0
6.4 Razprava
Raziskava iz leta 2012 kaže na manj ugodne spremembe v razširjenosti kajenja v primerjavi s preteklimi. V obdobju 2001–2008 smo beležili ugodne spremembe kazalnikov kadilskega vedenja (znižanje deleža kadilcev, zvišanje deleža bivših kadilcev in tistih, ki niso nikoli kadili, skupno in pri obeh spolih) (3). Med letoma 2008 in 2012 pa beležimo zvišanje deleža kadilcev na račun zvišanja deleža med ženskami, medtem ko se med moškimi delež ni spremenil.
Zvišanje deleža kadilk izhaja predvsem iz zvišanja deleža v najstarejši starostni skupini (55–64 let).
Spremembe kazalnikov v starejših starostnih skupinah lahko pripišemo prehodu generacij z različnim obsegom kajenja, spremembe med mlajšimi pa so znak prevzemanja navade, saj skoraj vsi kadilci začnejo kaditi (tudi redno) do 25. leta starosti. V mlajših starostnih skupinah pa se delež kadilcev med letoma 2008 in 2012 ni spremenil pri nobenem izmed spolov, obenem pa se je znižal delež tistih, ki niso nikoli kadili, izraziteje pri ženskah. Delež tistih, ki niso nikoli kadili, odraža učinkovitost ukrepov in programov v preprečevanju začetka kajenja. Ta delež pa se je znižal v večini izobrazbenih skupin in v najmlajši starostni skupini, zvišal pa se ni v nobeni izmed spremljanih skupin. Spremembe med letoma 2008 in 2012 so vplivale na spremembe v celotnem spremljanem obdobju 2001–2012, ko se je delež kadilcev sicer znižal (na račun znižanja med moškimi), a se je znižal tudi delež tistih, ki niso nikoli kadili. To nas skupaj z drugimi podatki o razširjenosti kajenja med mladostniki (4) opozarja na potrebo po ukrepanju. Navedene spremembe lahko pripišemo različnim dejavnikom – eden najpomembnejših je marketing tobačnih izdelkov, ki spodbuja začetek kajenja in kajenje na splošno. Spodbuja tudi socialno-ekonomske razlike v kajenju (5), za katere smo prikazali, da so prisotne tudi pri nas. Marketing tobačnih izdelkov je obsežen in se v zadnjem obdobju intenzivno usmerja v ženske in dekleta, kar je že vplivalo na razširjenost kajenja med njimi (5).
Zato je ključno, da čim prej uvedemo poznane učinkovite zakonodajne ukrepe, s katerimi bomo omejili marketinške aktivnosti tobačne industrije ter tako zmanjšali razširjenost kajenja in neenakosti v kajenju. Najpomembnejši ukrepi so: nadaljnje zviševanje obdavčitve in cen ter zmanjševanje razlik med cenami tobačnih izdelkov, ukinitev izjem v oglaševanju na prodajnih mestih, prepoved dodatkov za povečanje privlačnosti tobačnih izdelkov in kajenja, ureditev maloprodajnega trga tobačnih izdelkov, uvedba učinkovitih slikovnih zdravstvenih opozoril in čimprejšnja uvedba enotne embalaže.
Med ugodnimi izidi beležimo višanje deleža bivših kadilcev. K temu sta najverjetneje najbolj prispevala ukrep prepovedi kajenja v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih ter povečan obseg svetovanj opustitve kajenja zdravstvenih delavcev. Potrebno je dodatno spodbujanje zdravstvenih delavcev k svetovanju opustitve (deleži so kljub zviševanju še vedno nizki) pa tudi ovrednotenje ustreznosti in kapacitet obstoječega sistema pomoči pri opuščanju kajenja ter prilagoditev potrebam, ki bodo lahko še posebej narastle ob uvedbi različnih ukrepov.
Kajenje v bivalnih prostorih in izpostavljenost pasivnemu kajenju sta se sicer zmanjšala v obdobju 2001–2012, a se med letoma 2008 in 2012 večinoma ne spreminjata več. To in pa nezanemarljivi deleži obeh opozarjajo na potrebo po ustreznih programih, ki bi bili namenjeni zmanjševanju obeh v domačem okolju.
6.5 Zaključek
Neugodne spremembe v razširjenosti kajenja v zadnjih letih (zvišanje deleža kadilk in nespremenjen delež kadilcev) kažeta na potrebo po čimprejšnji uvedbi poznanih in dokazano učinkovitih ukrepov za zmanjševanje kajenja ter okrepitvi programov in aktivnosti preprečevanja in zmanjševanja kajenja.
6.6 Viri
1. World Health Organization. The European Health Report 2005: Public health action for healthier children and populations. Copenhagen: WHO Regional Office for Europe, 2005.
2. World Health Organization. WHO global report: mortality attributable to tobacco. Geneva: World Health Organization, 2012.
3. Koprivnikar H. Tobak. V: Artnik B in sod. Zdravje in vedenjski slog prebivalcev Slovenije – trendi v raziskavah Cindi 2001-2004-2008. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2012.
4. Koprivnikar H. Kajenje tobaka. V: Jeriček Klanšček H, Roškar S, Koprivnikar H, Pucelj V, Bajt M, Zupanič T (ed.).
Spremembe v vedenjih, povezanih z zdravjem mladostnikov v Sloveniji v obdobju 2002–2010. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja, 2012.
5. National Cancer Institute. The Role of the Media in Promoting and Reducing Tobacco Use: Executive Summary.
NCI Tobacco Control Monograph No. 19, NIH Pub. No. 07-6242. Washington: U.S. Department of Health and Human Services, National Institutes of Health, National Cancer Institute, 2008.
7
ALKOHOL
7 ALKOHOL
Vsak deseti Slovenec (25–64 let) čezmerno pije alkohol, vsak drugi se vsaj enkrat letno opije.
Moški manj abstinirajo, pijejo alkohol pogosteje in v večji meri v primerjavi z ženskami.
Čezmerno pitje alkohola s starostjo narašča, medtem ko visokotvegano opijanje s starostjo upada. Prebivalci vzhodne Slovenije v večjem deležu pijejo alkohol čezmerno in se visoko tvegano opijajo. V obdobju 2001–2012 zaznavamo trend naraščanja abstinentov in trend padanja čezmernih pivcev alkoholnih pijač, čeprav se v letu 2012 v primerjavi z letom 2008 delež čezmernih pivcev alkoholnih pijač ni značilno spremenil, je pa značilno porastel delež tistih, ki so se visokotvegano opili vsaj enkrat letno, potem ko smo do leta 2008 zaznavali trend padanja takega vedenja. Na ta neugoden trend uživanja alkoholnih pijač, bi lahko vplivala gospodarska kriza.
7.1 Uvod
Škodljivo uživanje alkohola predstavlja enega glavnih preprečljivih dejavnikov tveganja za kronične bolezni, poškodbe in nasilje, saj lahko povzroča zasvojenost ter več kot 60 različnih bolezni in poškodb. Delež alkoholu pripisljivih smrti in izgubljenih zdravih let življenja je v svetovnem merilu največji v evropski regiji SZO, ki ima tudi največjo porabo alkohola na prebivalca na svetu (1). Slovenija se uvršča v sam vrh držav članic EU po porabi alkohola in tudi po zdravstvenih posledicah zaradi pitja alkohola (2–3).
7.2 Metode
V anketi so udeleženci odgovarjali na vprašanja o pogostosti in količini pitja alkoholnih pijač (gl. vprašanja 68–76 v prilogi 1). Iz podatkov smo izračunali količino zaužitega alkohola glede na vrsto alkoholne pijače, pri čemer smo upoštevali: merico alkohola, količino in pogostost pitja za različne vrste alkoholnih pijač1 (4). Glede na količino zaužitega alkohola smo določili stopnje pitja alkoholnih pijač:
– abstinenti (popolni abstinenti, ki v zadnjem letu niso zaužili alkohola; 0 g alkohola/dan);
– manj tvegani pivci (ženske, ki zaužijejo 10 g ali manj čistega alkohola dnevno, in moški, ki zaužijejo 20 g ali manj čistega alkohola dnevno);
– čezmerni pivci (ženske, ki zaužijejo več kot 10 g čistega alkohola dnevno, in moški, ki zaužijejo več kot 20 g čistega alkohola dnevno).
Za analizo visokotveganega alkoholnega opijanja smo uporabili vprašanje o pogostosti pitja 6 ali več pijač ob eni priložnosti za moške in 4 ali več pijač ob eni priložnosti za ženske.
Izbrane spremenljivke smo analizirali glede na spol, starostne skupine, izobrazbo, samoocenjeni družbeni sloj, geografsko območje in glede na zdravstveno regijo.
1Izračun zaužitega alkohola:
vino: število kozarcev vina (1 dl) x10 g = g alkohola vina; g alkohola vina x število dni/leto = g alkohola vina/leto;
pivo: število kozarcev piva (1 dl) x 4 g = g alkohola piva; g alkohola piva x število dni/leto = g alkohola piva/leto;
žgane pijače: število šilc (0,3 dl) x10 g = g alkohola žgane pijače; g alkohola žgane pijače x število dni/leto = g alkohola žgane pijače/leto.
7.3 Rezultati
7.3.1 Stopnje pitja alkoholnih pijač
Porazdelitev stopnje pitja alkoholnih pijač vseh anketirancev v obdobju 2001–2012 je pokazala, da je delež abstinentov statistično značilno naraščal, medtem ko sta deleža manj tveganih in čezmernih pivcev alkoholnih pijač statistično značilno padala (za vse p < 0,001)