Osnovni pogoj za motivacijo učencev je upoštevanje interesov in želja učencev v smiselnih okvirih. Če motiviranju udeležencev ne posvetimo posebne pozornosti, se lahko zgodi, da jih ne pridobimo za sodelovanje. To velja predvsem v primerih, ko predlagatelj projektne teme niso udeleženci sami, temveč vodja projekta.
Interese učencev je potrebno spodbujati z neposrednem aktiviranjem učencev v učenem procesu ter jim tako omogočiti samopotrjevanje in samouresničevanje.
V projektnem učnem delu morata biti prisotni obe možnosti, upoštevati in prisluhniti je potrebno že razvitim interesom učencev in preko aktivnosti omogočiti tudi
odkrivanje in razvijanje novih interesov. Različne realne situacije učencem omogočijo, da se z njimi poistovetijo in učenje prilagodijo svojim potrebam.
UČNA VSEBINA
dialoška komunikacija, partnerski odnosi
14
Upoštevati je potrebno, da se spodobnosti učencev razlikujejo, zato morajo naloge učencev sovpadati z njihovimi individualnimi zmožnostmi ter se navezovati na njihovo predznanje, ki so ga dobili tako, da so o temi že nekaj slišali, brali, videli ali doživeli.
Naloge morajo biti torej organizacijsko zastavljene tako, da ustrezajo čim večjemu številu učencem, saj je vloga vsakega udeleženca pomembna (nadarjeni, povprečni in manj zmožni učenci) in nepogrešljiva pri izvajanju projektnega učnega dela.
6. težišče na učnem procesu kot izkustvenem učenju;
Za samo projektno učno delo je bistveno, da učencem omogočimo učenje preko aktivnosti z lastnimi izkušnjami, z uporabo čim večjega števila lastnih čutil (ušes, oči, rok, nosu, jezika). Z vključitvijo čutil razgibamo in spodbudimo učni proces, ga
naredimo zanimivejšega in privlačnejšega, prav tako pa sprožimo pri učencih
sočasno aktiviranje kognitivne, emocionalne, motorične ter socialne sfere učenčeve osebnosti, ki temelji na neposrednem izkustvu.
V projektnem učnem delu je zelo jasno izražen Kolbov ciklični proces učenja, pri katerem se vrstijo in prepletajo štiri aktivnosti: konkretna izkušnja, razmišljujoče opazovanje, abstraktna konceptualizacija in aktivno eksperimentiranje.
7. sodelovalno učenje ter razvijanje medosebnih odnosov, sposobnosti komuniciranja in sodelovanja;
Pri projektnem delu je izrednega pomena medsebojno sodelovanje članov skupine.
Glavna vez med člani skupine je doseganje skupnega cilja, za katerega morajo sami znati rešiti določane probleme med seboj. Uspešnost doseganja skupnega cilja ter reševanje sprotnih nalog sta v veliki meri odvisna od komunikacije, medsebojnega usklajevanja in obveščanja vseh sodelujočih.
Sodelovanje poteka torej med učenci samimi (člani skupine), med učenci in učitelji ter med učitelji. Odnosi med učitelji in učenci se bistveno spremenijo, ko so aktivno vključeni v različne dejavnosti in tako poizvedujejo, gradijo, ustvarjajo, rešujejo probleme. Učitelji med tem spremljajo njihovo samostojno delo, jih usmerjajo ter vzpostavijo bolj demokratičen odnos in bolj sproščeno ozračje kot pri tradicionalnem pouku. Zaradi interdisciplinarnosti učnih vsebin, ki so vključene v projektno učno delo, se pojavi tudi potreba po sodelovanju med učitelji že med pripravo na projektno organiziranje učnega dela.
8. odprtost projektnega dela;
Odprtost projekta je večstranska in s tem ukinja togost učenja pri šolskem pouku.
Njegova odprtost se kaže na različnih ravneh:
- zaradi interdisciplinarnosti ni omejitve izbire učne vsebine, - učna tema je pri projektu obravnavana z več različnih vidikov,
- ni prostorske omejitve (projektni učni proces ni omejen na učilnico, lahko se odvija na igrišču, travniku, v knjižnici),
15
- ni časovne omejitve (projektnega dela ne moremo omejiti in razdeliti samo na 45 minut),
- učitelj pri projektnem delu nima glavne vloge pri posredovanju znanj, temveč v spodbujanju, svetovanju in pomoči učencem,
- v upoštevanju posameznikov (interesov, učnih ciljev in spodobnosti) - viri znanja ne smejo biti omejeni zgolj na predpisane šolske učbenike, 9. poudarek na učenju kot procesu;
Čeprav je projektno učno delo usmerjeno k izbranemu cilju npr. končnemu produktu in je le-ta pomemben za doseganje motiviranosti učencev in vzdrževanja visokega nivoja aktivnosti pri učencih, končni produkt ne predstavlja glavnega cilja projektnega učnega dela. Pomemben je predvsem proces dela, preko katerega učenci usvajajo nove vrste znanja, veščine in sposobnosti. Učitelji tako med samim potekom projekta neposredno spremljajo in opazujejo reakcije učencev, njihovo počutje, motiviranost, medsebojne odnose, odkrivajo njihove interese, sposobnosti, nadarjenost, osebne karakteristike ter iščejo vzroke za boljšo ali slabšo učno uspešnost.
Struktura projektnega učnega dela
Projekti se pri izvajanju projektnega dela razlikujejo po velikosti in udeležencih:
- udeleženci:
Pri izvajanju projektov lahko sodelujejo vsi, ki želijo sodelovati. Kot oblika
pedagoškega vodenja je primerna za vse starostne stopnje. V projektno učno delo so lahko vključeni že predšolski otroci od tretjega leta starosti naprej, osnovnošolski otroci, dijaki in študentje (Novak, 2009).
- velikost:
Projektno delo lahko poteka kot individualno delo, delo v parih ali skupinsko delo.
Poteka lahko v presledkih ali nepretrgoma več šolskih ali običajnih ur, lahko pa traja tudi več dni, tednov ali celo mesecev. Posledično je velikost projektov je odvisna od obsega tematike, trajanja izvedbe in števila udeležencev. Čim obsežnejša in
kompleksnejša je tematika, obsežnejši je projekt in obratno (Bezjak, b. d.).
Helena Novak (2009) glede na velikost projektov loči slednje skupine projektov:
- mali projekti (traja od nekaj ur do nekaj dni, sodeluje do 30 učencev), -srednji projekti (traja približno en teden strnjenega dela oz. z več časovnimi presledki nekaj tednov, sodeluje več kot 30 učencev),
- veliki projekti (trajajo najmanj mesec dni, zgornja časovna meja ni določena – običajno eno šolsko leto, sodeluje lahko celotna šola ali več šol).
16 Tipi projektnega dela
Poznamo štiri različne tipe projektnega učnega dela, ki se razlikujejo po namenu:
Zgradba in potek projektnega učnega dela
Projektno učno delo je organiziran in ciljno usmerjeni učni postopek, zato njegova izvedba sestoji iz etap, ki si sledijo med potekom aktivnosti po določenem zaporedju.
Zgradba in potek projektnega dela se med različnimi avtorji nekoliko razlikujeta.
Razlike obstajajo tako pri poimenovanju posameznih etap kot tudi v njihovem številu (Ferk Savec, 2010).
William Heard Kilpartick je leta 1918 potek izvedbe projekta razdelil na štiri etape:
postavitev cilja, načrtovanje, izvedba, utemeljitev. Kasneje, leta 1982, je Karl Frey predlagal pet etap: iniciativa/idejna zasnova projekta, makro priprava projekta (skiciranje projekta), mikro priprava projekta (načrtovanje), izvedba in sklepna faza.
Freyevo razčlenitev so povzeli tudi slovenski pedagoški delavci ter ji po nekaj letih izkušenj in prakse dodali šesto etapo, ki je ovrednotenje poteka in dosežkov celotnega procesa in sledi ob zaključku projekta (Novak, 2009).
PROJEKT