Vzpostavljanje območij Nature 2000 in posledično njihovo upravljanje je dinamičen družbeni proces. Tako je celoten postopek vzpostavljanja in upravljanja Nature 2000, ki se je začel z izbiro dokumentacije za potencialna varovana območja, prenosom obeh direktiv v pravni red posamezne države članice EU pa vse do izdelave načrtov upravljanja, naletel na nasprotovanje pri različnih skupinah deležnikov v skoraj vseh državah članicah EU (Alphandéry and Fortier, 2001; Hiedanpää, 2002; Weber in Christophersen, 2002; Julien in sod., 2000; Visser in sod., 2007; Keulartz, 2009; Ferranti in sod., 2014; Sotirov in Weiss, 2017), saj ta program posega v življenja in delovanje širokega spektra deležnikov, tako institucij kot tudi ljudi. Kot je navedeno v poročilu Evropskega centra za ohranjanje narave (ECNC) (Summery ..., 2010), je do konfliktov, povezanih z določanjem in upravljanjem območij Nature 2000 prihajalo, ker sam proces ni bil v celoti sprejet med vključenimi civilnodružbenimi deležniki ali ker proces ni bil ustrezno izveden na različnih administrativnih ravneh.
Posledično je bilo v večini držav članic EU zaznati konflikte med sektorjem varstva narave na eni strani in lastniki zemljišč ter uporabniki zemljišč, kot so to deležniki sektorjev gozdarstva, kmetijstva, lovstva itd., na drugi strani. Vzroki in vrste oziroma tipi konfliktov se med državami razlikujejo, vendar pa obstaja veliko podobnih vrst oziroma tipov konfliktov, ki se pojavljajo ne glede na posamezno državo in njeno zgodovino varstva narave
14
ter politično kulturo. Pogosti vzroki za konflikte, ki so skupni večini držav članic EU, so povezani z izključenostjo ali neupoštevanjem deležnikov, pomanjkljivim obveščanjem oziroma posredovanjem nepopolnih informacij o Naturi 2000 in samim procesom vzpostavljanja in upravljanja območij Nature 2000, (ne)zadostnimi finančnimi nadomestili – kompenzacije bodisi ne obstajajo, se spreminjajo ali pa so neustrezne, spreminjanjem administrativnih pravil in prekrivanjem ter podvajanjem naravovarstvenih predpisov ter druge zakonodaje (Alphandéry in Fortier, 2001; Weber in Christophersen, 2002;
Apostolopoulou in Pantis, 2009; Keulartz, 2009; Bouwma in sod., 2010; Iojă in sod., 2010;
Summery ..., 2010; Ferranti in sod., 2014; De Meo in sod., 2016).
V mnogih državah EU so premalo participativni procesi vzpostavljanja območij Nature 2000 povzročili konflikte in močna nasprotovanja med državnimi in subdržavnimi deležniki, ki so bili zadolženi za vzpostavitev območij Nature 2000 na eni strani in prizadetimi civilnodružbenimi deležniki na drugi strani, med katere spadajo lokalne oblasti, nevladne organizacije, kmetje, lastniki in uporabniki zemljišč. Posledično je nastal tudi konflikt med Evropsko komisijo in posameznimi državami članicami EU, ker države članice EU niso pravočasno vzpostavile območij Nature 2000(Alphandery in Fortier, 2001; Hiedanpää 2002;
De Meo in sod., 2016). Kot odgovor na nastalo situacijo so države članice EU uvedle participativne oblike odločanja. Tako so javna posvetovanja in interaktivne oblike upravljanja postali ključni modeli, ki se uporabljajo v številnih državah članicah EU, da bi preprečile nastanek konfliktov, povečale legitimnost sprejetih območij in načrtov upravljanja in povečale kakovost odločanja (Keulartz, 2009; Ferranti in sod., 2014; Lovrić, 2014; Šobot in Lukšič, 2017).
Po dolgem obdobju določanja območij in vzpostavljanja območij Nature 2000 so države članice EU prešle v fazo upravljanja z območji Nature 2000 ter se soočile z izzivom načrtovanja upravljanja in izvajanja ukrepov. Pri načrtovanju upravljanja z območji Nature 2000 sodelujejo različni deležniki, kot so npr. oblikovalci politike ohranjanja narave, upravljavci zavarovanih območij, raziskovalci, lastniki zemljišč, lokalne skupnosti ter različni sektorji (npr. turizem, vodarstvo, promet, kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo).
Posledično integriranje zahtev varstva narave v druge sektorje igra pomembno vlogo za (ne)uspešno doseganje naravovarstvenih ciljev Nature 2000 (Wurzel, 2008). Deležniki, ki izhajajo iz različnih sektorjev, imajo različne izkušnje in cilje in pogosto nasprotujoče si interese, ideje ter vrednote glede upravljanja z območji Nature 2000 (Keulartz, 2009), zato integriranje zahtev varstva narave v druge sektorje navadno spremljajo neusklajeno medsektorsko sodelovanje (Sarvašová, in sod., 2013) ter konflikti med sektorji, kot na primer konflikt med ribištvom in naravovarstveniki (Rauschmayer in Behrens, 2008;
Sørensen in Kindt-Larsen, 2016), energetiko in naravovarstveniki (Jackson, 2011), gozdarstvom in naravovarstveniki (Winkel in sod., 2015), turizmom in naravovarstveniki (Sotirov in Weiss, 2017). Ker je v procesu vzpostavljanja in upravljanja z območji Nature 2000 prišlo do kar nekaj konfliktov, je pomembno, da le-te rešujemo, saj nerešeni in prezrti
15
konflikti lahko predstavljajo veliko grožnjo za doseganje ciljev območij Nature 2000.
Walker in Daniels (1997) se sicer strinjata, da je nekatere kompleksne in dolgotrajne konflikte (pogosto obarvane s sociološkimi, političnimi, kulturološkimi in ekonomskimi vidiki) mogoče rešiti, vendar večino zaradi kompleksnosti težko rešimo. Zato zagovarjata proaktivno upravljanje s konflikti, saj jih je v večini primerov mogoče obvladovati, preden postanejo destruktivni. V ta namen sta Walker in Daniels (1997) razvila postopek upravljanja konfliktov s pomočjo metode trikotnika (progress triangle) (Slika 2). Metoda trikotnika pri upravljanju konfliktov lahko služi kot osnovni model za razumevanje narave konfliktne situacije. Njegova zasnova nakazuje na pomembnost določitve vsebinskih (to so ideologije, stališča, strokovna znanja, kompenzacijska sredstva, vrednote, informacije itd.), procesnih (nanaša se na način razvoja konflikta: vidik prostora in časa, kako se razvija, ali gre za institucionalen ali oseben, demokratičen ali avtokratski konflikt in kakšne so lahko posledice za razvoj politike, transparentnost procesa, vključevanje deležnikov) in odnosnih (vključuje deležnike in odnose med njimi, porazdelitev moči, stopnjo zaupanja, znanja in veščine, ki jih imajo deležniki, ustvarjanje zavezništev in lobijev) dimenzij vsakega posameznega konflikta. Trikotnik opozarja na področja, na katerih je mogoče ustvariti izboljšave in doseči napredek. Določanje dimenzij je osnova za pristop k reševanju konflikta, s pomočjo le-teh se nato predlagajo strategije za reševanje zaznanih konfliktov. Vsebinske, procesne in odnosne dimenzije trikotnika so medsebojno povezane. Napredek pri eni dimenziji vpliva na preostali dve (Walker in Daniels, 1997). Proces upravljanja konfliktov se začne z identifikacijo konflikta, identifikacijo vpletenih deležnikov in s prvimi koraki pri vzpostavljanju komunikacije in odnosov med soočenimi deležniki. Pri uspešnem obvladovanju in upravljanju konfliktov moramo konflikt umestiti v eno izmed treh dimenzij.
Vsebinski konflikt, npr. golosečnja nasproti varstvu redkih vrst, se lahko upravlja s pomočjo k vsebini usmerjenega pristopa; v navedenem primeru npr. z večnamenskim načrtom upravljanja ali izključitvijo ene od obeh dejavnosti na zadevnem območju. Procesni konflikt, npr. konflikt zaradi netransparentnega procesa sprejemanja Zakona o zavarovanem območju ali konflikt zaradi nevključevanja deležnikov v proces opredeljevanja zavarovanega območja, je mogoče obvladovati in upravljati s pomočjo odpravljanja procesnih težav. K reševanju konflikta je mogoče pristopiti z bolj transparentnim sprejemanjem zakona oziroma z vključevanjem deležnikov v sam proces opredeljevanja zavarovanega območja. Odnosni konflikt je mogoče upravljati z izboljšanjem odnosov med deležniki, kot na primer povečanjem zaupanja v druge sodelujoče deležnike.
Zaznane konflikte v raziskavi PUN-a bomo porazdelili med dimenzije trikotnika. Glede na to, kateri dimenziji pripadajo, bomo nato predlagali smernice za reševanje konfliktov oziroma smernice za pravočasno preprečitev konfliktnih situacij in s tem izboljšanje procesa oblikovanja PUN-a v prihodnje.
16
Slika 2: Metoda trikotnika za upravljanje konfliktov (prirejeno po Walker in Daniels, 1997) Figure 2: Conflict Management Progress Triangle (adapted from Walker and Daniels, 1997)