O obremenitvah na delovnem mestu je v letu 2012 poročalo več kot 60 % odraslih prebivalcev Slovenije. V obdobju 2004–2012 ne zaznavamo statistično značilnih sprememb, med letoma 2008 in 2012 pa celo statistično značilno znižanje.
Stres zaradi slabih gmotnih pogojev je drugi najpogostejši vzrok za stres in v letu 2012 ga je doživljala slaba tretjina prebivalstva. Zaznavamo statistično značilni porast v celotnem obdobju 2004–2012 ter tudi med letoma 2008 in 2012. Porast zaznavamo pri moških in ženskah, in sicer v vseh starostnih skupinah (razen pri moških in ženskah v starosti 45–54 let, pri katerih so deleži že tako med višjimi), vseh geografskih in zdravstvenih regijah, razen mariborski (v njej je delež od vseh zdravstvenih regij v vseh letih med višjimi). Prav tako smo porast zaznali pri vseh izobrazbenih skupinah, razen osnovnošolski in pri manj izobraženih, ki imajo že tako najvišji delež. Poslabšanje stresa zaradi gmotnih pogojev zaznavamo tudi v čisto spodnjem in delavskem (v njem je delež že tako najvišji) ter srednjem družbenem razredu.
Delež v opazovanem obdobju statistično narašča tudi pri študentih, upokojencih in pri zaposlenih, ki opravljajo lažja fizična dela, storitvene dejavnosti, pisarniška dela, intelektualna, raziskovalna in vodstvena dela, medtem ko pri nezaposlenih in prijavljenih na zavodu ter fizičnih delavcih ne narašča, vendar pa pri njih že tako zaznavamo visoke deleže doživljanja
0 10 20 30 40 50 60 70
2004 2008 2012
Delež (%)
Leto
obremenitve na delovnem mestu slabi gmotni pogoji
slabi odnosi v družini slabi odnosi s sodelavci osamljenost
Stres zaradi težav v družini je tretji najpogostejši vzrok doživljanja stresa; v letu 2012 je o njem poročalo 29 % ljudi. O težavah v družini sicer pogosteje poročajo ženske, ljudje, stari 55–64 let, srednje in bolj izobraženi, gospodinje, študenti, upokojenci in nezaposleni. Statistično povišanje v obdobju 2004–2012 smo zaznali pri moških in ženskah, pri ljudeh, starih od 25 do 44 let, v vseh geografskih regijah, v ljubljanski, celjski, mariborski in v murskosoboški zdravstveni regiji, v vseh družbenih slojih, pri študentih, zaposlenih, lažjih fizičnih, pisarniških, storitvenih, intelektualnih, raziskovalnih in vodilnih delavcih.
Slabi odnosi s sodelavci so četrti najpogostejši vzrok doživljanja stresa; o njem v letu 2012 poroča dobrih 18 % ljudi, v obdobju 2004–2012 pa zaznavamo statistično značilno povišanje.
O slabih odnosih s sodelavci poročajo predvsem stari od 25 do 54 let, višje in bolj izobraženi, vendar poslabšanje odnosov s sodelavci v opazovanem obdobju zaznavamo prav v vseh skupinah glede na obravnavane demografske, socialno-ekonomske in geografske značilnosti anketirancev.
O stresu zaradi osamljenosti je leta 2012 poročalo slabih 12 %, v obdobju 2004–2012 zaznavamo porast doživljanja stresa zaradi omenjenega vzroka. Stres zaradi osamljenosti je sicer bolj značilen za ženske (predvsem starejše od 55 let), manj izobražene (OŠ in manj), vendar v obdobju 2004–2012 zaznavamo porast stresa zaradi osamljenosti pri obeh spolih, starih 25–54 let, poklicno in več izobraženih, vseh treh družbenih slojih, vseh geografskih regijah (posebej pa v koprski, ljubljanski, ravenski, novomeški in v mariborski zdravstveni regiji), pri dejansko vseh skupinah glede na delovno aktivnost (razen določenih skupin fizičnih delavcev in gospodinj).
V skupini starejših posameznikov (65–74) (zajeli smo jih le v letu 2012) le redki doživljajo stres zaradi obremenitev na delovnem mestu in slabih odnosov s sodelavci (5 % oz. 2 %);
najpogosteje ga doživljajo zaradi težav v družini, sledijo slabi gmotni pogoji za življenje in osamljenost. Posebej izstopajo slabše izobražene (OŠ in manj) starejše ženske (65–74) in pa ovdoveli, ki bistveno pogosteje doživljajo stres zaradi osamljenosti kot preostali (ženske, OŠ in manj: 24,3 %; ovdoveli: 45,7 %).
8.4 Razprava
V zadnjih nekaj letih smo priča različnim družbenim spremembam, ki močno vplivajo na kakovost življenja večine prebivalstva. Obdobje po letu 2008 je v EU in tudi v Sloveniji zaznamovala finančno-gospodarska kriza, ki je vplivala na naglo poslabšanje gospodarske dejavnosti, posledično povečala brezposelnost, poslabšala kupno moč prebivalstva ter povzročila poslabšanje življenjskih razmer in gmotnega položaja posameznikov. Od leta 2008 je v Sloveniji precej narastlo število brezposelnih oseb, poleg tega zaznavamo tudi povečanje delovno neaktivne populacije med starejšimi in mladimi ter števila ljudi, ki živijo pod pragom revščine (6–7). Hkrati s finančno-gospodarsko krizo in z njenimi posledicami se pojavljajo še druge spremembe na družbeni in individualni ravni: negotovost in nejasna perspektivnost, ki se pri posamezniku lahko odražata kot pojav vznemirjenosti in negativnih čustev (jeze, žalosti, razočaranja, tesnobnosti, depresivnosti, strahu, skrbi, dvomov in celo brezizhodnosti), občutja gmotne, socialne in duševne ogroženosti, prek slabih samoocen telesnega in duševnega zdravja ter tudi večje potrebe po iskanju psihološke pomoči (4, 8–9).
Vpliv finančno-gospodarske krize se odraža tudi v naših ugotovitvah, saj v obdobju 2004–2012 in med letoma 2008–2012 zaznavamo statistično značilno povišanje odstotka ljudi, ki doživljajo stres zaradi slabših gmotnih pogojev za življenje. Povečano občutenje stresa zaradi poslabšanja gmotnih pogojev zaznavamo v vseh opazovanih skupinah, razen pri pripadnikih višjega srednjega in zgornjega družbenega razreda ter v skupinah, ki so bile že predhodno med bolj obremenjenimi zaradi slabih gmotnih pogojev (živeči v mariborski regiji, slabše izobraženi, nezaposleni, fizični delavci). Treba je opozoriti, da v kriznih časih obstaja nevarnost poslabševanja življenjskih razmer ranljivih skupin (posamezniki z nizkimi dohodki, nezaposleni, revni, mladi, enostarševske družine, pripadniki etničnih manjšin, starostniki …) in dodatnega povečevanja neenakosti v populaciji. Pogosto se poleg neposrednih posledic finančno-gospodarske krize (odpuščanja, slabšanje zaposlitvenih možnosti, nezanesljive zaposlitve, zniževanja plač), ki močno vplivajo na kakovost življenja posameznika in družin, tudi sistemi javnega zdravstva, šolstva in sistemi socialnega varstva reformirajo na način, ki povečuje družbene neenakosti, s tem ko se skrb za zdravje, izobrazbo in socialno varnost z države v večji meri prenaša na posameznika (10). Poleg tega se zmanjšujejo ali celo ukinjajo subvencije, pomoči in univerzalni programi, ki so imeli v preteklosti varovalno in korektivno funkcijo in so zmanjševali neenakosti. Take reforme poleg neposrednih posledic krize lahko vplivajo tudi na slabšanje kazalnikov vedenjskega sloga, povezanega z zdravjem, in samih zdravstvenih izidov, posebej pri skupinah, ki so že tako ogrožene (slabše izobraženi, pripadniki nižjega in tudi srednjega družbenega sloja, nezaposleni, fizični delavci, prebivalci regij vzhodne Slovenije …). Ustvarjajo pa se lahko nove nepravične razlike in tudi nove ranljive skupine (11–13). Povečanje doživljanja stresa zaradi slabih gmotnih pogojev v obdobju 2004–
2012 ter med letoma 2008 in 2012 zaznavamo tudi med bolje izobraženimi (poklicno, srednje, višje in več), pripadniki srednjega sloja, prebivalcih regij, ki pred leti še niso veljale za posebej prizadete zaradi slabega gospodarskega stanja in brezposelnosti. Boljša izobrazba, ki sicer pomeni več znanj, boljšo socialno oporo, več spretnosti pri obvladovanju stresa, pogosto pa tudi boljši dohodek in boljšo dostopnost do gmotnih virov in storitev v prihodnje morda ne bo več obdržala vloge pomembnega varovalnega dejavnika (13). Čeprav so bile obremenitve na delovnem mestu v letu 2012 še vedno najpogostejši vzrok doživljanja stresa, smo v obdobju 2004–2012 ter med letoma 2008 in 2012 zaznali povečanje odstotka ljudi, ki stres doživljajo zaradi težav v medosebnih odnosih: v družini, s sodelavci in zaradi osamljenosti.
Finančno-gospodarska kriza namreč prek vplivov na duševno zdravje posameznika vpliva tudi na njegove odnose z drugimi. Najbolj obremenjeni so predvsem odnosi z najbližjimi (družinski člani, sodelavci) (4, 14–15).
Čeprav je odziv posameznika na stresne dogodke izrazito individualen, pa je finančno-gospodarska kriza lahko objektivno ogrožajoča za večino prebivalstva. Naša prizadevanja morajo biti usmerjena v ukrepe zmanjševanja izpostavljenosti potencialnim stresorjem in tudi v krepitev posameznika za učinkovitejše obvladovanje stresa. Ukrepi se morajo izvajati na makroravni (mednarodni in državni ukrepi, sistemski in medsektorski), mezoravni (ukrepi v okoljih, v katerih se ljudje gibljejo) in mikro- oz. individualni ravni (16).
Ukrepi zmanjševanja izpostavljenosti potencialnim stresorjem morajo biti med finančno-gospodarsko krizo usmerjeni predvsem v omilitev oz. zmanjševanje posledic krize, ki
finančno-gospodarske krize navaja programe aktivnega zaposlovanja (npr. pomoč pri hitrem pridobivanju ponovne zaposlitve, usposabljanje za iskanje zaposlitve, programi zaposlovanja za mlade brezposelne osebe/težje zaposljive osebe/ljudi s posebnimi potrebami, programi prekvalifikacij za težje zaposljive osebe, programi promocije zdravja za brezposelne osebe), programe podpore družinam (programi finančne podpore in pomoči za čas brezposelnosti, posebni programi podpore za socialno ogrožene), omejevanje dostopa do alkohola in nadzor nad cenami (ker med krizo pogosto poraste raba alkohola), posebni programi za ljudi, ki imajo visoko tveganje težav v duševnem zdravju (programi zgodnjega prepoznavanja težav v duševnem zdravju in izboljšana odzivnost zdravstvenega sektorja, programi preprečevanja težav v duševnem zdravju), programi za pomoč ljudem, ki so v dolgovih (programi finančne podpore, finančno-svetovalni in psihološko-svetovalni programi). Poleg omenjenih programov, ki so specifični za čas finančno-gospodarske krize, je treba opozoriti še na potrebo po zmanjševanju dejavnikov, ki so prepoznani kot strukturni pogoji, ki povečujejo tveganje za zdravje in ki so potencialni stresorji, npr. diskriminacija, revščina, slabi bivalni pogoji, nezaposlenost itn. (4). Na mezoravni pomeni, da se v lokalnih, šolskih in v delovnih okoljih prepozna potencialno stresne dogodke, ki se jih zmanjša ali odstrani: npr. slabi odnosi med sodelavci na delovnem mestu, kršenje osnovnih pravic na delovnem mestu, slaba klima v šolah itn. Na mikroravni je treba posameznike naučiti, da prepoznajo za njih specifične dogodke in okoliščine, ki povzročajo negativni stres, in se na omenjene dogodke/okoliščine primerno odzovejo (16).
Med finančno-gospodarsko krizo je izjemnega pomena krepitev varovalnih dejavnikov duševnega zdravja (občutek nadzora nad življenjem, pozitivna samopodoba, socialna opora itn.) in učenje strategij za obvladovanje stresne reakcije (dihalne tehnike, izražanja čustev, sprostitvene tehnike, tehnike reševanja problemov, postavljanje prioritet). Poleg univerzalnih ukrepov, ki so namenjeni celotni populaciji, je treba s posebnimi ukrepi pozornost posvetiti še populacijskim skupinam, ki so pri doživljanju in obvladovanju stresa zaradi različnih življenjskih okoliščin še posebej ranljive (npr. starejši zaradi osamljenosti, brezposelni in slabše izobraženi zaradi slabših gmotnih pogojev itn.), poleg tega pa je treba posebno pozornost nameniti tudi zgodnjemu prepoznavanju novih ranljivih skupin.
8.5 Zaključek
V obdobju 2004–2012 in tudi posebej med letoma 2008 in 2012 zaznavamo statistično značilen porast občutenja stresa zaradi poslabšanja gmotnih pogojev za življenje, problemov v družini, slabih odnosov s sodelavci in osamljenosti. Omenjene spremembe v veliki meri pripisujemo posledicam finančno-gospodarske krize, tako da morajo biti tudi ukrepi usmerjeni v omilitev oz. zmanjševanje posledic krize, ki povečujejo tveganje za posameznikovo zdravje in so potencialni stresorji, npr. brezposelnost, poslabšanje gmotnih pogojev za življenje za večino prebivalstva, revščina itn. Poleg univerzalnih ukrepov, ki so namenjeni celotni populaciji, je treba s posebnimi ukrepi pozornost posvetiti še populacijskim skupinam, ki so pri doživljanju stresa zaradi različnih življenjskih okoliščin, ki stres povzročajo, in pri obvladovanju stresa ranljive, poleg njih pa posebno pozornost nameniti tudi zgodnjemu prepoznavanju novih ranljivih skupin.
8.6 Viri
1. De Longis A, Folkman S, Lazarus RS. The impact of daily stress on health and mood: psychological and social resources as mediators. Journal of Personality and Social Psychology 1988; 54(3): 486-95.
2. Thoits PA. Stress and Health. Major findings and policy implications. Journal of Health and Social Behavior 2010;
51: S41.
3. Sarafino EP. Health Psychology: Biopsychological interactions. Singapore: John Wiley and Sons; 1990.
4. WHO – Svetovna zdravstvena organizacija. Impact of economic crisis on mental health. Stockholm; WHO, 2011.
5. Kardum I, Krapić N. Personality traits, stressful life events, and coping styles in early adolescence. Personality and individual differences 2011; 30(3): 503-15.
6. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. Mednarodni dan boja proti revščini 2012. Dostopno 05. 06. 2013 na:
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5070.
7. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. Prvi maj 2013 – mednarodni praznik dela. Dostopno 06. 06. 2013 na:
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5460.
8. Catalano R. Health, medical care, and the economic crisi. The New England Journal of Medicine 2009; 360: 749-751.
9. Sargent-Cox K, Butterworth P, Anstey KJ. The global financial crisis and psychological health in a sample of Australian older adults: A longitudinal study. Social Science and Medicine 2011; 73(7): 1105-1112.
10. WHO – Svetovna zdravstvena organizacija. The financial crisis and global health: report of a high-level consultation. Geneva: WHO, 2009. Dostopno 10. 06. 2013 na:
http://www.who.int/mediacentre/events/meetings/2009_financial_crisis_report_en_.pdf
11. WHO – Svetovna zdravstvena organizacija. Closing the gap in a generation: Commission on Social Determinants of Health Report. Geneva: WHO, 2009.
12. Buzeti T, Gabrijelčič Blenkuš M, Gruntar Činč M, Ivanuša M, Pečar J, Tomšič S in dr. Neenakosti v zdravju v Sloveniji. Ljubljana: IVZ RS, 2011.
13. Gabrijelčič Blenkuš M, Mencin Čeplak M, Bajt M, Korošec A, Djomba JK, Jeriček Klanšček H. The differences in selected health-related behaviour indicators among wome with different educational attainment in Slovenia.
Zdravstveno varstvo 2013; 52: 119-136.
14. Solantaus T, Leinonen J, Punamaki RL. Children's mental health in times of economic recession: replication and extension of the family economic stress model in Finland. Development Psychology 2004; 40: 412-429.
15. Leinonen JA, Solantaus TS, Punamaki RL. Social support and quality of parenting under economic pressure and workload in Finland: the role of family structure and parental gender. Journal of Family Psychology 2003; 17: 409-418.
16. Bajt M, Jeriček Klanšček H. Stres. V Artnik B in dr. Zdravje in vedenjski slog prebivalcev Slovenije. Trend v raziskavah CINDI 2001-2004-2008. Ljubljana: IVZ RS, 2012.
9
SKRB ZA USTNO ZDRAVJE
Barbara Artnik
9 SKRB ZA USTNO ZDRAVJE
Ščetkanje zob in redni obiski pri zobozdravniku so najpomembnejši načini lastne skrbi posameznika za vzdrževanje ustrezne ustne higiene ter posledično za preprečevanje kariesa in parodontalne bolezni. Leta 2012 ni obiskalo zobozdravnika kar 33,3 % odraslih ljudi; glede na leto 2008 je to na račun povečanega deleža moških, starih 25–39 let, z dokončano najmanj poklicno šolo. Naraščajoči trend neobiskov zobozdravnika med letoma 2001 in 2012 opazujemo med moškimi, starimi 40–54 let, s srednjo šolo in med ženskami, starimi 25–39 let, z najmanj višjo šolo. Nadaljuje se trend naraščanja obiskov enkrat letno, medtem ko se večkratni obiski zmanjšujejo. Za vzdrževanje zdravja zob je zelo pomembno najmanj enkrat letno preventivno obiskati zobozdravnika.
Rezultati raziskave kažejo, da si zobe redno, vsaj dvakrat dnevno, ščetka le 62,8 % odrasle populacije. Pogostost slabe skrbi za ustno higieno (manj kot enkrat dnevno) je bila leta 2012 glede na leto 2008 značilno večja pri obeh spolih z dokončano srednjo šolo ali manj. Stanje se je leta 2012 najbolj poslabšalo med mlajšim ženskami, starimi 25–34 let, med katerimi je delež tistih, ki si ščetka zobe manj kot enkrat dnevno, narastel z 0,6 % na 2,5 %. Večje je tveganje pri ljudeh, ki so jim izobraževalne aktivnosti težje dosegljive in nimajo zagotovljenih osnovnih socialno-ekonomskih pogojev za zdrav življenjski slog.
V preprečevanju kariesa je še posebej učinkovita uporaba zobne paste s fluoridi. Pomembno vlogo pri zmanjševanju kariesa igrajo tudi splošna prehranska priporočila, število vnesenih dnevnih obrokov hrane in uporaba nekariogenih sladil.
9.1 Uvod
Glavni vzroki za vnetje obzobnih tkiv in nastanek kariesa so mehke zobne obloge ali zobni plak, ki se neprestano tvorijo v ustih. Ščetkanje zob in redni obiski pri zobozdravniku so zato najpomembnejši načini lastne skrbi posameznika za vzdrževanje ustrezne ustne higiene ter posledično za preprečevanje kariesa in parodontalne bolezni. Zobni karies in parodontalna bolezen predstavljata pomemben javnozdravstveni problem. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je karies v razvitem svetu naraščal do 60. let prejšnjega stoletja, nato pa je začel upadati (1–2), vendar še vedno prizadene vsaj 60–90 % šolskih otrok in veliko večino odraslih (3). V tretjem svetu karies zaradi povečane uporabe sladkorja narašča šele v zadnjih desetletjih (4). Parodontalna bolezen je ena najpogostejših okužb pri odraslih; je posledica kopičenja in razmnoževanja bakterij na površini zoba. Večinoma se začne kot vnetje dlesni (gingivitis) in šele po daljšem času napreduje v razgradnjo pozobnice, čeljustne kosti in cementa (parodontitis). Parodontitis z nastankom globokih obzobnih žepov, umikom dlesni in z majavostjo zob se po navadi izrazi med 40. in 50. letom starosti (5). Še pomembnejša je povezanost parodontalne bolezni in sistemskih bolezni ter stanj. Ljudje s kroničnimi vnetji obzobnih tkiv so veliko bolj izpostavljeni tveganju za srčno-žilne bolezni,
9.2 Metode
Pri analizi vprašanj v povezavi z ustnim zdravjem smo se osredinili na vprašanji o skrbi za ustno higieno (vprašanji št. 11 in 27 v prilogi 1).
Za interpretacijo podatkov o številu obiskov pri zobozdravniku v zadnjem letu smo odgovore enkrat, dvakrat in trikrat ali večkrat združili v eno kategorijo: enkrat ali večkrat. Anketirance smo prosili, da naj ne upoštevajo obiskov zaradi spremstva otrok ali drugih družinskih članov.
Odgovore o pogostosti ščetkanja zob smo združili v tri kategorije: nikoli ali manj kot enkrat dnevno, enkrat dnevno in večkrat dnevno. Prvi dve kategoriji (nikoli ali manj kot enkrat dnevno in enkrat dnevno) predstavljata nezadostno ustno higieno in smo ju v nadaljnji analizi združili v eno kategorijo.
Izbrane spremenljivke smo analizirali glede na spol, 5-, 10- in 15-letne starostne razrede, izobrazbo, samoocenjeni družbeni sloj, delo, geografsko območje in glede na zdravstveno regijo.
Uživanje sladkorja, kajenje in raba alkohola, ki tudi vplivajo na ustno zdravje, so analizirani v drugih poglavjih te publikacije.
9.3 Rezultati
9.3.1 Število obiskov pri zobozdravniku v zadnjem letu
Delež ljudi, ki v zadnjem letu ni obiskal zobozdravnika, je bil med letoma 2001 in 2012 bolj ali manj konstanten. Leta 2012 ni obiskalo zobozdravnika 33,3 % odraslih oseb (slika 9.1), 38,2 % moških in 28,2 % žensk (preglednica 9.1). Leta 2012 je najbolj narastel delež ljudi, ki v zadnjem letu niso obiskali zobozdravnika, starih 25–39 let (z 28,4 % na 31,2 %; p = 0,030), med njimi še posebej v starostnem razredu 35–39 let (s 24,6 % na 30,1 %; p = 0,013). V letu 2012 je med moškimi, starimi 25–39 let, statistično značilno narastel delež neobiskov pri zobozdravniku, če so imeli končano poklicno šolo (z 38,0 % na 47,2 %; p = 0,030) ali najmanj višjo šolo (s 24,8 % na 31,8 %; p = 0,033), in neznačilno narastel, če so imeli končano srednjo šolo (s 30,3 % na 35,6 %).
Vir: NIJZ