VPLIV SENZORNE PREOBČUTLJIVOSTI PRI OSEBAH Z ASPERGERJEVIM SINDROMOM

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Specialna in rehabilitacijska pedagogika,

posebne učne in razvojne težave

Polona Tratnik

VPLIV SENZORNE PREOBČUTLJIVOSTI PRI OSEBAH Z ASPERGERJEVIM SINDROMOM

NA SAMOSTOJNOST PRI NAKUPOVANJU

Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Specialna in rehabilitacijska pedagogika,

posebne učne in razvojne težave

Polona Tratnik

VPLIV SENZORNE PREOBČUTLJIVOSTI PRI OSEBAH Z ASPERGERJEVIM SINDROMOM

NA SAMOSTOJNOST PRI NAKUPOVANJU

IMPACT OF SENSORY HYPERSENSITIVITY IN PEOPLE WITH ASPERGER'S SYNDROME ON INDEPENDENT SHOPPING

Magistrsko delo

Mentorica: doc. dr. Marta Macedoni Lukšič

Ljubljana, 2021

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici, doc. dr. Marti Macedoni-Lukšič, za vse strokovne usmeritve v zadnjih korakih mojega študija

in Društvu ASPI za pomoč pri empiričnem delu naloge.

Mami in Neža – hvala, ker sta bili ob meni tudi v najtežjih trenutkih šolanja, me spominjali, da moram tudi dihati

in nikoli nista pomislili, da mi ne bi uspelo.

Samo, hvala ti za vso potrpežljivost, spodbujanje, motiviranje in skrb zame v času pisanja magistrskega dela.

Brez tvoje ljubezni ne bi bila tu, kjer sem.

Hvala tudi prijateljicam za najlepše študentske čase in zlatim sošolkam, s katerimi smo spletle vezi za celo življenje.

& a big thank you to people of Clonakilty for inspiration, kindness and everything you do.

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Polona Tratnik izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Vpliv senzorne preobčutljivosti pri osebah z Aspergerjevim sindromom na samostojnost pri nakupovanju, pod mentorstvom doc. dr. Marte Macedoni Lukšič, rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela.

Viri in literatura so navedeni korektno.

Datum: __________________ Podpis: ___________________

POVZETEK

Aspergerjev sindrom (v nadaljevanju AS) je ena od oblik avtističnih motenj (v nadaljevanju AM), za katere so značilni primanjkljaji na področju socialne komunikacije in interakcije ter prisotnost ozko usmerjenih in ponavljajočih se vedenj, interesov in aktivnosti. Pri osebah z AS se pogosto pojavljajo posebnosti v senzornem procesiranju, ki se kažejo kot hipo- ali hipersenzitivnost na senzorne dražljaje. Senzorna preobčutljivost, na katero smo se v tej magistrski nalogi osredotočili, je pogosto povezana z izogibanjem določenim situacijam in prostorom, kar pomembno vpliva na samostojnost oseb z AS. Eden od kazalnikov samostojnosti je tudi nakupovanje živil. Zaradi senzornih posebnosti so trgovine z živili za osebe z AS zahtevno okolje, s senzornimi prilagoditvami pa lahko pozitivno vplivamo na njihovo samostojnost pri nakupovanju. V Sloveniji se senzorne prilagoditve prostora osredotočajo na šole in vrtce, v tujini pa se že razširjajo tudi na druge javne prostore, kot so trgovine. V teoretičnem delu so predstavili tudi primere dobre prakse senzornega prilagajanja trgovin v tujini.

V empiričnem delu smo ugotavljali, kateri senzorni dejavniki v trgovinah so najbolj moteči za odrasle z AS, kakšen način nakupovanja najpogosteje uporabljajo in ali je to povezano z ugotovljeno preobčutljivostjo na izbrane dražljaje v trgovinah. Na podlagi tega smo povzeli smernice za prilagoditve trgovin, ki bi jih lahko implementirali v praksi. Podatke smo pridobivali z nestandardiziranim vprašalnikom, v raziskavi pa je sodelovalo 26 oseb z AS.

Rezultati so pokazali, da so za odrasle z AS v trgovinah z živili najbolj moteči senzorni dejavniki gneča, spreminjanje položaja izdelkov, mešanica različnih zvokov, ozki prehodi med policami ter preveč vidnih dražljajev naenkrat. Pri slednjemu smo našli razlike tudi glede na kraj bivanja – osebe, živeče na podeželju, kažejo večjo stopnjo preobčutljivosti na mešanico vidnih dražljajev v trgovinah z živili. Najpogosteje živila za odrasle z AS nakupuje nekdo drug, temu sledi samostojno nakupovanje v fizičnih trgovinah in nakupovanje ob podpori druge osebe, najredkeje pa živila nakupujejo v spletnih trgovinah. Ugotovili smo razlike glede na starostno skupino, mlajši manj samostojno nakupujejo v fizičnih trgovinah in več ob podpori druge osebe. Nakupovanja ob podpori statistično pomembno uporabljajo več tisti, ki živijo s starši, ter tisti, ki so izrazili večjo stopnjo preobčutljivosti na mešanico vidnih dražljajev. Druge povezanosti senzorne preobčutljivosti na izbrane dražljaje in pogostosti določenih načinov nakupovanja nismo dokazali.

Iz rezultatov smo izpeljali smernice za prilagoditve trgovin. Po zgledu iz tujine priporočamo uvedbo »senzorno prijaznih ur«, ob katerih je v trgovini manj gneče, zmanjšana je količina in jakost zvočnih in vidnih dražljajev. Na spletni strani naj bodo navedeni termini, ko je v trgovini manj gneče ter dostopen zemljevid za lažjo orientacijo in iskanje izdelkov. Položaj izdelkov naj bo stalen, objekti pa razporejeni tako, da je manjša možnost fizičnega stika med obiskovalci (npr. širši prehodi med policami).

Pričujoče delo je prva taka raziskava v Sloveniji in prinaša vpogled v načine nakupovanja živil pri osebah z AS kot enega od kazalnikov samostojnosti ter v njihovo preobčutljivost na senzorne dražljaje v trgovinah. V njem evalviramo trenutno stanje in predlagamo spremembe senzornega okolja za omogočanje večje samostojnosti in kakovosti življenja osebam z AS.

Ključne besede: Aspergerjev sindrom, senzorna preobčutljivost, samostojnost, nakupovanje, prilagoditve trgovin z živili

ABSTRACT

Asperger syndrome (AS) is a form of autistic spectrum disorders (ASD), which are characterized by deficits in social communication and interaction and the presence of narrowly focused and repetitive behaviors, interests, and activities. People with AS often experience peculiarities in sensory processing that manifest as hypo- or hypersensitivity to sensory stimuli. Sensory hypersensitivity, which we focused on in this master's thesis, is often associated with avoiding certain situations and spaces, which significantly affects the independence of people with AS. An indicator of independence is also grocery shopping. Due to sensory peculiarities, grocery stores are a demanding environment for people with AS, and with sensory adjustments we can positively influence their independence in shopping. In Slovenia, sensory adaptations of space are focused on schools and kindergartens, while abroad they are already being extended to other public spaces, such as shops. In the theoretical part, they also presented examples of good practice of sensory adaptation of stores abroad.

In the empirical part, we found out which sensory factors in stores are the most disturbing for adults with AS, what way of shopping they use most often and whether this is related to the identified hypersensitivity to selected stimuli in stores. Based on this, we summarized guidelines for store adjustments that could be implemented in practice. Data were obtained using a non-standardized questionnaire, and 26 people with AS participated in the study.

The results showed that for adults with AS, the most disturbing sensory factors in grocery stores are crowd, changing the position of products, a mixture of different sounds, narrow passages between shelves, and too many visible stimuli at once. In the latter, we also found differences according to the place of residence - people living in rural areas show a higher degree of hypersensitivity to a mixture of visible stimuli in grocery stores. Most often, food for adults with AS is bought by someone else, followed by independent shopping in physical stores and shopping with the support of another person, and least often, food is bought in online stores. We found differences according to age group, younger people shop less independently in physical stores and more with the support of another person. Supported shopping is used statistically significantly more by those who live with their parents and by those who have expressed a higher degree of hypersensitivity to a mixture of visual stimuli.

We have not proven other connection between sensory hypersensitivity to selected stimuli and the frequency of certain shopping methods.

From the results, we formed guidelines for store adjustments. Following the example from abroad, we recommend the introduction of 'sensory-friendly hours’, during which the store is less crowded, and the amount and intensity of sound and visual stimuli are reduced. The website should list the times when the store is less crowded and a map for easier orientation and product search should be accessible. The position of the products should be constant, and the facilities should be arranged in such a way that there is less possibility of physical contact between visitors (e.g., wider passages between shelves).

The present work is the first such research in Slovenia and provides insight into the ways of shopping for food in people with AS as one of the indicators of independence and their hypersensitivity to sensory stimuli in stores. In it, we evaluate the current situation and propose

changes in the sensory environment to enable greater independence and quality of life for people with AS.

Key words: Asperger syndrome, sensory hypersensitivity, independence, shopping, grocery store adjustments

Kazalo vsebine

1 Uvod ... 1

2 Teoretična izhodišča ... 3

2.1 Avtistične motnje ... 3

2.1.1 Opredelitev ... 3

2.1.2 Pogostost ... 4

2.1.3 Zgodovinski pregled ... 4

2.1.4 Aspergerjev sindrom ... 5

2.2 Posebnosti v senzornem procesiranju... 7

2.2.1 Opredelitev ... 7

2.2.2 Posebnosti pri osebah z AM ... 8

2.2.3 Senzorna preobčutljivost ... 10

2.3 Senzorne prilagoditve prostora ... 16

2.3.1 Pomen prilagajanja prostora ... 16

2.3.3 Splošna priporočila ... 16

2.3.4 Prilagoditve trgovin z živili ... 19

3 Empirični del ... 21

3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 21

3.2 Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja ... 21

3.3 Raziskovalni pristop in metode raziskovanja ... 21

3.3.1 Opis vzorca ... 21

3.3.2 Opis merskega instrumentarija ... 23

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov ... 24

3.3.4 Obdelava podatkov ... 24

3.4 Rezultati z interpretacijo ... 25

3.4.1 Področje občutljivosti na senzorne dražljaje ... 25

3.4.2 Področje samostojnosti pri nakupovanju ... 28

3.4.3. Povezanost preobčutljivosti na izbrane dražljaje in samostojnosti pri nakupovanju živil ... 34

3.4.3 Zaključna interpretacija ob raziskovalnih vprašanjih ... 37

4 Sklep ... 43

5 Seznam literature ... 45

6 Priloge... 53

6.1. Priloga 1: Senzorni zemljevid (SuperValu, b. d.) ... 53

6.2. Priloga 2: Anketni vprašalnik ... 55

Kazalo preglednic

Preglednica 2: Funkcionalne in moteče značilnosti senzornih profilov ... 9

Preglednica 3: Značilnosti oseb z AS z določenim senzornim profilom (Dunn, Saiter idr., 2002). ... 10

Preglednica 4: Skupine motečih zvočnih dražljajev (Attwood, 2007, str. 109) ... 11

Preglednica 5: Priporočila za senzorno ovrednotenje trgovin (AsIAm, 2018) ... 19

Preglednica 6: Sestava vzorca glede na starostno skupino ... 22

Preglednica 7: Opisna statistika za spremenljivke »moteči dražljaji« ... 25

Preglednica 8: Opisna statistika za spremenljivko »moteči dražljaji – drugo« ... 26

Preglednica 9: Shapiro-Wilk test normalnosti porazdelitve za izbrane senzorne dražljaje ... 26

Preglednica 10: Mann-Whitney U test razlik v preobčutljivosti na izbrane dražljaje glede na spol ... 26

Preglednica 11: Kruskal-Wallis test razlik v preobčutljivosti na izbrane dražljaje glede na starost ... 27

Preglednica 12: Kruskal-Wallis test razlik v preobčutljivosti na izbrane dražljaje glede na kraj bivanja ... 27

Preglednica 13: Aposteriorni Mann-Whitney U test razlik glede na kraj bivanja za spremenljivko »preveč vidnih dražljajev naenkrat« ... 27

Preglednica 14: Opisna statistika za »pogostost načina nakupovanja živil« ... 28

Preglednica 15: Normalnost porazdelitve - način nakupovanja ... 31

Preglednica 16: Mann-Whitney U test - razlike v načinu nakupovanja glede na spol ... 31

Preglednica 17: Kruskal-Wallis test - razlike v načinu nakupovanja glede na način bivanja 31 Preglednica 18: Mann-Whitney test - razlike v pogostosti nakupovanja ob podpori druge osebe glede na način bivanja ... 32

Preglednica 19: Kruskal-Wallis test - razlike v načinu nakupovanja glede na starostno skupino ... 32

Preglednica 20: Mann-Whitney U test - razlike v pogostosti samostojnega nakupovanja v fizičnih trgovinah glede na starostno skupino ... 32

Preglednica 21: Mann-Whitney U test - razlike v pogostosti »nekdo drug nakupuje zame« glede na starostno skupino ... 33

Preglednica 22: Kruskal-Wallis test za razlike v načinu nakupovanja glede na kraj bivanja . 33 Preglednica 23: Spearmanov koeficient korelacije - samostojno nakupovanje v fizičnih trgovinah in izbrani dražljaji ... 34

Preglednica 24: Spearmanov koeficient korelacije - nakupovanje ob podpori druge osebe in izbrani dražljaji ... 34

Preglednica 25: Spearmanov koeficient korelacije - izogibanje trgovinam in izbrani dražljaji35 Preglednica 26: Spearmanov koeficient korelacije - zapuščanje trgovine pred zaključkom nakupa in izbrani dražljaji ... 35

Preglednica 27: Spearmanov koeficient korelacije - splošna preobčutljivost na izbrane dražljaje in pogostost načinov nakupovanja/zapuščanje trgovine pred zaključkom nakupa . 36 Preglednica 28: Predlogi za prilagoditve ... 41

Kazalo slik

Slika 1: »The Six Feelings Framework«, po Ezell idr. (2018), str. 5 ... 17

Slika 2: Grafični prikaz sestave vzorca glede na spol ... 22

Slika 3: Grafični prikaz sestave vzorca glede na način bivanja ... 23

Slika 4: Grafični prikaz sestave vzorca glede na kraj bivanja ... 23

Slika 5: Opisna statistika za spremenljivko "Trgovino zapustim pred zaključkom nakupa.".. 28

Slika 6: Opisna statistika za spremenljivko »živila nakupujem sam/-a v fizičnih trgovinah« . 29 Slika 7: Opisna statistika za spremenljivko »živila nakupujem ob podpori druge osebe« ... 29

Slika 8: Opisna statistika za spremenljivko »živila zame nakupuje nekdo drug«... 30

Slika 9: Opisna statistika za spremenljivko »živila nakupujem v spletnih trgovinah« ... 30

1

1 Uvod

Aspergerjev sindrom (AS) je ena od oblik avtističnih motenj (AM), za katere so značilni pomembni primanjkljaji na področju socialne interakcije in komunikacije v različnih kontekstih in prisotnost ozko usmerjenih in ponavljajočih se vzorcev vedenj, interesov in aktivnosti (American Psychiatric Association, 2013). AS se od avtizma razlikuje v odsotnosti zaostanka v govorno-jezikovnem in kognitivnem razvoju (MKB-10-AM, 2008). Osebe z AM imajo pogosto pridruženo motnjo v senzornem procesiranju (American Psychiatric Association, 2013; Dunn, Myles idr., 2002; Marco idr., 2011; Smith Myles idr., 2004). Ta se kaže kot hiper- ali hiposenzitivnost na senzorne dražljaje ali neobičajno zanimanje za senzorne vidike okolja (American Psychiatric Association, 2013).

V tej magistrski nalogi smo se osredotočili na preobčutljivost pri osebah z AS, ki se kaže v neugodnih občutkih ob določenih dražljajih in možnih burnih odzivih nanje (Dunn, 1997, v Dunn, Saiter idr., 2002). Attwood (2007) izpostavlja preobčutljivost oseb z AS na nenadne in nepričakovane zvoke, na visoke in trajajoče zvoke (npr. zvok, ki ga oddajajo elektronske naprave) in večslojne, pomešane zvoke (npr. hrup v trgovinah). Na vizualnem področju se kaže kot prevelika občutljivost na določene stopnje osvetljenosti, barve ali kot motnja vizualnega zaznavanja. Osebe z AS so lahko preobčutljive tudi na vonj, pri čemer določene vonjave zaznavajo kot moteče ali celo nevzdržne. Izpostavlja tudi občutljivost na dotik, na okus in strukturo hrane, na bolečino in temperaturo. Smith in Sharp (2012) sta ugotovila, da je pri odraslih z AS, vključenih v raziskavo, najbolj stresna prisotnost več dražljajev hkrati, njihova neurejenost in nepredvidljivost.

Trgovine z živili so zaradi prisotnosti večje količine senzornih dražljajev, ki so izven kontrole posameznikov, okolje, v katerem osebe z AM doživljajo splošno neugodje, zato se jim pogosto izogibajo (AsIAm, 2018; Dunn, Myles idr., 2002). Posebnosti v senzornem procesiranju torej negativno vplivajo na njihovo samostojnost pri nakupovanju živil. Kljub normalnim kognitivnim in govornim sposobnostim potrebujejo osebe z AS zaradi omenjenih posebnosti pomoč in podporo pri teh dejavnostih. Barnard idr. (2001) so ugotovili, da le 11 % oseb z AM samostojno nakupuje, 42 % oseb pa pri tem potrebuje največjo mero pomoči in podpore.

Namen pričujočega magistrskega dela je ugotoviti, na kakšen način osebe z AS nakupujejo živila, kateri dražljaji v trgovinah z živili so zanje najbolj moteči in kako so povezani z njihovo samostojnostjo pri nakupovanju živil. Z raziskavo želimo poglobiti razumevanje tega področja pri osebah z AS, saj v Sloveniji takšna raziskava še ni bila izvedena, prav tako je dosegljivih malo empiričnih podatkov iz tujine.

Iz rezultatov smo izpeljali smernice za prilagoditve trgovine, saj je s senzornimi prilagoditvami okolja možno pozitivno vplivati na funkcioniranje oseb z AM in njihovo samostojnost (Sánchez idr., 2011; Mostafa, 2015). V Sloveniji se smernice osredotočajo predvsem na šole in vrtce, v tujini, npr. na Irskem in v Združenem kraljestvu, pa so podobne smernice že uvedli v mnogih trgovinah in prejemajo pozitivne odzive s strani oseb z AM in njihovih bližnjih (Hobbs, 2019).

Ker se simptomi AS nadaljujejo tudi v odraslosti (MKB-10-AM, 2008), menimo, da je pomembno prilagajanje tudi prostorov izven šolskega okolja, kot so trgovine.

2

3

2 Teoretična izhodišča

2.1 Avtistične motnje

2.1.1 Opredelitev

Avtistične motnje (AM) spadajo pod razvojno nevrološke motnje. Zanje so značilni pomembni primanjkljaji na področju socialne interakcije in komunikacije v različnih kontekstih in prisotnost ozko usmerjenih in ponavljajočih se vzorcev vedenj, interesov in aktivnosti (American Psychiatric Association, 2013).

Prvi kriterij se kaže v naslednjih značilnostih:

1. Primanjkljaji na področju socialno-emocionalne recipročnosti. Ti se lahko pojavljajo v obliki:

- neobičajnih načinov vstopanja v socialne odnose;

- nezmožnosti sodelovanja v pogovoru;

- zmanjšane zmožnosti deljenja interesov, čustev, naklonjenosti z drugimi;

- nezmožnosti vstopati v oz. se odzivati na socialne interakcije.

2. Primanjkljaji na področju neverbalne komunikacije v obliki:

- neskladja verbalne in neverbalne komunikacije;

- posebnosti pri vzpostavljanju očesnega stika in v telesni govorici;

- primanjkljajev v razumevanju in uporabi gest;

- popolne odsotnosti obraznih izrazov in neverbalne komunikacije.

3. Primanjkljaji na področju vzpostavljanja, vzdrževanja in razumevanja medosebnih odnosov, ki se lahko kažejo v:

- težavah s prilagajanjem vedenja različnim socialnim kontekstom;

- težavah pri sodelovanju v domišljijski igri in vzpostavljanju prijateljstev;

- odsotnosti zanimanja za vrstnike (American Psychiatric Association, 2013).

Ozko usmerjeni, ponavljajoči se vzorci vedenj, interesov ali aktivnosti, pa se kažejo v vsaj dveh od naštetih značilnosti:

1. Ponavljajoči se gibi telesa, stereotipna uporaba predmetov, stereotipen govor (npr.

urejanje predmetov v vrsto, obračanje predmetov, eholalija …).

2. Vztrajanje v istosti, nefleksibilnost, zavezanost k rutinam, ritualizirani vzorci verbalnega in neverbalnega vedenja (npr. burno odzivanje na hitre spremembe, težave s prehajanjem, rigidni vzorci mišljenja, potreba po hoji po isti poti ali isti hrani vsak dan …).

3. Zelo ozko usmerjeni interesi, posebni v intenzivnosti in fokusu (npr. velika navezanost na določene objekte, preokupacija z njimi, omejeni in ponavljajoči se interesi).

4. Hiper- ali hiposenzitivnost na senzorne dražljaje ali nenavadno zanimanje za senzorne vidike okolja (npr. razlike v zaznavanju bolečine in temperature, burno odzivanje na določene zvoke in teksture, pretirano vohanje ali dotikanje objektov, fasciniranje nad vizualnimi dražljaji …) (American Psychiatric Association, 2013).

Simptomi povzročajo klinično pomembne primanjkljaje na socialnem, delovnem in drugih področjih funkcioniranja. Prisotni so v zgodnjem otroštvu, možno pa je, da se izrazijo šele, ko socialne zahteve presegajo omejene kapacitete. Prisotno je lahko tudi »maskiranje«

4

simptomov z naučenimi strategijami. Posebnosti ne morejo biti pojasnjene z motnjo v duševnem razvoju (MDR), je pa to pogosto pridružena motnja AM.

Ob diagnozi se opredeli se tudi, ali ima posameznik spremljajoče intelektualne primanjkljaje, jezikovne motnje, druge nevrološke razvojne, mentalne in vedenjske motnje, katatonijo ter ali je motnja povezana z znanim medicinskim ali genetskim stanjem oz. okoljskim dejavnikom (American Psychiatric Association, 2013).

Diagnozi se doda tudi stopnja izraženosti – blaga, zmerna in huda (American Psychiatric Association, 2013), kar je bilo dodano kot kompromis v odziv na kritike nove izdaje Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj, DSM-V. V prejšnji izdaji priročnika so bile navedene še podskupine (avtizem, AS, dezintegrativna motnja, pervazivna razvojna motnja – neopredeljena), sedaj pa so te oblike nadomeščene s skupnim poimenovanjem (Macedoni-Lukšič, 2013).

2.1.2 Pogostost

V državah Evropske unije je po zadnjih podatkih ocenjena pogostnost 12,2 na 1000, kar pomeni, da ima AM eden na 89 otrok. Med omenjenimi državami pogostnost variira od 4,4 do 19,7 na 1000 otrok, starih od 7 do 9 let (Autism Spectrum Disorders in the European Union, 2018). V ZDA je po podatkih iz leta 2016 pogostnost 18,5 na 1000 otrok, starih 8 let, torej ima AM eden od 54 otrok (Maenner idr., 2020).

V Sloveniji študije o pogostnosti še niso bile izvedene. Epidemiološke študije iz tujine so pokazale, da se pogostnost ne razlikuje bistveno med različnimi geografskimi oz. socialnimi okolji (Fombonne, 2005, v Macedoni-Lukšič, 2006), zato je pri nas verjetno podobna, kot v drugi državah (prav tam).

2.1.3 Zgodovinski pregled

Izraz avtističen je leta 1945 prvi uporabil Kanner (v Attwood, 2007) in z njim opisal otroke z zmanjšanimi spretnostmi socialne interakcije, komunikacije in izrazitim zanimanjem za določene teme. Pri otrocih se je kazala zmanjšana zmožnost povezovanja z drugimi ljudmi na običajne načine. Opazil je izrazito izoliranost otrok do zunanjega sveta, odpor do telesnih stikov, preferenco za določene vrste hrane, strah pred intenzivnimi zvoki, primanjkljaje na področju jezika (vključno z mutizmom, eholalijo ipd.). Pojavljala so se obsesivna želja po ponavljanju in vztrajanju v istosti, stereotipna gibanja, pestrost spontanih dejavnosti pa je bila omejena. Fizična podoba teh otrok je bila običajna, nekateri so imeli tudi odličen deklarativni spomin. Ti simptomi so se pojavili v prvih treh letih življenja.

Leto za njim je dunajski pediater Hans Asperger (1944, v Frith, 1991) opisal skupino dečkov s skupnimi značilnostmi vedenja in sposobnosti. Od vrstnikov so odstopali na področju socialnih, govornih in miselnih sposobnosti (manjša možnost vživljanja v čustva drugih in sklepanja prijateljstev, enostranski pogovori, posebni interesi, motorična nespretnost). Pojav je označil z izrazom avtistična psihopatija.

Pri otrocih, ki jih je opisoval Kanner, je bil avtizem močno izražen, medtem ko je Asperger opisal skupino otrok z blažjimi znaki.

5 2.1.4 Aspergerjev sindrom

Wing (1981, v Attwood, 2007) je opazila, da nekateri otroci s težavami na področju socialne interakcije in komunikacije ne spadajo h klasičnemu Kannerjevemu avtizmu, saj razvijejo zadovoljive govorne sposobnosti in kažejo več želje po socialnih stikih. Ker so njihove značilnosti bolj ustrezale Aspergerjevim opisom, je prva uporabila izraz Aspergerjev sindrom.

Navedla je naslednje glavne klinične značilnosti AS (Burgoine in Wing, 1983, v Attwood, 2007, str. 3):

- »pomanjkanje empatije (nezmožnost vživeti se v čustva drugih);

- naivna, neprimerna, enostranska interakcija;

- nezmožnost ali majhna sposobnost sklepanja prijateljstev;

- pedanten, natančen, ponavljajoč se govor;

- slaba sposobnost neverbalne komunikacije;

- izrazita zatopljenost v določene teme;

- nerodno, slabo koordinirano premikanje in nenaravna drža.«

Od 90. let dalje je AS pojmovan kot podskupina AM (Attwood, 2007), od klasičnega avtizma pa se razlikuje v odsotnosti pomembnejšega zaostanka v govorno-jezikovnem in kognitivnem razvoju. Simptomi se običajno nadaljujejo v adolescenco in odraslost. Prisotna je lahko izrazita motorična neokretnost (MKB-10-AM, 2008). Slednja se kaže v nenavadni drži telesa, šibki koordinaciji gibov, težavah z ravnotežjem. Odstopanja so tudi v fini motoriki, vizualno- motorični integraciji in grafomotoriki. Te posebnosti vplivajo na opravljanje vsakodnevnih dejavnosti (Jurišić, 2012).

Osebe z AS razvijejo funkcionalen govor, je pa razvoj sprva lahko počasen in nenavaden (Milačić, 2006). Govor otrok z AS lahko spominja na govor odraslih. Kažejo se lahko bogat besednjak, zapletena stavčna gradnja in posebnosti v melodiji izgovorjenega. Rezultati na testih intelektualnih sposobnosti so povprečni oz. nadpovprečni (Jurišić, 2012).

V socialnih situacijah so osebe z AS manj spretne, zaradi neobičajnega načina komuniciranja so pogosto izolirane (Woodbury-Smith in Volkmar, 2009). Posebnosti v socialnem delovanju so bolj izrazite v širšem socialnem okolju, kot znotraj družine, še posebej v stiku z vrstniki. K njim pristopajo na nenavaden način, poleg tega pa je njihova igra omejena na posebne interese, zaradi česar so manj sprejeti. Pogosto ti ljudje izražajo željo po socialnih stikih, so pa pri tem nekoliko neprilagodljivi in okorni. Komunikacija je otežena zaradi slabšega razumevanja čustev in nebesednih sporočil drugih ter slabšega razumevanja humorja (Jurišić, 2012).

Za osebe z AS so značilne tudi posebnosti v vedenju, nekatere so lahko za druge ljudi moteče in zato zmanjšujejo možnosti za vzpostavljanje socialnih stikov. Med moteče vedenje sodijo agresivno in razdiralno vedenje, napadi besa, izbruhi jeze ipd. Manj moteče je pasivno vedenje (pasivnost, zaposlenost z ritualnimi, stereotipnimi vedenji, pretirana mirnost …), ki prav tako ovira osebo z AS pri razvoju in učenju. Vedenja lahko spreminjamo s tehnikami spreminjanja sprožilcev vedenja, ki so preventivne in z njimi na vedenje vplivamo, še preden se pojavi.

Najpogosteje tako, da spremenimo dejavnike v okolju (Jurišić, 2012).

Močna področja oseb z AS se razlikujejo med posamezniki, obstajajo pa nekatera skupna močna področja, kot so osredotočenost na podrobnosti, dobro logično sklepanje, vztrajnost,

6

dobre vizualne sposobnosti, pomnjenje, natančnost pri ponavljajočih se dejavnostih in dobro operiranje s števili (Lorenz in Heinitz, 2014).

Simptomi v odraslosti in samostojnost

Simptomi AS se nadaljujejo tudi v adolescenco in odraslost (MKB-10-AM, 2008). Osebe z AS med odraščanjem pridobivajo drugačne izkušnje iz okolja kot njihovi vrstniki. Zaradi povečanih zahtev na področju socialnih spretnosti in prilagojenega vedenja njihove težave skozi čas lahko postanejo bolj izrazite (Attwood, 2007). Simptomi v odraslosti se odražajo predvsem na socialnem in zaposlitvenem področju. Imajo manj socialnih stikov, pogoste so težave z vzpostavljanjem in vzdrževanjem prijateljskih in partnerskih odnosov ter socialna izolacija (Klin idr., 2005; Roy idr., 2009), kljub temu pa si mnogi ustvarijo družino. Komunikacijo lažje vzpostavljajo z osebami s podobnim načinom izražanja, več stikov imajo preko spleta (Roy idr., 2009).

Avstralska raziskava je pokazala, da 60 % odraslih izraža potrebo po intenzivni pomoči na področju socialnih veščin, 51 % pri vzpostavljanju odnosov in 46 % pri pojasnjevanju svojih posebnosti drugim (Autism Spectrum Australia, 2013). Ozaveščenost javnosti o značilnostih z AS pripomore k boljšim izidom v odraslosti (Barnhill, 2007), zato je potrebno pozornost posvetiti tudi temu.

Izid oseb z AS v odraslosti se ocenjuje glede na psihosocialno funkcioniranje. To vključuje izobraženost, zaposlitev, medosebne odnose, odsotnost pridruženih psihiatričnih težav in samostojno življenje (Cederlund idr., 2007). To so poleg fizičnega zdravja, osebnih prepričanj in njihove povezanosti z značilnostmi okolje glavni pokazatelji kakovosti življenja (Billstedt idr., 2011). V raziskavi iz leta 2007, ki je vključevala odrasle moške z AS, so ugotovili, da 27

% odraslih dosega odličen izid, od tega nekateri ne dosegajo več kliničnih kriterijev za diagnozo AS. Osebe na tej stopnji so visoko izobražene in/ali zaposlene, imajo stabilne medosebne odnose, starejši od 23 let pa živijo samostojno. 47 % od vseh vprašanih je zaposlenih/izobraženih ali živijo samostojno, a ne oboje hkrati, kar kaže na potrebo po dodatni podpori. 23 % oseb je brez zaposlitve in izobrazbe, ne živi samostojno in je brez stabilnih medosebnih odnosov. 3 % oseb ima poleg tega še pridružene izrazite psihiatrične motnje, ne kaže napredka na področju socialnih interakcij, zanje je značilna visoka stopnja oviranosti (Cederlund idr., 2007). Pridružene motnje, kot sta anksioznost in depresija, so pri odraslih z AS pogoste (Klin idr., 2005; Roy idr., 2009), so pa pogostejše pri ženskah z AS (83 %), kot pri moških (67 %) (Autism Spectrum Australia, 2013). Sicer so simptomi na splošno pri ženskah izraženi bolj subtilno, zato se ustrezna diagnoza pri njih pogosto postavi šele kasneje v življenju (Elwin idr., 2013).

Pri odraslih z AS so opazili več skrbi v povezavi z vsakodnevnimi dogodki in neobičajnih strahov (Hare idr., 2014). Več skrbi in stresa je prisotnih pri osebah, živečih v podeželskem okolju (86 %), kot pri osebah iz mestnih okolij (76 %). 59 % odraslih ima obsesivna in ponavljajoča se vedenja, ki so lahko povezana s posebnostmi v senzornem procesiranju. 58

% ima težave s pozornostjo in koncentracijo, 50 % težave z usvajanjem znanja, 40 % pa z gibanjem ali koordinacijo (Autism Spectrum Australia, 2013).

Posebnosti na področjih procesiranja informacij, fleksibilnosti mišljenja, organizacije in vzpostavljanja medosebnih odnosov, skupaj s pridruženimi duševnimi motnjami, predstavljajo izzive na področju vsakodnevnih spretnosti. Mednje spadajo upravljanje osebnih financ, dostopanje do zdravstvenih storitev, urejanje bivališča ipd. (Autism Spectrum Australia, 2013).

7

Zato tudi v odraslosti potrebujejo podporo staršev (Cederlund idr., 2007). V avstralski raziskavi je bilo ugotovljeno, da jih s starši živi več, kot bi bilo v splošni populaciji pričakovano za isto starost – 46 % odraslih z AS živi s starši, 11 % s partnerjem, 10 % pa samih v najemniškem bivališču (Autism Spectrum Australia, 2013). Cederlund idr. (2007) so ugotovili, da 64 % odraslih, starih 23 let ali več, živi samostojno, kljub temu pa mnogi ostajajo odvisni od podpore s strani družine. Manj kot 10 % odraslih zmore povsem samostojno opravljati osnovne spretnosti skrbi zase, kot je nakupovanje. Le 11 % oseb z AM samostojno nakupuje, 42 % oseb pa pri tem potrebuje največjo mero pomoči in podpore (Barnard idr., 2001).

Pri osebah z AM, tudi v podskupini odraslih oseb z AS, se pogosto pojavljajo posebnosti v senzornem procesiranju, zato jih v nadaljevanju podrobneje opisujemo.

2.2 Posebnosti v senzornem procesiranju

2.2.1 Opredelitev

Živčni sistem vključuje sedem osnovnih senzornih sistemov, s katerimi procesiramo zvok, dotik, vidne dražljaje, okus, vonj, gibanje in položaj telesa. Preko njih pridobivamo informacije o zunanjem okolju, lastnem telesu in njuni interakciji. Vhodni sistemi dražljaje zaznavajo, možgani pa so odgovorni za osmišljanje pridobljenih informacij ter za oblikovanje in izvrševanje odgovora nanje – to imenujemo procesiranje (Dunn, Saiter idr., 2002).

Procesiranje omogoča ohranjanje organizma, učenje, udeležbo v aktivnostih vsakodnevnega življenja in doživljanje ugodja in zadovoljstva (Kranowitz, 2016).

Senzorno procesiranje vključuje:

- sprejemanje senzornih sporočil skozi receptorje;

- zaznavanje, da so sporočila prispela;

- integracijo (povezovanje sporočil iz različnih senzornih sistemov);

- modulacijo (regulacija in organizacija stopnje, intenzivnosti in narave dražljaja);

- diskriminacijo senzornih dražljajev (razlikovanje med njimi) (Kranowitz, 2016).

Z njim zaznavamo, organiziramo in interpretiramo informacije, pridobljene skozi senzorne sisteme (Kilroy idr., 2019). To je podlaga za odziv, ki nam omogoča učinkovito interakcijo z okoljem (Kranowitz, 2016). Deluje kot podlaga za učne procese, ki nam omogočajo razumevanje dražljajev in učinkovitejše vedenje in gibanje v prihodnosti. Senzornim dražljajem se moramo prilagajati, se nanje odzivati in jih smiselno uporabiti za izvajanje aktivnosti oz. se jim izogniti, če jih zaznamo kot ogrožajoče. To pa je mogoče le ob ustreznem procesiranju (Korelc in Groleger Sršen, 2013).

Ayres je zanj uporabila pojem senzorna integracija in jo opredelila kot »nevrološki proces, v katerem se dražljaji lastnega telesa in dražljaji iz okolja organizirajo v informacije, ki jih potrebujemo za učinkovito izvedbo vsakodnevnih aktivnosti«. Dražljaji iz različnih senzornih modalitet so tako interpretirani in povezani ter omogočajo učinkovito odzivanje telesa v okolju (Ayres in Robbins, 1979).

Občasne, kratkotrajne in prehodne težave na tem področju so običajne, npr. neugodje ob prehodu iz svetlega v temen prostor, preglasni glasbi ali nenadni spremembi višine. Pri nekaterih pa je prisotna motnja senzorne integracije, kjer gre za posebnosti v delovanju možganov. Te onemogočajo pripisovanje pomena občutkom in organizacijo le-teh v zaznave

8

in koncepte (Ayres in Robbins, 1979). Povzročajo motnje v zaznavanju in procesiranju dražljajev in močno vplivajo na izvedbo vsakodnevnih aktivnosti (Korelc in Groleger Sršen, 2013). Osebe s težavami v senzornem procesiranju dražljaje iz telesa in okolja procesirajo manj učinkovito. V učenje, vključevanje v okolje in dobro počutje v njem morajo zaradi neobičajnega odzivanja na dražljaje vložiti več truda kot ostali, kar lahko vodi v frustracije in osamljenost (Kranowitz, 2016).

Posebnosti v procesiranju se pojavljajo v enem ali več senzornih sistemih, težave pa se lahko razlikujejo v odvisnosti od časa in okolja (Kranowitz, 2016).

2.2.2 Posebnosti pri osebah z AM

Posebnosti v senzornem procesiranju v obliki hiper- ali hiposenzitivnosti na senzorne dražljaje so del diagnostičnih kriterijev za AM. Pojavljajo se lahko kot očitna ravnodušnost na bolečino/temperaturo, neugoden odziv na specifične zvoke ali teksture, pretirano vohanje ali dotikanje predmetov, fascinacija nad lučmi in gibanjem (American Psychiatric Association, 2013).

Že otroci, ki jih je opisal Asperger (1944, v Frith, 1991), so kazali nabor hipo- in hipersenzitivnosti na okušalne, tipne in slušne dražljaje. Opazil je posebnosti v okušanju, mnogim je bila všeč zelo kisla ali močno začinjena hrana. Na tipnem področju je opazil odpor do nekaterih vrst tekstila in do aktivnosti, pri katerih so bili deležni močnih dražljajev, npr.

striženje nohtov. Pri opazovanih je bila prisotna visoka raven zvočne občutljivosti v nekaterih okoljih, v drugih okoljih pa istih zvokov sploh niso zaznali.

Senzorne posebnosti so ene najzgodnejših značilnosti otrok, ki so kasneje diagnosticirani z AM. Prisotne so lahko že pri šestih mesecih starosti (Clifford idr., 2012) in večinoma trajajo celo življenje (Leekam idr., 2006). Posebnosti v procesiranju določenih dražljajev, npr.

vizualnih in taktilnih, se s starostjo spreminjajo (Leekam idr., 2006). Pri nekaterih senzorna preobčutljivost izzveni v poznem otroštvu (Attwood, 2007; Kern idr., 2006), kar je lahko posledica prilagajanja posameznika ali pa dozorevanja senzornih sistemov (Kern idr., 2007).

O simptomih pa kljub temu poroča 94,4 % odraslih z AM (Crane idr., 2009).

Motnje v senzornem procesiranju se ne pojavljajo le pri osebah z AM, so pa v tej populaciji pogostejše kot pri drugih razvojnih motnjah (Leekam idr., 2006, Baranek idr., 2006, Ben- Sasson idr., 2009, v Marco idr., 2011). Preobremenitev s senzornimi dražljaji je pogostejša pri osebah z AS v primerjavi z drugimi oblikami AM (Smith Myles idr., 2004), se pa pojavlja na celotnem spektru AM (Leekam idr., 2006) in v različnih okoljih (Brown in Dunn, 2010).

Posebnosti v senzornem procesiranju in z njim povezane neobičajne vedenjske odzive kaže 75 % oseb z AS (Dunn, Myles idr., 2002).

Senzorne posebnosti oseb z AM se kažejo tudi v drugih diagnostičnih kriterijih, npr. vztrajanju v istosti, nefleksibilnosti, zavezanosti rutinam, stereotipnem vedenju. Mednje spadajo burni odzivi na majhne spremembe, težave s prehodi, rigidni vzorci mišljenja ipd. Tudi hoja vedno po isti poti ali omejena izbira hrane je lahko posledica senzornih težav, saj se s tem izogibajo motečim dražljajem (Heffernan, 2016). S stereotipnim vedenjem poskušajo osebe pridobiti določeno senzorno izkušnjo ali pa ohraniti kontrolo nad okoljem, posebej, če je to senzorno prenasičeno (Sánchez idr., 2011; Williams, 2020). Opazovalci lahko to vedenje označijo kot neprimerno, kar vpliva na socialno vključenost (Sánchez idr., 2011).

9 Senzorni profili

Dunn (1997, v Dunn, Saiter idr., 2002) je za osebe z AM oblikoval senzorne profile – vzorce odgovorov, ki temeljijo na človekovem senzornem pragu in vedenjskem odzivu na dražljaje.

Senzorni prag je količina vhodnega dražljaja, ki ga živčni sistem potrebuje, da se nanj lahko odzove. Njegov kontinuum se razteza od nizkega do visokega – osebe z visokim pragom potrebujejo večjo količino dražljajev, da jih živčni sistem zazna in nanje oblikuje odgovor, osebe z nizkim pragom pa obratno. Za odgovor na zahteve okolja potrebujemo tudi nabor strategij oz. vedenjskih odzivov, ki so lahko pasivni ali aktivni. Osebe s pasivnimi strategijami so nagnjene k temu, da pustijo stvarem, da se iztečejo same, medtem ko osebe z aktivnimi strategijami oblikujejo odgovor na dražljaj. Senzorni profili nastanejo, kjer se ta dva kontinuuma križata (Dunn, Saiter idr., 2002).

V spodnji preglednici so prikazani senzorni profili ob križanju kontinuumov: šibko sprejemanje, senzorno iskanje, senzorna občutljivost in izogibanje.

Preglednica 1: Križanje kontinuumov senzornega praga in vedenjskih odzivov (Dunn, 1997, v Dunn, Saiter idr., 2002)

Šibko sprejemanje Senzorno iskanje Senzorna občutljivost

Senzorno izogibanje

Senzorni prag visok visok nizek nizek

Vedenjski odzivi pasivni aktivni pasivni aktivni

Iz vsakega senzornega profila lahko izhajajo tako funkcionalne, pozitivne značilnosti, kot tudi moteče. Oboje so predstavljene v spodnji preglednici (Dunn, 1997, v Dunn, Saiter idr., 2002):

Preglednica 2: Funkcionalne in moteče značilnosti senzornih profilov

Senzorni profil Funkcionalne značilnosti Potencialno moteče značilnosti Šibko sprejemanje Dobra sposobnost dolgotrajnega

ohranjanja pozornosti na določeno stvar,

spremenljiva okolja zanje niso moteča.

Lahko delujejo odsotni, nezainteresirani, zdolgočaseni, usmerjeni vase, pretirano utrujeni ali apatični.

Senzorno iskanje Visoke sposobnosti za tvorjenje novih idej in odzivov,

opazijo različne aktivnosti v okolju in uživajo v njih.

Vedno aktivni, stalno potrebujejo veliko pozornosti in dogajanja, lahko so nemirni in razdražljivi.

Senzorna občutljivost

Dobro opazujejo dogajanje v okolju, so zelo natančni pri opravljanju nalog.

Hitro jih zmotijo dražljaji iz okolja, lahko delujejo, kot da se stalno pritožujejo.

senzorno izogibanje Visoke sposobnosti za oblikovanje in vnašanje strukture v prostor, dobro delujejo v rutinskih okoljih in dejavnostih.

Imajo odpor do sprememb.

Težko funkcionirajo izven svoje rutine.

10

Dunn, Saiter idr. (2002) so opredelili tudi značilnosti senzornih profilov pri osebah z AS:

Preglednica 3: Značilnosti oseb z AS z določenim senzornim profilom (Dunn, Saiter idr., 2002).

Značilnosti pri osebah z AS

Šibko sprejemanje - Manjša pozornost na obrazne izraze in geste drugih;

- omejene zmožnosti samouravnavanja;

- motorična nespretnost.

Senzorno iskanje - Ponavljajoče se vedenje;

- izrazite, intenzivne težnje po aktivnosti;

- gostobesednost;

- pretirano odzivanje na dražljaje;

- odkrenljiva pozornost.

Senzorna občutljivost - Burno odzivanje na spremembe;

- odpor do določenih materialov;

- nenaklonjenost vsakodnevnim aktivnostim, ki vključujejo močne taktilne dražljaje;

- preobčutljivost na zvoke v okolju.

Senzorno izogibanje - Manj spontanega iskanja prijetnih aktivnosti in deljenja užitka z drugimi;

- manj vključevanja v skupno igro;

- pogosto ustvarjanje ritualov;

- rigidnejši pristopi k socialnim situacijam;

- nagnjenost k socialni izolaciji.

Vzorci senzornega procesiranja so lahko pri posamezniku med seboj kombinirani. Otrok se lahko npr. izogiba samo slušnim dražljajem, na ostale pa ima običajne odzive (Dunn, 2001, v Dunn, Saiter idr., 2002).

2.2.3 Senzorna preobčutljivost

V tej nalogi se bomo osredotočili na senzorno preobčutljivost, torej na osebe, ki imajo nižji senzorni prag. Gre za posebnosti v procesiranju na način, da oseba določene dražljaje doživlja kot preveč intenzivne. Ob določenih dražljajih se pojavljajo neugodni občutki, možni so burni odzivi nanje (Dunn, 1997, v Dunn, Saiter idr., 2002; Elwin idr., 2012). Močne reakcije so lahko neprijetne (bolečin, neudobje), pogost je strah pred določenimi dražljaji ali prevelika osredotočenost nanje (Elwin idr., 2012). Senzorna preobčutljivost je premočan, buren odziv na določene senzorne dražljaje, v primerjavi z odzivom oseb, ki teh težav nimajo, na iste dražljaje. Določeni dražljaji izzovejo odziv »beg ali boj«. To se pogosto dogaja v prostorih, kjer je prisoten velik, neobvladljiv nabor senzornih dražljajev (Kuhanek in Watling, 2010, v Heffernan, 2016). Senzorna preobčutljivost je lahko neprestana in dolgotrajna ali pa se pojavlja v epizodah (Elwin idr., 2012).

11

Pri osebah z AM se najpogosteje pojavlja preobčutljivost na zvočne in taktilne dražljaje, pa tudi na okušalne dražljaje, jakost svetlobe, na barve in vonj (Attwood, 2007; Elwin idr., 2012).

Elwin idr. (2013) so pri osebah z visoko funkcionalnimi AM ugotovili preobčutljivost na zvok, svetlobo in dotik, medtem ko je pri občutljivosti na temperaturo in vonj več razlik v odzivih med posamezniki (hiper- ali hiposenzitivnost).

Tudi Grandin (2009) poudarja, da med osebami z AM obstajajo velike razlike v preobčutljivosti na senzorne dražljaje. Nekateri doživljajo bolečino, strah in neugodje ob istih dražljajih, ki so drugim prijetni. Skupine dražljajev in znaki preobčutljivosti na te dražljaje so v nadaljevanju podrobneje opisani.

Zvočni dražljaji

Procesiranje zvočnih dražljajev iz okolja, pridobljenih skozi ušesa, nam omogoča zaznavanje zvoka, določanje smeri, iz katere prihaja, ter sledenje premikajočim dražljajem (npr.

premikanju korakov). Omogoča razlikovanje med dražljaji, npr. glasovi ljudi, zvonjenjem telefona ipd. Ob ustreznem procesiranju toleriramo tudi glasne, nepričakovane zvoke (npr.

grmenje, kričanje) (Kranowitz, 2016).

Slušno preobčutljive osebe z AM pa si ob običajno nemotečih zvokih, npr. gospodinjskih aparatih, pogosto prekrivajo ušesa (Bogdashina, 2016; Marco idr., 2011), na splošno je njihovo funkcioniranje v okolju z glasbo ali s hrupom v ozadju oteženo (Tomchek in Dunn, 2007). Zato se takim okoliščinam izogibajo. Pogosto imajo strah pred živalmi (npr. lajanje psa), nevihtami, bučanjem morja, gnečo ipd. (Bogdashina, 2016). Slušno preobčutljive osebe lahko nekatere zvoke slišijo glasneje, kot druge, ali slišijo zvoke v ozadju bolj intenzivno od centraliziranih. Možno je, da ne slišijo osebe v bližini, preglasno pa slišijo govor in glasbo v ozadju (Heffernan, 2016).

Pogoste posebnosti v slušnem procesiranju so bile ugotovljene tudi pri podskupini oseb z AS (Dunn, Myles idr., 2002). Grandin (1996) lastne izkušnje s slušno preobčutljivostjo opisuje, kot da ima ob sebi zvočni ojačevalec, nastavljen na najmočnejšo jakost. Svoja ušesa primerja z mikrofonom, ki zaznava in ojačuje zvok. Nenadni zvoki so zanjo fizično boleči, v zvočno obremenjenih okoljih, kot so nakupovalni centri, pa doživlja neugodje.

Attwood (2007, str. 109) zvočne dražljaje, na katere so osebe z AM preobčutljive, razdeli v tri skupine, prikazane v spodnji preglednici.

Preglednica 4: Skupine motečih zvočnih dražljajev (Attwood, 2007, str. 109)

Skupina motečih zvokov Primeri

Nenadni, nepričakovani zvoki Pasji lajež, zvonjenje telefona, kašljanje osebe, klikanje pri odpiranju kemičnega svinčnika.

Visoki, trajajoči zvoki Zvoki, ki jih oddajajo majhni elektromotorji v kuhinjskih aparatih ali pri vrtnarski opremi.

Pomešani, zapleteni ali večslojni zvoki Hrup v nakupovalnih središčih ali na drugih glasnih družabnih mestih.

12 Dražljaji vonja in okusa

Dražljaje vonja pridobivamo skozi nos, receptorji za okus pa se nahajajo na jeziku.

Procesiranje vonjav hrane, ljudi, objektov in prostora nam omogoča diskriminacijo, ali so vonjave prijetne ali ogrožajoče. Zaščitno funkcijo ima tudi okušalni sistem, z njim ugotavljamo, kaj je užitno in kaj ne ter razlikujemo okuse (sladko, slano, grenko, kislo) (Kranowitz, 2016).

Zaradi preobčutljivosti na okus in strukturo hrane se nekateri odrasli z AS celo življenje prehranjujejo s pretežno enakimi jedmi, katerih sestavine so jim znane (Attwood, 2007). Moti jih določen vonj, tekstura ali temperatura hrane (Tomchek in Dunn, 2007), mnogo vrst hrane ima preoster vonj/okus in jim je ob tem pogosto slabo. Osebe z AM so bolj občutljive tudi na vonj drugih ljudi, kar se odraža pri vzpostavljanju odnosov. Izogibajo se močnim vonjavam in imajo lahko zaradi tega tudi težave z obiskovanjem toaletnih prostorov (Bogdashina, 2016).

Vidni dražljaji

Informacije iz okolja dobivamo tudi preko vidnega sistema. Vključuje zaznavanje (npr. vidimo črne črte na beli podlagi) in interpretacijo pomena (črne črte pomenijo črko E). Z njim zaznavamo gibanje v prostoru (npr. osebo, ki se nam približuje), linije (horizont, robove …) in kontraste (npr. sončna svetloba v primerjavi s senco). Prostor zaznavamo tridimenzionalno, s čimer razumemo položaj telesa v odvisnosti do drugih ljudi in objektov v njem (Bogdashina, 2016).

Preobčutljivost na vidne dražljaje vključuje »občutljivost na določene stopnje osvetljenosti, barve ali motnjo vizualnega zaznavanja« (Attwood, 2007, str. 115). Moteče so svetle, močne luči, takrat si osebe prekrijejo oči ali zamižijo. Hitro jih zmoti gibanje okrog njih (Tomchek in Dunn, 2007). Pogosto je izogibanje vizualnim dražljajev (Leekam idr., 2006). Težave so lahko povezane tudi z zmanjšano zmožnostjo prepoznavanja čustev iz obrazne mimike (Marco idr., 2011). Bogdashina (2016) kot znake vidne preobčutljivosti pri osebah z AM navaja:

− pogosto opazovanje majhnih delcev, tudi prahu;

− neugodje ob temnih ali zelo svetlih predmetih/prostorih;

− strah pred ostrimi bliski svetlobi, strelami ipd.;

− pogosto gledanje navzdol;

− prekrivanje ali zapiranje oči za zaščito pred svetlobo.

Taktilni dražljaji

Po Ayres naj bi bilo taktilno procesiranje (poleg vestibularnega in proprioceptivnega) temelj zdravega človeškega razvoja. Preko receptorjev po celem telesu zagotavlja informacije o dotiku in nas povezuje s svetom. Omogoča dotikanje ljudi, hrane, predmetov ipd. ter prepoznavanje, česa se dotikamo. Razlikujemo tudi temperaturo objektov in zaznavamo bolečino, kar nam ima samoohranitveno funkcijo (Kranowitz, 2016).

Taktilna preobčutljivost se lahko pojavlja na določeno intenzivnost dotika ali na dotik določenih delov telesa (Attwood, 2007) in je pri osebah z AM zelo pogosta (Bogdashina, 2016).

Posledično se osebe izogibajo nošenju določenih tkanin, obisku frizerja, striženju nohtov in podobnim dejavnostim. Negativne občutke jim povzročajo tudi bose noge ali mokra oblačila (Bogdashina, 2016; Marco idr., 2011; Tomchek in Dunn, 2007). Grandin (1996) iz lastnih izkušenj navaja, da zaradi taktilne preobčutljivosti potrebuje več časa (3–4 dni), nošenju nekaterega perila pa se povsem izogiba.

13

Taktilno preobčutljive osebe z AM pogosto potrebujejo več osebnega prostora kot drugi, zaradi izogibanja neželenim dotikom (Gaines idr., 2016), otroci se pogosto izogibajo objemom. Že najmanjši dotik lahko izzove senzorno preobremenitev. Majhne praske, ki jih mnogi niti ne zaznamo, so za preobčutljive osebe boleče, na bolečino, vročino ali mraz reagirajo burneje.

Pogosto se izogibajo dejavnostim, kjer bi se lahko umazali (Bogdashina, 2016).

Proprioceptivni dražljaji

Propriocepcija zagotavlja informacije o položaju delov telesa in pritisku na mišice in sklepe.

Omogoča zagotavljanje ustreznega pritiska na objekte, s katerimi stopimo v stik (npr. stisk roke druge osebe, pritisk na pedala avtomobila). Z njo diskriminiramo tudi položaj telesa in hitrost premikanja njegovih delov (Kranowitz, 2016).

Posledica preobčutljivosti na proprioceptivne dražljaje je nenavadna drža ali neudobje v večini položajev. Težave so lahko tudi na področju rokovanja z drobnimi predmeti (Bogdashina, 2016; Tomchek in Dunn, 2007). Znak proprioceptivne preobčutljivosti pri osebah z AM je tudi obračanje celega telesa, ne le pogleda k stvari, ki jo želijo videti (Bogdashina, 2016).

Vestibularni dražljaji

Preko vestibularnega senzornega sistema dobimo informacije o položaju glave v relaciji s površjem, premikanju našega telesa skozi prostor in ravnotežju. Procesiranje informacij, ki jih sprejmemo v notranjem ušesu, nam omogoča pokončno stanje in sedenje, diskriminacijo položaja (pokončni ali ležeč položaj, z glavo navzdol, ali padanje), spreminjanje položaja glave brez občutka neugodja in izgube ravnotežja ter premikanje po prostoru. Pomaga tudi pri vzpostavljanju ravnotežja in gibanja po hitri spremembi le-tega (Kranowitz, 2016).

Preobčutljivost na vestibularne dražljaje se kaže v izogibanju aktivnosti, ki zahtevajo gibanje, hitro spreminjanje položaja telesa ali smeri gibanja. Težave se pojavljajo pri hoji ali plazenju po neenakomerni ali nestabilni površini. Med skakanjem, tekom ali vrtenjem je pogost občutek dezorientacije, pa tudi strah in tesnoba, če stopala niso na tleh. Posledično je lahko prisoten strah pred gugalnicami, tobogani, vrtiljaki ipd. (Bogdashina, 2016). Tomchek in Dunn (2007) dodajata še splošno slabše ravnotežje in razburjenje ob visenju z glavo navzdol.

Multisenzorna integracija

Multisenzorna integracija je zmožnost povezovanja informacij, pridobljenih preko različnih senzornih sistemov. To področje je pri osebah z AM razvito na drugačnem nivoju, kot pri osebah s tipičnim razvojem. Povzroča lahko težave na področju komunikacije, saj je zanjo potrebna integracija vsaj vidnih in slušnih dražljajev (Marco idr., 2011).

Pri osebah z AS se kažejo težave z multisenzorno integracijo ob zahtevah po hkratnem vzdrževanju očesnega stika in poslušanju sogovornika ob motečih zvočnih ali vizualnih dražljajih v okolju (Elwin idr., 2012). Težave se namreč pojavljajo predvsem v senzorno zahtevnih okoljih (Marco idr., 2011). Osebe z AM opisujejo neznosnost prostora, v katerem je prisotna mešanica različnih glasov, hrupa, vonjev, ljudi, ki se premikajo v različnem tempu in smereh ter se med seboj dotikajo (Grandin in Scariano, 1986, v Leekam idr., 2006). Nekateri pravijo, da se v trgovini z mešanico barv in zvokov ne morejo zavedati svoje okolice (Williams, 1992, v Crane idr., 2009). Da je pri odraslih z AS najbolj stresna prisotnost več dražljajev hkrati, sta ugotovila tudi Smith in Sharp (2012).

14 Senzorna preobremenitev

Mnoge osebe z AM so nagnjene k senzorni preobremenitvi, ki je lahko neposredno povezana s preobčutljivostjo. Pojavi ob kratkotrajni ali dolgotrajni preobčutljivosti na določene dražljaje, ni pa nujno, da vsaka preobčutljivost vodi v preobremenitev. Oseba lahko namreč izkusi hudo preobčutljivost, a vseeno nadaljuje s procesiranjem informacij. Senzorna preobremenitev se kaže v nenadnih vedenjskih izbruhih, miselnem umiku, hitri utrujenosti, tudi slabosti. Pojavlja se predvsem v senzorno nasičenih okoljih, pa tudi ob gibanju, npr. na gugalnicah, vrtiljakih, v avtu (Bogdashina, 2016).

Vpliv senzorne preobčutljivosti

Poznavanje vpliva senzorne preobčutljivosti je ključno za ustvarjanje primernega okolja za osebe z AS (Elwin idr., 2012), saj dobivajo drugačne izkušnje iz okolja in imajo z njim drugačne interakcije kot nevrotipična populacija (Kinnaer, 2015). Osebe z AM in njihove družine so v raziskavi The National Autistic Society (2015) izpostavile željo, da bi bila javnost o senzorni preobčutljivosti bolj ozaveščena in kazala večje razumevanje njenih posledic.

V senzorno neprijetnih okoliščinah osebe z AM pogosto doživljajo strah, anksioznost, jezo, željo po umiku iz prostora (Attwood, 2007; Elwin idr., 2012; Gaines idr., 2016; Green in Ben- Sasson, 2010; Smith in Sharp, 2012; The National Autistic Society, 2015). Z dražljaji nasičeno okolje osebam z AS povzroča senzorno preobremenitev in visoko raven stresa (Elwin idr., 2012). Ta zviša senzorno preobčutljivost, ki še zviša raven stresa; to vodi v začaran krog in ima dolgoročne učinke, kot sta depresija in socialna izolacija (Elwin idr., 2012; Smith in Sharp, 2012).

Primanjkljaji na socialnem področju so z neobičajnimi odzivi na senzorne dražljaje tesno povezani (Hilton idr., 2010; Smith in Sharp, 2012; Williams, 2020). Hilton idr. (2010) so identificirali tri področja senzorne preobčutljivosti, ki najbolj napovedujejo socialne spretnosti otrok z AM: multisenzorno procesiranje, okus in dotik. Tovrstne posebnosti ovirajo selektivno pozornost za socialne namige, komunikacijo, čustveno doživljanje, torej medosebno funkcioniranje (Smith Myles idr., 2004; Thye idr., 2018). Pogosta negativna posledica teh primanjkljajev je izogibanje socialnim stikom (Attwood, 2007; Williams, 2020). Osebe z AM imajo težave tudi na področju komunikacije, ob posebnostih v procesiranju pa je razvoj tega področja še otežen. Izogibanje neprijetnim zvočnim dražljajem otežuje učenje in udeležbo v vsakodnevnih aktivnostih (Marco idr., 2011).

Na splošno imajo te posebnosti moteč vpliv na vsakodnevno funkcioniranje (Barnhill, 2007;

Elwin idr., 2012; Kern idr., 2006), poleg posebnosti pri vzpostavljanju socialnih interakcij so glavna ovira pri ohranjanju zaposlitve (Hurlbutt in Chalmers, 2004, v Barnhill, 2007). Lahko pa imajo tudi pozitivne, prijetne in pomirjajoče učinke ter vodijo v razvoj določenih sposobnosti in spretnosti (Smith in Sharp, 2012).

Senzorna preobčutljivost v trgovinah

V domačem okolju so senzorne informacije znane in predvidljive. Glasovi družinskih članov so prepoznavni, enako je z zvoki, povezanimi z gospodinjskimi opravili (priprava hrane, pranje perila …). Tudi vizualne in taktilne značilnosti (npr. pohištva) so vsak dan enake. Težave s senzornim procesiranjem so izrazitejše izven doma, npr. na javnem prevozu, v restavracijah, javnih dogodkih ipd. Tam je prisoten velik nabor različnih dražljajev, veliko jih je nepredvidljivih in izven kontrole udeležencev. Vsakodnevne aktivnosti, ki so za nevrotipično populacijo

15

povsem samoumevne, od oseb z AS zahtevajo več načrtovanja in priprave. Eno takih okolij so tudi trgovine (Dunn, Saiter idr., 2002).

Nakupovanje živil je lahko za osebe z AM neznosna senzorna izkušnja (Dunn, Saiter idr., 2002; Grandin, 2009; Hobbs, 2019), saj so trgovine senzorno močno nasičena okolja. Poleg sicer prisotnih dražljajev nekatere dodajajo z marketinškimi nameni. Uporabljajo jih za stimuliranje čustvenih odzivov, ki spodbujajo potrošniško vedenje (daljše zadrževanje v trgovini, več nakupov). Če je te stimulacije preveč, pa pride do senzorne preobremenitve (Doucé in Adams, 2020).

Dejavniki v trgovinah, ki senzorno preobčutljivim osebam povzročajo največ težav, so (Doucé in Adams, 2020; Dunn, Saiter idr., 2002; Heffernan, 2016; Perner, 2009; Sánchez idr., 2011):

1. Gneča – za osebe, preobčutljive na dotik, nepričakovano dotikanje povzroča vznemirjenost; takrat je tudi prisoten večji nabor različnih dražljajev.

2. Vonjalni dražljaji – vonj hrane¹, kozmetike, namensko umeščene vonjave za spodbujanje potrošništva.

3. Vidni dražljaji – svetle in utripajoče luči, neonske luči, močne barve.

4. Zvočni dražljaji – obvestila po zvočnikih, glasba v ozadju, govor ljudi, piski blagajne, škripanje nakupovalnih vozičkov, brnenje neonskih luči.

5. Mešanica različnih dražljajev.

6. Nepredvidljivost in spremenljivost prostora.

Grandin (2009) dodaja, da nekaterim otrokom z AM v trgovinah neugodje povzročajo dražljaji ob avtomatskem odpiranju vrat, predvsem pa prisotnost neonskih luči. Navaja, da v nakupovalnih središčih z neonskimi lučmi težko funkcionirajo in da imajo tam pogosto vedenjske izbruhe.

Doucé in Adams (2020) sta ugotovila, da je pojav senzorne preobremenitve v trgovinah z živili in oblačili odvisen od števila, vrste in vrstnega reda zaznavanja dražljajev. Predvsem moteči so vidni in slušni dražljaji, saj privabijo več pozornosti kot vonjalni, okušalni in taktilni.

Preobremenitev se je najpogosteje pojavila, ko je bil dodan tretji vidni/slušni dražljaj. To je povzročilo v izogibanje nakupovanju v teh situacijah, več negativnih evalvacij trgovine in produktov v njej. Verjetnost senzorne preobremenitve je pri senzorno preobčutljivih posameznikih še višja. Odvisna je tudi od konteksta – če je pričakovanega več vzburjenja, je več tudi sprejemljivega, npr. v zabaviščnem parku v primerjavi s knjižnico.

Nakupovanje je eden bistvenih dejavnikov samostojnosti (Heffernan, 2016). Poleg zagotavljanja potrebščin za življenje je nakupovanje priložnost za socialno vključevanje, pa tudi sprostitev. Senzorno preobčutljivim osebam z AM je to oteženo. Poleg procesiranja senzornih dražljajev nakupovanje zahteva spretnosti komunikacije, socialne interakcije ter izvršilne spretnosti – na vseh teh področjih imajo osebe z AM težave, kar še dodatno ovira njihovo samostojnost. Na področju izkušenj oseb z AM z nakupovanjem je bilo narejenih malo empiričnih raziskav, veliko programov za pomoč tem osebam pa vključuje tudi te spretnosti.

Je pa v njih večji poudarek na razvoju spretnosti pri osebah z AM in ne toliko na razumevanju njihovih senzornih izkušenj (Perner, 2009), kar želimo doseči v tej nalogi.

1 Vonj iz pekarne je za večino ljudi prijeten in jih celo motivira k nakupu, za osebe z AM pa je lahko to neprijetna izkušnja (Perner, 2009).

16

V naslednjem poglavju bomo predstavili splošna priporočila za senzorne prilagoditve okolja in primere prilagajanja trgovin z živili iz tujine, ki temeljijo na do sedaj opisanih značilnostih funkcioniranja oseb z AS in senzornih značilnostih prostora.

2.3 Senzorne prilagoditve prostora

2.3.1 Pomen prilagajanja prostora

Z zavedanjem preobčutljivosti pri osebah z AS in značilnosti določenih okolij lahko preventivno delujemo proti neugodnim odzivom nanje (Elwin idr., 2012). Dunn, Saiter idr. (2002) poudarjajo, da lahko z razumevanjem senzornega procesiranja oblikujemo okolje, kjer so lahko osebe z AS uspešne v vsakodnevnih dejavnosti in jim izboljšamo možnosti za polno vključenost v domače in širše okolje. Ustrezno oblikovano fizično okolje, ki je v skladu s značilnostmi funkcioniranja oseb z AM, jim olajša delovanje v socialnih situacijah (Kinnaer idr., 2015; Mostafa, 2015; Sánchez idr., 2011), izboljša kakovost življenja, omogoča varnost in samostojnost (Gaines idr., 2016; Mostafa, 2015). Senzorno prilagajanje okolja mladim z AS olajša prehod v samostojno življenje v skupnosti in zaposlovanje (Giarelli in Fisher, 2013).

Pri senzornem prilagajanju ne gre za to, da bi osebe popolnoma izolirali od zunanjih dejavnikov. V prilagojenih okoljih pa lažje pridobivajo spretnosti, ki jih lahko posplošijo tudi na neprilagojena okolja (Mostafa, 2015). V ustreznih okoljih se lažje pripravijo na izzive in težave vsakdanjega življenja (McAllister, 2010, v Gaines idr., 2016). V znanem, predvidljivem, manj spremenljivem okolju lažje procesirajo senzorne dražljaje in vstopajo v socialne interakcije, pridobijo več prijetnih izkušenj in možnosti za razvoj spretnosti (Williams, 2020).

V preteklosti je bil pri oblikovanju prostora, primernega za osebe s posebnimi potrebami, poudarek na fizičnih ovirah in zagotavljanju dostopnosti za osebe s primanjkljaji na področju vida, sluha in gibanja. Potrebe po prilagajanju pa imajo tudi osebe z manj vidnimi stanji, kot so AM. Večinska populacije se slabo oblikovanemu okolju lažje prilagodi kot osebe z AM, zato ga je potrebno prilagajati v skladu z značilnostmi njihovega stanja (Sánchez idr., 2011).

2.3.3 Splošna priporočila

Prva priporočila za oblikovanje okolja, primernega za osebe z AM, so bila oblikovana že v 70.

letih. Richer in Nicoll (1971, v Sánchez idr., 2011) sta z njimi želela doseči zmanjšanje frustracije, vznemirjenja v prostoru in možnosti za »beg ali boj« odziv. Omogočiti sta želela optimalne pogoje za vzpostavljanje socialnih stikov. Danes obstaja več smernic, namenjene so ozaveščanju oblikovalcev prostora in osebam z AM kot prikaz možnosti, ki so jim lahko na voljo (Kinnaer idr., 2015).

V Sloveniji se smernice za senzorne prilagoditve prostora za osebe z AM osredotočajo predvsem na šolsko okolje. V Smernicah za celostno obravnavo oseb s spektroavtističnimi motnjami, ki jih je oblikovala delovna skupina na Ministrstvu za zdravje, priporočajo kotiček za prilagoditev senzornih dražljajev v učilnicah, umik ob stanju senzorne vzdraženosti, preverjanje znanja v okolju s čim manj motečimi senzornimi dražljaji (Macedoni-Lukšič idr., 2009). Tudi v priporočilih za delo z mladimi z AM (Mladi z avtizmom, prilagoditve v učnem okolju in karierna orientacija, 2018) upoštevajo senzorne posebnosti:

17

- možnost kotička za umik tam, kjer je prisotna večja količina ljudi in s tem veliko število dražljajev;

- prilagojena osvetlitev – zamenjava neonskih luči, prilagoditev barve svetlobe, posebna svetilka ob mizi osebe z AM;

- prilagojeni zvočni dražljaji – zvonjenje, sedenje stran od elektronskih aparatov, uživanje obrokov in preživljanje odmorov v mirnejšem prostoru;

- zmanjšanje neprijetnih vonjav – zagotovljen prostor stran od vonjav po kemikalijah, čistilih, hrani;

- izogibanje gneči – dogovor, kje in kdaj se je dobro gibati, ozaveščanje drugih o pomembnosti osebnega prostora osebe z AM.

Ker pa se posebnosti v senzornem procesiranju nadaljujejo v odraslost in se težave pojavljajo tudi izven šolskega okolja, je treba prilagajati tudi druge prostore. V postopku oblikovanja je treba predvideti, kdo bo prostor uporabljal, kako bodo uporabniki v njem vstopali v interakcijo in kakšni bodo odzivi na oblikovne vidike (Kinnaer idr., 2015).

Prvi korak pri izogibu neprijetnih posledic je izogibanje preveliki količini dražljajev (Elwin idr., 2012) in ustrezno kombiniranje dražljajev, predvsem vizualnih in slušnih (Doucé in Adams, 2020). Za osebe z AM je pomemben tudi občutek nadzora nad okoljem, njegova predvidljivost in nespremenljivost (Kinnaer idr., 2015; Roy idr., 2009).

Ezell idr. (2018) poudarjajo, da je pri prilagajanju okolja za osebe z AM ključno njihovo sodelovanje. Naša naloga je, da jim omogočamo podporno okolje, v katerem lahko izrazijo svoje mišljenje in prilagoditve, ki jih potrebujejo.

Leta 2018 so v ZDA strokovnjaki in študentje s področja oblikovanja, odrasli z AM in starši otrok z AM skupaj oblikovali smernice za načrtovanje in oblikovanje prostora za osebe z AM (Autism Planning and Design Guidelines 1.0, 2018). Izhajali so iz »koncepta šestih občutkov«

(ang. The Six Feelings Framework), ki je prikazan tudi na spodnji sliki. Oblikovne značilnosti javnega prostora morajo osebam z AM omogočati občutke:

1. povezanosti (dostopnost prostora, dosegljivost);

2. svobode (možnost relativne avtonomije in želene stopnje samostojnosti);

3. jasnosti (smiselna organizacija, urejenost);

4. zasebnosti (spoštovanje osebnega prostora, možnost umika);

5. varnosti;

6. mirnosti (lajšanje posledic senzornih težav).

Slika 1: »The Six Feelings Framework«, po Ezell idr. (2018), str. 5

18

Oblikovalci prostora se pri prilagajanju za osebe z AM najpogosteje osredotočajo na naslednje elemente:

− Vidni dražljaji

Osvetlitev naj bo mehka, po možnosti naravna (Giarelli in Fisher, 2013; Elwin idr., 2012; Ezell idr., 2018; Sánchez idr., 2011). Izogibati se je potrebno neonskim lučem, saj utripajo in oddajajo neprijeten zvok (Sánchez idr., 2011). V Autism Planning and Design Guidelines 1.0 (2018) so ugotovili, da utripajoče in pretirano svetle luči povzročajo neugodje mnogim odraslih z AM, zato so primernejše LED luči. Raziskava je pokazala, da uporaba vijolične, modre in rumene svetlobe nanje vpliva pomirjujoče.

Oblikovalci naj bodo pozorni na barve sten (Giarelli in Fisher, 2013), teksture in vzorce. Ti ne smejo biti v prevelikem kontrastu, preveč nasičeni ali kričeči (Sánchez idr., 2011).

− Zvočni dražljaji

Pomembne so akustične značilnosti materialov in konstrukcijskih elementov v prostoru (Giarelli in Fisher, 2013; Sánchez idr., 2011). Potrebno je zmanjšanje količine odvečnih dražljajev, a ne popolna zvočna izolacija prostorov. Čim manj naj bo notranjih in zunanjih virov zvoka, zidovi morajo biti primerno izolirani. Zmanjša naj se pojav odmeva z uporabo primernih materialov ter ustrezno razporeditvijo prostorov. Izogibajo naj se napravam, ki oddajajo zvok (npr. brneče neonske luči) (Mostafa idr., 2015). Na splošno naj bo zmanjšana možnost pojava hrupa (Ezell idr., 2018).

− Organizacija prostora

Prostor naj bo organiziran na jasen in smiseln način (Elwin idr., 2012). Pri razporeditvi objektov po prostoru naj bodo pozorni na možnost fizičnega stika (Giarelli in Fisher, 2013).

Prostor naj bo razdeljen na manjše dele, v katerem se lahko zadržuje manjše število ljudi hkrati. Ob taki razmejitvi je zmanjšano število senzornih dražljajev in socialnih stikov, zato je prostor bolj obvladljiv. Deli prostora so lahko razmejeni z zidovi, s predelnimi stenami, pohištvom, ali pa le vidno označeni z drugačno barvo in materiali. Prehodi med prostori naj bodo gladki in jasni, deli prostora pa razporejeni tako, da sledijo logičnemu zaporedju.

Spreminjanje namenov prostora in dražljajev v njem naj bo postopno, tako se izognemo nenadnim spremembam med prehajanjem (Mostafa, 2015).

Običajno je grajeno okolje organizirano glede na funkcijo prostora in njegovih delov. Prostor je razdeljen glede na namen oz. aktivnosti, ki se v njem dogajajo. Pri oblikovanju prostora za osebe z AM pa naj bo le-ta organiziran glede na senzorne lastnosti. Deli prostora s podobnim nivojem senzorne stimulacije naj bodo postavljeni skupaj in razdeljeni na tiste z visokim, zmernim in nizkim nivojem (Mostafa, 2015).

− Možnost umika

Osebe z AM naj imajo možnost umika, npr. v senzorne sobe, kjer lahko vzpostavijo ravnovesje (Sánchez idr., 2011). V prostoru naj bo zagotovljen majhen, jasno opredeljen in zaseben, senzorno nevtralen prostor. Lahko je povsem zaprt ali na drug način ločen od ostalega prostora. Nahaja naj se na jasno označenem in osebam z AM dostopnem mestu. Prostor za umik deluje kot senzorno zavetje, kamor se osebe z AM umaknejo, da se izognejo senzorni