Priporočila za nadaljnje sodelovanje deležnikov v politikah ohranjanja

Fortier, 2001). Sodelovanje je ključnega pomena pri zagotavljanju demokratizacije procesov odločanja, za povečanje družbene sprejemljivosti in razumevanje politik ter za zmanjševanje oziroma preprečevanje konfliktov (Renn, 2006; Young in sod., 2013; Rodela, 2012). Za uspešno sodelovanje med deležniki je potrebno temeljiti na različnih participativnih kriterijih, podkriterijih in indikatorjih. Posledično ukrepi, ki se oblikujejo s sodelovanjem ključnih deležnikov, uživajo večjo legitimnost in jih je veliko lažje uveljavljati v praksi (Stoll-Kleemann in Welp, 2006; Young in sod., 2013).

181

Proces oblikovanja PUN-a 2015–2020 je bil na splošno dobro organiziran, neodvisen in pravičen. Temeljil je na reprezentativnosti, neodvisnosti, upoštevanju vpliva deležnikov, transparentnosti, dostopnosti do virov, stroškovni učinkovitosti in jasni opredelitvi nalog med deležniki. Ena izmed njegovih pomanjkljivosti je, da ga je sprejela Vlada RS, za kar je moral po Poslovniku vlade RS prestati medresorsko usklajevanje med ministrstvi, kar je v neenakovreden položaj postavilo nekatere vključene deležnike. Poleg tega je bil financiran s finančnimi sredstvi mehanizma LIFE+, kar pomeni, da je šlo za projekt, ki ima določen cilj in rok zaključka, zato je bil za namen projekta pripravljen dokument Procesni komunikacijski načrt projekta, ki je vključeval analizo deležnikov in opredeljeval, na kakšen način bodo v okviru vsake faze sodelovali z deležniki iz različnih sektorjev z namenom informiranja, posvetovanja in njihovega soodločanja o prihodnjem upravljanju z območji Nature 2000. Proces vključevanja deležnikov je bil podprt tudi s komunikacijskimi aktivnostmi z jasno opredeljenim načinom in orodji za obveščanje javnosti v vsaki posamezni fazi, vse z jasno določenim ciljem, to je zagotovitev podpore med deležniki za sprejetje PUN-a ter preprečitev ali bistveno zmanjšanje morebitnih ovir za izvajanje dogovorjenih ciljev v obdobju 2014–2020. Posledično lahko proces oblikovanja PUN-a uvrstimo med »piarovsko« komuniciranje po merilu instrumentalne racionalnosti, ker je bolj pragmatično in ciljno naravnano. Tako so odločevalci s piarovskim diskurzom uporabili instrumentalne tehnike za dosego vnaprej določenega cilja, sprejetja PUN-a. Kljub temu, da je bil proces oblikovanja PUN-a še vedno zasnovan po principu od zgoraj navzdol, se je glede na predhodne procese oblikovanja, kjer je bil poudarek le na komunikaciji in informiranju deležnikov, tokrat zgodil premik v participativnem procesu, saj je bil večji poudarek na posvetovanju s ključnimi deležniki iz različnih sektorjev.

Od participativnih procesov, ki vključujejo različne deležnike, pričakujemo preveč in predvsem hitre rezultate, zato se velikokrat zgodi, da načrtovalci pod oznako participacija želijo doseči le večjo legitimnost, ne pa dejanskega soodločanja deležnikov (Nastran, 2015).

V praksi je prepričljivo izpolnjevanje meril za dosego komunikacijske racionalnosti zelo visoko postavljen cilj, ki je pogosto težko dosegljiv (Kos, 2002; Reed in sod., 2009). Z namenom izboljšanja podobnih bodočih participativnih procesov, ki sicer sledijo merilom instrumentalne racionalnosti, hkrati pa se približujejo komunikacijski racionalnosti, podajamo predloge za izboljšavo.

Čeprav so bili glavni cilji projekta in glavni namen procesa PUN-a izpostavljeni na vabilih na delavnice in na predstavitvah, nekateri deležniki niso vedeli, kakšna je njihova vloga v procesu, na kaj lahko podajajo pripombe in na kaj ne. Če vloge niso dobro opredeljene za vse vključene deležnike, je uspešno sodelovanje v participativnem procesu oteženo. Nekateri deležniki so bili vključeni v proces v fazah, ko niso mogli več vplivati na končni izid. Drugi deležniki so kot pomanjkljivost izpostavili odsotnost nekaterih drugih pomembnih deležnikov na delavnicah ter sklepali, da v procesu oblikovanja PUN-a le-ti niso sodelovali.

182

Da bi v prihodnje izboljšali reprezentativnost deležnikov v procesu, neodvisnost procesa in jasno opredelitev nalog med deležniki, predlagamo, da projektni partnerji več pozornosti namenijo predstavitvi procesa, procesnega komunikacijskega načrta projekta in shematskega prikaza celotnega procesa. Poudarijo naj, kaj je cilj in pomen programa, kako bodo delavnice organizirane in kdo bo nanje povabljen. Podrobneje naj predstavijo tudi namen, kaj se od udeležencev pričakuje in kakšno vlogo imajo v procesu povabljeni deležniki. Prav tako bi bilo smiselno obveščati že udeležene deležnike o nadaljnjih dogodkih in rezultatih procesa ter v kateri fazi se proces nahaja. Zapisnike delavnic bi bilo potrebno posredovati vsem vključenim deležnikom. Rezultati so pokazali tudi, da deležniki iz partnerskih institucij niso vedeli, v kateri fazi je proces in kako poteka, zato predlagamo, da se dodatna pozornost posveti izboljšavi komunikacije znotraj partnerskih institucij.

Koordinatorji partnerskih institucij morajo torej več aktivnosti nameniti spodbujanju svojih kolegov do aktivne vključitve v proces in jih ažurno informirati o poteku procesa.

Ker je proces PUN-a pred sprejetjem na vladi vključeval medresorsko usklajevanje, v katerem sodelujejo ministrstva, ostali deležniki pa ne, je moč med sodelujočimi deležniki porazdeljena asimetrično. MKGP je v postopku medresorskega usklajevanja povprašal za mnenje javne zavode pod svojo pristojnostjo, ki so zaradi tega imeli vpliv na končno sprejetje PUN-a. Ostali deležniki iz civilnodružbene sfere tega vpliva niso imeli, zato so nekateri izmed njih lahko dobili občutek, da so se nekatere strokovne odločitve, ki so bile že sprejete, spremenile ter da je bil PUN dejansko že oblikovan in predhodno dogovorjen v ozkem krogu deležnikov. Posledično so si lahko razlagali, da je bila participacija samo formalnost, ki sta jo MOP in ZRSVN morali organizirati. Na podlagi rezultatov predlagamo, da postane bodoči proces oblikovanja novega PUN-a neodvisen in da se poveča vpliv deležnikov. V prihodnje je potrebno v proces še aktivneje vključiti različne deležnike, zlasti civilnodružbene deležnike, ki jim vpetost v medresorski postopek ni formalno predpostavljena. Predlagamo, da se PUN ne posreduje v medresorsko usklajevanje, ampak se za končne odločitve išče konsenz med vsemi vljučenimi deležniki. S tem bi se vpliv na končni izid med deležniki pravičneje porazdelil.

Za zagotovitev večje transparentosti in legitimnosti procesa predlagamo tudi, da se izvede dodaten krog delavnic. Za predstavitev osnutka se organizira bolj splošne delavnice, na katerih bi zbrali problematična vprašanja. Tem delavnicam bi sledile delavnice, na katerih bi bilo predstavljeno, kaj od predlaganega je bilo upoštevano in kaj ne, kakšni kriteriji so bili uporabljeni za (ne)upoštevanje pripomb in komentarjev, kaj je mogoče še spreminjati in česa ne. Na teh delavnicah bi se iskale rešitve za odprta vprašanja, vse informacije pa bi bile objavljene na spletni strani. S tem bi zagotovili povratne informacije o upoštevanju podanih pripomb in komentarjev, deležniki pa bi imeli občutek, da so s svojimi predlogi pripomogli in vplivali na končni izid PUN-a. Tako bi bili deležniki bolj zadovoljni, saj bi videli odziv na prejete predloge in mnenja, zdelo bi se jim, da imajo večjo moč in vpliv, med sabo pa bi se čutili bolj enakopravne. Predlagamo tudi, da je tovrstne procese smiselno financirati iz

183

proračuna RS ali pa v sklopu dlje trajajočih projektov, kjer PUN predstavlja manjšo fazo celotnega projekta, saj tako projektni partnerji niso toliko odvisni od končnih rokov, do katerih morajo sprejeti PUN, če se nočejo soočiti z vračilom denarja zaradi neuspešne izvedbe projekta.

Priporočamo torej, da se v prihodnje takšna oblika vključevanja in sodelovanja deležnikov ohrani in nadgradi z našimi predlogi. Sodelovanje med različnimi sektorji se mora ohraniti, saj reševanje naravovarstvenih problemov zahteva interdisciplinarnost in sodelovanje tako strokovnih služb, kot tudi nevladnih organizacij in laične javnosti. Končni cilj ni doseganje konsenza, ker to ni mogoče, ampak ustvarjanje čim bolj odprtega in učinkovitega razpravljalnega polja (Marolt Nose, 2014). Ideja o popolnem družbenem soglasju je utopična, še posebej v sodobni družbi, za katero je značilna naraščajoča raznovrstnost interesov (Kos, 2002). Koncept totalne participacije je prav tako utopičen, saj se zaradi specializirane delitve dela povečuje razlika med primernimi in neprimernimi razpravljavci, zato je racionalna razprava mogoča le znotraj omejenega kroga razpravljavcev (Kos, 2002).