Tomislav LAKTIĆ
ZNAČILNOSTI SOCIALNEGA OMREŽJA IN SODELOVANJA DELEŽNIKOV V UPRAVLJANJU
OBMOČIJ NATURA 2000
DOKTORSKA DISERTACIJA
Ljubljana, 2022
UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
Tomislav LAKTIĆ
ZNAČILNOSTI SOCIALNEGA OMREŽJA IN SODELOVANJA DELEŽNIKOV V UPRAVLJANJU OBMOČIJ NATURA 2000
DOKTORSKA DISERTACIJA
THE CHARACTERISTICS OF THE SOCIAL NETWORK AND ACTORS' PARTICIPATION IN THE MANAGEMENT OF NATURA
2000 AREAS IN SLOVENIA
DOCTORAL DISSERTATION
Ljubljana, 2022
II
Na podlagi Statuta Univerze v Ljubljani ter po sklepu Senata Biotehniške fakultete in sklepa 8. seje Komisije za doktorski študij UL z dne 7. 2. 2017 je bilo potrjeno, da kandidat izpolnjuje pogoje za opravljanje doktorata znanosti na Interdisciplinarnem doktorskem študijskem programu Bioznanosti, znanstveno področje Ekonomika naravnih virov. Za mentorico je bila imenovana izr. prof. dr. Špela Pezdevšek Malovrh (Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire) in somentorico prof. dr. Tina Kogovšek (Fakulteta za družbene vede).
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednica: prof. dr. Mojca GOLOBIČ
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo Član: prof. dr. Emil ERJAVEC
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko Član: izr. prof. dr. Drago KOS
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede Član: doc. dr. Matija LANDEKIĆ
Sveučilište u Zagrebu, Fakultet šumarstva i drvne tehnologije, Zavod za šumarske tehnike i tehnologije
Datum zagovora: 18. 1. 2022
Tomislav Laktić
III
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA
ŠD Dd
DK UDK 502(043.3)=163.6
KG deležniki, Natura 2000, ohranjanje narave, Slovenija, socialna omrežja, upravljanje AV LAKTIĆ, Tomislav, univ. dipl. inž. gozd.
SA PEZDEVŠEK MALOVRH, Špela (mentorica), KOGOVŠEK, Tina (somentorica) KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Interdisciplinarni doktorski študijski program Bioznanosti, znanstveno področje Ekonomika naravnih virov
LI 2022
IN ZNAČILNOSTI SOCIALNEGA OMREŽJA IN SODELOVANJA DELEŽNIKOV V UPRAVLJANJU OBMOČIJ NATURA 2000
TD Doktorska disertacija
OP XII, 209 str., 15 pregl., 8 sl., 4 pril., 134 vir.
IJ sl JI sl/en
Al Natura 2000 je temeljni steber varstva narave EU, ki za dosego ciljev predvideva sodelovanje deležnikov iz različnih družbenih sfer in sektorjev. Izhodišče disertacije so predstavljali proučevanje sodelovanja in konfliktov med deležniki ter značilnosti njihovega omrežja v procesu oblikovanja Programa upravljanja območij Natura 2000 (PUN) 2015–2020. Raziskava je temeljila na izvedbi polstrukturiranih intervjujev (n
= 17) ter anketiranju deležnikov(n = 266), ki so sodelovali v procesu oblikovanja PUN-a. Proces participacije je bil skladen z merili za oceno participacije in predstavlja pozitiven premik v procesu oblikovanja PUN-a. Za pomanjkljivost procesa participacije sta se izkazala nezadovoljstvo nad vključitvijo nekaterih deležnikov in neupoštevanje predlogov deležnikov. Omrežje sodelovanja deležnikov je bilo centralizirano, saj je imelo le nekaj institucij osrednjo vlogo v procesu, pri čemer pa je bil sektor varstva narave tisti, ki je imel največjo koncentracijo moči (5,88). Analiza povezave med percipirano in »realno« močjo je pokazala zmerno povezanost med obema pri institucijah iz državne sfere (r = 0,539; p = 0,031), medtem ko pri institucijah iz civilnodružbene sfere povezave ni zaznati. Rezultati kažejo, da so deležniki imeli nasprotujoča si mnenja glede vsebin PUN-a, kar je pripeljalo do najpogostejšega pojavljanja vsebinskih in proceduralnih konfliktov. V prihodnje je potrebno postopek participacije izboljšati tako, da bodo aktivneje vključeni različni deležniki, zlasti lokalni deležniki, ter da bo moč med njimi čim bolj uravnotežena. V nasprotnem lahko neravnovesje moči in zastopanosti deležnikov v procesu oblikovanja novega PUN-a ovira njegovo sprejemanje in posledično izvajanje.
IV
KEY WORDS DOCUMENTATION
DN Dd
DC UDC 502(043.3)=163.6
CX management, Natura 2000, nature conservation, Slovenia, social networks, stakeholders
AU LAKTIĆ, Tomislav
AA PEZDEVŠEK MALOVRH, Špela (supervisor), KOGOVŠEK, Tina (co-supervisor) PP SI-1000 Ljubljana, Jamniarjeva 101
PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Interdisciplinary Doctoral Programme in Biosciences, Scientific Field Economics of Natural Resources
PY 2022
TI THE CHARACTERISTICS OF THE SOCIAL NETWORK AND ACTORS' PARTICIPATION IN THE MANAGEMENT OF NATURA 2000 AREAS IN SLOVENIA
DT Doctoral dissertation
NO XII, 209 pp., 15 tab., 8 fig., 4 ann., 134 ref.
LA sl AL sl/en
AB Natura 2000 is the core pillar of EU nature conservation, where the participation of stakeholders from different social spheres and sectors is necessary to achieve its objectives. The study of the participation and conflicts between stakeholders and the characteristics of their network in the process of forming the Natura 2000 Management Program (PUN) 2015-2020 was the starting point of the dissertation.
The research was based on semi-structured interviews (n = 17) and a survey (n = 266) of stakeholders involved in the process of forming the PUN. The participatory process is in line with the criteria for assessing participation, indicating a positive trend in the process of forming a PUN. However, dissatisfaction with the involvement of some stakeholders and disregard for stakeholder suggestions proved to be its shortcomings. The stakeholder participation network was centralized as only a few institutions played a central role in the formation of the PUN, with the nature conservation sector having the highest concentration of power (5,88). Analysis of the relationship between perceived and "real" power showed a moderate relationship between forces in institutions from the state sphere (r = 0,539; p = 0,031), and none in institutions from the civil society sphere. Stakeholders also had opposing views regarding their influence on PUN, which often led to conflicts over content and procedure. The research shows that the participation process needs to be improved so that different stakeholders from different sectors are more actively involved and power is balanced. Otherwise, the imbalance of power and representation of stakeholders in the process of forming a new PUN may hinder its adoption and subsequent implementation.
V
KAZALO VSEBINE
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA III
KEY WORDS DOCUMENTATION IV
KAZALO VSEBINE V
KAZALO OBJAVLJENIH ZNANSTVENIH DEL VII
KAZALO PREGLEDNIC VIII
KAZALO SLIK IX
KAZALO PRILOG X
OKRAJŠAVE IN SIMBOLI XI
1 UVOD ... 1
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 1
1.2 SODELOVANJE DELEŽNIKOV V PROCESIH VZPOSTAVLJANJA IN UPRAVLJANJA OBMOČIJ NATURE 2000... 8
1.3 KONFLIKTI PRI VZPOSTAVLJANJU IN UPRAVLJANJU Z OBMOČJI NATURE 2000 ... 13
1.4 CILJ DISERTACIJE IN HIPOTEZE ... 16
1.5 IZVIRNI PRISPEVEK DISERTACIJE K ZNANOSTI ... 18
2 ZNANSTVENA DELA ... 20
2.1 OBJAVLJENA ZNANSTVENA DELA... 20
2.1.1 Vrednotenje faktorjev operativnega okolja pri izvajanju politike ohranjanja narave: študije primerov izbranih držav članic EU in držav, ki niso članice EU ... 20
2.1.2 Sodelovanje in konflikti med deležniki pri pripravi Program upravljanja območij Natura 2000 (2015–2020) v Sloveniji ... 55
2.1.3 Sodelovanje deležnikov v Programu upravljanja območij Natura 2000: študij primera iz Slovenije ... 79
2.1.4 Socialno omrežje deležnikov v participativnem procesu oblikovanja Programa upravljanja območij Natura 2000 v Sloveniji ... 111
2.2 OSTALO POVEZOVALNO ZNANSTVENO DELO ... 142
2.2.1 Delitev deležnikov ... 142
2.2.2 Participacija v procesu in odnosi med deležniki ... 143
2.2.3 Vpliv deležnikov na proces oblikovanja PUN-a ... 145
2.2.4 Matrika moči in interesa ... 150
2.2.5 Povezava med percepcijo moči in vhodno stopnjo (»realno« močjo) deležnikov v procesu oblikovanja PUN-a ... 154
2.2.6 Razvrščanje deležnikov v skupine glede na njihovo moč v procesu oblikovanja PUN-a ... 154
2.2.7 Konflikti v procesu oblikovanja PUN-a ... 157
2.2.7.1 Zaznani konflikti v sektorju gozdarstva ... 158
VI
2.2.7.2 Zaznani konflikti v sektorju kmetijstva ... 162
2.2.7.3 Zaznani konflikti v sektorju ribištva in vodarstva ... 164
2.2.7.4 Zaznani konflikti v ostalih sektorjih ... 165
3 RAZPRAVA IN SKLEPI ... 167
3.1 RAZPRAVA ... 167
3.1.1 Participacija deležnikov v procesu oblikovanja PUN-a ... 167
3.1.2 Moč in vpliv deležnikov v procesu oblikovanja PUN-a ... 169
3.1.3 Odnosi med deležniki v procesu oblikovanja PUN-a ... 173
3.1.4 Socialno omrežje deležnikov v procesu oblikovanja PUN-a... 175
3.1.5 Konflikti v procesu oblikovanja PUN-a ... 178
3.1.6 Priporočila za nadaljnje sodelovanje deležnikov v politikah ohranjanja narave ... 180
3.2 SKLEPI ... 183
4 POVZETEK (SUMMARY) 187 4.1 POVZETEK ... 187
4.2 SUMMARY ... 192
5 VIRI ... 198 ZAHVALA
PRILOGE
VII
KAZALO OBJAVLJENIH ZNANSTVENIH DEL
I. Pezdevšek Malovrh Š., Paletto A., Posavec S., Dobšinská Z., Đorđević I., Marić B., Avdibegovič M., Kitchoukov E., Stijović A., Trajkov P., Laktić T. 2019.
Evaluation of the Operational Environment Factors of Nature Conservation Policy Implementation: Cases of Selected EU and Non-EU Countries. Forests, 10, 12: doi.org/10.3390/f10121099: 24 str. ... 20 II. Gallo M., Pezdevšek Malovrh Š., Laktić,T., De Meo I., Paletto A. 2018.
Collaboration and conflicts between stakeholders in drafting the Natura 2000 Management Programme (2015–2020) in Slovenia. Journal for Nature Conservation, 42: 36-44. ... 55 III. Laktić T., Pezdevšek Malovrh Š. 2018. Stakeholder Participation in Natura 2000
Management Program: Case Study of Slovenia. Forests, 9, 10:
doi.org/10.3390/f9100599: 21 str. ... 79 IV. Laktić T., Žiberna A., Kogovšek T., Pezdevšek Malovrh Š. 2020. Stakeholders’
Social Network in the Participatory Process of Formulation of Natura 2000 Management Programme in Slovenia. Forests, 11, 3:
doi.org/10.3390/f11030332: 21 str. ... 111
VIII
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Merila za ocenjevanje kriterijev in indikatorjev za učinkovit
participativni proces (prirejeno po Rowe in Frewer, 2000)... 13
Preglednica 2: Povprečna ocena participacije v procesu oblikovanja Programa upravljanja območij Nature 2000 po sektorjih ... 143
Preglednica 3: Rezultati Mann-Whitneyjevega U testa: Povprečna ocena participacije v procesu Programa upravljanja območij Natura 2000 glede na sektor .. 144
Preglednica 4: Rezultati Mann-Whitneyjevega U testa: Povprečna ocena indikatorjev učinkovitosti participacije v procesu Programa upravljanja območij Natura 2000 glede na sektor ... 144
Preglednica 5: Pogostost odnosov med deležniki v procesu oblikovanja Programa upravljanja območij Nature 2000 ... 145
Preglednica 6: Delitev deležnikov v skupine po pogostosti sodelovanja v procesu oblikovanja Programa upravljanja območij Natura 2000 ... 147
Preglednica 7: Ocena percepcije vpliva deležnikov v institucijah, ki so sodelovale v procesu Programa upravljanja območij Natura 2000 glede na družbeno sfero ... 148
Preglednica 8: Rezultati Mann-Whitneyjevega U testa: Ocena percepcije vpliva na končni izid Programa upravljanja območij Natura 2000 glede na družbeno sfero ... 148
Preglednica 9: Deležniki (institucije) z največjim vplivom na proces oblikovanja Programa upravljanja območij Natura 2000 ... 149
Preglednica 10: Moč in interes institucij, ki so sodelovale v procesu oblikovanja Programa upravljanja območij Natura 2000 ... 152
Preglednica 11: Značilnosti skupin glede na moč v procesu oblikovanja Programa upravljanja območij Natura 2000 ... 157
Preglednica 12: Zaznani konflikti v sektorju gozdarstva ... 159
Preglednica 13: Zaznani konflikti v sektorju kmetijstva ... 162
Preglednica 14: Zaznani konflikti v sektorju ribištva in vodarstva ... 164
Preglednica 15: Zaznani konflikti v ostalih sektorjih ... 165
IX KAZALO SLIK
Slika 1: Shematski prikaz matrike moči in interesa (prirejeno po Reed in sod., 2009) ... 11 Slika 2: Metoda trikotnika za upravljanje konfliktov (prirejeno po Walker in Daniels,
1997) ... 16 Slika 3: Delitev deležnikov po družbenih sferah ... 142 Slika 4: Pogostost sodelovanja deležnikov na delavnicah v procesu oblikovanja
Programa upravljanja območij Natura 2000 ... 146 Slika 5: Percepcija vpliva institucij na oblikovanje Programa upravljanja območji Natura
2000 ... 147 Slika 6: Interes institucij za sodelovanje v procesu oblikovanja Programa upravljanja
območij Natura 2000 ... 150 Slika 7: Matrika moči in interesa institucij ... 153 Slika 8: Dendrogram ... 156
X
KAZALO PRILOG Priloga A: Anketni vprašalnik
Priloga B: Okvirna vprašanja intervjujev
Priloga C: Dovoljenje številka 1 za uporabo člankov v disertaciji Priloga D: Dovoljenje številka 2 za uporabo članka v disertaciji
XI
OKRAJŠAVE IN SIMBOLI
ARSKTRP Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja
ARSO Agencija RS za okolje
BF Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani CKFF Center za kartografijo favne in flore
DEM Dravske elektrarne Maribor d. o. o.
DINARICUM Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov
DLG Društvo lastnikov gozdov
DOPPS Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije DPRS Društvo za preučevanje rib Slovenije
ELES ELES, d. o. o., sistemski operater prenosnega elektroenergetskega omrežja
GG Bled Gozdno gospodarstvo Bled d. o. o.
GG Postojna Gozdno gospodarstvo Postojna d. o. o.
GIS Gozdarski inštitut Slovenije
Grm Novo mesto Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma HESS Hidroelektrarne na spodnji Savi d. o. o.
IRSKO Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo in okolje IzVRS Inštitut za vode Republike Slovenije
KGZS Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije KIS Kmetijski inštitut Slovenije
KOPOP kmetijsko-okoljska podnebna plačila
KP Krajinski park
LZS Lovska zveza Slovenije
LUTRA Lutra Inštitut za ohranjanje naravne dediščine MI Ministrstvo za infrastrukturo
MK Ministrstvo za kulturo
MKGP Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano MOP Ministrstvo za okolje in prostor
NIB Nacionalni inštitut za biologijo
PŠJ Park Škocjanske jame
PUN Program upravljanja območij Natura 2000 RRA Regionalna razvojna agencija
RS Republika Slovenija
RZS Ribiška zveza Slovenije
Savaprojekt Krško Savaprojekt, družba za razvoj, projektiranje, konzalting, inženiring d. d., Krško
SKZG Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije
TNP Triglavski narodni park
ZGS Zavod za gozdove Slovenije
XII
ZLGS Zveza lastnikov gozdov Slovenije ZOSPEUM ZOSPEUM, raziskovanje mehkužcev
ZRSVN Zavod Republike Slovenije za varstvo narave ZVERCE Raziskovanje hroščev in kačjih pastirjev ZZRS Zavod za ribištvo Republike Slovenije
ZRC SAZU Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti
1 1 UVOD
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA
Problematika varstva narave je po svoji naravi kompleksna (Stoll-Kleemann in Welp, 2006), njeno proučevanje interdisciplinarno (Blicharska in sod., 2016) in njeno reševanje povezano z aktivno udeležbo številnih deležnikov1 (posameznikov, skupin ali institucij) (Reed, 2008) iz različnih sektorjev (Sarvašová in sod., 2013), ki medsebojno sodelujejo pri oblikovanju politike ohranjanja narave in tvorijo javnopolitično omrežje. Koncept javnopolitičnega omrežja temelji na dejstvu, da so javne politike, katerih del so tudi politike ohranjanja narave, rezultat interakcij in odnosov (kot so na primer odnosi prevlade, podreditve, sodelovanja, tekmovanja, konfliktnosti itd.) med različnimi deležniki (Krašovec, 2002).
Veliko vlogo v procesih oblikovanja javnih politik ima tudi moč posameznih deležnikov, saj vpliva na intenzivnost sodelovanja deležnikov, razvoj odnosov med njimi in sam izid javnopolitičnega procesa (Krašovec, 2002).
Z vidika deležnikov, ki oblikujejo politiko ohranjanja narave, je za uspešno oblikovanje in izvajanje politike pomembno vključevanje čim širšega kroga deležnikov, tako državnih, paradržavnih kot civilnodružbenih, predvsem z namenom razumevanja njihovih problemov in potreb ter dajanja možnosti soodločanja o naravovarstvenih problemih s pomočjo participacije2 (Unnerstall, 2008; Rauschmayer in sod., 2009; Turnhout in sod., 2015). S tem je seveda načrtovanje upravljanja in samo upravljanje z naravovarstvenimi območji, kot so območja Nature 2000, zelo kompleksen in dinamičen načrtovalni proces, ki mora vključevati interdisciplinarne poglede na probleme, kar nedvomno vpliva na oblikovanje participativnega procesa (Nastran, 2015). Vključevanje širšega kroga deležnikov torej pomembno prispeva k reševanju zapletenih vprašanj ohranjanja narave, pripomore k učinkovitemu upravljanju in povečuje legitimnost načrtovanja. S tega vidika je torej analiza javnopolitičnih omrežij pomembna, saj proučuje in pojasnjuje družbene odnose in moč med posameznimi deležniki, ki sodelujejo v procesih oblikovanja politike ohranjanja narave (Krašovec, 2002; Kogovšek in Ferligoj, 2003; Hlebec in Kogovšek, 2006; Kjær, 2011;
Paletto in sod., 2015).
V drugi polovici 20. stoletja je varstvo narave pridobilo na pomenu predvsem zaradi negativnih vplivov industrializacije in globalizacijskih procesov na okolje, ki so povzročili upadanje biodiverzitete in podnebne spremembe (Berginc in sod., 2007; Evans, 2012;
1V disertaciji uporabljamo izraz deležnik po splošni Freemanovi definiciji deležnika (2010): »Vsaka skupina ali posameznik, ki ima vpliv ali nanj vpliva neka odločitev ali aktivnosti.«
2 V disertaciji uporabljamo izraz participacija kot sodelovanje deležnikov v procesu oblikovanja, sprejemanja in implementacije javih politik, ki zadeva delovanje deležnikov, katerih namen je vplivanje na odločitev javnih predstavnikov in uradnikov (Verba in sod., 1995, Van Deth, 2001).
2
Petkovšek, 2015). Posledično je bilo na mednarodni ravni organiziranih veliko mednarodnih konferenc, povezanih z varstvom okolja, podpisane so bile tudi številne konvencije (npr.
Konvencija o mokriščih v Ramsarju leta 1971, Konvencija o varstvu prostoživečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov v Bernu leta 1979, Konvencija o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali v Bonnu leta 1979, Konvencija o biološki raznovrstnost – CBD v Rio de Janeiru leta 1992, Pariški sporazum o podnebnih spremembah leta 2015 itd.). Pri ozaveščanju o problemih, povezanih z izgubo biodiverzitete, so imele na začetku pomembno vlogo nevladne mednarodne organizacije, kasneje pa so ključno vlogo pri reševanju problematike ohranjanja narave prevzele nacionalne vlade in vladne organizacije. Eden od glavnih akterjev3 varstva narave je tudi Evropska unija (v nadaljevanju EU), ki se je okoljskih izzivov lotila z oblikovanjem politike ohranjanja narave in vključevanjem naravovarstvene problematike v druga sektorska področja, torej z integracijskim pristopom (Jones in sod., 2015), ter s tem dosegla, da se problemi ohranjanja narave rešujejo na nadnacionalnem nivoju. V ta namen je EU sprejela Direktivo o pticah (Direktiva Sveta 79/409/EGS ..., 1979), ki določa posebna območja varstva, in Direktivo o habitatih (Direktiva Sveta 92/43/EGS ..., 1992), ki določa posebna ohranitvena območja. Obe direktivi s sprejetimi spremembami tvorita omrežje območij Nature 2000, ki je temeljni steber varstva narave na območju EU in tako najbolj ambiciozna iniciativa za ohranjanje biotske pestrosti (Bryan, 2012) in največje omrežje varovanih območij na svetu (Natura 2000 ..., 2009), ki se razprostira po ozemlju vseh članic EU.
Med posameznimi državami članicami EU obstajajo razlike v procesih vzpostavljanja in upravljanja z območji Nature 2000 tako glede deleža površine, ki jo pokriva omrežje, kot tudi glede načina vzpostavljanja in upravljanja z območji Nature 2000. Razlike v procesu vzpostavljanja in upravljanja območij Nature 2000 so nastale predvsem zaradi razlik v politični kulturi in politični zgodovini posamezne države članice (Lovrić in sod., 2018;
McCauley, 2008; Keulartz, 2009), kompleksnosti političnega sistema, zgodovine varstva narave in že obstoječih naravovarstvenih območij (Nastran in Pirnat, 2012; Mikulcak in sod., 2013; Sotirov in Weiss, 2017) ter institucionalne ustreznosti obstoječega sistema (Lovrič in sod., 2018; Borrass in sod., 2015). Sam proces vzpostavljanja in upravljanja z območji Nature 2000 ne zahteva le preprostega prenosa pravnega reda EU v nacionalni pravni red posamezne države članice EU, temveč zahteva tudi vzpostavljanje institucij in struktur, s katerimi je mogoče učinkovito izvajati ti pravno zavezujoči direktivi. Kljub temu, da je vzpostavitev in upravljanje območij Nature 2000 v glavnem odgovornost držav članic, je Evropska komisija z izdajo smernic, financiranjem in nadzorom vplivala na celoten postopek oblikovanja, sprejemanja in upravljanja Nature 2000 v državah članicah EU (Sotirov in Weiss, 2017). Kljub dejstvu, da so države članice EU pri vzpostavljanju Nature 2000 ubrale različne strategije, pa lahko opazimo podobne pristope v procesu vzpostavljanja in
3 V disertaciji uporabljamo izraz akter za organizacijo, ki odločilno vpliva na delovanje ali gibanje, pri čemer ima vlogo ustvarjalca, povzročitelja ali dejavnika (Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU, 2014).
3
upravljanja Nature 2000. Večina držav članic EU je vzpostavljala omrežje območij Nature 2000 s tehnokratskim pristopom, pri katerem so bile odločitve o vključenosti območij v omrežje Nature 2000 utemeljene izključno s strokovnimi kriteriji, sam pristop pa je privilegiral strokovnjake s področja varstva narave na podlagi pristopa od zgoraj navzdol s prepoznano zelo asimetrično porazdelitvijo moči med deležniki in ne na podlagi posvetovanj s širšim krogom javnopolitičnih deležnikov (Weber in Christophersen, 2002; Keulartz, 2009;
Ferranti in sod., 2014; Blicharska in sod., 2016; Sotirov in Weiss, 2017). Odločevalsko moč so torej imeli državni deležniki, ki so odločali, kdo lahko sodeluje, kako ter kdaj oziroma v kateri fazi političnega procesa (Apostolopoulou in sod., 2012; Cent in sod., 2014), in sicer z namenom izpolnjevanja zahtev, ki jih narekujeta obe direktivi, ne pa z namenom krepitve vloge deležnikov (Cent in sod., 2014). Zelo pogosto ni prišlo do komunikacije s civilno družbo oziroma so bili ostali javnopolitični deležniki o vsebinah samo obveščeni, kljub dejstvu, da Direktiva o habitatih v sami preambuli poudarja pomembno vlogo človekovih dejavnosti pri ohranjanju narave ob upoštevanju gospodarskih, družbenih, kulturnih in regionalnih zahtev (Direktiva Sveta 92/43/EGS ..., 1992). O interesih se s civilnodružbenimi in paradržavnimi deležniki pogosto ni javno razpravljalo. Njihovi socioekonomski interesi in vprašanja glede finančnih nadomestil so prišli na vrsto šele v fazi upravljanja. Lokalno znanje tako lastnikov in uporabnikov zemljišč (Stoll-Kleemann in Welp, 2006; Sotirov in Weiss, 2017) kot tudi naravovarstvenih nevladnih organizacij (Stringer in Paavola, 2013) pri izbiri območij za omrežje Nature 2000 ni bilo upoštevano. Civilnodružbeni deležniki so se v vseh državah članicah EU zaradi zgoraj omenjenega pristopa čutili zapostavljeni, hkrati pa so bili s takšnim načinom sprejetja Nature 2000 nezadovoljni (Julien in sod., 2000; Fairbrass in Jordan, 2001; Simoneti, 2004; Keulartz, 2009; Bryan, 2012; Marot in sod., 2013), saj je bila njihova vloga omejena na strinjanje ali nestrinjanje z izbranimi območji omrežja Nature 2000. Tako je bil celoten postopek območij Nature 2000, ki se začne z izbiro dokumentacije in vzpostavljanjem varovanih območij, do izdelave upravljavskih načrtov v prvi oziroma začetni fazi zaznamovan z nasprotovanjem različnih skupin civilnodružbenih deležnikov v skoraj vseh državah članicah EU, kar je velikokrat pripeljalo do konfliktov in podaljšalo fazo vzpostavljanja območij Nature 2000 (Alphandéry in Fortier, 2001; Hiedanpää, 2002; Visser in sod., 2007; Blicharska in sod., 2016; Sotirov in Weiss, 2017). Z namenom preprečevanja konfliktov, reševanja nesoglasij ter preprečevanja odpora civilnodružbenih deležnikov (predvsem lastnikov in uporabnikov zemljišč) oziroma z namenom povečanja sprejemljivosti območij Nature 2000 so države članice EU postopoma začele v postopke vzpostavljanja območij Nature 2000, izdelave programov upravljanja in njihovo implementacijo vključevati številne deležnike, katerih aktivnosti so povezane s trajnostnim razvojem območja (Fischler, 1998; Pessa, 1998; Sadorge, 1998; Ferranti in sod., 2014).
Države članice EU so postopoma opustile centralistično vzpostavljanje in upravljanje z območji Natura 2000 od zgoraj navzdol. Sledila sta premika proti pristopu večstopenjskega
4
sistema upravljanja4 (multi-level governance) in participativnemu pristopu (Keulartz, 2009;
Ferranti in sod., 2014; Lovrić, 2014; Šobot in Lukšič, 2017). Nov pristop se je odrazil na ravni celotne EU ter v smernicah Evropske komisije v zvezi z Direktivo o habitatih, kjer dajejo poudarek na ekonomskih in gospodarskih koristih ohranjanja biotske raznovrstnosti in zagotavljanju ekosistemskih storitev za gospodarstvo in družbo (Sotirov in Weiss, 2017).
Pri tem izhajajo iz koncepta trajnostnega razvoja, da so družbeni in ekonomski interesi uravnoteženi s cilji Nature 2000. Države članice EU so v svoje procese vzpostavljanja in upravljanja z območji Nature 2000 začele vključevati civilnodružbene deležnike (predvsem lastnike in uporabnike zemljišč), kasneje pa pod vplivom zagotavljanja ekosistemskih storitev za gospodarstvo tudi potencialne investitorje (Ferranti in sod., 2014). Kljub dejstvu, da so države članice EU sledile novemu trendu vključevanja deležnikov v procese vzpostavljanja in upravljanja z območji Nature 2000, je še vedno veliko participativnih procesov potekalo pod vplivom starih praks, ki deklarativno sicer podpirajo participacijo, imajo pa pri konkretni izvedbi participativnega pristopa izjemne težave z vključitvijo deležnikov v procese vzpostavljanja in upravljanja z območji Nature 2000 (Boh, 2005;
Rauschmayer in sod., 2009; Ferranti in sod., 2014; Blicharska in sod., 2016; Sotirov in Weiss, 2017). To je še posebej značilno za srednje- in vzhodnoevropske države EU (Blicharska in sod., 2016; Sotirov in Weiss, 2017). Kljub zgoraj opisanim težavam je tudi v teh državah prišlo do premika k bolj participativnemu pristopu in do vzpostavitve večstopenjskega sistema upravljanja (Niedziałkowski in sod., 2013; Niedziałkowski in sod., 2016; Blicharska in sod., 2016; Lovrić, 2014; Šobot in Lukšič, 2017) in tudi tu so začele pridobivati na pomenu nevladne organizacije (Boh, 2005; Cent in sod., 2013; Šobot in Lukšič, 2017).
K premiku držav članic EU proti bolj vključujočemu participativnemu pristopu pri vzpostavljanju in upravljanju območij Nature 2000 je prispevalo tudi sprejetje Aarhuške konvencije (Direktiva Sveta 2003/4/ES ..., 2003). Slednja opredeljuje demokratične participativne principe pri doseganju ciljev koncepta trajnostnega razvoja in zagotavlja javnosti in nevladnim organizacijam dostop do informacij, udeležbo pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Ferranti in sod., 2010; Stringer in Paavola, 2013;
Šobot in Lukšič, 2017). Privedla je tudi do sprememb v odnosu pri odločanju na nacionalni ravni članic EU, saj vključuje nove deležnike v nacionalni sistem ohranjanja narave in spreminja vloge »starih« deležnikov. Z vključevanjem po načelih Aarhuške konvencije civilnodružbeni in paradržavni deležniki pridobivajo na pomenu in moči pri oblikovanju nacionalne politike ohranjanja narave (Cent in sod., 2014; Niedziałkowski in sod., 2016).
4 V disertaciji uporabljen izraz večstopenjski sistem upravljanja opisuje način porazdelitve moči vertikalno med nadnacionalnim, nacionalnim, regionalnim in lokalnim nivojem ter horizontalno med nevladnimi organizacijami in civilnodružbenimi deležniki (Cairney in sod., 2019).
5
Leta 2004 je Slovenija postala članica EU, z vstopom v EU je ratificirala evropsko zakonodajo in tako sprejela politiko narave ohranjanja narave, Naturo 2000, v svoj pravni red. Vzpostavljanje in upravljanje območij Nature 2000 v Sloveniji lahko delimo na tri obdobja.
Prvo obdobje se nanaša na identifikacijo območij in vzpostavitev Nature 2000. Začelo se je okoli leta 2002 in zaključilo leta 2004. Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je začelo projekt »Natura 2000« in ustanovilo skupino za komunikacijo z deležniki. Prizadevanja delovne skupine so bila osredotočena na izdelavo komunikacijske strategije (informiranje ključnih deležnikov in povečanje koncepta sprejemanja na nacionalni in na regionalni ravni), ki je služila predvsem za identifikacijo območij in sprejemanje Nature 2000 ter za zmanjšanje tveganja potencialnih nasprotovanj oziroma konfliktov (Hlad, 2004). Kljub zgoraj navedenemu so bile odločitve o vključenosti območij v Naturo 2000 v prvem obdobju vzpostavljanja Nature 2000 utemeljene izključno na podlagi strokovnih kriterijev in ne na podlagi posvetovanj z deležniki (Boh, 2004 in 2005). Poleg tega je bil uporabljen poenostavljen komunikacijski model, ki sodelovanje pojmuje kot posredovanje informacij in deležnike postavlja pred izvršena dejstva (Marolt Nose, 2014), tako da so bili upoštevani le minimalni standardi Aarhuške konvencije. Bistven manjkajoči del participacije v procesu je predstavljala možnost soodločanja deležnikov (Acman, 2004). Posledično Boh (2004 in 2005) pri proučevanju javnopolitičnega procesa vzpostavljanja Nature 2000 v Sloveniji ugotavlja, da je bil sam proces v prvem obdobju zaznamovan z nizko stopnjo politizacije, nizko konfliktnostjo in vključitvijo relativno velikega števila nevladnih organizacij. Vzrok za nizko stopnjo konfliktnosti je po njegovem predvsem v tem, da predvidena območja vključitve v omrežje Nature 2000 niso bila znana potencialnim deležnikom in posledično le- ti niso bili seznanjeni z vključitvijo njihovega ozemlja v območje Nature 2000 vse do konca postopka. Ugotavlja tudi, da je v formalnem omrežju imel osrednjo vlogo MOP, medtem ko lokalne oblasti niso imele vidne vloge, v neformalnem omrežju pa so imele le-te največjo vlogo.
Sledilo je obdobje izboljševanja komunikacije z deležniki in njihove participacije, s čimer so skušali popraviti odnose med sektorjem varstva narave in ostalimi sektorji, saj sta sodelovanje in posvetovanje s prizadetimi skupinami deležnikov neizogibna in velikokrat edina kredibilna načina za doseganje družbene sprejemljivosti določene politike (Kos, 2010).
Drugo obdobje je potekalo od leta 2005 do 2007 in je sovpadalo s pripravo Operativnega programa upravljanja območij Nature 2000 za obdobje 2007–2013 (PUN), saj je poleg vzpostavitve območij Nature 2000 njihovo učinkovito upravljanje eden od ključnih ciljev.
Slovenija se je za razliko od večine drugih članic EU odločila za vključevanje ciljev ohranjanja narave v že obstoječe sektorske predpise (npr. načrte upravljanja zavarovanega območja, gozdnogospodarske načrte, načrte upravljanja ribištva oziroma ribiškogojitvene
6
načrte, načrte upravljanja z vodami) (Skoberne, 2011; Žvikart, 2013; Lovrić, 2014), kar predstavlja unikum med pristopi upravljanja z območji Nature 2000 v EU. Tak pristop ni presenetljiv, saj območja Nature 2000 pokrivajo skoraj 40 % površine Slovenije (Petkovšek, 2017). Tako je osnovni namen PUN-a izpolnjevanje obveznosti varstva posebnih varstvenih območij – območij Natura 2000, ki jih nalagata Republiki Sloveniji Direktiva o pticah in Direktiva o habitatih. Priprava PUN-a je potekala vzporedno s projektom »LIFE NATURA 2000 v Sloveniji – modeli upravljanja in informacijski sistem«. Projekt je deloval kot pilotni projekt na petih različnih območjih Nature 2000 v Republiki Sloveniji s postavitvijo teoretičnih temeljev in iskanjem sistemskih rešitev za upravljanje z območji Nature 2000.
Pri pripravi operativnega programa PUN 2007–2013 za Slovenijo so bili aktivno vključeni le naravovarstveni strokovnjaki in predstavniki javnih služb iz sektorjev varstva narave, gozdarstva, lovstva, ribištva, upravljanja z vodami in kmetijstva. S tem je bil proces oblikovanja PUN-a bolj participativen, vendar je še vedno potekal od »zgoraj navzdol« z glavno vlogo MOP-a. Prvi osnutek ukrepov in ciljev je bil predstavljen strokovni javnosti (raziskovalcem z univerz in inštitutov ter strokovnih društev), upravljavcem zavarovanih območij (parkov) in Zavodu RS za varstvo narave (ZRSVN). Dodelan osnutek je bil nato na delavnicah predstavljen še ključnim deležnikom iz Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) in Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS), kjer je potekalo usklajevanje ukrepov glede na njihovo izvedljivost v praksi. Sledila je še javna seznanitev občin, nevladnih organizacij in ključnih deležnikov iz javnih zavodov s predstavitvijo predloga operativnega programa na spletni strani in na dveh delavnicah pred medresorskim usklajevanjem in končnim sprejetjem na vladi (Vlada RS, 2007).
Tretje obdobje je potekalo od leta 2012 do 2015 in je sovpadalo s pripravo PUN-a 2015–
20205. Priprava PUN-a za obdobje 2015–2020 je potekala v okviru projekta in finančnega mehanizma LIFE+ (LIFE 11/NAT/SI/880). Vodilni partner je bil MOP, partnerji projekta pa so bili tudi ZRSVN, ZGS, Zavod za ribištvo Slovenije (ZZRS), Inštitut za vode Republike Slovenije (IzVRS) in KGZS. PUN, v skladu z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (2013), v obsežni prilogi določa podrobne varstvene cilje za vsako posamično območje Nature 2000 in varstvene ukrepe oziroma usmeritve za njihovo doseganje. Določa varstvene ukrepe, ki so potrebni za doseganje varstvenih ciljev območij Nature 2000, ureja vključevanje strokovnih vsebin v zakonske, upravne in pogodbene ukrepe, v največ primerih pa predpisuje vključevanje v sisteme drugih sektorskih načrtovanj (npr. v gozdnogospodarski načrt, načrt upravljanja zavarovanega območja, načrt upravljanja z vodami itd.). Ukrepi se vključujejo tudi v ukrepe varstva kulturne dediščine. Pomemben namen PUN-a 2015–2020 je, da postavlja okvir za črpanje sredstev EU v skladu z določili Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike 2014–2020, Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014–2020 in predloga Operativnega programa za
5 Opis PUN-a 2015–2020 je podrobneje predstavljen in analiziran v objavljenih znanstvenih delih pod zaporednimi številkami 2, 3 in 4.
7
izvajanje Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo RS za obdobje 2014–2020, vse samo v delih, ki se nanašajo na območja Nature 2000. O ukrepih, ki so navedeni v PUN-u 2015–
2020 za območja Nature 2000, so potekala posvetovanja s širšim krogom deležnikov in ključnimi ciljnimi skupinami. PUN 2015–2020 je bil pripravljen v tesnem sodelovanju s skupno 25 biologi, raziskovalci in poznavalci rastlin, živali in habitatov. Organiziranih je bilo 77 delavnic, na katerih so oblikovali varstvene cilje in predvideli ukrepe ter pripravili osnutek PUN-a 2015–2020. Osnutek PUN-a 2015–2020 je bil nato pregledan še s strani strokovnjakov s področja gozdarstva in lova, kmetijstva, urejanja voda in ribištva.
Strokovnjaki so osnutek izpopolnili s praktičnim znanjem in izkušnjami s svojega področja dela. Širša strokovna javnost se je z osnutkom PUN-a seznanila in ga komentirala na 6 okroglih mizah (delavnicah), tematsko namenjenih upravljanju Nature 2000 z ukrepi gozdarstva in lovstva, kmetijstva, voda in ribištva, vzhodne in zahodne kohezijske regije ter monitoringa in raziskav. Dopolnjen predlog PUN-a 2015–2020 je bil predmet medresorskega usklajevanja med ministrstvi in Gospodarsko zbornico Slovenije. Aprila 2015 je sledilo sprejetje PUN-a 2015–2020 na vladi, s čimer vlada izvaja obveznosti iz Nature 2000 oziroma obeh direktiv. Po sprejetju PUN-a 2015–2020 je bilo organiziranih še 8 delavnic za deležnike z namenom širjenja ozaveščenosti o PUN-u 2015–2020 in območjih Nature 2000 (Vlada RS, 2015; Ogorelec in sod., 2015; Gallo in sod., 2018; Laktić in Pezdevšek Malovrh, 2018; Laktić in sod., 2020).
8
1.2 SODELOVANJE DELEŽNIKOV V PROCESIH VZPOSTAVLJANJA IN UPRAVLJANJA OBMOČIJ NATURE 2000
V pluralistični družbi, kjer prevladujejo različni vrednostni sistemi, interesi in pogledi, je zaradi raznolikosti med deležniki sprejemanje in izvajanje politik, med njimi tudi politik ohranjanja narave, oteženo (Renn, 2006; Young in sod., 2013). Kljub temu pa vključevanje in sodelovanje vseh skupin deležnikov v politikah ohranjanja narave pridobiva na pomenu (Stoll-Kleemann in Welp, 2006; Reed, 2008; Blicharska in sod., 2016) in je ključnega pomena pri zagotavljanju demokratizacije procesov odločanja, povečanju družbene sprejemljivosti, razumevanju politik in zmanjševanju oziroma preprečevanju konfliktov (Renn, 2006; Young in sod., 2013; Rodela, 2012). Danes je vključevanje deležnikov v procese oblikovanja in sprejemanja politik, načrtov in programov, povezanih z ohranjanjem narave, po mnenju številnih avtorjev (npr. Stoll-Kleemann in Welp, 2006; Reed, 2008;
Young in sod., 2013; Blicharska in sod., 2016) postalo že sprejet sestavni del demokratičnega procesa odločanja.
Sodelovanje deležnikov iz različnih sektorjev in družbenih sfer v procesu sprejemanja politik ohranjanja narave je nujno, saj omogoča seznanitev s problematiko in potrebami v procesu sprejemanja politik ohranjanja narave in pripomore k zbiranju mnenj, spoznanj in vedenj civilnodružbene javnosti o predlaganih možnostih (Young in sod., 2013), omogoča razvoj alternativnih rešitev in deležnikom daje priložnost, da se vključijo v procese, ki vplivajo na njihova življenja. Sodelovanje deležnikov daje tudi priložnost za izboljšanje kakovosti informacij, političnih odločitev, javne razprave in osebnega razmisleka. Tako je namen participativnih procesov in sodelovanja deležnikov v procesu oblikovanja politik ohranjanja narave ustvariti varen prostor za izmenjavo argumentov, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju (Stoll-Kleemann in Welp, 2006). Posledično ukrepi, ki se oblikujejo skupaj s sodelovanjem ključnih deležnikov, uživajo večjo legitimnost in jih je veliko lažje uveljavljati (Stoll-Kleemann in Welp, 2006; Young in sod., 2013). Po drugi strani izključenost deležnikov iz odločanja o procesih ohranjanja narave lahko povzroči proteste in ad hoc vznik civilnih iniciativ oziroma kasnejše konflikte (Acman, 2004).
Bistveno vlogo v procesu sodelovanja med deležniki ima komunikacija. Pri tem Habermas (1984 in 1987, cit. po Reed in sod., 2009) razlikuje med komunikativnim delovanjem, ki je odprto prizadevanje deležnikov za medsebojno razumevanje in sodelovanje pri javnih zadevah in reševanju pogostih konfliktov na podlagi razprave in konsenza v nekem procesu, v nasprotju z komunikacijskim delovanjem oziroma »piarovskim« komuniciranjem, ki je ponavadi enosmerno in pogosto blizu propagandi, kjer je cilj »nadzorovano spreminjanje resničnosti« (Kos, 2002; Reed in sod., 2009). Razlikujemo torej različici klasičnega nasprotja med idealističnim prizadevanjem in pragmatično-instrumentalnim delovanjem (Kos, 2002), pri čemer je komunikativno delovanje idealistično zastavljeno in vodi k sprejetju najboljše rešitve, ki jo odobravajo vsi ali pa pretežna večina. Tako naj bi
9
komunikativno delovnje v vsakem koraku izpolnjevalo tri temeljna merila: resničnost, pravilnost in iskrenost. Prvo merilo, resničnost, predpostavlja, da je delovanje v skladu z veljavnim pravnim redom, drugo, pravilnost, da je delovanje skladno z najnovejšimi strokovnimi znanstvenimi spoznanji in tretje merilo, iskrenost, da so deležniki prepričani v pravilnost in upravičenost svojega delovanja. Posledično komunikativno delovanje afirmira razpravo, legitimnost, demokratičnost in konsenzualnost. Na načelni ravni s temi, dokaj jasno in enostavno formuliranimi zahtevami komunikativnega delovanja, ni težav. V praksi pa je prepričljivo izpolnjevanje teh meril zelo visoko postavljen cilj (Kos, 2002), medtem ko je »piarovsko« komunikacijso delovanje bolj pragmatično in ciljno naravnano ter večinoma namenjeno razumevanju, kako lahko odločevalci prepoznajo vedenje deležnikov in ga upravljajo za dosego svojih želenih ciljev (Reed in sod., 2009). Odločevalci s piarovskim diskurzom torej uporabljajo instrumentalne tehnike za dosego vnaprej določenega cilja, na primer za sprejetje območij Nature 2000. Posledično to ne vodi nujno v demokratično legitimizacijo upravljanja območij Nature 2000, pač pa podpira parcialne interese oz.
interese najmočnejših deležnikov in zaradi tega namesto konsenza lahko generira konflikte.
Poznavanje socialnega konteksta in družbenih vrednot vsake skupine deležnikov ima zagotovo velik pomen za proces oblikovanja javne politike, saj deležniki niso v enakem položaju; imajo različne vloge, različne interese in različne ravni moči, kar vpliva na oblikovanje odnosov med njimi. Tako je učinkovitost participativnega procesa med drugim odvisna od družbenih odnosov med deležniki ter njihove sposobnosti komuniciranja in izmenjave informacij in znanja (Voinov in Bousquet, 2010). Koncept javnopolitičnega omrežja torej temelji na razumevanju, da so javne politike, katerih del so tudi politike ohranjanja narave, rezultat raznolikih interakcij in odnosov (kot so na primer odnosi prevlade, podreditve, sodelovanja, tekmovanja, konfliktnosti itd.) med različnimi deležniki (Krašovec, 2002). Tradicionalno se oblikovanje politik nanaša na odnos prevlade med državnimi deležniki kot »subjekti nadzora« nad ostalimi civilnodružbenimi deležniki kot
»predmeti nadzora« (Böhling in Arzberger, 2014), medtem ko John (1998, cit. po Krašovec, 2002) ugotavlja, da prevladujejo tekmovalni in konfliktni odnosi med deležniki v javnopolitičnem omrežju, ki posledično vodijo do pojavljanja konfliktov v procesih oblikovanja javnih politik.
Da bi sodelovanje prineslo kar najboljše rezultate, je potrebno načrtovati, koga, kdaj in kako vključiti v procese oblikovanja politik ohranjanja narave (Reed in sod., 2009; Nastran, 2015). Za uspešno participacijo morajo odločevalci najti odgovore na vprašanja, kot so: kdo so deležniki v območjih Nature 2000, kakšno je njihovo mnenje o območjih Nature 2000, kdo bo oškodovan in kdo bo kaj pridobil z ukrepi upravljanja, kakšne so želje po sodelovanju in kdo bo izvajal posamezne ukrepe (Nastran, 2015). Število deležnikov je lahko veliko, zato je njihovo neposredno vključevanje oteženo ali pa je zmanjšano le na najnižje stopnje vključevanja. V kateri fazi načrtovalskega procesa in katere deležnike vključujemo, je odvisno od tega, kaj želimo z vključitvijo doseči (Reed in sod., 2009; Nastran, 2015). Ker
10
pri oblikovanju in sprejemanju politik ohranjanja narave in programov upravljanja navadno finančna sredstva in čas postavljajo vrsto omejitev, nam analiza deležnikov lahko pomaga pri identifikaciji ključnih deležnikov, ki jih lahko intenzivneje vljučimo v proces oblikovanja politike ohranjanja narave oziroma programov upravljanja. Na ta način deležnike tudi lažje prepoznamo in jih lahko kategoriziramo po določeni izbrani lastnosti (npr. po sferah oziroma iz katerega sektorja prihajajo). Analiza deležnikov se vse bolj uporablja za sistematično vključevanje relevantnih deležnikov in učinkovitejše sodelovanje z deležniki, ki so pomembni za proces odločanja pri oblikovanju in sprejemanju politik ohranjanja narave, kar olajša transparentno izvajanje sprejetih politik ali ciljev (Reed in sod., 2009). Reed in sodelavci (2009) analizo deležnikov definirajo kot postopek, ki identificira posameznika, skupino in organizacijo, ki lahko vpliva na oblikovanje neke politike ohranjanja narave oziroma politika ohranjanja narave vpliva nanj/nanjo. Identificiranje deležnikov je običajno interaktiven proces, kjer se deležnike vključuje v proces med potekom same analize, npr. z uporabo strokovnega mnenja, fokusnih skupin, polstrukturiranih intervjujev ali kombinacijo teh metod. Če je proces oblikovanja politik ohranjanja narave jasno določen, potem je mogoče deležnike razmeroma enostavno identificirati. Ko so deležniki identificirani, se začne postopek razvrščanja v skupine. Primerno orodje za razvrščanje deležnikov v skupine je matrika moči in interesa (Reed in sod., 2009), v kateri so deležniki razvrščeni v štiri skupine oziroma kvadrante na podlagi njihovega interesa in vpliva oziroma moči, ki jo imajo pri oblikovanju in sprejemanju politike ohranjanja narave (Slika 1). Za deležnike v kvadrantu A je značilna visoka stopnja interesa, hkrati pa lahko vplivajo na izpolnjevanje zastavljenih ciljev, saj imajo tudi veliko moč. To skupino deležnikov imenujemo »ključni deležniki«.
Tem deležnikom je potrebno posvečati veliko pozornosti skozi celoten proces participacije.
Deležniki v kvadrantu B so pomembni kljub relativno majhni moči, saj imajo velik interes za končen izid oblikovanja politike ohranjanja narave. Zaradi njihovega relativno majhnega vpliva in tudi majhne odgovornosti v procesu sprejemanja politike ohranjanja narave je podajanje idej njihova osnovna naloga, vendar pogosto od odločevalcev pričakujejo in zahtevajo preveč. V interesu jim je sodelovanje z drugimi deležniki, saj lahko svoje interese in moč krepijo le ob povezovanju z drugimi deležniki. S to skupino deležnikov je treba kakovostno komunicirati in jih obveščati glede glavnih odločitev, ki so bile sprejete.
Deležniki v kvadrantu C z malo interesa in moči, s katero bi vplivali na končni izid oblikovanja politike ohranjanja narave, zahtevajo najmanj vključevanja od vseh naštetih skupin. Treba jih je le obveščati o stanju, spremembah in predvidenih novostih ter ohranjati komunikacijo z njimi. Ti deležniki so marginalni. Deležniki v kvadrantu D so pomembni predvsem zaradi moči, ki jo imajo v procesu sprejemanja odločitev, kljub relativno majhnemu interesu. Njihov interes bo ostajal na nizki ravni, dokler bodo zadovoljni z oblikovanimi in sprejetimi politikami ohranjanja narave. V kolikor postanejo nezadovoljni, z lahkoto povečajo svoj interes, preidejo v kvadrant A in postanejo »ključni deležniki«
(Newcombe, 2003; Reed in sod., 2009).
11
Slika 1: Shematski prikaz matrike moči in interesa (prirejeno po Reed in sod., 2009)
Figure 1: Schematic Representation of the Matrix of Power and Interest (adapted from Reed et al., 2009)
Ko so deležniki identificirani in razvrščeni po skupinah v matriki moči in interesa, običajno sledi še proučevanje njihovega sodelovanja in odnosov, ki se oblikujejo v procesu oblikovanja politik ohranjanja narave, ter ocena participacije v procesu (rezultati ocene participacije v procesu oblikovanja PUN-a so opisani v znanstvenem članku pod zaporedno številko 3: »Stakeholder Participation in Natura 2000 Management Program: Case Study of Slovenia«). Analizo deležnikov se lahko nadgradi tudi z analizo socialnih omrežij, saj omogoča razvrščanje deležnikov po skupinah glede na njihovo pozicijo in vpliv v omrežju (Prell in sod., 2009; Lienert in sod., 2013). Analiza socialnih omrežij je podrobneje opisana v poglavju 2 v znanstvenem članku pod zaporedno številko 4: »Stakeholders’ Social Network in the Participatory Process of Formulation of Natura 2000 Management Programme in Slovenia«.
Literature o evalvaciji procesov sodelovanja deležnikov je vedno več, vendar skupnih standardov in kriterijev za evalvacijo zaenkrat še ni (Rowe in Frewer, 2000; Oels, 2006;
Reed, 2008; Kangas in sod., 2014). Posledično navodila za uspešno sodelovanje v participativnem procesu oblikovanja politik ohranjanja narave ne obstajajo, ker se oblike in strukture participativnih procesov lahko zelo razlikujejo med seboj in so odvisne od institucionalnega konteksta in operativnega okolja (Reed, 2008; Saarikoski in sod., 2010;
Kangas in sod., 2014). Kljub temu obstajajo splošni kriteriji za analizo/proučevanje učinkovitosti participativnega procesa, ki temeljijo bodisi na teoretični analizi (Rowe in Frewer, 2000; Healey, 1997; Innes, 2004) ali empiričnih študijah v določenem kontekstu
B A C D
Interes
Moč
12
(Webler in sod., 2001; Mascarenhas in Scarce, 2004; McGurk in sod., 2006). Nabor kriterijev (Preglednica 1; prirejeno po Rowe in Frewer, 2000), ki smo jih uporabili v znanstvenem članku pod zaporedno številko 3: »Stakeholder Participation in Natura 2000 Management Program: Case Study of Slovenia«, v katerem smo proučevali zadovoljstvo vključenih deležnikov s participacijo v procesu, je dovolj splošen, da predstavlja kriterije, ter dovolj konkreten, da omogoči evalvacijo uspešnosti participativnega procesa. Rowe in Frewer (2000) predlagata za evalvacijo uspešnosti participativnega procesa dva teoretično utemeljena kriterija, ki se delita v več podkriterijev6; to sta »kriterij sprejemanja«, ki se nanaša na značilnosti postopka, zaradi katerega je sprejemljiv za širšo javnost, in »procesni kriterij«, ki se nanaša na značilnosti postopka in lahko zagotovi njegovo trajanje za učinkovito izvajanje. »Kriterij sprejemanja« vključuje naslednje podkriterije:
reprezentativnost (udeležencev), neodvisnost (od nadzora ali vpliva institucije), vpliv civilnodružbenih deležnikov (na rezultat pri oblikovanju politike) in transparentnost (postopka sodelovanja). »Procesni kriterij« vključuje naslednje podkriterije: dostopnost do virov (informacijski, materialni in časovni viri), jasno opredelitev nalog in stroškovno učinkovitost postopka.
6 Podrobnejši opis kriterijev, podkriterijev in indikatorjev učinkovitosti evalvacije procesa participacije se nahaja v preglednici 1 znanstvenega članka pod zaporedno številko 3: »Stakeholder Participation in Natura 2000 Management Program: Case Study of Slovenia«, 20018 (Laktić in Pezdevšek Malovrh, 2018).
13
Preglednica 1: Merila za ocenjevanje kriterijev in indikatorjev za učinkovit participativni proces (prirejeno po Rowe in Frewer, 2000)
Table 1: Evaluation Criteria and Indicators for an Effective Participatory Process (adapted from Rowe and Frewer, 2000)
Kriteriji Podkriteriji Indikatorji
Sprejemanje
Reprezentativnost
Zgodnja vključitev
Z ustreznostjo vključenih udeležencev Z vključenostjo števila deležnikov
Nihče, ki je pripravljen sodelovati, ni namerno izključen Izključitev deležnikov iz procesa
Neodvisnost
Menedžment procesa Enakopravnost deležnikov v procesu
Možnost izražanja lastnega mnenja
Vpliv Odziv na prejete predloge in mnenja
Deležniki imajo moč vplivanja na proces in njegove rezultate Krepitev in izgradnja sodelovanja »Capacity building«
Transparentnost Transparentnost procesa
Proces
Dostopnost do virov Informacije
Gradivo Časovni okvir
Stroškovna učinkovitost Finančni viri
Jasna opredelitev nalog Namen in obseg participacije
1.3 KONFLIKTI PRI VZPOSTAVLJANJU IN UPRAVLJANJU Z OBMOČJI NATURE 2000
Vzpostavljanje območij Nature 2000 in posledično njihovo upravljanje je dinamičen družbeni proces. Tako je celoten postopek vzpostavljanja in upravljanja Nature 2000, ki se je začel z izbiro dokumentacije za potencialna varovana območja, prenosom obeh direktiv v pravni red posamezne države članice EU pa vse do izdelave načrtov upravljanja, naletel na nasprotovanje pri različnih skupinah deležnikov v skoraj vseh državah članicah EU (Alphandéry and Fortier, 2001; Hiedanpää, 2002; Weber in Christophersen, 2002; Julien in sod., 2000; Visser in sod., 2007; Keulartz, 2009; Ferranti in sod., 2014; Sotirov in Weiss, 2017), saj ta program posega v življenja in delovanje širokega spektra deležnikov, tako institucij kot tudi ljudi. Kot je navedeno v poročilu Evropskega centra za ohranjanje narave (ECNC) (Summery ..., 2010), je do konfliktov, povezanih z določanjem in upravljanjem območij Nature 2000 prihajalo, ker sam proces ni bil v celoti sprejet med vključenimi civilnodružbenimi deležniki ali ker proces ni bil ustrezno izveden na različnih administrativnih ravneh.
Posledično je bilo v večini držav članic EU zaznati konflikte med sektorjem varstva narave na eni strani in lastniki zemljišč ter uporabniki zemljišč, kot so to deležniki sektorjev gozdarstva, kmetijstva, lovstva itd., na drugi strani. Vzroki in vrste oziroma tipi konfliktov se med državami razlikujejo, vendar pa obstaja veliko podobnih vrst oziroma tipov konfliktov, ki se pojavljajo ne glede na posamezno državo in njeno zgodovino varstva narave
14
ter politično kulturo. Pogosti vzroki za konflikte, ki so skupni večini držav članic EU, so povezani z izključenostjo ali neupoštevanjem deležnikov, pomanjkljivim obveščanjem oziroma posredovanjem nepopolnih informacij o Naturi 2000 in samim procesom vzpostavljanja in upravljanja območij Nature 2000, (ne)zadostnimi finančnimi nadomestili – kompenzacije bodisi ne obstajajo, se spreminjajo ali pa so neustrezne, spreminjanjem administrativnih pravil in prekrivanjem ter podvajanjem naravovarstvenih predpisov ter druge zakonodaje (Alphandéry in Fortier, 2001; Weber in Christophersen, 2002;
Apostolopoulou in Pantis, 2009; Keulartz, 2009; Bouwma in sod., 2010; Iojă in sod., 2010;
Summery ..., 2010; Ferranti in sod., 2014; De Meo in sod., 2016).
V mnogih državah EU so premalo participativni procesi vzpostavljanja območij Nature 2000 povzročili konflikte in močna nasprotovanja med državnimi in subdržavnimi deležniki, ki so bili zadolženi za vzpostavitev območij Nature 2000 na eni strani in prizadetimi civilnodružbenimi deležniki na drugi strani, med katere spadajo lokalne oblasti, nevladne organizacije, kmetje, lastniki in uporabniki zemljišč. Posledično je nastal tudi konflikt med Evropsko komisijo in posameznimi državami članicami EU, ker države članice EU niso pravočasno vzpostavile območij Nature 2000(Alphandery in Fortier, 2001; Hiedanpää 2002;
De Meo in sod., 2016). Kot odgovor na nastalo situacijo so države članice EU uvedle participativne oblike odločanja. Tako so javna posvetovanja in interaktivne oblike upravljanja postali ključni modeli, ki se uporabljajo v številnih državah članicah EU, da bi preprečile nastanek konfliktov, povečale legitimnost sprejetih območij in načrtov upravljanja in povečale kakovost odločanja (Keulartz, 2009; Ferranti in sod., 2014; Lovrić, 2014; Šobot in Lukšič, 2017).
Po dolgem obdobju določanja območij in vzpostavljanja območij Nature 2000 so države članice EU prešle v fazo upravljanja z območji Nature 2000 ter se soočile z izzivom načrtovanja upravljanja in izvajanja ukrepov. Pri načrtovanju upravljanja z območji Nature 2000 sodelujejo različni deležniki, kot so npr. oblikovalci politike ohranjanja narave, upravljavci zavarovanih območij, raziskovalci, lastniki zemljišč, lokalne skupnosti ter različni sektorji (npr. turizem, vodarstvo, promet, kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo).
Posledično integriranje zahtev varstva narave v druge sektorje igra pomembno vlogo za (ne)uspešno doseganje naravovarstvenih ciljev Nature 2000 (Wurzel, 2008). Deležniki, ki izhajajo iz različnih sektorjev, imajo različne izkušnje in cilje in pogosto nasprotujoče si interese, ideje ter vrednote glede upravljanja z območji Nature 2000 (Keulartz, 2009), zato integriranje zahtev varstva narave v druge sektorje navadno spremljajo neusklajeno medsektorsko sodelovanje (Sarvašová, in sod., 2013) ter konflikti med sektorji, kot na primer konflikt med ribištvom in naravovarstveniki (Rauschmayer in Behrens, 2008;
Sørensen in Kindt-Larsen, 2016), energetiko in naravovarstveniki (Jackson, 2011), gozdarstvom in naravovarstveniki (Winkel in sod., 2015), turizmom in naravovarstveniki (Sotirov in Weiss, 2017). Ker je v procesu vzpostavljanja in upravljanja z območji Nature 2000 prišlo do kar nekaj konfliktov, je pomembno, da le-te rešujemo, saj nerešeni in prezrti
15
konflikti lahko predstavljajo veliko grožnjo za doseganje ciljev območij Nature 2000.
Walker in Daniels (1997) se sicer strinjata, da je nekatere kompleksne in dolgotrajne konflikte (pogosto obarvane s sociološkimi, političnimi, kulturološkimi in ekonomskimi vidiki) mogoče rešiti, vendar večino zaradi kompleksnosti težko rešimo. Zato zagovarjata proaktivno upravljanje s konflikti, saj jih je v večini primerov mogoče obvladovati, preden postanejo destruktivni. V ta namen sta Walker in Daniels (1997) razvila postopek upravljanja konfliktov s pomočjo metode trikotnika (progress triangle) (Slika 2). Metoda trikotnika pri upravljanju konfliktov lahko služi kot osnovni model za razumevanje narave konfliktne situacije. Njegova zasnova nakazuje na pomembnost določitve vsebinskih (to so ideologije, stališča, strokovna znanja, kompenzacijska sredstva, vrednote, informacije itd.), procesnih (nanaša se na način razvoja konflikta: vidik prostora in časa, kako se razvija, ali gre za institucionalen ali oseben, demokratičen ali avtokratski konflikt in kakšne so lahko posledice za razvoj politike, transparentnost procesa, vključevanje deležnikov) in odnosnih (vključuje deležnike in odnose med njimi, porazdelitev moči, stopnjo zaupanja, znanja in veščine, ki jih imajo deležniki, ustvarjanje zavezništev in lobijev) dimenzij vsakega posameznega konflikta. Trikotnik opozarja na področja, na katerih je mogoče ustvariti izboljšave in doseči napredek. Določanje dimenzij je osnova za pristop k reševanju konflikta, s pomočjo le-teh se nato predlagajo strategije za reševanje zaznanih konfliktov. Vsebinske, procesne in odnosne dimenzije trikotnika so medsebojno povezane. Napredek pri eni dimenziji vpliva na preostali dve (Walker in Daniels, 1997). Proces upravljanja konfliktov se začne z identifikacijo konflikta, identifikacijo vpletenih deležnikov in s prvimi koraki pri vzpostavljanju komunikacije in odnosov med soočenimi deležniki. Pri uspešnem obvladovanju in upravljanju konfliktov moramo konflikt umestiti v eno izmed treh dimenzij.
Vsebinski konflikt, npr. golosečnja nasproti varstvu redkih vrst, se lahko upravlja s pomočjo k vsebini usmerjenega pristopa; v navedenem primeru npr. z večnamenskim načrtom upravljanja ali izključitvijo ene od obeh dejavnosti na zadevnem območju. Procesni konflikt, npr. konflikt zaradi netransparentnega procesa sprejemanja Zakona o zavarovanem območju ali konflikt zaradi nevključevanja deležnikov v proces opredeljevanja zavarovanega območja, je mogoče obvladovati in upravljati s pomočjo odpravljanja procesnih težav. K reševanju konflikta je mogoče pristopiti z bolj transparentnim sprejemanjem zakona oziroma z vključevanjem deležnikov v sam proces opredeljevanja zavarovanega območja. Odnosni konflikt je mogoče upravljati z izboljšanjem odnosov med deležniki, kot na primer povečanjem zaupanja v druge sodelujoče deležnike.
Zaznane konflikte v raziskavi PUN-a bomo porazdelili med dimenzije trikotnika. Glede na to, kateri dimenziji pripadajo, bomo nato predlagali smernice za reševanje konfliktov oziroma smernice za pravočasno preprečitev konfliktnih situacij in s tem izboljšanje procesa oblikovanja PUN-a v prihodnje.
16
Slika 2: Metoda trikotnika za upravljanje konfliktov (prirejeno po Walker in Daniels, 1997) Figure 2: Conflict Management Progress Triangle (adapted from Walker and Daniels, 1997)
1.4 CILJ DISERTACIJE IN HIPOTEZE
Postopek vzpostavitve območij Nature 2000 in njihovo upravljanje je v večini držav članic EU potekal z nasprotovanjem različnih deležnikov, pri čemer Slovenija ni izjema. Za reševanje teh problemov je ključno vključevanje in sodelovanje deležnikov v procesu vzpostavljanja in upravljanja območij Nature 2000 ter proučevanje značilnosti njihovega socialnega omrežja.
Namen doktorske disertacije je podrobneje proučiti proces oblikovanja PUN-a v Sloveniji v obdobju 2015–2020 (zadnje obdobje) ter koncept javnopolitičnega omrežja, kjer nas zanima sodelovanje deležnikov in njihovo vključevanje v sam proces oblikovanja. Za glavne cilje smo si zadali, da: s pomočjo poročil o izvedbi PUN-a dobimo vpogled v potek procesa PUN- a, analiziramo deležnike ter jih kategoriziramo po pomembnosti glede na njihovo vključevanje v proces oblikovanja PUN-a; z anketami ugotovimo zadovoljstvo deležnikov s participacijo in transparentnostjo procesa oblikovanja PUN-a, pri čemer bodo v ospredju proučevanja komunikacijske težave kot posledice pristopa komuniacijskega delovanja; s pomočjo analize socialnih omrežij proučimo strukturo odnosov med deležniki; s pomočjo socialnih omrežij in matrike moči in interesa ugotovimo moč posameznih deležnikov v javnopolitičnem omrežju PUN-a; z intervjuji in anketami identificiramo konflikte, vzroke za nastanek konfliktov in soočanje z njimi v procesu oblikovanja PUN-a.
Po pregledu literature smo z ozirom na zastavljene cilje razvili več hipotez, ki smo jih preverjali z našo raziskavo:
1. Izid javne politike (tudi politike ohranjanja narave) je odvisen od razmerja moči med deležniki, ki sestavljajo javnopolitično omrežje.
1.1. Največjo vlogo in moč v procesu oblikovanja PUN-a imajo tisti deležniki, ki imajo v skladu z zakonodajo večje formalne pristojnosti.
Vsebina
Odnos Proces
17
1.2. Zaradi procesa evropeizacije, ki spreminja tradicionalne hierarhične odnose med deležniki, so v zadnjem obdobju predvsem nevladne organizacije in lokalne skupnosti v procesu oblikovanja PUN-a pridobili na moči.
1.3. Med deležniki, ki sodelujejo v procesu oblikovanja PUN-a, se najpogosteje oblikujejo tekmovalni odnosi v javnopolitičnem omrežju, kar posledično vodi do pojavljanja konfliktov.
Izid javne politike je vedno odvisen od razmerja moči med deležniki. Vprašanje, na katerega želimo v nalogi odgovoriti, je, ali so deležniki, ki imajo po zakonodaji največjo formalno moč na področju varstva narave, imeli tudi dejansko največjo moč pri PUN-u oziroma ali so deležniki z neformalno močjo (nevladne organizacije) imeli večji vpliv od deležnikov s formalno močjo. Proces oblikovanja politike vodi do ustvarjanja različnih odnosov med deležniki v procesu, zato nas zanima predvsem, kakšni odnosi se oblikujejo in kateri prevladujejo.
2. Konflikti, ki so nastali med sektorji in deležniki v procesu oblikovanja PUN-a, so posledica neuspešno izvedene participacije, neusklajenega medsektorskega sodelovanja, pomanjkanja komunikacije in različnega razmerja moči med deležniki.
Izvajanje ukrepov za doseganje ciljev Nature 2000 posredno ali neposredno vpliva na druge sektorske politike, kot so na primer gozdarska, kmetijska, ribiška itd. (Sarvašová in sod., 2013). Zato proces oblikovanja politik ohranjanja narave, kot je PUN, spremljajo konflikti.
Ti so posledica sodelovanja velikega števila deležnikov, ki prihajajo na politiko ohranjanja narave iz različnih institucij in sektorjev in z različnimi pogledi in izkušnjami (Keulartz, 2009). V okviru te hipoteze smo želeli ugotoviti, kateri so razlogi za nastanek konfliktov in kdo od deležnikov je sodeloval v konfliktnih situacijah v procesu oblikovanja PUN-a.
3. Deležniki, ki so vključeni v proces oblikovanja PUN-a, tvorijo heterogeno skupino z različnimi cilji, motivi in interesi v odnosu do problemov ohranjanja narave, zato med njimi prihaja do različne intenzivnosti participacije in zadovoljstva s participativnim procesom.
3.1. Deležniki, ki so pogosteje sodelovali v procesu oblikovanja PUN-a, so bolj zadovoljni s participacijo v procesu v primerjavi s tistimi, ki so sodelovali le občasno.
3.2. Deležniki iz gozdarskega sektorja v povprečju slabše ocenjujejo participacijo v procesu oblikovanja PUN-a v primerjavi z deležniki iz drugih sektorjev (vodarstvo in ribištvo, varstvo narave, kmetijstvo).
18
Glede na to, da v politikah ohranjanja narave zaradi široke tematike in interdisciplinarnosti sodeluje veliko število različnih deležnikov, so njihovi cilji, motivi in interesi za sodelovanje lahko zelo različni, kar nedvomno vpliva na vključevanje in komunikacijo med deležniki.
Želeli smo presoditi, ali so deležniki, ki so v procesu oblikovanja PUN-a sodelovali od samega začetka in na vseh tipih delavnic, bolj zadovoljni s procesom kot tisti deležniki, ki so bili samo na eni od delavnic. Prav tako nas je zanimalo, ali se zadovoljstvo s participacijo v procesu med deležniki iz različnih sektorjev razlikuje, glede na to, da je deležnikom iz gozdarstva varstvo narave bližje, saj z gozdovi v Sloveniji upravljamo sonaravno, trajnostno in mnogonamensko.
4. Analiza socialnih omrežij se uporablja kot nadgradnja pri analizi deležnikov v politiki ohranjanja narave. Torej so struktura omrežja, položaj deležnikov in moč povezave pomemben pokazatelj sodelovanja.
4.1. »Realna« moč deležnikov, ki so bili vključeni v proces oblikovanja PUN-a, se razlikuje od njihove percepcije moči.
4.2. V javnopolitičnem omrežju PUN-a prevladujejo šibke komponente med deležniki iz različnih sektorjev, kar nakazuje, da med njimi ni bilo komunikacije.
Analiza socialnega omrežja omogoča vpogled v strukturo omrežja, povezave ter položaje, ki jih deležniki zasedajo v omrežju. Zanimale so nas značilnosti povezav v celotnem omrežju, kar pomeni, da bomo proučevali odnose med vsemi deležniki, ki so sodelovali v procesu oblikovanja PUN-a, oziroma tako imenovana popolna omrežja. Z analizo socialnih omrežij smo prikazali povezave sodelovanja in povezave konfliktov, ki nastanejo med deležniki v javnopolitičnem omrežju. Tako smo s pomočjo programa Pajek narisali omrežje sodelovanja in omrežje konfliktov. Nadalje smo z analizo položaja enot (deležnikov) v omrežju in vezmi med njimi ugotovili, katere enote so središčne (centri) oziroma ključni deležniki, ki so imeli največji vpliv na proces oblikovanja PUN-a, saj jim je položaj omogočal boljši dostop do informacij in s tem večjo moč, katere so enote z najmanjšim vplivom izven centra, na periferiji, ter kako se razlikuje percepcija moči deležnikov od dejanske moči deležnikov. V omrežju konfliktov bomo, podobno kot v omrežju sodelovanja, z analizo položaja enot (deležnikov) v omrežju prikazali deležnike z največjim nasprotjem interesov ter zaveznike.
1.5 IZVIRNI PRISPEVEK DISERTACIJE K ZNANOSTI
V disertaciji se skozi perspektivo participacije v procesu oblikovanja politik ohranjanja narave na primeru PUN-a lotevamo proučevanja participacije v procesu in socialnega omrežja sodelovanja deležnikov v upravljanju območij Nature 2000. Pri tem lahko v literaturi zasledimo primere, kjer avtorji (Alphandéry in Fortier, 2001; Hiedanpää, 2002;
