pripomočkov in opreme. Potrebe so pri klasičnem oz. frontalnem pouku veliko manjše.
- enostranskost, saj ima večji pomen pri praktičnem pouku kot pri teoretičnem pridobivanju znanja.
Vsekakor prikazanih slabosti ne moremo niti podcenjevati niti precenjevati.
Navedenim opozorilom je potrebno prisluhniti in si pri uvajanju projektnega učnega dela v redno šolsko delo prizadevati, da bo pozitivno prispevalo k njegovi reformi (prav tam, 2010).
Sodelovalno učenje pri projektnem učnem delu
Sodelovalno učenje je eno izmed oblik učenja, kjer se poleg kognitivnih procesov poudarja predvsem socialni vidik učenja, torej hkratno sodelovanje vseh učencev v razredu. Če učenci želijo doseči zastavljen cilj projektnega učnega dela oz. rešiti nek podproblem na poti do cilja, morajo pozitivno sodelovati s sošolci ter si izmenjati ideje, razmišljanja, vprašanja in odgovore. Obenem si učenci med seboj pomagajo, nudijo podporo ter drug drugega spodbujajo. H končnemu uspehu prispevajo vsi udeleženci in vsakdo mora sprejeti odgovornost za lastno delo in delo celotne
skupine. Sodelovalno učenje je učenje za vse življenje, saj omogoča socialno rast, s pomočjo tovrstnega učenja si učenci privzgojijo odgovornost za skupen cilj in dobro opravljeno delo, obenem pa se naučijo aktivno poslušati in komunicirati kot
enakovredni partnerji. Torej je končni cilj sodelovalnega učenja, da učenci uspešno opravijo zastavljeno aktivnost oz. dosežejo skupni cilj in da usvojijo neko znanje ali spretnost (Tratnik, 2014).
Naloga učitelja pri sodelovalnem delu je, da pripravi temo, pripravi učence za skupinsko delo, pripravi naloge skupinskega dela, jih motivira, sestavi skupine in poda delovna navodila. Uvod v skupinsko delo mora biti natančno pripravljen in izveden, saj se učenci v uvodu seznanijo z vsebino celotne naloge. Učitelj lahko skupine oblikuje na različne načine, naključno (na primer z žrebom) ali načrtno, učence v skupini lahko učitelj določi sam ali v proces sestave vključi učence, ki si soudeležence izberejo sami. Skupine so lahko homogene (skupni interesi,
sposobnosti, spol, sposobnosti) ali heterogene (Ferk Savec, 2010).
Modeli ocenjevanja projektnega učnega dela
Zaradi odklona projektnega učnega dela od tradicionalnega pouka je potrebno prilagoditi tudi ocenjevanje pridobljenega znanja in spretnosti. Učitelji se morajo truditi, da bi način ocenjevanja vodil do pozitivnih posledic, ki bi se morale kazati
20
tako na spoznavnem področju, saj bi spodbujale učence v bolj smiselno učenje, učenje z globljim razumevanjem kritičnim presojanjem in povezovanjem znanj, kot na čustvenem področju z zaupanjem v lastne zmožnosti in zdravo ravnjo
samozavesti ob opravljeni nalogi (Spasovski, 2005).
Ocenjevanje projektnega izdelka je zelo zapleteno. Projektni izdelek nastaja skozi celoten proces projektnega učnega dela in je rezultat učenčevega dela in
sodelovanja. Neustrezno bi bilo, da bi s preizkusi znanja vrednotili le pridobljeno znanje s strokovnega vidika. Ocenjevanje skušamo načrtovati tako, da vključuje vrednotenje etap projektnega učnega dela in končni izdelek, s katerim se vrednoti uspešnost realizacije končnih ciljev. Pri ocenjevanju je potrebno oceniti izvirnost teme, postopke, s katerimi so učenci dosegli rezultate, tehnično zahtevnost izdelka glede na predznanje učencev, napredek učencev, vloženi trud ter končno
predstavitev izdelka (Prav tam, 2005).
Vpliv na doseganje čim boljših rezultatov končnega izdelka imajo tudi miselne
navade učencev. To so osebnostne lastnosti učencev, kot so vztrajnost, natančnost, kitičnost, empatija, strpnost, solidarnost, samoocenjevanje. Naloga učitelja je, da pozitivne navade učencev nagradi, saj s tem pripomore k oblikovanju pozitivnega odnosa do učenja in samopodobe. Ovrednoten naj bi bil celovit osebnostni razvoj posameznika, torej vsi njegovi potenciali: intelektualni, čustveni, fizični in socialni (Ferk Savec, 2010).
Do ocen lahko pridemo po različnih poteh, najbolje je, da združimo oceno vodje projekta inoceno udeležencev (samoocenjevanje). Pomembne povratne informacije o samem poteku projekta učitelj pridobi s samoocenjevanjem udeležencev. Učenci tako lahko razkrijejo lastne vtise, počutje med projektom, doživetja, pridobljene izkušnje in spoznanja ter sam odnos do vsebine in dejavnosti, ki so jo izvajali (prav tam, 2010).
Pri tvorjenju kriterijev za ocenjevanje je potrebno upoštevati vsebinski in procesni vidik znanj. Kot meje ocen se morajo postaviti opisni kriteriji in opisniki, ki jih je potrebno tudi sistematično zapisati. V skladu z opisanimi kriteriji lahko ovrednotimo znanje in podamo izčrpno, strukturirano, kvalitativno, objektivno in zanesljivo
povratno informacijo. Ker je ocenjevanje v šoli javno, mora biti učenec v naprej seznanjen s kriteriji ocenjevanja. Standardi so razdeljeni na minimalne, temeljne in zahtevnejše. Ocena, ki jo učenec prejme, pa je pretvorba osvojenih znanj v številčne ocene (Spasovski, 2005).
Projektno učno delo običajno poteka v skupini učencev, zato je potrebno razmisliti o pravični delitvi ocene. Ker dogajanje v skupini najbolje poznajo učenci sami, je potrebno ocenjevanje znotraj skupine izvesti v sodelovanju z učenci, ki skušajo objektivno oceniti svoj prispevek in prispevek drugih članov skupine. Ob vrednotenju se učenci učijo odprtosti in strpnosti do drugače mislečih ter kritične presoje lastnih pogledov v odnosu do drugih. Učijo se opazovanja, miselnih veščin, samoobvladanja in splošne kulture obnašanja (Ferk Savec, 2010).
21 Projektno učno delo pri računalništvu
Zaradi tehnološkega napredka v različnih disciplinah je potrebno sočasno razvijati tudi izobraževalne metodologije in norme. Žal ne zadošča več, da imajo učenci široko paleto znanj iz programskih jezikov, algoritmov in podatkovnih struktur, vendar morajo biti sposobni kritično razmišljati, reševati težave, učinkovito voditi sebe in svoje projekte, dobro sodelovati z drugimi in komunicirati na jasen in učinkovit način.
Zaradi vse bolj raznolike populacije učencev se izobraževanje spreminja v bolj globalno, tehnološko bogato okolje, ki je zasnovano tako, da mora zadovoljiti raznolike in spreminjajoče se potrebe učencev. Izobraževanje mora temeljiti na skrbno izbranih orodjih, praksah ter pristopih k poučevanju (Renard, 2017).
Projektno delo je mogoče uporabiti pri katerem koli predmetu v katerem koli razredu.
S projektnim učnim delom lahko računalniški pouk oddaljimo od kratkoročnih, ozko usmerjenih tematik, kjer je posredovanje znanje osredotočeno predvsem na učitelja.
Pri projektnem učnem delu lahko nove vsebine posredujemo s pomočjo učnih dejavnosti, ki so dolgoročne, interdisciplinarne in osredotočene na osvajanje znanja na podlagi stvarnih vprašanj. Didaktični sistem, kot je projektno učno delo, nudi učiteljem večjo prilagodljivost, da predstavijo učni načrt predmeta na svoj inovativen način. Mogoče ga je uporabiti kot učinkovito strategijo poučevanja pri ustvarjanju konstruktivističnega učnega okolja v računalniški učilnici (Asan, 2005).
Učenci s pomočjo projektnega učnega dela pri računalništvu izboljšajo sam proces učenja in razvijanja računalniških znanj, saj jim le-ta omogoča poglobljen vpogled v računalniške koncepte, kjer učenci včasih presežejo celo znanje učitelja. Kot rezultat projektnega učnega del, lahko učenci razvijejo ideje, s katerimi rešujejo probleme do te mere, da odkrijejo nova področja, na katerih je potrebno nadaljnje raziskovanje, kar spodbuja njihovo radovednost do predmeta (prav tam, 2005).
Uporaba informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT) pri projektnem učnem delu Ker smo v obdobju tehnološke invazije, ko se IKT uporablja v vseh vidikih našega življenja, je razvoj IKT-ja pri učencih zelo priljubljena tema. Rezultati raziskav so pokazali, da približno 30% učencev od 4. do 7. razreda raje pridobiva nova znanja o IKT-ju na podlagi poskusov in napak. Prav tako je večina dijakov zatrdila, da nova znanja o IKT-ju bolje osvajajo z lastnim delom in ne s poslušanjem profesorjev.
Rezultati študije so med drugim pokazali, da učenci pridobijo kar nekaj znanja o IKT-ju izven pouka računalništva, torej v času odmorov, kosila, po pouku in med
počitnicami, ko se učenci medsebojno sporazumevajo in uporabljajo IKT za zabavo.
Smiselno je, da se uporabo IKT-ja vključi v projektno učno delo kot orodje za
poučevanje, saj je učencem delo z njim domače in cenijo novo pridobljene izkušnje kot pristne in ustrezne (prav tam, 2005).
Učenci so dandanes vedno bolj seznanjeni z IKT-jem in vsak dan uporabljajo več vrst različnih tehnologij, ki so lahko popolnoma ustrezne za projektno učno delo. Z uporabo različnih tehnoloških orodij in aplikacij lahko učenci in učitelji najdejo prave
22
informacije, ki jih potrebujejo za projektno učno delo. Ustvarijo lahko nove izdelke in učinkoviteje sodelujejo. IKT jim omogoča tudi sodelovanje izven šole, saj se učenci lahko obrnejo na skupnost, strokovnjake in partnerje. Ena izmed najbolj cenjenih prednosti, ki jih v primerjavi s tradicionalnimi učnimi praksami ponuja IKT, je torej to, da se učenci lahko učijo tudi izven učilnice. To izboljšanje poučevanja se ne nanaša samo na kraj, ampak tudi na čas in ljudi, ki so vključeni v proces (Renard, 2017).
Oglejmo si nekaj načinov kako združiti uporabo IKT-ja v projektno učno delo:
- Učenje na osnovi igre; učenci lahko uporabljajo tehnologijo tako, da ustvarijo digitalne ali spletne igre, ki delujejo kot učni pripomoček ali pripomoček pri preverjanju in ocenjevanju znanja. Spletne izobraževalne igre, kot je Quizlet, si lahko učenec prilagodi za poučevanje in ocenjevanje določenih vsebin ali pa jih uporabi za ustvarjanje lastnega programa.
- Video posnetki in animacije; s pomočjo video posnetkov in animacij lahko učenci na vizualen in ustvarjalen način izrazijo svoje razumevanje velike količine naučenih informacij. Projektno učno delo je lahko podprto s pomočjo ustvarjanja medijev. Ta pristop je primeren za vse učence, ne glede na stopnjo njihovega razumevanja produkcije in urejanja videov. Za manj izkušene učence je primerna aplikacija Animoto, s pomočjo katere lahko izdelajo video posnetke z metodo povleci in spusti, prav tako pa lahko uvozijo svojo vsebino ter ustvarijo video posnetek v samo nekaj klikih.
- Robotika in programiranje; projektno učno delo temelji na sprotnih dejavnostih in robotika je tipičen primer učenja, ki ga lahko zasnujemo tako, da poteka s pomočjo aktivnosti učencev. Učenci sestavijo delujoč robotski stroj tako, da sestavljajo dejanske mehanske dele, prav tako pa morajo med tem spoznati funkcije in odnose med posameznimi deli. Učenci lahko odkrijejo nadaljnje koncepte znanosti, tehnologije, inženiringa in matematike preko programiranja ustvarjenih robotov za izvajanje točno določenih nalog, ki vodijo k skupnem cilju.
- Sistemi za upravljanje učenja; programi, ki so namenjeni za uporabo in
dostavo učnih vsebin in virov, ponujajo široke in raznolike možnosti učenja, na podlogi katerih je izvajanje projektnega učnega dela izredno enostavno.
Sistemi za upravljanje učenja ponujajo možnost upravljanja vseh etap projekta, vključno s sodelovanjem in komunikacijo učencev, dostopom do različnih medijskih vsebin in možnostjo oddaje in predstavitve izdelkov ter podajanja povratne informacije.
Učenci lahko svoje ugotovitve predstavijo z blogi in v diskusijskih razdelkih neposredno na platformi (5 Ways to Use Edtech for Project-Based Learning, b.d.).
Projektno učno delo in programiranje
Za uspeh na področju računalništva je potrebno pridobiti znanje in obvladati različne spretnosti, kot so: logika, reševanje problemov, algoritmično razmišljanje in
23
programiranje. Žal se mnogi učenci borijo za razvijanje teh veščin, saj gre velikokrat za pomanjkanje prakse ob podani teoriji (Otero Ornelas, 2018).
Projektno učno delo je sožitje prakse in teorije in študentom omogoča povezovanje predhodnega znanja z novim znanjem. Projektno učno delo torej pomaga povečati kompetence učencev tudi na sorazmerno zahtevnem področju, kot je programiranje.
Prav tako pomaga učno šibkejšim [SD1]učencem pri programiranju, saj jim zaradi sodelovalnega učenja vliva upanje, jih motivira ter jim nudi podporo ostalih učencev.
Številni učenci, ki imajo težave pri programiranju, se običajno naučijo toliko, da razumejo minimalno stopnjo, ki je potrebna za določeno oceno. Projektno učno delo pa učencem nudi okolje za vadbo že pridobljenih veščin in priložnost za razvoj vseh novih spretnosti, ki jih je v učnem okolju težko simulirati. Prav tako se pri projektnem učnem delu ne osredotočamo le na reševanje izoliranega problema, ki ga je mogoče rešiti s posebno tehniko ali algoritmom, vendar vsebuje več medsebojno povezanih podproblemov, za katere lahko uporabimo več različnih pristopov za doseg cilja. To prisili učence, da razmišljajo samostojno in sprejemajo odločitve v fazah načrtovanja in razvoja projekta (McManus in Costello, 2019).
Podobno kot projektno učno delo programiranje zahteva logično razmišljanje, timsko delo, uporabo različnih orodij, in kar je najpomembnejše, vztrajnost učenca. Nekaj nasvetov glede programiranja in uspešnega projektnega učenja je naštetih spodaj:
- Ustvarimo povezave z resničnim svetom; učencem zadamo nalogo, naj izdelajo program ali aplikacijo, s katerim bodo poiskali rešitev težave ali problema v resničnem svetu.
- Motivirajmo jih s programiranjem iger; igre so močno motivacijsko sredstvo za učenje programiranja
- Spodbudimo kritično razmišljanje; programiranje je vse manj osredotočeno na sintakso ali programski jezik in vedno bolj osredotočeno na logiko, ki je
potrebna za vzpostavitev rešitve. Nekateri programi, kot je na primer Scratch, ne uporabljajo jezika, vendar usmerjajo učence da sestavljajo blokovne ukaze v določenem vrstnem redu, da ustvarijo program. Pomembnejši vidik
programiranja pri projektnem učnem delu je, da učenci pridobijo širšo predstavo o tem, kako lahko njihov program reši problem, kar bolj spodbuja kritično razmišljanje kot obvladovanje posameznih programskih jezikov - Spodbudimo sodelovanje; sodelovanje je povsem običajen proces pri
programiranju, saj se ves čas pojavljajo vprašanja o tehničnih vidikih projekta.
Smiselno je, da učenci v sklopu programiranja dobivajo nasvete od svojih vrstnikov in da iščejo odgovore na vprašanja tudi v zunanjih učnih skupnostih.
Če je program narejen v skupini, se morajo učenci za namen testiranja in nadaljnjega razvoja, zanesti drug na drugega, si zaupati ter dobro
Če je program narejen v skupini, se morajo učenci za namen testiranja in nadaljnjega razvoja, zanesti drug na drugega, si zaupati ter dobro