UČNI NAČRTI IN KATALOGI ZNANJ ZA BIOLOGIJO V SREDNJI ŠOLI

2.1 UČNI NAČRTI IN KATALOGI ZNANJ V POVEZAVI Z EVOLUCIJO ČLOVEKA

2.1.2 UČNI NAČRTI IN KATALOGI ZNANJ ZA BIOLOGIJO V SREDNJI ŠOLI

Dijaki, ki so sodelovali v naši raziskavi, obiskujejo splošno gimnazijo, kljub temu pa smo analizirali in pregledali oba učna načrta.

2.1.2.1 UČNI NAČRT ZA BIOLOGIJO V SPLOŠNI GIMNAZIJI

Obvezni del predmeta biologija ima 210 ur, izbirni del 35/70/105 ur in maturitetni del 105+35 ur. Biologija v gimnaziji je nadgradnja biologije v osnovni šoli. Obvezni program obravnava tudi evolucijo (slika 3).

Slika 2: Teme v srednji šoli iz kataloga znanja (Katalog znanja za biologijo v splošni gimnaziji, 2008, str. 12)

Za evolucijo je v obveznem programu predvidenih 25 ur, cilj, ki je povezan z evolucijo človeka, je naslednji (Katalog znanja za biologijo v splošni gimnaziji, 2008, str. 21):

- spoznati mejnike v evoluciji človeške vrste (Australopithecus afarensis, Homo erectus, Homo sapiens, razširjenja iz Afrike).

Pri maturitetnem programu, ki se ga ne udeleţijo vsi dijaki, evolucijo obravnavajo povezano z ekologijo in biotsko pestrostjo, čemur je namenjenih je 30 ur. Učni cilji o evoluciji človeka, ki jih morajo doseči, so (Katalog znanja za biologijo v splošni gimnaziji, 2008, str. 49-50):

- vedeti na podlagi sodobnih odkritij, da je evolucija človeka droben del skupne evolucijske zgodovine ţivljenja na Zemlji, podvrţena enakim zakonitostim in vzorcem,

- razumeti evolucijo človeka v smislu skupnega prednika, divergence različnih vrst hominidov in izumrtja vseh razen ene od teh vrst,

- razumeti pomen razvoja večjih moţganov za evolucijsko uspešnost človeka, - razumeti pomen kulturne evolucije za razvoj človeka in vlogo človeka kot

usmerjevalca umetne selekcije (gojene rastline, udomačene ţivali),

- spoznati moţne vplive sodobnega načina ţivljenja na biotsko evolucijo človeka (npr.

biomedicinski pripomočki, kontrola in zdravljenje bolezni, kontracepcija, razmnoţevanje z biomedicinsko pomočjo, genska manipulacija, zmanjšanje izolacije populacij zaradi procesov globalizacije, tehnološko zviševanje nosilnosti okolja, pomen kulturnih vplivov pri izbiri partnerja.

Iz navedenih učnih ciljev lahko opazimo, da je v gimnaziji poudarek tudi na tem, da evolucija človeka še vedno poteka in kako človek sam vpliva na to. Tudi v splošni gimnaziji je biologija povezana z geografijo in zgodovino pri temi o evoluciji (Katalog znanja za biologijo v splošni gimnaziji, 2008).

2.1.2.2 UČNI NAČRT ZA BIOLOGIJO V KLASIČNI IN STROKOVNI GIMNAZIJI

Predmet biologija je v programu klasične in strokovne gimnazije sestavljen iz obveznega predmeta (140/175/280 ur), izbirnega predmeta (35/70/140/175/210 ur) in maturitetnega predmeta (150+35 ur). Evoluciji je tudi na teh gimnazijah namenjenih 25 ur, pri maturitetnem programu pa v okviru teme ekologija, biodiverziteta in evolucija obsega 70 ur. Obvezni program (140 ur) zajema 15 ur evolucije, dodatni program (70 ur) pa obsega 10 ur evolucije. Cilji, ki so zapisani v učnem načrtu, so enaki kot pri splošni gimnaziji, vendar so za obvezni program obarvani belo in za dodatni program obarvani sivo, tudi edini cilj, povezan z evolucijo človeka (spoznati mejnike v evoluciji človeške vrste (Australopithecus afarensis, Homo erectus, Homo sapiens, razširjenja iz Afrike), je obarvan sivo, to pa pomeni, da ga obravnavajo v dodatnem programu. Evolucijo človeka torej pri pouku biologije obravnavajo samo v okviru dodatnega in maturitetnega programa. Drugi učni cilji so pri maturitetnem programu enaki, kot so zapisani pri splošni gimnaziji (Učni načrt za klasično in strokovno gimnazijo, 2008).

2.1.2.3 KATALOG ZNANJA ZA SREDNJE STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE IN POKLICNO-TEHNIŠKO IZOBRAŽEVANJE

Srednješolci obravnavajo biologijo kot obvezni program (68/105/140/170 ur), dodatek (105,140/170 ur) in v okviru 10 izbirnih modulov (6 po 34 ur in 4 po 68 ur). Predmet biologije je v srednjih strokovnih in poklicno-tehniških šolah manj obseţen kot v

gimnazijah. V okviru dodatnih in izbirnih modulov sta tudi temi, ki sta povezani z evolucijo in človekom: biologija človeka (68 ur) in genetika in evolucija (68 ur).

Pri obveznem delu srednješolci evolucije ne obravnavajo. Izbirni modul BIOLOGIJA ČLOVEKA pa se posveti evoluciji človeka z naslednjimi učnimi cilji (Katalog znanja za biologijo na srednje strokovnem izobraţevanju in poklicno-tehniškem izobraţevanju, 2007, str. 32):

- razumeti izvor in razvoj prvakov in izvor brezrepih opic in človečnjakov,

- poznati znake učlovečenja in razumeti vplive okolja na razvoj človeka in kulture, - razumeti vlogo razvoja moţganov za uspešnost modernega mislečega človeka ter

sklepati na pomen učenja, znanja ter socialnih odnosov.

Našteti so primeri dejavnosti:

- -ogled muzejske postavitve na temo evolucije človeka, - -projektno delo: evropske najdbe- sledi naših prednikov

- -projektno delo: vplivi na načine ţivljenja človeka v njegovemu razvoju do sodobnega mislečega človeka.

Učni načrt določi, kaj naj bi srednješolci pri izbirnem modulu obravnavali, in predvidi tudi dejavnosti, s katerimi si lahko pomagajo tudi učitelji osnovnih in srednjih šol.

V okviru izbirnega modula GENETIKA IN EVOLUCIJA se srednješolci naučijo osnove evolucije ter poglobijo program osnovne šole, ni pa tu nobenega učnega cilja, ki bi bil povezan neposredno z evolucijo človeka.

V tabeli 2 so zbrani predmeti, ki so povezani z evolucijo človeka, in učni cilji, ki so zapisani v učnem načrtu teh predmetov.

Tabela 2: Učni cilji, povezani z evolucijo človeka pri predmetih v osnovni in srednjih šolah

PREDMET IN

-prikazati, da je večja podobnost med sorodniki kot med nesorodniki

-ugotoviti skupne značilnosti ljudi ter dedno pogojene razlike, po katerih se razlikujejo skupine in posamezniki,

-pojasniti, kako ljudje razlagajo različnost, -razloţiti, da se ţiva bitja spreminjajo zaradi rasti in razvoja,

-utemeljiti, da so lastnosti ţivih bitij odvisne od dednosti in okolja,

EVOLUCIJA (sorodnost, značilnosti ljudi, dedovanje, razvoj ţivih bitij, vpliv okolja, prilagajanje na okolje, zgodovina Zemlje)

-ugotoviti, da so ţiva bitja prilagojena na okolje, v katerem ţivijo, in da se do določene mere lahko prilagajajo spremembam v okolju, -prikazati, da je bilo nekoč na Zemlji ţivljenje DNA različnih osebkov povzročajo variabilnost določene lastnosti v populaciji,

-spoznati, da zaradi mutacij nekateri osebki pridobijo lastnosti (alele), ki njim in njihovim potomcem omogočajo prednost pri preţivetju in razmnoţevanju v določenem okolju (naravni izbor), ter da so tako nastale populacije bolje prilagojene na določeno okolje,

-spoznati, da je evolucija postopen proces, v katerem nove kompleksne lastnosti organizma nastajajo skozi mnoge generacije, mutacije so naključne v smislu, da niso usmerjene v izboljšanje organizma; naravni izbor ni naključen,

-spoznati, da so populacije z majhno genetsko variabilnostjo bolj izpostavljene izumrtju, -razumeti, da so fosili izkazi o tem, kako so se skozi evolucijsko zgodovino spreminjale oblike ţivljenja in okoljske razmere,

-spoznati, da dokazi na osnovi plasti sedimentnih kamnin in različne metode datiranja kaţejo, da je Zemlja stara pribliţno 4,6 milijarde let in da obstaja ţivljenje na Zemlji ţe več kot tri milijarde let,

-spoznati nekatere hipoteze o nastanku ţivljenja, ki nam omogočajo razlago nastanka ţivega po povsem naravni poti in razumeti pomen vode za ţivljenje,

-spoznati, da prvotno Zemljino ozračje ni vsebovalo kisika, da tedaj ni bilo ozonske plasti,

EVOLUCIJA

povezano z genetiko, mutacijami, populacijami, lastnostmi okolja, procesi, izumiranjem vrst, fosili, zgodovino Zemlje, nastankom ţivljenja, ozračjem v preteklosti, globalnimi katastrofami

IZVOR PRIMATOV IN

ČLOVEKA

in da je bilo prvotno ţivljenje anaerobno,

-spoznati, da so fotosintetske cianobakterije začele proizvajati kisik kot stranski produkt fotosinteze, kar je povzročilo izumrtje mnogih anaerobnih vrst bakterij in omogočilo razvoj aerobnih organizmov,

-spoznati, da imajo tudi zelo počasni geološki procesi velike učinke skozi dolga časovna obdobja, npr. spremembe v poloţaju celin, fosilni dokazi za obstoj Pangee, kar lahko privede do razvoja širših skupin organizmov, npr. vrečarji v Avstraliji,

-spoznati izkaze za to, da so se vrste v svoji evolucijski zgodovini spreminjale, to pa dokazujejo fosili, lahko tudi embriologija, zakrneli organi idr., in da z evolucijo vrste nastajajo in izumirajo,

-spoznati primer evolucije rezistence bakterij na antibiotike ali ţuţelk na insekticide,

-spoznati, da so evolucijo ţivljenja na Zemlji močno usmerjale tudi globalne katastrofe kot veliki vulkanski izbruhi, trki asteroidov, globalne spremembe podnebja …,

-spoznati, da ima vsaka vrsta omejeno sposobnost prilagajanja na spremembe okolja in da vrsta izumre, če se okolje nenadno preveč spremeni,

-spoznati pomen geografske izolacije za evolucijo, npr. na primeru Darwinovih ščinkavcev,

-znati razloţiti izvor primatov in človeka ter sorodnost človeka z drugimi primati.

BIOLOGIJA V GIMNAZIJI (različno)

-spoznati mejnike v evoluciji človeške vrste (Australopithecus afarensis, Homo erectus, Homo sapiens, razširjenja iz Afrike)

-vedeti na podlagi sodobnih odkritij, da je evolucija človeka droben del skupne evolucijske zgodovine ţivljenja na Zemlji, podvrţena enakim zakonitostim in vzorcem, -razumeti evolucijo človeka v smislu skupnega prednika, divergence različnih vrst hominidov in izumrtja vseh razen ene izmed teh vrst, -razumeti pomen razvoja večjih moţganov za

-razumeti pomen kulturne evolucije za razvoj človeka in vlogo človeka kot usmerjevalca umetne selekcije (gojene rastlin, udomačene ţivali),

-spoznati moţne vplive sodobnega načina ţivljenja na biotsko evolucijo človeka, npr.

BIOLOGIJA V SREDNJIH

ŠOLAH (različno)

-razumeti izvor in razvoj prvakov in izvor brezrepih opic in človečnjakov;

-poznati znake učlovečenja in razumeti vplive okolja na razvoj človeka in kulture;

-razumeti vlogo razvoja moţganov za uspešnost modernega mislečega človeka ter sklepati na pomen učenja, znanja ter socialnih odnosov.

BIOLOGIJA ČLOVEKA

-opisati glavne značilnosti sodobnega mislečega človeka (homo sapiens),

-pojasniti, kako so spremembe v okolju vplivale na razvoj človeka;

-opisati spremembe načina ţivljenja v posameznih obdobjih prazgodovine in pojasniti, zakaj so nastale,

-razloţiti pomen kopičenja izkušenj in znanja za izboljšanje ţivljenjskih razmer,

-sklepati o glavnih kulturnih doseţkih prazgodovinskih ljudi.

-opisati glavne arheološke najdbe iz različnih obdobij prazgodovine na tleh današnje Slovenije,

-sklepati na primerih o spremembah v načinih ţivljenja v posameznih obdobjih prazgodovine na tleh današnje Slovenije,

-razloţiti vpliv naravnih geografskih moţnosti in sosednjih kultur na uveljavljanje sprememb in izboljšav v načinih ţivljenja v posameznih

PRAZGODOVINSKI LJUDJE značilnosti mislečega človeka, spremembe okolja, način ţivljenja, izkušnje in znanje, arheološke najdbe v Sloveniji, spremembe načina ţivljenja v posameznih obdobjih, motivika na kosteh in lončevini, umetnost

14 obdobjih prazgodovine,

-opisati glavne značilnosti prazgodovinske umetnosti na primerih jamskih slik,

-razloţiti okoliščine, ki so vplivale na duhovne predstave prazgodovinskih ljudi na primerih motivike na kosteh in lončevini;

-opisati na primerih situlske umetnosti ţivljenje prazgodovinskih ljudi.

2.2 UGOTOVITVE ŢE OPRAVLJENIH RAZISKAV O ZNANJU EVOLUCIJE ČLOVEKA

V Sloveniji je bilo o razumevanju evolucije človeka med učenci v zadnjih letih opravljenih več raziskav. V svojem diplomskem delu je Povšič (2012) ugotovil, da je znanje učencev slabo, saj je bil splošni doseţek le 58 %. Zanimiva ugotovitev pa je bila tudi, da so učenci večinoma (81 %) odgovorili, da so znanje o neandertalcu usvojili pri predmetu zgodovina, samo 27 % jih je menilo, da so to znanje pridobili pri biologiji (Povšič, 2012).

Tudi leta 1995 so v raziskavi TIMSS ugotovili, da učenci evolucije ne razumejo dovolj dobro.

V raziskavi je sodelovalo 371 učencev sedmega razreda in 344 učencev osmega razreda v Sloveniji. Le 41 % učencev sedmega razreda in 52 % učencev osmega razreda je odgovorilo, da se je človek razvil pozno v zgodovini Zemlje. Večina učencev pa je menila, da so se zadnje razvile ţuţelke (Bajd, 2012).

Med raziskavami o evoluciji človeka, opravljenimi v Sloveniji, so preverjali znanje osnovnošolcev in srednješolcev. Med osnovnošolci v ljubljanski regiji je bil doseţek 66,6 % (Lončar, 2016). Na Dolenjskem je bil doseţek nekoliko niţji, in sicer 62,1 % (Gešman, 2016), še niţjega 60 % pa so dosegli učenci na Štajerskem (Brezovšček, 2016).Vse raziskave so bile opravljene v prvih mesecih šolskega leta, zato pred tem učenci evolucije človeka še niso obravnavali, saj jo najpogosteje obravnavajo proti koncu šolskega leta v 9. razredu (Učni načrt za biologijo, 2011). To tudi pomeni, da so učenci svoje napačne predstave o tej temi prevzeli iz različnih virov (npr. druţine, vere, medijev, vrstnikov).V raziskavah v ljubljanskih srednjih šolah so dijaki v programih tehniške gimnazije, ţivilsko-prehranskega tehnika in veterinarskega tehnika, pokazali nekoliko večjo uspešnost 68,4 % (Mitevski, 2016).

Raziskava, ki jo je opravila ena od študentk s 1400 študenti Univerze Drew v ZDA (Varlese, 2007), je pokazala, da teorije evolucije večina ne ţeli sprejeti v celoti. Pri tem so ključna njihova predhodna prepričanja o evoluciji, pa tudi prepričanja njihovih učiteljev. V svojo raziskavo je avtorica vključila tudi 17 študentov, ki jih je spraševala po njihovih čustvih v zvezi z evolucijo, hkrati so bili vključeni tudi profesorji. Trije študenti so se uvrščali med kreacioniste. Religiozni miti niso znanstveno dokazani in jih zato ne moremo poučevati kot alternativo evolucijski teoriji. Raziskava leta 2000 (Alters in Nelson, 2002, v Varlese, 2007) je ugotovila, da 45 % prebivalcev ZDA verjame, da je bog ustvaril človeka, 80 % pa jih meni, da so o evoluciji dobro ozaveščeni. Zastavlja se torej vprašanje, ali je poučevanje v učilnicah premalo učinkovito. V raziskavi Nacionalnega znanstvenega odbora (Alters in Nelson, 2002,

v Varlese, 2007) jih je 35 % odgovorilo, da so zgodnji ljudje sobivali z dinozavri, 42 % jih ni verjelo, da so se ljudje razvili iz predhodnih vrst ţivali. Tudi nekaterim učiteljem biologije se poučevanje evolucije zdi zelo naporno, ker menijo, da spiritualni pogled na ţivljenje in znanstvena prepričanja niso kompatibilni. Avtorica meni, da imajo študentje antropologije najboljše razumevanje procesov evolucije in jo razumejo kot teorijo v znanstvenem smislu, ki je bila torej večkrat preizkušena in dokazana. Nihče od študentov v raziskavi ni zanikal pomembnosti poučevanja evolucije, tudi tisti, ki so zastopali kreacionizem, so menili, da je to učence treba poučevati. Eden izmed učiteljev je poudaril, da postajajo dokazi za evolucijo čedalje pogostejši in zanesljivejši, zato je evolucijo teţko zanikati (Varlese, 2007).

Avtorji raziskave o študentskem znanju genetike, evolucije, človeške evolucije in biološke znanosti so raziskovali tudi mnenje o evoluciji ter naredili primerjavo med češkimi, slovaškimi, slovenskimi in turškimi študenti (Šorgo in drugi, 2014). Pri tem je treba poudariti izreden pomen predznanja vključenih študetnov in predsodkov, ki jih imajo v povezavi s to tematiko. S svojo raziskavo so avtorji skušali vplivati na razvoj poučevanja in strategij v povezavi s teorijo evolucije in pomagati tudi učiteljem naravoslovnih predmetov pri obravnavi te teme. Avtorji so v raziskavo vključili 994 študentov prvega letnika iz omenjenih drţav in predlagali izboljšanje učnih praks, učnih načrtov in priporočil glede evolucije na splošno. Evolucija je osrednja biološka teorija, ki povezuje druge teme v biologiji, če pa učenci nimajo ustreznega razumevanja evolucijskih konceptov, tedaj biologije na splošno ne razumejo dovolj. Evolucijsko poučevanje je zelo odvisno od pogleda in znanja učiteljev.

Darwinova evolucijska teorija je ena izmed najbolj teţkih tem, pri katerih se lahko pojavijo tudi konflikti zaradi verskih prepričanj. Večkrat se pri poučevanju evolucije pri učiteljih pojavlja tudi pomanjkanje zanimanja in truda, to pa vodi pri učencih do oblikovanja napačnih predstav in do pozabljanja zaradi teţkih in številnih informacij. Drugi problem, ki se lahko pojavi, je zavračanje Darwinove evolucijske teorije, zato morajo biti učitelji sposobni prepoznavati razlike med znanstvenimi in neznanstvenimi razlagami, biti dobro pripravljeni in opremljeni z dejstvi in dokazi, kot so na primer obseg moţganov različnih človečnjakov, izkopanine, anatomska dejstva, nenehno prilagajanje v naravi. Predvsem pa morajo biti dobro pripravljeni na kakovostno delo z učenci, na morebitne konflikte, dvome, različne poglede in vprašanja, ki se lahko pri obravnavi snovi pojavijo. V Sloveniji so izvedli študijo (Šorgo in drugi, 2014), v kateri je sodelovalo 27,3 % slovenskih študentov. Z izjavo, da se imajo za religiozno osebo, so študenti izrazili svojo religioznost, kar so v raziskavi lahko povezali z njihovim pogledom na evolucijo. Ugotovili so, da religiozna prepričanja vplivajo na učenje evolucije, vendar pa religioznost ne pomeni nujno zavračanja evolucije. Študenti bi si ţeleli izvedeti več o evoluciji, slovenski študenti so nad temo zelo navdušeni, a niso čisto zadovoljni s tem, kar o tej tematiki izvejo pri pouku. Znanje o človeški evoluciji so učenci označili kot osnovno znanje, ki bi ga moral imeti vsak posameznik. Rezultati znanja o človeški evoluciji so se izkazali za boljše kot znanje o evoluciji na splošno. Slovenski študenti so dosegli povprečno nekaj več kot 50 % glede znanja o razvoju človeka, toda le 33,9 % jih je vedelo, da ljudje nismo neposredni potomci danes ţivečih opic. 70 % jih je bilo prepričanih, da ljudje in dinozavri nikoli niso ţiveli istočasno. Na znanje o evoluciji človeka vplivajo dejavniki, kot so kakovost poučevanja, verouk, druţina, tiskani in drugi mediji, zanimanje za temo in drugi.

Človeška evolucija bi morala biti bolj poudarjena tudi v povezavi z anatomskimi dejstvi.

Pomembno je predstaviti razvoj na časovnem traku ter pojasniti, da določene luknje v času in razlike med najdbami pomenijo pomanjkanje fosilov in tudi še neraziskane komponente (Šorgo in drugi, 2014).

V raziskavi o vrsti Homo sapiens in njeni raznolikosti, ki je bila izvedena v italijanskem Rimu (Rufo in drugi, 2013), je sodelovalo 1108 dijakov. Rezultati so pokazali dobro znanje in dobro sprejemanje evolucijske teorije. Z rezultati so skušali avtorji učiteljem predstaviti uporabna priporočila za izpeljavo teme o raznolikosti. Leta 2004 je italijanski minister za izobraţevanje predlagal zakonodajni odlok za odpravo poučevanja evolucije človeka v srednji šoli.

Znanstveniki so se temu uprli in zahtevali ponovno uvedbo poučevanja evolucije. V učnih načrtih za osnovno šolo pa imajo v Italiji smernice za poučevanje evolucije človeka navedene na zelo splošen način. Avtorji so analizirali učbenike in ugotovili, da je evolucija v njih obdelana zelo različno poglobljeno in široko. Z vprašanjem, ali je človek rezultat evolucije, se je 97,2 % vprašanih strinjalo. Pomen fosilnih ostankov je poznalo 94,2 % vključenih v raziskavo. Večina (95 %) je vedela tudi, da se je naša vrsta selila iz Afrike na druga območja, glede tega, kdaj se je naša vrsta razvila, pa so bila zelo raznolika mnenja. Med napačnimi predstavami je bilo kar 53,5 % odgovorov povezanih s kronologijo Homo sapiensa, saj je, na primer, 14,1 % vprašanih menilo, da se je vrsta razvila pred 6000 leti. Priporočila, ki so jih avtorji izpostavili glede poučevanja evolucije človeka, so: povečanje števila učnih ur za različne dejavnosti v zvezi s to tematiko, na primer za laboratorijske aktivnosti; izpostavljanje človeške biološke raznolikosti, kar bi lahko pomagalo tudi pri preprečevanju rasizma;

povezovanje učiteljev naravoslovnih in humanističnih predmetov, ki temo obravnavajo.

Pomembno bi bilo tudi dodelati in spremeniti učbenike, da bi vsebovali več evolucije človeka in njegove biološke raznolikosti (Rufo in drugi, 2013).

2.3 TEŢAVE PRI POUČEVANJU IN RAZUMEVANJU EVOLUCIJE ČLOVEKA

Darwin je v knjigi Izvor človeka pisal o skupnem predniku človeka in predniku drugih človeku podobnih opic, kar so dolgo razumeli narobe in si predstavljali, da se je človek razvil neposredno oziroma linearno iz človeku podobnih opic, ki ţivijo še danes. Zavedati se moramo, da je v Darwinovem času prevladovalo mnenje, da naj bi Zemljo in ţivljenje ustvaril Bog, zato tudi niso sprejemali Darwinovega razmišljanja o spreminjanju ţivali in rastlin skozi geološke dobe. To je bilo nesprejemljivo tudi, ker v njegovem času genetika še ni bila razvita.

Čeprav sta z Mendlom, ki je oče genetike, ţivela istočasno, so znanstveniki prepričani, da Darwin o Mendlu v svojem ţivljenju ni slišal in zato svoje evolucijske teorije brez Mendlove podlage ni uspel tako natančno razloţiti. V Darwinovem času tudi še ni bilo najdenih toliko fosilov človečnjakov. V svojem delu je zelo previdno napisal, da naj bi se človek razvil v Afriki, saj so jo takrat naseljevale vrste opic, zelo sorodne gorilam in šimpanzom. Iz sorodnosti človeka s človeku podobnimi opicami je sklepal, da so davni predniki človeka in opic skupni in so najverjetneje ţiveli v Afriki. Številni dokazi danes to potrjujejo, vendar so v prihodnosti še vedno moţne tudi najdbe, ki spremenijo pogled na nekatera dejstva in podatke v zvezi z evolucijo. Paleoantropologija stalno odkriva nove fosile, ki so včasih za znanstvenike prava presenečenja v zvezi evolucijo človeka in evolucijo nasploh. Prav številne nove najdbe so ena od teţav pri razumevanju evolucije človeka, saj učitelji novim spoznanjem

teţko sledijo. Teţave so tudi v učbenikih, ker v nekaterih evoluciji človeka ne posvečajo dovolj pozornosti, čeprav učence tematika zanima in je pomembna (Bajd, 2013).

Evolucija je temeljna veda o ţivljenju. Zelo pomembno je, da bodoči učitelji o evoluciji

In document ČLOVEKA IN PREDLOGI ZA IZBOLJŠAVE (Strani 18-0)