Galen Strawson,24 protagonist pričujočega magistrskega dela, pronicljivo oriše notranjo dinamiko razprave o svobodi in moralni odgovornosti (G. Strawson, 1998).25 Strawson meni, da je premislek »naravno« začeti s »kompatibilističnim« pojmovanjem svobode. Kompatibilisti (okrajšano [K]) trdijo, da je obstoj svobode, ki je potrebna za moralno odgovornost, združljiv z resničnostjo determinizma.26 Za [K] veljajo filozofi, kot so Lynne Rudder Baker (1944–2017), Daniel C. Dennett, John Martin Fischer, Harry G. Frankfurt, Thomas Hobbes (1588–1679), David Hume, David Lewis (1941–2001), John Locke, Michael McKenna, John Stuart Mill (1806–1873), Peter F. Strawson (1919–2006), Manuel Vargas, Kadri Vihvelin in Garry
24 Strawson (roj. 1952) je angleški filozof in literarni kritik. Trenutno poučuje na Teksaški univerzi v Austinu v ZDA. Več let je bil pomočnik urednika literarnega tednika The Times Literary Supplement in pisec, kritik ter recenzent v anglo-ameriških časnikih, kot so Financial Times, The Guardian, The Independent, London Review of Books, The New York Review of Books, The New York Times, The Observer in The Sunday Times. Je avtor knjig Freedom and Belief (Oxford University Press, 1986), The Secret Connexion: Causation, Realism, and David Hume (Oxford University Press, 1989), Mental Reality (MIT Press, 1994), Real Materialism and Other Essays (Oxford University Press, 2008), Selves: An Essay in Revisionary Metaphysics (Oxford University Press, 2009), The Evident Connexion: Hume on Personal Identity (Oxford University Press, 2011), Locke on Personal Identity:
Consciousness and Concernment (Princeton University Press, 2011), The Subject of Experience (Oxford University Press, 2017) in Things That Bother Me: Death, Freedom, The Self, Etc. (The New York Review of Books, 2018). Napisal je več kot stotino izvirnih znanstvenih člankov, ki jih je do sedaj objavil v filozofskih revijah, kot so Analysis, Facta Philosophica, Journal of Consciousness Studies, Noûs, Philosophical Quarterly, Philosophical Studies, Philosophy and Phenomenological Research, Proceedings of the Aristotelian Society, Ratio, Royal Institute of Philosophy Supplement, Synthesis Philosophica in Teorema: International Journal of Philosophy, ter zbornikih, kot so The Mind-Body Problem: A Guide to the Current Debate (ur. R. Warner in T.
Szubka, Blackwell, 1994), Agents, Causes, and Events: Essays on Indeterminism and Free Will (ur. T. O'Connor, Oxford University Press, 1995), Towards a Science of Consciousness III (ur. S. R. Hameroff, A. W. Kaszniak in D. Chalmers, MIT Press, 1999), Exploring the Self: Philosophical and Psychopathological Perspectives on Self-Experience (ur. D. Zahavi, John Benjamins, 2000), The Oxford Handbook on Free Will (ur. R. Kane, Oxford University Press, 2002), Phenomenology and Philosophy of Mind (ur. D. W. Smith in A. L. Thomasson, Clarendon Press, 2005), Consciousness and Its Place in Nature: Does Physicalism Entail Panpsychism? (ur. A. Freeman, Imprint Academic, 2006), The Philosophy of Free Will: Essential Readings from the Contemporary Debates (ur.
P. Russell in O. Deery, Oxford University Press, 2009), The Oxford Handbook of Philosophy of Mind (ur. B.
McLaughlin, A. Beckermann in S. Walter, Oxford University Press, 2009), Free Will and Modern Science (ur. R.
Swinburne, Oxford University Press, 2011), The Oxford Handbook of the Self (ur. S. Gallagher, Oxford University Press, 2011), The Continuum Companion to Hume (ur. A. Bailey in D. O'Brien, Continuum, 2012), Debates in Modern Philosophy: Essential Readings and Contemporary Responses (ur. S. Duncan in A. LoLordo, Routledge, 2013), Panpsychism: Contemporary Perspectives (ur. G. Brüntrup in L. Jaskolla, Oxford University Press, 2016) in The Realizations of the Self (ur. A. Altobrando, T. Niikawa in R. Stone, Springer, 2018). Vidimo lahko, da gre za avtorja z občudovanja vrednim, tako kvantitativno kot kvalitativno bogatim opusom, ki temeljito zaznamuje najrazličnejša področja filozofije.
25 Moje nadaljnjo zarisovanje filozofske krajine, povezane z razpravo o svobodi in moralni odgovornosti, večinoma dokaj natančno, a z nekaj pisateljske in filozofske ustvarjalne svobode sledi zarisovanjem Strawsonovega (preglednega) članka »Free Will« (1998). Razlikovanja, ki jih na tej in naslednji strani vlečem med kompatibilizmom in različnimi inkompatibilizmi, so »moja« (»moja« zato, ker so moja samo v pogojnem smislu, saj se nanašajo in izhajajo iz znanih in razširjenih filozofskih razlikovanj; čeravno vsa ta razlikovanja niso izrecno prisotna v Strawsonovih tekstih, ki jih navajam tu in v nadaljevanju, se z njimi po mojem mnenju konstruktivno dopolnjujejo).
26 Kompatibilisti (minimalno) verjamejo, da obstaja najmanj en možni svet, kjer je determinizem resničen in ima nekdo metafizično svobodo, ki je potrebna za moralno odgovornost (Vihvelin, 2008: 303).
9
Watson. Na različne, bolj in manj pretanjene načine poudarjajo, da je svoboda stvar tega, da tedaj, ko izbiramo in delujemo, nismo prisiljeni in/ali ovirani na določene pomembne in problematične načine.27 Dokler smo običajna razmišljujoča človeška bitja, ki izbirajo in delujejo v običajnih okoliščinah, izbiramo in delujemo svobodno, tudi če je naš celoten fizični in psihološki ustroj popolnoma determiniran ali določen s stvarmi, za katere nismo na noben način resnično ali dokončno odgovorni, začenši z našo gensko dediščino in zgodnjo vzgojo. To je srčika filozofske pozicije, imenovane kompatibilizem.
S tem nastopi primerna prilika za vpeljavo »inkompatibilističnega« ugovora. Inkompatibilisti (okrajšano [I]) menijo, da obstoj svobode, ki je potrebna za moralno odgovornost, ni združljiv z resničnostjo determinizma.28 Na takšne in drugačne načine se sprašujejo, kako smo lahko svobodni in moralno odgovorni dejavniki, če je, kakor se zdi, da veleva resničnost determinizma, sleherno naše dejanje determinirano, da se zgodi, kot se zgodi, preden se sploh rodimo.29 Strawson meni, da imajo inkompatibilisti dobro poanto. Obstajata dve glavni skupini inkompatibilistov: [I1] inkompatibisti, ki zatrjujejo (ali verjamejo v) obstoj svobode, ki je potrebna za moralno odgovornost; ter [I2] inkompatibilisti, ki zanikujejo (ali ne verjamejo v) obstoj svobode, ki je potrebna za moralno odgovornost. Obojim, tako [I1] kot [I2], je skupno, da trdijo, da razlage svobode, ki jih podajajo [K], v nekem pomembnem smislu niso zadovoljive in zadostne razlage. Med [I1], ki so med filozofi označevani za (metafizične30) libertarce,31 lahko prištevamo Georgea Berkeleyja (1685–1753), Anzelma Canterburyjskega (1033–1109), Rodericka M. Chisholma (1916–1999), Lauro Waddell Ekstrom, Christopherja Evana Franklina, Carla Gineta, Stewarta Goetza, Meghan E. Griffith, Williama Haskerja, Roberta
27 Različne kompatibilistične teorije svobode in moralne odgovornosti izpostavljajo različne načine, na katere smo lahko prisiljeni in ovirani, ter podajajo različne odgovore na vprašanje, kaj šteje kot prisila in ovira, ki je zares relevantna za svobodo in moralno odgovornost.
28 Inkompatibilisti (minimalno) verjamejo, da ni nobenega možnega sveta, kjer je determinizem resničen in ima nekdo metafizično svobodo, ki je potrebna za moralno odgovornost (Vihvelin, 2008: 303).
29 Opredeliti svobodo tako, da je združljiva z resničnostjo determinizma, po Strawsonovih besedah pomeni opredeliti svobodo na takšen način, da je »dejavnik lahko svoboden, tudi če so vsa njegova dejanja skozi njegovo življenje determinirana, da se zgodijo, kot se zgodijo, z dogodki, ki so se zgodili, preden se je rodil, tako da obstaja jasen smisel, v katerem dejavnik na nobeni točki svojega življenja ni mogel delovati drugače, kot je deloval« (G.
Strawson, 1998).
30 Ker je v kontekstu razprave o metafizični svobodi in moralni odgovornosti v splošnem domnevano, da se razume samo po sebi, da je tedaj, ko se piše o libertarizmu, mišljen metafizični in ne politični libertarizem, velika večina filozofov to počne brez vsakršnih dodatnih pojasnil. Kot opozarja Kane (2011: 34–35), gre za istoimenski doktrini, med katerima pa je potrebno natančno in dosledno razlikovati: metafizični libertarci (ali, tradicionalneje povedano, libertarci glede svobodne volje) verjamejo v obstoj inkompatibilistične, z resničnostjo determinizma nezdružljive metafizične svobode (ali svobodne volje), kar jih »nujno ne zavezuje političnim prepričanjem glede svobode, povezanim s političnim libertarizmom« (ibid.: 35).
31 Metafizični libertarizem je zavezan trem osnovnim trditvam: (i) svoboda, ki je potrebna za moralno odgovornost, ni združljiva z resničnostjo determinizma (= teza inkompatibilizma); (ii) svoboda, ki je potrebna za moralno odgovornost, obstaja (= teza svobode); (iii) determinizem ni resničen (= teza indeterminizma).
10
Kana, Immanuela Kanta (1724–1804), Johna Lemosa, E. J. Lowa (1950–2014), Timothyja O'Connorja, Alvina Plantingo, Thomasa Reida (1710–1796), Helen Steward, Eleonore Stump, Richarda Swinburna in Petra van Inwagena.32 Med [I2], ki jih Strawson označuje za »pesimiste«
in »teoretike ne-svobode«33 (G. Strawson, 1998), lahko prištevamo Gregga D. Carusa, Neila Levyja, Derka Perebooma, Galena Strawsona in Brucea N. Wallerja.34
Libertarci, tj. [I1], so soočeni z izzivom razlage, čemú in v čem je neresničnost determinizma kakorkoli boljša od resničnosti determinizma ter na kakšen način omogoča svobodo, ki je potrebna za moralno odgovornost. To je, kot priznavajo celo sami libertarci, izjemno zahtevno vprašanje.35 [I2] podajajo različne razlage tega, čemú so pojasnila, ki jih ponujajo [I1], nezadovoljiva. Kakšna je ta razlaga nezadovoljivosti, je v splošnem odvisno od tega, ali gre za
»trde inkompatibiliste«, tj. [I2.1], ali za »imposibiliste«, tj. [I2.2] (gl. op. 34). Eno izmed tovrstnih razlag podaja tudi Strawson in je vsebovana v njegovem zloglasnem imposibilističnem osnovnem argumentu (G. Strawson, [1986] 2010, [1994] 2007, 1998, 2011), ki predstavlja osrednji argument pričujočega magistrskega dela in ga bom nadrobneje obravnaval v naslednjih poglavjih.
Toda kljub temu, da prima facie obstajajo močni razlogi zoper možnost in dejanskost inkompatibilistične oz. libertarne svobode, tj. zoper možnost in dejanskost svobode, ki je nezdružljiva z resničnostjo determinizma in jo zatrjujejo [I1], ostaja močno in široko razširjeno tudi prepričanje, da je tovrstna svoboda ne le možna, temveč da jo dejansko posedujemo.36
32 Kar zadeva [I1], obstajajo tri temeljne podskupine libertarcev: [I1.1] dogodkovno-vzročni libertarci (Ekstrom, Franklin, Kane, Lemos); [I1.2] dejavniško-vzročni libertarci (O'Connor, Swinburne); in [I1.3] nevzročni libertarci (Ginet, Goetz). Nekoliko več in podrobneje o (nekaterih) njihovih pogledih v nadaljevanju.
33 Strawsonove »pesimiste« in »teoretike ne-svobode« nekateri imenujejo »denialisti« (Smilansky, 2019: 29), spet drugi »skeptiki« (Caruso, 2018), spet tretji »eliminativisti« (Nichols, 2015). Skladno s tem lahko govorimo o filozofskih stališčih, kot so »pesimizem«, »denializem«, »skepticizem« in »eliminativizem«, ki jim je v kontekstu razprave o svobodi in moralni odgovornosti pogosto nekritično pripisana vprašljiva vloga sopomenk.
34 Kar zadeva [I2], obstajata dve temeljni podskupini »pesimistov«: [I2.1] »trdi inkompatibilisti«, tj.
inkompatibilisti, ki kontingentno zanikujejo (ali ne verjamejo v) obstoj svobode, potrebne za moralno odgovornost, saj menijo, da neobstoj svobode ni metafizično ali logično nujno dejstvo in da obstaja najmanj en možni, a nedejanski svet, v katerem svoboda obstaja (Pereboom); in (I2.2) »imposibilisti«, tj. inkompatibilisti, ki kategorično zanikujejo (ali ne verjamejo v) obstoj svobode, potrebne za moralno odgovornost, saj menijo, da je neobstoj svobode metafizično ali logično nujno dejstvo (Levy, G. Strawson).
35 O tem bržkone priča že sámo dejstvo, ki ga omenja Kane, da so filozofi dolga stoletja dokazovali, da so nedeterminirane izbire »'arbitrarne', 'naključne', 'muhaste', 'iracionalne', 'nekontrolirane', 'nerazložljive', ne pa v resnici svobodne in odgovorne« (Kane, [2002] 2007: 269). Kot bomo videli, tovrstno dokazovanje ne bi smelo biti prepričljivo sodobnim kompatibilistom, ker ti večinoma verjamejo, da so lahko tudi nedeterminirane izbire (kompatibilistično) svobodne.
36 Trdi inkompatibilisti, tj. [I2.1], podajajo razloge proti dejanskosti svobode, potrebne za moralno odgovornost, imposibilisti, tj. [I2.2], podajajo razloge proti možnosti in dejanskosti takšne svobode. Strawson pravi, da svoboda ne glede na to »ostaja živeto, izkustveno dejstvo življenja« (G. Strawson [1986] 2010: 16). S tega vidika niti ni
11
Obstaja več možnih razlogov in razlag za takšno prepričanje; eden izmed njih utegne biti v tem, da izkustvo izbire v mnogih človeških bitjih poraja prepričanje o močni, z resničnostjo determinizma nezdružljivi vrsti svobode, ki je (bolj ali manj) neobčutljivo na razumske argumente.37 To prepričanje je, kakor poudarja Strawson, »globok in neizčrpljiv vir problema svobode in moralne odgovornosti« (G. Strawson, 1998).
Na tej zagatni točki razprave se velja znova vrniti h kompatibilistom. [K] nas lahko soočijo z variacijo naslednjega primera. Zamislite si, da imam jutri dopust in da razmišljam ter se sprašujem o tem, kaj bi počel. Lahko grem na morje ali doma berem nov japonski strip, lahko obiščem prijatelja, ki ga že predolgo nisem obiskal, ali temeljito počistim domače stanovanje.
To, kaj bom naredil, je v nekem globokem smislu odvisno od mene. Kot vidite, v tem trenutku pišem magistrsko delo; svoboden sem, da nadaljujem s pisanjem ali z njim nemudoma ali kadarkoli preneham. [K] menijo, da je vse to pravilno in ustrezno reči. Še več, menijo, da je vse to pravilno in ustrezno reči, tudi če se determinizem nekako izkaže za resničnega. Imeti svobodo in biti svoboden dejavnik pomeni biti svoboden v izbiri in dejanju, biti zmožen delovati v skladu s svojimi lastnimi premisleki in odločitvami, biti svoboden prisil določenih vrst, ne biti fizično in psihološko prisiljen v to, da narediš, kar narediš.38 Vse to je po prepričanju
presenetljivo, da stališče, po katerem svoboda ne obstaja, »celo tisti, ki razpoznavajo moč argumentov v njegovem ozadju, označujejo za protiintuitivno, absurdno, pesimistično, škodljivo in – najbolj običajno – nesprejemljivo«
(Sommers, [2003] 2016: 4). Nič čudnega torej ni, da Strawsonov osnovni argument, ki skuša dokazati sámo nemožnost svobode, »izzove najžolčnejše odzive« (G. Strawson, 2018: 19).
37 Tamler Sommers poudarja, da ima izkustvo svobode lahko »več vzrokov in izvorov« (Sommers, 2007: 70). Naj tu omenim znamenito razlago verjetja v svobodo, ki jo v 17. stoletju ponudi nizozemski racionalistični filozof Baruch Spinoza (1632–1677). Po njegovi razlagi ljudje verjamejo v (nedeterministično) svobodo zato, ker se
»zavedajo svojih hotenj in svojega gona, še v sanjah pa ne mislijo na vzroke, ki vplivajo nanje, tako da kaj hočejo ali se za čim ženejo – ker teh vzrokov ne poznajo« (Spinoza, [1677] 1988: 126). Glede na to, da se po Spinozovem prepričanju »vrši v naravi vse po neki večni nujnosti in najvišji popolnosti« (ibid.: 128), je verjetje ljudi v svobodo ne le razložljivo, temveč tudi zgrešeno, zaradi česar gre tu pravzaprav za razlago tega, čemú ljudje zmotno verjamejo, da so svobodni: »To [njihovo] mnenje se opira samó na dejstvo, da se zavedajo svojih dejanj, ne da bi poznali vzroke, k[i] jih določajo. Ideja njihove svobode je torej dejstvo, da ne poznajo nobenega vzroka za svoja delovanja. Če pravijo, da so človekova delovanja odvisna od njegove volje, so to prazne besede, o katerih nimajo nobene ideje.« (ibid.: 166) Kot pojasnjuje Sommers (2007: 64), imamo pri Spinozi opraviti s tridelno vzročno razlago: nevednost o vzrokih naših dejanj (zmotno) verjetje v svobodo (zmotno) verjetje v moralno odgovornost. Sommers (2007) predlaga obratno razlago, ki v središče postavlja potrebo po pripisovanju moralne odgovornosti sebi in drugim kot posledico naše kognitivne sofisticiranosti in nuje po ohranitvi biološko koristne povezave med »odzivnimi držami« <ang. reactive attitudes> in spremljajočim vedênjem. Manuel Vargas opozarja, da pri raziskovanju vzrokov in izvorov naših prepričanj in intucij v zvezi s svobodo in moralno odgovornostjo ne smemo spregledati vpliva naše kulturne zgodovine in s tem prispevka dualizma ter krščanstva (Vargas, 2007: 139–
140, 2009: 47–48).
38 To, kaj šteje kot omejitev ali prisila, ki je relevantna za svobodo, je pomemben del kompatibilističnih teorij.
Kane poudarja, da kompatibilisti najobičajneje vpeljujejo določeno razlikovanje (i) med determinizmom in takšnimi ali drugačnimi prisilami (determinizem za razliko od prisil ne deluje nujno proti našim voljam); (ii) med vzročnostjo in prisilami (kot vzroki posebnih vrst); (iii) med determinizmom in nadzorom s strani drugih dejavnikov, npr. s strani briljantnih, a zlovoljnih nevroznanstvenikov, ki nastopajo v mnogih filozofskih miselnih eksperimentih (deterministična narava nas sama po sebi, kot pravi Daniel C. Dennett (1984a: 61), »ne nadzoruje«, saj narava ni dejavnik); (iv) med determinizmom in fatalizmom (kot nazorom, da se bo to, kar se bo zgodilo,
12
[K] združljivo z resničnostjo determinizma, ker ta dejavniku na noben način ne onemogoča tega, da bi izkazoval pomembno vrsto (samo)nadzora in da bi bil zmožen premišljenega, na razlogih utemeljenega odločanja.
Zdi se, da obstaja temeljni smisel, v katerem je kompatibilistična, z resničnostjo determinizma združljiva svoboda nekaj, kar posedujemo, dokler lahko izbiramo ali delujemo na kakršenkoli način (gl. G. Strawson, [1986] 2008). Ker smo, ko smo zavestni in budni, »tako rekoč vselej, če ne vselej zmožni delovati na nek način, iz tega sledi, da smo tako rekoč vselej, če ne vselej zmožni delovati svobodno« (G. Strawson, [1986] 2008: 309). Strawson (1998) navaja primer pilotov ugrabljenih letal, ki običajno ostanejo mirni in si prizadevajo čimbolj konstruktivno sodelovati z ugrabitelji. Tedaj radi rečemo, da so piloti kljub nehvaležni in omejujoči situaciji, v kateri so se znašli, delovali premišljeno in odgovorno. Da so naredili to, kar so si najbolj želeli ali za kar so verjeli, da je najbolje narediti v okoliščinah, v katerih so se znašli. Nekatere okoliščine seveda zamejijo možnosti mnogo bolj drastično kot druge, toda iz tega ne sledi, da osebe v teh okoliščinah niso svobodne, da izberejo in delujejo. Le nabor možnosti, ki so jim odprte, je nekoliko bolj omejen. Tako rekoč vselej smo svobodni, da izberemo med možnostmi, ki jih dojemamo kot (nam) dostopne. Možnosti imamo tudi tedaj, ko smo »v verigah«: Strawson tako pravi, da smo (kompatibilistično) svobodni celo takrat, ko smo povsem ohromljeni, in sicer v smislu, da lahko izberemo, da razmišljamo o tem namesto o onem. Ali rečeno z Jeanom-Paulom Sartrejem (1905–1980): dokler delujemo (»fizično« ali »mentalno«39), smo dobesedno
»obsojeni na svobodo«. Pri kompatibilistični svobodi gre, kot zapiše Strawson, preprosto za
»prave možnosti in priložnosti za dejanje« ter za zmožnost delovanja »na način, ki ga preferiram ali za katerega menim, da je najboljši (glede na to, kakšen sem)« (G. Strawson, 1998). Nekateri [K] se ob tem sprašujejo, kaj drugega in predvsem kaj več bi svobodno in
»zgodilo ne glede na to, kaj naredimo«, kar samo po sebi ni posledica determinizma); (v) med determinizmom in mehanizmom (determinizem iz nas ne naredi mehanskih strojev) (Kane, 2005: 17–21). Naj dodam, da čeravno nekateri inkompatibilisti verjamejo, da smo ljudje v primeru resničnosti determinizma marionete, da ne delamo odločitev ali da celo ne delujemo na noben relevanten način, mnogi odločno nasprotujejo tem zaključkom in zagovarjajo združljivost determinizma z npr. premišljanjem, odločanjem in delovanjem (gl. Clarke, 2003: 7–9).
Zavedati se torej moramo, da inkompatibilist nikakor ni zavezan tovrstnim radikaln(ejš)im tezam nezdružljivosti.
39 S tem ne želim namigovati, da mentalno, duševno ali psihološko (pojme bom uporabljal sopomensko) ni fizično in da so fizikalistične teorije, ki trdijo, da je (tudi) mentalno/duševno/psihološko v resnici fizično, zmotne. Tu se le opiram na intuitivno ločnico, ki jo à la René Descartes (1595–1650) pogosto vlečemo med mentalnim (npr.
mislimi) in fizičnim (npr. telesi). Če nič drugega, upoštevanje te ločnice znatno olajša prikaz tukajšnje problematike.
13
moralno odgovorno dejavništvo sploh lahko bilo.40 Strawson meni, da je to dobro in močno vprašanje.
A [I] vztrajajo, da kompatibilistična svoboda, kakorkoli dragocena že je, ni in ne more biti najmočnejša vrsta svobode, ki je potrebna za moralno odgovornost.41 Trdijo, da ni možno, da bi bili »resnično ali dokončno [ang. ultimately] moralno odgovorni za to, kar naredimo, če je vse, kar naredimo, dokončno determiniran izid dogodkov, ki so se zgodili, preden smo se rodili, ali (bolj splošno) determiniran izid dogodkov, za nastop katerih ni nihče [izmed nas] na noben način dokončno odgovoren« (G. Strawson, 1998). Libertarci, tj. [I1] (gl. str. 9–10), menijo, da lahko bistveno nadgradimo in izboljšamo kompatibilistične razlage svobode.42 Kot že rečeno, se pri tem znajdejo pred neznansko zahtevno nalogo: pokazati morajo, kako lahko indeterminizem (neresničnost determinizma), ki ga pojmujejo kot nujni pogoj svobode, omogoča njen obstoj. Imposibilisti, tj. [I2.2] (gl. str. 10, zlasti op. 34 in 36), menijo, da se tega ne da pokazati.43 Četudi so prepričani, da so kompatibilistične razlage svobode neustrezne, trdijo, da se jih ne da nadgraditi in izboljšati. Sprejemajo idejo, da obstaja »jasen in pomemben
40 Harry G. Frankfurt denimo zapiše: »Vzemimo, da nekdo izvršuje dejanje, ki ga hoče izvršiti; in vzemimo nadalje, da je njegov motiv za izvrševanje tega dejanja motiv, s katerim resnično hoče biti motiviran. Ta oseba nikakor ni nenaklonjena ali brezbrižna niti do tega, kar dela, niti do želje, ki jo giblje k temu delovanju. Z drugimi besedami, niti dejanje niti želja, ki jo motivira, nista osebi vsiljeni proti njeni volji ali brez njene odobritve. Niti glede enega niti glede drugega ni samo pasivna priča ali žrtev. Mislim, da v teh okoliščinah oseba uživa toliko svobode, kolikor si je utemeljeno lahko želi. Vsekakor se mi zdi, da uživa toliko svobode, kot si jo more zamisliti.
To je največji približek k svobodi volje, na katerega lahko razumno upajo končna bitja, ki se ne ustvarijo sama.«
(Frankfurt, [2004] 2009: 21, moj poudarek)
41 [I], ki zatrjujejo obstoj svobode, tj. libertarci ali [I1], se strinjajo, da so vrste svobode, ki so združljive z resničnostjo determinizma (= kompatibilistične svobode), pogoj moralne odgovornosti in da gre posledično za svobode, ki so potrebne za moralno odgovornost. Toda hkrati, in to je tu bistveno, vztrajno poudarjajo, da obstaja tudi močnejša, inkompatibilistična, z resničnostjo determinizma nezdružljiva vrsta svobode (= libertarna svoboda), ki je nadaljnji pogoj moralne odgovornosti (G. Strawson [1986] 2010: 108). To je trditev, ki jo [K] zanikajo. Ta kratek ekskurz nakaže, čemú gre besedno zvezo »svoboda, ki je potrebna za moralno odgovornost«, razumeti kot
»svoboda v najmočnejšem smislu, ki je potreben za moralno odgovornost« (Mele, 2006: 27). Več o tem v naslednjem razdelku.
42 Kane, ki je, kot sem omenil (gl. str. 9–10 in op. 32), inkompatibilist in dogodkovno-vzročni libertarec, pravi:
»Številne vrste svobod, ki si jih želimo, so združljive z determinizmom. Inkompatibilisti bi namesto tega morali vztrajati pri trditvi, da obstaja vsaj ena oblika svobode, ki si jo želimo, in je nezdružljiva z determinizmom. Ta
»Številne vrste svobod, ki si jih želimo, so združljive z determinizmom. Inkompatibilisti bi namesto tega morali vztrajati pri trditvi, da obstaja vsaj ena oblika svobode, ki si jo želimo, in je nezdružljiva z determinizmom. Ta