UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za socialno pedagogiko
Maruša Rozman
RAZUMEVANJE PSIHOSOCIALNE STISKE ZNOTRAJ DRUŽBENEGA KONTEKSTA OB UPORABI UMETNIŠKEGA USTVARJANJA
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za socialno pedagogiko
Maruša Rozman
RAZUMEVANJE PSIHOSOCIALNE STISKE ZNOTRAJ DRUŽBENEGA KONTEKSTA OB UPORABI UMETNIŠKEGA USTVARJANJA Understanding Psychosocial Distress within a Social Context through Artistic
Creation
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Špela Razpotnik
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se doc. dr. Špeli Razpotnik za mentorstvo.
Zahvaljujem se osebam, ki so sodelovale v raziskavi.
Zahvaljujem se svoji družini in prijateljem za podporo.
POVZETEK
V magistrski nalogi raziskujem prvoosebno pripoved oseb o psihosocialni stiski ob uporabi likovnega izdelka, in sicer izdelka, ki so ga osebe ustvarile same in prikazuje njihovo stisko. V teoretičnem delu predstavim tematiko psihosocialne stiske predvsem skozi kontekstualno in sistemsko razumevanje. Psihosocialno stisko predstavim kot pojav, ki se pojavlja, oblikuje in uokvirja znotraj družbenega konteksta. Družbeni pojavi kot so kapitalistična in individualistična usmerjenost ter pojav novega koronavirusa, so aktualni družbeni procesi, ki prisostvujejo k porastu negotovosti in tveganj v življenjskem svetu ljudi. Vzporedno s temi družbenimi procesi je opaziti porast psihosocialne stiske pri ljudeh. V svoji magistrski nalogi se osredotočam predvsem na mlado generacijo, še posebej na mlade, ki se nahajajo v negotovih prehodih v odraslost. V teoriji predstavim tudi tematiko umetniškega ustvarjanja, in sicer kot podporno dejavnost pri soočanju s psihosocialno stisko. Pri tem izhajam predvsem iz spoznanj umetnostne terapije oz. pomoči z umetnostjo.
Pri svojem raziskovanju sem uporabila kvalitativni raziskovalni pristop in raziskovanje s pomočjo umetnosti. V procesu raziskovanja so me zanimale zgodbe mladih o psihosocialni stiski, doprinos umetniškega ustvarjanja pri soočanju s psihosocialno stisko in uporabnost likovnega umetniškega izdelka pri pogovoru. Ugotovila sem, da se mladi soočajo z raznoliki stiskami in izzivi, ki pa so predvsem plod negotovih ali nespodbudnih razmer v njihovem življenjskem sistemu. Prepoznala sem, da je potrebna bolj življenjska in celostna podpora mladi generaciji, ki je usmerjena na različna življenjska področja, namesto le v izobraževanje in delo. Spoznala sem tudi, da ima umetniško ustvarjanje pomemben smisel za osebe, s katerimi sem izvajala pogovore, saj jim nudi veselje in medij za izražanje sebe in svojih vsebin. V pogovoru se je likovni izdelek pokazal kot uporabno orodje za odpiranje, spoznavanje in poglabljanje teme o psihosocialni stiski osebe in pri osvetljevanju osebnih pomenov, ki bi jih le z uporabo verbalne komunikacije težje dosegla.
Ključne besede: družba negotovosti, psihosocialna stiska, mladi na prehodu v odraslost, umetniško ustvarjanje
ABSTRACT
In my master's thesis, I research the first-person narrative of people about psychosocial distress using an art product, that people have created themselves as expression and representation of their distress. In the theoretical part, I present the topic of psychosocial distress, mainly through contextual and systemic understanding. I present psychosocial distress as a phenomenon that occurs, shapes, and frames within a social context. Today, we are witnessing the emergence of new uncertainties and risks. Social phenomena such as capitalistic and individualistic orientation and the emergence of the coronavirus are current social processes that are present today. In parallel with these social processes, there is an increase in psychosocial distress among people. In my master's thesis, I focus mainly on the younger generation, especially on young people who are in life stage of emerging adulthood. In theory, I also touch upon on topic of artistic creation, as a supportive activity in dealing with psychosocial distress. In doing so, I proceed mainly from the knowledge of art therapy.
In my research I used a qualitative research approach and arts based research. In my research, I was interested in people’s stories about psychosocial distress, the contribution of artistic creation in dealing with psychosocial distress, and the usefulness of an art product in conversation. The main insights I have gained are that young people face a variety of hardships and challenges, which are mainly the result of uncertain or uninspiring conditions in their life system. I realized that a shift from school- and work- centeredness to more holistic approach and life orientation is needed. I also realized that artistic creation has important personal meaning, for the people I conducted conversations with, as it offers them joy and a channel to express themselves. In the conversation, the art product proved to be a useful tool for opening, getting to know and deepening the topic of a person's story about psychosocial distress and in illuminating personal meanings.
Key words: a society of uncertainty, psychosocial distress, emerging adulthood, artistic creation
KAZALO
I. UVOD ... 1
II. TEORETIČNI DEL ... 2
1. PSIHOSOCIALNA STISKA ... 2
1.1. OPREDELITEV POJMA PSIHOSOCIALNA STISKA ... 2
1.2. MEDICINSKI POGLED NA PSIHOSOCIALNO STISKO – KRITIČNI POGLED ... 3
1.3. TEORETIČNA UMESTITEV SISTEMSKEGA IN DRUŽBENO KONTEKSTUALNEGA POGLEDA NA PSIHOSOCIALNO STISKO... 5
1.3.1. SISTEMSKO EKOLOŠKI MODEL ... 5
1.3.2. USMERJENOST V ŽIVLJENJSKI SVET ... 6
2. DRUŽBA NEGOTOVOSTI ... 9
2.1. DOBA NEOLIBERALIZMA ... 9
2.2. TEKOČA MODERNA ... 11
2.2.1. SKUPNOST V ČASU NEGOTOVOSTI ... 12
2.2.2. NEGOTOVI ODNOSI ... 14
2.2.3. TEKOČA IDETITETA ... 15
2.3. OBDOBJE NOVEGA KORONAVIRUSA KOT VIŠEK NEGOTOVOSTI ... 19
3. MLADI IN PSIHOSOCIALNA STISKA ... 22
3.1. MLADI NA PREHODU V ODRASLOST ... 23
3.2. NEGOTOVI BIOGRAFSKI PREHODI MLADIH ... 25
4. UMETNIŠKO USTVARJANJE IN PSIHOSOCIALNA STISKA ... 27
4.1. POGLED NAZAJ ... 27
4.2. POMOČ Z UMETNOSTJO ... 28
4.2.1. UMETNIŠKO USTVARJANJE KOT MEDIJ ZA IZRAŽANJE NOTRANJIH VSEBIN ... 29
4.2.2. UMETNIŠKO USTVARJANJE KOT MEDIJ OPOLNOMOČANJA ... 30
4.2.3. LIKOVNI IZDELEK KOT MEDIJ ZA SAMOPREDSTAVITEV POSAMEZNIKA ... 32
4.3. UMETNIŠKO USTVARJANJE IN DIALOG ... 33
4.3.1. USTVARJALNO MIŠLJENJE: MOŽNOSTI NASPROTI GOTOVOSTI .. 34
III. EMPIRIČNI DEL ... 36
1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 36
2. CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 37
3. METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 37
3.1. KVALITATIVNI RAZISKOVALNI PRISTOP IN RAZISKOVANJE S POMOČJO UMETNOSTI ... 37
3.2. VZOREC OSEB ... 39
3.3. RAZISKOVALNI INSTRUMENTI ... 39
3.4. OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV... 40
3.5. POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV... 40
4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 42
4.1. OPIS LIKOVNEGA IZDELKA IN ZGODBA O PSIHOSOCIALNI STISKI, KI JO IZDELEK ODPIRA ... 43
4.1.1. JANOVA ZGODBA IN LIKOVNI IZDELEK ... 43
4.1.2. SARINA ZGODBA IN LIKOVNI IZDELEK ... 49
4.1.3. LANINA ZGODBA IN LIKOVNI IZDELEK ... 52
4.1.4. ANINA ZGODBA IN LIKOVNI IZDELEK... 57
4.1.5. SKUPNI POMENI V ZGODBAH ... 61
4.2. DOPRINOS UMENTNIŠKEGA USTVARJANJA PRI SOOČANJU S PSIHOSOCIALNO STISKO ... 64
4.2.1. UMETNIŠKO USTVARJANJE KOT SPROSTITVENA DEJAVNOST .... 64
4.2.2. UMETNIŠKO USTVARJANJE KOT MEDIJ ZA IZRAŽANJE SEBE IN NOTRANJI UVID ... 65
4.2.3. ŽIVLJENJSKOST V USTVARJALNEM PROCESU ... 67
4.2.4. UMETNIŠKO USTVARJANJE KOT MEDIJ ZA OPOLNOMOČENJE .... 68
4.3. POMEN UPORABE LIKOVNEGA IZDELKA PRI POGOVORU O PSIHOSOCIALNI STISKI... 69
4.3.1. IZHAJANJE IZ IN SPOŠTOVANJE MOČNE TOČKE IN OSEBNEGA PRIKAZA OSEBE... 69
4.3.2. ODPIRANJE TEME PSIHOSOCIALNE STISKE OB UPORABI LIKOVNEGA IZDELKA ... 70
4.3.3. SPOZNAVANJE TER POGLABLJANJE OSEBNIH POMENOV IN ZGODBE OSEBE O PSIHOSOCIALNI STISKI PREKO UMETNIŠKEGA MEDIJA 72 IV. ZAKLJUČEK ... 75
V. VIRI IN LITERATURA ... 80
VI. PRILOGA ... 84
1. PRIKAZ DELA KODIRANEGA BESEDILA ... 84
1
I. UVOD
Psihosocialna stiska je tematika, katero smo na študiju socialne pedagogike dodobra spoznali in jo pogledali iz različnih vidikov. Kritično smo pogledali na medicinski diskurz, ki je pogosto še vedno vodilni na tem področju. Znotraj socialno pedagoške stroke smo zavzeli kontekstualni in sistemski pristop, na temelju katerega je pomembno razumevanje ožjega in širšega življenjskega sveta posameznika. Sama tema mi je bila vedno zanimiva, še posebej pa me je pritegnil socialno pedagoški pristop do pojava psihosocialne stiske. K potrebi po kontekstualnemu in sistemskemu razumevanju nagovarjajo mnogi strokovnjaki različnih družboslovnih strok in tudi medicinske stroke. V današnji družbi, polni negotovosti in porasta stiske pri človeku, je še posebej pomembno okrepiti strokovno razumevanje pojava psihosocialne stiske in osvetliti pomen družbenih in socialnih dejavnikov pri oblikovanju stiske. Družbeno kontekstualni pristop temelji na razumevanju človeka kot odnosnega in socialnega bitja. Na eni strani takšen pristop kaže na moč človeka, saj presega razumevanje, da je posameznika sam kriv za lastno stisko ali pa da je slab in pokvarjen v svoji biti. Na drugi strani pa kaže na človeško ranljivost in krhkost, saj osvetljuje, kako odvisno je človeško bitje od svojega socialnega okolja. Raziskovanje teme psihosocialne stiske odpira tudi zgodbe o človeški bolečini, ranljivosti in težkih življenjskih položajih, s katerimi se človek sooča. Tekom študija sem sodelovala v raziskavi z naslovom Dostopnost organiziranih oblik podpore mladim v psihosocialnih in duševnih težavah in kontekstih teh težav, v okviru katere sem izvedla poglobljen pogovor z mladostnico, ki se je soočala z mnogimi izzivi in stiskami. Spoznavanje teme psihosocialne stiske v času študija in sodelovanje v raziskavi o psihosocialnih stiskah med mladimi je v meni spodbudilo željo po dodatnem razumevanju in poglobitvi kontekstualnega razumevanja pojava, še posebej pri mladi generaciji.
Temo psihosocialne stiske pa sem povezala s temo umetniškega ustvarjanja. Tudi sama rada umetniško ustvarjam in preko slikanja izražam svoj notranji svet. Lastna izkušnja je v meni prebudila radovednost po spoznavanju potenciala, ki ga ima umetniško ustvarjanje za človekovo duševno zdravje in komunikacijo med ljudmi. Zanimal me je doprinos umetniškega ustvarjanja pri soočanju s psihosocialno stisko in uporabnost likovnega izdelka pri pogovoru.
Tekom raziskovanja sem tako spoznavala meni še poprej neznan raziskovalni pristop, in sicer raziskovanje s pomočjo umetnosti, ki sem ga uporabila kot okrepitev kvalitativnega raziskovanja.
Pri raziskovanju sem izvajala pogovore z osebami o psihosocialni stiski ob uporabi likovnega izdelka. Izdelek so ustvarile osebe same kot prikaz lastne stiske. Preko raziskovanja in pogovorov sem spoznavala zgodbe oseb o psihosocialni stiski, doprinos umetniškega ustvarjanja pri soočanju s psihosocialno stisko in uporabnost likovnega izdelka v pogovoru.
2
II. TEORETIČNI DEL
1. PSIHOSOCIALNA STISKA
1.1. OPREDELITEV POJMA PSIHOSOCIALNA STISKA
Opredelitev pojma psihosocialna stiska predstavlja strokoven izziv, saj obstaja mnogo različnih pojmovanj in terminov v povezavi z duševnim zdravjem in odsotnostjo le-tega. V nadaljevanju bom razložila in umestila pojmovanje psihosocialna stiska preko sistemskega in kontekstualnega razumevanja duševnega zdravja in odsotnosti le-tega.
Svetovna zdravstvena organizacija (2018) duševno zdravje opredeljuje kot: »Stanje dobrega počutja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela ter prispeva v svojo skupnost.«
Nacionalni inštitut za javno zdravje zapiše (2015): »Duševno zdravje omogoča posamezniku udejanjanje njegovih umskih in čustvenih zmožnosti ter mu omogoča, da najde in izpolni svojo vlogo v poklicnem, družbenem in zasebnem življenju.«
Iz opredelitve Svetovne zdravstvene organizacije in zapisa Nacionalnega inštituta za javno zdravje je razvidno, da je za duševno zdravje posameznika pomembnih več dejavnikov.
Potrebno je dovolj dobro okolje, v katerem lahko posameznik razvija svoje sposobnosti in udejanja svoje zmožnosti. Ko okolje osebi ne nudi ustrezne podpore pri razvoju sposobnosti in udejanjanju svojih zmožnosti, potlej ne moremo reči, da so zagotovljeni pogoji za duševno zdravje osebe.
Lamovec (1998, str. 13) razlaga izvir in nastanek duševnih stisk: »Temeljne izvire, ki lahko pripeljejo do motenj, vidimo v interakciji obremenilnih dejavnikov okolja s specifičnimi odzivanji osebe, tako na ravni spoprijemanja s stresom kot v njeni fiziološki odzivnosti. Tretji sklop izvirov se nanaša na preteklo dogajanje v okolju, ki je pripeljalo do obremenilne situacije in ustvarilo neustrezen način odzivanja na medosebne konflikte«.
Mikuš Kos (2019) duševna in psihosocialna stanja razvrsti na premici: odsotnost stisk, prisotnost stisk različne intenzitete, majhne in večje težave, psihosocialne motnje, ki so reakcija na neugodne okoliščine, duševne motnje in duševne bolezni. Izraz »psihosocialne« uporablja pri opisu stiske posameznika, ki je predvsem posledica interakcije posameznika z neugodnim socialnim okoljem. Avtorica tudi pri stiskah, ki jih določa večja biološka pogojenost, prepoznava, da se stiske posameznika poglabljajo zaradi neugodnega odziva okolice in zagovarja, da je tudi pri razumevanju teh potrebno pogledati družbeni kontekst. Avtorica piše, da je v terminologiji in kategorizaciji duševnih stanj veliko nejasnosti in nestanovitnosti. Na terminologijo in kategorije avtorica ponuja kritičen pogled in zagovarja mnenje, da je »oznaka«
oz. »etiketa«, ki jo pripišemo posameznikovemu duševnemu stanju v veliki meri plod družbenega konteksta. O tem zapiše: »težava je v tem, da na premici, na kateri razvrstimo osebe glede na neko temperamentno, osebnostno, kognitivno, nevropsihološko ali katerokoli drugo lastnost, sami določamo mejo, mesto, od katerega dalje bomo ovrednotili nek način mišljenja, socialne odnose, vedenje kot »motnjo«, »deviantnost«, »bolezenski simptom«. Zato se tudi pojavljajo nove bolezni in izginjajo bolezni iz medicinskih klasifikacij duševnih motenj. To se
3
dogaja predvsem zaradi spreminjajočega družbenega konteksta, ki generira ego – ideal in prav tako lik človeka z motnjo, in mnogo manj zaradi znanstvenih odkritij« (str. 276).
Tudi mnogi drugi avtorji in strokovnjaki na področju duševnega zdravja razlagajo, da je za duševno zdravje ali odsotnost le-tega potrebno razumeti interakcijo posameznika z okoljem.
Verhaeghe (2016) duševne motnje razlaga kot družben pojav. Ponuja razumevanje, da je družba tista, ki ustvarja določene norme, zahteve in pritiske na posameznika. Vsaka družba tako po svoje določa, kaj je normalno in kaj je nenormalno ter kdo je duševno »zdrav« in kdo
»nezdrav«. Duševno motnjo prepoznava kot konstrukt, ki je oblikovan znotraj družbenega konteksta.
Avtorji jasno in strokovno podkrepljeno utemeljujejo, da je duševno zdravje in odsotnost le- tega interakcijsko in kontekstualno pogojeno. Sama sem se zato v svoji magistrski nalogi odločila za uporabo termina psihosocialna stiska. Psihosocialna stiska je poimenovanje, ki že samo po sebi predpostavlja, da gre za pojav, ki je sistemske narave in teži h kontekstualnemu in interakcijskemu razumevanju.
V tem poglavju razlagam in umeščam uporabo termina psihosocialna stiska. Strokovna in občutljiva raba izrazov in poimenovanj se mi zdi pomembna, saj imajo besede moč, da razlagajo in oblikujejo našo resničnost. »Jezik je mesto, kjer je treba začeti. Besede so lahko močna semena. Zdravstvene oblasti nam ponujajo veliko vrst besed, s katerimi naj bi govorili o sebi in težavah, ki jih imamo … Tuj jezik se nahaja v naših glavah in na naših ustnicah.
Besede, kot sta »motnje« in »bolezen«, nam ponujajo en niz metafor za razumevanje tega, kako s svojimi hitro spreminjajočimi se mislimi in dušami doživljamo svoja življenja, vendar pa je to razumevanje zelo omejeno. Metafore so zelo močne. Mislimo skozi jezik, tako da nenehno filtriramo vse naše zaznave s pomočjo razpoložljivih struktur, ki so v besedah in metaforah v naših možganih - in metafore na mnoge načine ustvarjajo našo realnost« (Dekleva, 2015, str.
7).
1.2. MEDICINSKI POGLED NA PSIHOSOCIALNO STISKO – KRITIČNI POGLED Uporaba izrazov, kot so: duševna motnja, duševna bolezen in psihične motnje predpostavljajo, da je nekaj narobe s posameznikom, kar pogosto teži k izključno individualnemu razumevanju pojava. Gre za medicinsko paradigmo, znotraj katere se v posameznikovi psihosocialni stiski prepoznava biološko pogojeno bolezen, ki jo je potrebno ozdraviti, posameznika pa se prepoznava kot bolnika, ki ga je potrebno pozdraviti.
Verhaeghe (2016) piše o uporabi medicinskega modela pri razumevanju duševnih stisk in vedenja, ki predstavlja odklon od družbenih norm. Tak model predpostavlja, da je z osebo, ki ima izkušnjo duševne stiske, nekaj narobe, torej se prepoznava vzroke za stisko izključno v osebi sami. Na temelju te predpostavke je obravnava usmerjena v spreminjanje posameznika s terapijo in zdravljenje z zdravili. Spregleduje družbene komponente in kontekstualne vplive na počutje, doživljanje in stisko osebe. Avtor prepoznava, da je medicinski model v današnji družbi dominantna paradigma pri razumevanju in obravnavi duševnih stisk.
Avtor svojo razumevanje podkrepi s kritiko, ki jo je junija 2011 kot uradni odziv na napovedano novo izdajo DSM (diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj)
4
posredovalo Britansko društvo psihologov: »Domnevne diagnoze, predstavljene v DSM, očitno v veliki meri temeljijo na družbenih normah, s »simptomi«, ki so bolj ali manj subjektivne sodbe z zelo malo fizičnih »znakov« oziroma dokazov o biološki pogojenosti.
Kriteriji niso vrednotno nevtralni, ampak prej odražajo današnja normativna družbena pričakovanja … Prav tako nas skrbi dejstvo, da ti sistemi temeljijo na identifikaciji problemov kot nečesa, kar izhaja iz posameznikov, takšen pristop spregleda odnosni kontekst problemov in, vsaj pri številnih izmed njih, tudi nedvomno družbeno pogojenost« (str. 203).
Verhaeghe (2016) nagovarja, da se je potrebno vprašati, komu takšna obravnava resnično koristi. Komu koristi, da se na stiske ljudi odzivamo z zdravili in izključno individualno obravnavo, ko pa je tako očitno, da so problemi oblikovani na družbenem nivoju. Prepoznava, da je to način, da se družba izogne odgovornosti. Individualistična usmerjenost današnje družbe nalaga vso odgovornost za lastne uspehe in neuspehe ter stiske na pleča posameznikov.
Tudi v šolskem prostoru je prepoznati vdor individualistične miselnosti in polaganje storilnostnega pritiska na mlado generacijo. Vrednost je učencem in učenkam pripisana predvsem na podlagi šolskega uspeha. Zaradi občutka izključno lastne odgovornosti in krivde pa učenke in učenci skrivajo lastno stisko. Pri mladih se pojavlja strah pred razkritjem stiske in stigmo, ki bi jo dobila, če bi se ta razkrila. Žalostno je, da zgodbe pričajo, da imajo mladi prav in da je obravnava pogosto neučinkovita. V obravnavi glasovi mladih, ki se soočajo s stisko, pogosto niso slišani in upoštevani (Razpotnik idr., 2019).
Razpotnik (2011a) problematizira razumevanje in obravnavo skozi prizmo individualne odgovornosti in poudarja pomen podpore, ki je usmerjena kontekstualno in interakcijsko.
Osvetljuje potrebo in odgovornost stroke, da dela v prid človeku in obravnavo, ki jo nudi, reflektira: »Dejstvo je, da različne skupine ljudi terjajo različne pristope in načine obravnave glede na svoje specifične potrebe, naloga strok pa je, da nenehno reflektirajo, ali obravnava, ki sledi določeni usmeritvi, tudi res ustreza potrebam določene skupine ljudi. Nujna je nenehna in stroga refleksija tega, komu oz. čigavim potrebam je obravnava, ki jo določena skupina ljudi prejema, pravzaprav namenjena in kakšne stranske učinke prinaša« (str. 105).
Verhaeghe (2016) ponuja primer, ki osvetljuje, kako je lahko obravnava usmerjena v prilagajanje vedenja okolici in ne v izboljšanje počutja osebe: »Če otrok, ki je dobil etiketo ADHD, mirno sedi v razredu in sledi pouku, je problem rešen. Z drugimi besedami, motnja v resnici ni motila otroka, ampak predvsem starše in učitelje. Če pa je otrok moteč, se mu prepiše Ritalin in zastarele metode vedenjske terapije … Drznem si trditi, da je to logika, ki velja za vse diagnoze po pravilniku DSM: pri vseh gre predvsem za prilagajanje družbenim normam«
(str. 221 – 222).
Tudi Madsen (2014) opozarja na potrebo po samorefleksiji psihologije in sorodnih strok, ki so v službi podpore človekovi duševnosti. Na pedistal smo postavili psihologijo in v vsakodnevnem življenju uporabljamo terapevtske izraze in koncepte. Na vsa področja našega življenja vdira psihologija in potreba, da se izboljšamo ter osebnostno rastemo. Psihologiji smo v naši družbi dali moč, da vsakodnevno oblikuje naša življenja in moč, da določa pravila vedenja in čustvovanja. V tem porastu psihološke znanosti in njene moči nad ljudmi avtor opozarja na potrebo in odgovornosti po samorefleksiji in razvoju stroke. Posebej ga skrbi
5
razumevanje psihosocialnih in duševnih stisk ter vedenja ljudi skozi (pre)ozko optiko, in sicer samo preko raziskovanja in spreminjanja posameznika. Problematizira iskanje individualnih rešitev za probleme, ki so družbeni. Poziva k potrebi po večji etični ozaveščenosti strok in potrebi po samorefleksiji strokovnjakov o posledicah njihovega delovanja. Spodbuja k razumevanju širšega konteksta, znotraj katerega se neko vedenje in stiska pojavlja.
Galimberti (2015) se sprašuje o vlogi medikalizacije in terapevtizacije v vsakdanjem življenju.
Zastavlja se mu vprašanje: Ali izgubljamo pravico do lastnih čustev in notranjih napetosti?
Problematizira današnjo družbo, ki zahteva, da se človek čustveno in miselno samorazkriva, psihologija pa določa, če je njegovo vedenje in čustvovanje ustrezno. Kot duševno zdravega pa družba določi posameznika, ki je z okolico usklajen in ni moteč.
Predpostavka, da je s posameznikom nekaj narobe, vodi obravnavo v smeri medikalizacije in terapevtizacije. V skladu z medicinskim modelom taka obravnava spregleduje družbene vplive na oblikovanje posameznikove stiske. V današnji družbi je takšen pristop dominanten pri obravnavi psihosocialnih in duševnih stisk. Omenjeni avtorji opozarjajo na potrebo in odgovornost stroke, da obravnava doprinaša človeku, ki doživlja stisko, za kar pa je potrebno, da stroke reflektirajo lastno delovanje in skupaj z ljudmi oblikujejo podporo, ki jo bodo ljudje prepoznali kot učinkovito.
1.3. TEORETIČNA UMESTITEV SISTEMSKEGA IN DRUŽBENO KONTEKSTUALNEGA POGLEDA NA PSIHOSOCIALNO STISKO
V prejšnjem poglavju sem opisala medicinski model in obravnavo duševnih stisk ter preko spoznanj strokovnjakov nakazala, da prepoznavajo možnost, potrebo in odgovornost stroke po bolj učinkoviti obravnavi. Ugotovitve stroke kažejo na potrebo po razumevanju in obravnavi, ki preseže izključno individualno razumevanje in obravnavo psihosocialnih stisk. Strokovnjaki nagovarjajo k potrebi po sistemskem razumevanju vedenja in psihosocialnih stisk posameznika in na temelju tega razumevanja k obravnavi, ki je usmerjena kontekstualno in interakcijsko.
1.3.1. SISTEMSKO EKOLOŠKI MODEL
Uporaba sistemsko ekološkega modela nam ponuja vpogled v celostni sistem posameznika, vpetega v svoje ožje in širše družbeno okolje. Ta model razlaga, da je življenje posameznika pod vplivom in v interakciji z različnimi ravnmi družbenega okolja, od bližnjih odnosov in neposrednih socialnih okolij, pa do širšega dogajanja v družbi in kulturnih vrednot. V središču sistema je posameznik s svojimi značilnostmi. Bronfenbrenner (2005), utemeljitelj sistemsko ekološke teorije, je človekovo okolje razdelil na pet različnih sistemov: mikrosistem, mezosistem, ekosistem, makrosistem in kronosistem:
• Mikrosistem predstavlja človekovo neposredno socialno okolje, s katerim se ta srečuje vsakodnevno. Tipični primeri so: družina, šola ali služba in sodelavci, soseska in cerkev. Odnosi posameznika z osebami v mikrosistemu so ključni za dobro počutje posameznika.
• Mezosistem predstavlja vzajemne odnose med mikrosistemi, to je npr. odnos med šolo in družino.
6
• Ekosistem prestavlja sisteme, ki niso neposredno v interakciji z osebo, pa vendar nanj vplivajo. To je npr. preobremenjenost staršev zaradi slabe situacije v službi, neučinkovita bivanjska politika za mlade in podobno.
• Najširši sistem je makrosistem. Ta predstavlja ideologijo, vrednote, norme in vedenjske vzorce v kulturi, kateri posameznik pripada. Ta sistem močno vpliva na ostale ožje družbene sisteme, v katere je posameznik vključen. Na primer današnja kapitalistično usmerjena družba vpliva na preobremenjenost ljudi s službo, storilnostno naravnano šolsko skupnost, tekmovalnost v odnosih in podobno.
• Kronosistem predstavlja dimenzijo časa in kako se posameznikov življenjski prostor spreminja skozi čas. Gre za spremembe posameznikovega položaja v socialnem okolju ali pa spremembe okolja. Primer je prehod mladega človeka iz študija v zaposlitev.
Na temelju sistemsko ekološkega modela je potrebno pogledati različne ravni posameznikovega okolja in interakcijo posameznika s svojim okoljem. Pomembna je tudi subjektivna interpretacija posameznika v odnosu do svojega okolja oziroma življenjskega polja. Sistemska teorija definira posameznika kot zmožnega, da razume in aktivno vpliva na svoje okolje. Prav tako pa izkušnje v posameznikovem okolju vplivajo na osebnost in življenje posameznika. Psihosocialne stiske se pogosto pojavijo, ko širše družbeno okolje ne odgovarja na potrebe posameznika. Posameznikova stiska potemtakem predstavlja simptom nezdravega okolja.
»Osnova celostnega pojmovanja duševnega zdravja in duševnih motenj je sistemski ali eko – socialno razlagalni model. To je krovni model za druge parcialne razlagalne modele duševnih motenj. Osnovna trditev je, da je duševno zdravje ali ne-zdravje odvisno od vseh preteklih in sedanjih življenjskih podsistemov … Posamezni življenjski podsistemi imajo v različnih obdobjih različno vplivno moč: družina največjo v zgodnjem otroštvu, vrstniška skupina največjo v času odraščanja … Vsak od življenjskih podsistemov lahko vsebuje ogrožajoče in zaščitne dejavnike za duševno zdravje. Podsistemi so med seboj interaktivno ujeti v vesolje družbenih kontekstov« (Mikuš Kos, 2019, str. 279).
Mnogi raziskovalci zagovarjajo mnenje, da se je pri razumevanju psihosocialnih stisk potrebno vprašati o družbenem okolju posameznika in pogledati kontekst, znotraj katerega se psihosocialne stiske pojavljajo in ustvarjajo. Posameznik s svojo stisko zrcali nefunkcionalno socialno okolje. Stiska pogosto predstavlja odgovor na okolje, ki človekovih potreb ne uspe ustrezno zadovoljiti (Bauer, 2008; Bronfenbrenner, 2005; Mikuš Kos, 2019; Razpotnik idr., 2019; Verhaeghe, 2016).
1.3.2. USMERJENOST V ŽIVLJENJSKI SVET
Grunwald in Thiersch (2008) utemeljujeta koncept usmerjenosti v življenjski svet, ki je eden temeljnih konceptov socialno pedagoške stroke. Poudarjata pomen podpore posamezniku in skupnosti v njihovem vsakdanjem življenju in izhajanju iz konkretnih potreb in vsakodnevnih izzivov in stisk. Avtorja pišeta, da je koncept usmerjenosti v življenjski svet posebej pomemben sedaj, v luči novih družbenih sprememb. Danes smo priča pojavu novih negotovosti in tveganj v družbi in življenjskem svetu ljudi, naraščanju socialnih neenakosti, silovitemu razširjanju
7
novih znanj in informacij ter novemu opredeljevanju vlog, odnosov in lastnega mesta v družbi.
Avtorja pravita: »Aktivno oblikovanje lastne arhitekture življenja postaja vse bolj zakomplicirano« (str. 8).
Avtorja pišeta, da je v današnji družbi, polno danih negotovosti, vse bolj zapleteno oblikovati lastno življenje. Potrebno je razumeti lasten življenjski svet, in sicer ožji in širši družben kontekst, v katerega je posameznik vključen in aktivno oblikovati svoje življenje v odnosu do tega.
Koncept usmerjenost v življenjski svet avtorja teoretsko utemeljujeta preko štirih znanstvenih konceptov:
1. Hermanevtično – pragmatična pedagogika
Hermanevtično pragmatična pedagogika poudarja pomen lastne interpretacije življenjskega sveta, ki ga poda posameznik zase. Ta interpretacija se rekonstruira skozi razumevanje življenjskega položaja osebe v luči zgodovinskih, kulturnih in socialnih dimenzij.
2. Fenomenološka – interakcionistična paradigma
»Vsakdanji svet strukturirajo doživljeni čas, doživljeni prostor in doživljene socialne povezave« (str. 10).
Fenomenološka – interakcionistična paradigma temelji na razumevanju, da življenja ljudi zaznamujejo vplivi časa in socialnega okolja in kako si posameznik to okolje interpretira ter ga doživlja.
3. Kritična teorija vsakdana
Kritična teorija vsakdana vsakdan opisuje kot ambivalenco. Na eni strani vsakdan ponuja nek okvir bivanja, rutino in varnost kar predstavlja razbremenitev. Na drugi strani pa vsakdan poraja ozkost, ki ovira človekovo bivanje. Vsakdan zaznamujejo stiske in težke razmere.
Težnja kritične teorije je v razumevanju človekovega vsakdana in iskanju še neodkritih možnosti, ki lahko prisostvujejo k bolj uspešnemu vsakdanu.
4. Analiza družbenih struktur
»Koncept v življenjski svet usmerjene socialne pedagogike se nanaša na analizo družbenih struktur. Doživeto stvarnost vedno določajo družbene strukture in sredstva. Koncept usmerjenosti v življenjski svet, v smislu rekonstrukcije teh konkretnih možnosti in omejitev vzorcev, ki določajo življenjski svet, črpa iz analize družbenega razvoja, torej iz analize starih in novih neenakosti ter predvsem iz analize novih oblik anomije in negotovosti v znamenju refleksivne moderne. Koncept usmerjenosti v življenjski svet se opira na prikaz družbeno – socialnih sredstev življenjskega sveta, torej materialnih in ideoloških sredstev ali kapitala (Bourdieu) in prav tako na preučevanje družbene in socialne določenosti življenjskih vzorcev«
(str. 11).
Koncept analize družbenih struktur temelji na razumevanju, da družbeno dogajanje, strukture in sredstva določajo ter oblikujejo življenja ljudi. V razumevanju družbenega dogajanja se nahaja razumevanje raznolikih življenjskih položajev in izkušenj ljudi.
8
Avtorja skozi teoretsko umestitev koncepta usmerjenosti v življenjski svet ponujata razumevanje, da moramo socialne pedagoginje in pedagogi pri razumevanju različnih življenjskih položajev ljudi ohranjati širše sistemsko razumevanje in razumevanje vpliva družbenih in socialnih dejavnikov na življenje posameznika. Podajata tudi kritiko ekspertni kulturi, ki pogosto temelji na ožjem razumevanju življenjskega položaja ljudi. Ekspertno kulturo pogosto določajo klinično – individualizirani koncepti, spregleduje pa se celostno razumevanje in delovanje.
Na temelju sistemsko – ekološkega modela in koncepta usmerjenosti življenjskega sveta je razvidno, kako pomembno je sistemsko in družbeno kontekstualno razumevanje življenjskih položajev in izkušenj ljudi.
9
2. DRUŽBA NEGOTOVOSTI
V prejšnjem poglavju sem preko opisa sistemsko – ekološke teorije in socialno pedagoškega koncepta usmerjenosti v življenjski svet naredila razvidno potrebo po sistemskem in družbeno kontekstualnem razumevanju pojavov v življenju ljudi. Z namenom razumevanja psihosocialne stiske bom v nadaljevanju pogledala značilnosti današnje družbe in kako te vplivajo na duševno zdravje ljudi. Znotraj družbenega konteksta bom pozornost namenila različnim dejavnikom in značilnostim današnje družbe: porast neoliberalistične ideologije, porast negotovosti in tekočnosti (Bauman) v mnogih vidikih človekovega življenja in pojav novega koronavirusa, ki predstavlja višek negotovosti v današnji družbi. Posvetila se bom tudi različnim ravnem človekovega družbenega okolja, skupnosti in odnosom, ter pogledala, kako značilnosti današnje družbe ter različne ravni družbenega okolja vplivajo na posameznika in njegovo identiteto.
2.1. DOBA NEOLIBERALIZMA
Mnogi avtorji prepoznavajo neoliberalizem, individualizem in kapitalizem kot pomemben del današnje družbe.
Neoliberalizem je politični, ekonomski in družbeni sistem, po katerem je posameznikova svoboda najvišja vrednota. V skladu s tem diskurzom se oblikujejo vrednote in javne politike v družbi. Tako smo na ravni javnih politik in gospodarstva priča deregulaciji, liberalizaciji in privatizaciji trga. Kar pomeni, da država ne regulira gospodarstva in s tem tudi ne odgovarja na povečevanje neenakosti med ljudmi in izkoriščanje naravnih in človeških virov. Na ravni vrednot pa lahko prepoznamo močan diskurz individualne svobode in izbire, v skladu s tem pa tudi individualne odgovornosti za uspehe, neuspehe in stiske posameznika. Neoliberalna ideologija zagovarja prosti trg in kapitalistično usmerjenost ter tudi individualno svobodo in izključno individualno odgovornost posameznika (Omladič, 2011).
Neoliberalna, kapitalistična in izključno individualistična usmerjenost spregleduje družbeno in sistemsko ozadje težav in pojavov, s katerimi se srečujemo ljudje. Spregleduje strukturne in družbene neenakosti in ovire. Ideja, da je vse odvisno le od posameznika in da imamo vsi enake možnosti, spregleduje neenaka izhodišča, ki jih imamo posamezniki za delovanje in življenje v družbi.
Mnogi avtorji so kritični do spregledovanja neenakih izhodišč in individualizacije družbenih problemov. Skrbi jih neoliberalistična usmerjenost današnje družbe, katera v veliki meri temelji na idejah individualizma in kapitalizma ter posamezniku pripisuje vrednost le na temelju njegovih individualnih dosežkov in finančnega statusa v družbi. Poleg tega se krči tudi socialna država, saj na temelju individualizma v družbi prevladuje ideja, da je vsak izključno sam odgovoren za lastno življenje. V javnem prostoru vlada diskurz tekmovalnosti, svobode in individualne odgovornosti posameznika za lastne uspehe in stiske. Avtorji reflektirajo te družbene pojave in v njih vidijo nove oblike tveganj za družbo in posameznika (Bauman, 2002;
Beck, 2001; Galimberti, 2015; Razpotnik idr., 2019; Verhaeghe, 2016).
Salecl (2007) raziskuje današnjo potrošniško družbo, osnovano na kapitalu, in kako ta vpliva na počutje posameznika. Potrošniška kultura temelji na tem, da imamo ljudje občutek, da nam
10
nekaj manjka, da nismo dovolj. Ta notranji občutek nezadovoljstva in manjvrednosti je gonilo kapitalističnega trga in potrošniške družbe. V današnjem času, ko nas na vsakem koraku spremljajo reklame, oglasi, korporacije in potrošniška miselnost, občutek manjvrednosti in tesnobnosti raste in nas spremlja. Življenje v potrošniški družbi prinaša nove negotovosti za duševno zdravje posameznika.
V potrošniški družbi se ves čas poudarja možnost izbire, možnost, da vsak posameznik po svoje oblikuje svojo identiteto in življenje. Ta svoboda pa se pogosto preobrača v negotovost in nemir ter občutek lastne krivde, ko človek nima možnosti izbrati. Svoboda tako postaja tesnobna in obvezujoča. Posameznik nima le možnosti izbire, ampak ta postaja obveza. Današnja svoboda je pogosto iluzorna. V skladu s skrajno individualistično naravnanostjo v današnji družbi, družbena kritika in svoboda pri opozarjanju ter spreminjanju družbenih ovir in neenakosti pravzaprav pojenja. Svobodni smo predvsem kot svobodni »potrošniki« pri hranjenju potrošniške družbe (Salecl, 2010).
Verhaeghe (2016) je prav tako kritičen do neoliberalistične usmerjenosti in prepoznava, da smo dosegli ravno nasprotno od osvoboditve posameznika. O tem zapiše:
»Neoliberalizem ni osvobajajoč režim, ki bi odpravljal vmešavanje od zunaj in dajal ljudem osebno avtonomijo. Dejstvo, da je neoliberalno gospodarstvo odrinilo politiko na stranski tir, ni prineslo deregulacije in večje svobode izbire. Ravno nasprotno, na vseh področjih se množijo pogodbe, pravila in predpisi – in to je neizogibna posledica načina delovanja neoliberalne družbe. Ko nimamo več prepoznavne simbolne avtoritete in smo namesto skupnostnega etosa dobili razumevanje človeka kot tekmujočega posameznika, je posledica lahko le preživetje najmočnejših« (str. 260).
»Na tekmo domnevno najsposobnejših, na selekcijo in na neoliberalizem naravnani koncepti so v zadnjem času spet en vogue. Kot je dokazano – naravnano na celotno družbo -, niso geni tisti, ki so osnova za razliko med ljudmi različnih družbenih slojev. Do izobraževanja, dela in do človeka vrednega življenja v takšnih modelih in prispejo »genetsko« boljši, temveč tisti, ki se na osnovi svojega porekla, s srečo ali pa z zadostno mero neskrupuloznosti, v boju za obstanek znajo uveljaviti na račun drugih. Nekatere države, ki udejanjajo neoliberalne modele, se zdijo na prvi pogled uspešne, vendar samo zato, ker se družbeni, gospodarski in človeški stroški, ki so povezani s takšnim »uspehom«, ne pojavljajo v gospodarskih bilancah, prav tako tudi ne v javni zaznavi. Zaradi pri natančnejši raziskavi le na majhne elite omejenih »uspehov«, so družbeni modeli, v katerih so strukture za sodelovanje nerazvite ali pa manjkajo, pri nas – in v drugih deželah – predstavljeni kot posnemanja vredni in so tudi jih posnemali, kar je seveda groteskno. Rezultat je trenutno po vsem svetu destruktivni proces, ki uničuje naravne, gospodarske in človeške resurse« (Bauer, 2008, str. 156-157).
Bauer (2008) zagovarja idejo, da je človek oblikovan za družbene modele, v katerih prevladuje sodelovanje in ne boj ter selekcija. Ponuja kritičen pogled na sociobiološko oz. darwinistično predstavo o človeku, po kateri naj bi bil posameznik sebičen in usmerjen samo v lastno korist ter v boj za izključno lastno preživetje. Namesto take prestave ponuja razumevanje, da je medčloveško priznanje, naklonjenost in sodelovanje tisto, kar človeka resnično motivira in
11
zadovolji. Človeško sodelovanje, in ne boj, prepoznava tudi kot temelj družbe, ki bi v največji meri zadovoljila potrebe človeka.
»Dandanes imamo možnost, da se osvobodimo travme darvinizma in sociobiologije.
Alternativa se imenuje sodelovanje. Rezultat uspešnega sodelovanja bi se imenoval človeškost« (str. 173).
2.2. TEKOČA MODERNA
Sociolog Bauman (2002) današnjo dobo poimenuje tekoča moderna. Za našo dobo, tako kot za tekočine, je značilna mobilnost, lahkost, neustavljivost, spremenljivost in nestalnost. Avtor prepoznava, da ljudje v današnji družbi ostajamo brez stabilnosti, jasnosti in trdnosti v življenju. Opaža tudi, da ljudje znotraj skupnosti izgubljamo stabilne in podporne vezi.
Avtorica Elif Shakak (2017) pravi, da je bilo še nedolgo nazaj prisotno prepričanje, da se svet deli na stabilen in varen zahod ter tekoči in negotovi vzhod. Tekoči vzhod je bil videti oddaljen, ne le v prostoru, temveč tudi v ideji, delovanju in življenju ljudi. Sedaj pa ta ideja dveh svetov propada in se tudi zahodni svet utekočinja. V družbi se pojavljajo nove negotovosti, ki pestijo nekdaj varne dežele.
Nekdanjo gotovost sta zamenjali negotovost in tveganje. Trdna moderna se je pretalila v tekočo moderno. Trdnost, ki je človeku v preteklosti nudila občutek varnosti in zaupanja ter s katero je bil svet stabilen in predvidljiv, se je utekočinila. Zrahljala so se družbena razmerja in odnosi, osvobodili smo se družinskih dolžnosti in spon, obenem pa izgubili njihovo podporo (Bauman, 2002).
Sociolog Giddens (2019) piše o osvoboditvi krvnih vezi in dolžnosti ter v tem prepoznava možnosti za bolj čiste odnose. Avtor piše o spremembi intimnosti v današnji dobi. Omenja možnosti odnosa, ki si ga resnično izbereš in je doprinos vsem vključenim, za razliko od mnogih preteklih odnosov, ki temeljijo na dolžnostih in zaprisegah ter še trajajo, ko želja po odnosu že mine. V današnji tekočnosti in nestalnosti prepoznava proces osvoboditve ter zlom družbenih vezi trde moderne. Priča smo odčaranju mnogih vrednot in norm, ki so ohranjale trdnost in ideale preteklim generacijam.
Na drugi strani pa ideja osebne svobode, izbire in individualne odgovornosti v človeku vzbuja občutke negotovosti. Izguba tradicionalnih vezi in podpore v skupnosti predstavlja nove oblike tveganja za posameznika (Bauman, 2002).
»Prva telesa, ki so se stalila, in prve svetosti, ki so se profanirale, so bile tradicionalne lojalnosti, običajne pravice in dolžnosti, ki so zavezovale od nog do glave, ovirale gibanje in onemogočale podjetnost« (Bauman, 2002, str. 8).
»Današnji položaj se je razvil iz radikalnega taljenja okovov in spon, za katere so upravičeno in neupravičeno sumili, da omejujejo posameznikovo svobodo izbire in delovanja« (Bauman, 2002, str. 10).
Bauman poudarja neoliberalistično naravnanost v gospodarstvu: deregulacijo, sproščanje finančnega trga in davčnega razbremenjevanja kot začetek pojavljanja ter pomemben dejavnik
12
negotovosti in tveganja v današnji družbi. Ponuja kritičen pogled na današnjo družbo, ki je osnovana na kapitalu in ideji neomejene ekonomske rasti.
Galimberti (2015) prav tako prevprašuje temelj današnje kapitalistične družbe in idejo neskončne ekonomske rasti, ki je močno prisotna v naši družbi. Skrbi ga, na račun koga in za kakšno ceno se odvijata ekonomska rast in razvoj. Beck (2009) piše o proizvodnji tveganj v današnji družbi. Tehnično ekonomski napredek prinaša nova tveganja in ogroženost življenj ljudi, rastlin in živali. Bauman (2008) piše o potrebi, da ekonomski razvoj spoštuje etična načela človeškega sodelovanja in družbene pravičnosti kot temeljno vrednoto. Skrbi ga pomanjkljiva podpora države blaginje in skupnosti, negotovost delovnega mesta ter razkroj človeka na račun kapitala.
Bauman (2008) v današnji družbi prepoznava negotovost, nova tveganja in tekočnost na vseh področjih človekovega bivanja: »Pristali smo v popolnoma tuji deželi …, v neznani, neraziskani deželi, za katero ni na voljo zemljevidov. Nismo še bili tu, nismo še slišali zanjo«
(str. 72).
V vsej negotovosti avtor vidi tveganje za posameznika in njegovo duševno zdravje ter se sprašuje o prihodnosti človeške družbe. Prepoznava, da skupnosti in medčloveški odnosi ne ponujajo več toliko zanesljivosti, razpad odnosov in vezi pa je pričakovan. Skrbi ga tudi kapitalistična usmerjenost današnje družbe, ki posamezniku pripisuje vrednost na temelju njegovega finančnega statusa in uspeha v družbi. Obenem pa zaposlitev postaja vedno bolj negotova, s tem pa posamezniki izgubljamo finančno varnost. Poleg tega se krči tudi socialna država in na temelju individualizma v družbi prevladuje ideja, da je vsak sam odgovoren za lastne uspehe in neuspehe. V porastu negotovosti ter izgubi podpornih vezi v skupnosti in odnosih avtor prepoznava porast novih negotovosti v skupnosti, odnosih in identiteti posameznika (Bauman, 2008).
2.2.1. SKUPNOST V ČASU NEGOTOVOSTI
Družba, v kateri živimo, vpliva na mnoge aspekte našega življenja. Vrednote neoliberalizma, individualizma in kapitalizma ter pojav novih negotovosti vplivajo na družinsko življenje, šolsko klimo in širšo skupnost.
Današnje skupnosti postajajo negotove ter izgubljajo trdnost in stabilnost, ki so jo nudile skupnosti v preteklosti. Priča smo osvobajanju iluzij o tem, da je ena skupnost prava in resnična. Ljudje preiskujemo resničnost in si izbiramo več svobode pri raziskovanju različnih skupnosti. Skupnosti postajajo kratkotrajne, manj zavezujoče in bolj svobodne ter pretočne.
Naraščajo virtualne in spletne skupnosti, ki posameznikom nudijo delno in kratkotrajno pripadnost. S tem pa posamezniki tudi izgubljamo varnost, podporo, zaupanje ter smo bolj izpostavljeni negotovosti in tveganju. S tem, ko smo se osvobodili trdnih skupnosti in zavezujočih človeških vezi, smo pravzaprav še bolj postali zavezani svetu kapitala. Prehajanje med skupnostmi pogosto nekaj stane. Za to, da si del skupnosti, je potrebno razviti nek stil, interes oziroma plačilo za vključitev v skupnost, za kar pa je potreben kapital (Bauman, 2008).
Jasno pa je, da to, kakšne možnosti ima posameznik za preizkušanje različnih skupnosti, v veliki meri izhaja iz tega, kakšno moč kapitala ima njegova primarna skupnost, družina, oz.
kako je družina podprta v širši družbi in kontekstu.
13 SPREMEMBE DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA
Švab (2001) piše o spremembi družine in družinskega načina življenja v prehodu iz moderne v postmoderno družbo. Značilno je podaljševanje mladosti in pojav LAT - faze odraščanja (Living Apart Together – življenje staršev in otrok skupaj ter hkrati narazen). Odločitev za starševstvo se pomika v kasnejša leta. Spremembe lahko umeščamo v širši družbeni kontekst in dogajanje: podaljševanje šolanja, negotovost delovnega mesta ter s tem poznejša finančna neodvisnost mladega človeka. Narašča individualizacija in diferenciacija družinskih oblik ter družinskih življenjskih stilov. Naraščajo razvezane družine, enostarševske in istospolne družine, presega se ideologija tradicionalne nuklearne družine. Pomemben premik je tudi množično zaposlovanje žensk in višanje stopnje izobrazbe žensk. V skladu s tem pa se pojavlja potreba po preseganju stare delitve dela v družini med spoloma. Potrebna je reorganizacija družinskih vlog ter večja vključenost partnerja v vzgojo otrok in gospodinjska dela. Če moški ne razširi svoje tradicionalne vloge oskrbovalca družine tudi na skrbnega očeta in enakovrednega člana v gospodinjstvu, potem ženska prevzame trojno obremenitev: vzgojo otrok, gospodinjstvo in delo.
Poleg enakovredne možnosti za vključenost obeh staršev v poklic in družinsko življenje je pomembna tudi podpora družine preko političnih in družbenih struktur. Socialno, javno in politično vedno vpliva tudi na zasebno sfero in jo oblikuje.
Razpotnik (2011b) piše o konceptu deljene odgovornosti in odnosnosti, ki temelji na ideji, da v družbi vlada skrb za sočloveka in podpora drug drugemu. Ideja govori o tem, da ima človek podporo v zasebni in javni sferi, tako da je odgovornost za človeka deljena med družino in javnimi institucijami. Zgodbe staršev pričajo o občutkih nemoči, preobremenjenosti in potrebi po razbremenitvi starševske odgovornosti. Starši izražajo željo po sodelovanju ter delitvi starševskih in vsakodnevnih bremen. Potrebno je ustvarjati prostore, ki to spodbujajo in omogočajo. Prostore, ki premoščajo izhodiščne neenakosti in različnosti ter učijo, kako sobivati drug z drugim in vzpostaviti skrben odnos. Tako bi lahko delovali onkraj koncepta izključno individualne odgovornosti staršev ter starše in otroke dodatno opolnomočili preko sodelovanja javne in zasebne sfere pri vzgoji otroka.
STORILNOSTNO NARAVNANA ŠOLSKA SKUPNOST
Šola je institucija, v katero je vključen vsak otrok in ima s tem ogromen potencial, da spodbuja procese podpore in vzgoje. Šola kot vzgojna in izobraževalna ustanova ima v naši družbi vlogo, da izobražuje in tudi vzgaja. Kaže pa, da je današnja šolska kultura močno obarvana z vrednotami individualizma in kapitalizma. Šolski kurikulum je oblikovan na temelju storilnostne naravnanosti in tekmovalnosti, vrednost učenk in učencev pa je pripisana na podlagi njihovega uspeha in ocen. Vzgojni vidik v današnji družbi pogosto peša, saj je ideja uspeha in ocen bolj privlačna v storilnostno in tekmovalno naravnani družbi. Šola je prostor, ki ima možnost spodbujati mlade, še posebej tiste učenke in učence, ki prihajajo iz manj spodbudnih okolij in družin, ki se soočajo z izzivi (Razpotnik idr., 2019).
Mikuš Kos (2018) prav tako opaža vdor neoliberalistične in individualistične naravnanosti v družbo. Na temelju tega prepoznava spremembo vrednot in norm v smeri zatona prosocialnega vedenja, ki postaja izjema. V šolskem prostoru prepoznava zaton ideje o skupnostnem dobrem
14
ter namesto tega poudarjanje in razvijanje individualne uspešnosti. Avtorica piše: »Ko v pedagoški literaturi priporočajo, da naj bi šola v svoj kurikulum vključile tudi razvijanje čustvene in socialne inteligentnosti, je v skladu s filozofijo in vrednotami našega časa predvsem poudarjena korist za individualno socialno in delovno uspešnost« (str. 371). Tudi tiste šolske vsebine, ki izgledajo socialno in skupnostno naravnane, so pogosto utemeljene preko individualističnih vrednot.
Študija, ki so jo opravili raziskovalci na Pedagoški fakulteti o psihosocialnih in duševnih stiskah mladih, osvetljuje različne izkušnje, ki so jih doživeli mladi v šolski skupnosti. Izkušnje so bile dobre in slabe, nekoliko pogosteje slabe. Pri soočanju s psihosocialnimi stiskami so učencem pogosto v podporo učiteljice in učitelji ter šolska svetovalna služba. Raziskovalci so prepoznali, da je oblikovanje kakovostnega odnosa z mladim človekom v stiski bistven del učinkovite podpore. Pomembno je oblikovanje odnosa, ki temelji na spoštovanju, videnosti posameznika z unikatnimi značilnostmi, zaupanju, empatiji, angažiranosti pedagoginje ali pedagoga za mladega človeka, strpnosti, praktični pomoči ter sprejemanju. V študiji so se pokazale tudi mnoge negativne izkušnje mladih v šolski skupnosti. Izrazili so, da njihove stiske in težave niso bile resno slišane in upoštevane, da so pedagoški delavci dali prednosti ocenam ter da se niso dovolj resno odzvali in angažirali za njihove stiske (Dekleva in Tadić, 2019).
Raziskovalci na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (Razpotnik idr., 2019) na temelju zgodb mladih, ki imajo izkušnjo psihosocialne stiske, ugotavljajo, da je današnja šolska skupnost pod močnim vplivom kapitalističnih vrednot in individualistične ideologije. Pozivajo h kontekstualnemu razumevanju stisk mladih in k spremembi v bolj odnosno in podporno naravnanost v šolski skupnosti.
2.2.2. NEGOTOVI ODNOSI
V današnji družbi odnosi postajajo manj stabilni, konsistentni in kontinuirani. V odnose vdirajo vrednote potrošniške miselnosti in s tem razumevanje odnosa kot končnega in zamenljivega izdelka, ki nudi takojšnjo zadovoljitev, namesto prepoznavanje odnosa kot proces, ki nastaja.
V potrošniško naravnanem svetu ni prostora za trajne vrednote in vezi. Avtor Bauman (2008) kot tip osebnosti današnjega časa prepoznava »človeka brez vezi«, ki živi življenje brez obveznosti do drugih in skupnosti. Prepoznava porast negotovosti v medčloveških in partnerskih odnosih. Skrbi ga pojenjanje trdnih, stabilnih in dolgotrajnih vezi. Še posebej pri mladi generaciji prepoznava nevarnosti, ki pestijo odnose. Človek, ki odrašča v skladu z vrednotami potrošništva, v času hitrih sprememb in izgube skupnostne podpore utrpi izgubo veščin oblikovanja trajnega odnosa in odgovornosti do sočloveka in skupnosti. Skrajna individualistična naravnanost pa otežuje sobivanje in prilagajanje v medčloveških odnosih.
Verhaeghe (2016) prav tako prepoznava vdor potrošniške miselnosti v medosebne odnose in partnerstvo: »Kombinacija pretiranega tekmovalnega individualizma in zahteve po uživanju za vsako ceno, ki nadomešča nekdanjo etiko samonadzorovanja, je smrtonosna za kakršnokoli trajno razmerje: vse bolj razširjeni partnerski problemi v bistvu razkrivajo, kako osamljeni smo v resnici; osamljenost je nedvoumno najbolj razširjena »motnja« našega časa« (str. 218).
PREOBRAZBA INTIMNOSTI
15
Giddens (2019) na proces osvobajanja trdih vezi ponuja drug vidik, in sicer v tem procesu prepoznava možnost oblikovanja bolj čistih in zadovoljujočih odnosov. Pretekle trde vezi in vseživljenjske zaobljube vidi kot oviro, ki so v preteklosti pogosto vodile v neenakovrednost med partnerjema in podrejenost ženske.
Faucault (2010) piše o seksualnosti v viktorijanskih časih kot o nadzorovanem in reguliranem področju življenja. Cerkev kot najvišja pozicija oblasti si je pridobila moč discipliniranja ljudi in vpogled v njihove intimne odnose. Družbene norme so od ženske v preteklosti pogosto zahtevale čistost. Zunajzakonska spolnost ženske je bila označena kot grešna, ženska, vključena v takšno spolnost, pa kot umazana in nečista. Oblast je nadzorovala žensko spolno dejavnost, zakonsko zvezo in razmerja.
Giddens (2019) preko raziskovanja preteklosti prepoznava opolnomočenje človeka v osvobajanju današnjih odnosov, vezi in spolnosti. »Sotočna ljubezen« poimenuje ljubezen, ki je svobodna, lahkotna in teče, dokler je to želja vseh vpletenih. Čisto razmerje poimenuje odnos, ki traja, dokler je to v doprinos vsem udeleženim in se končajo, ko to ni več vsem v interesu. V osvobajanju odnosov, partnerstva in spolnosti prepoznava demokratizacijo zasebnega življenja.
»Posamezniki morajo biti dejavni pri določanju pogojev za medsebojno povezovanje«, je stavek, ki ga lahko vzamemo za zgled idealnega čistega razmerja. Izraža namreč primarno razliko med tradicionalno in današnjo zakonsko zvezo ter sega do bistva možnosti za demokracijo, ki jo ponuja preobrazba intimnosti. Seveda se ne nanaša le na to, kako moramo začeti razmerje, temveč na refleksivnost, od katere je odvisno, ali se bo nadaljevalo ali bo razpadlo« (Giddens, 2019, str. 191).
Pri oblikovanju čistega razmerja je torej pomembna visoka stopnja refleksivnosti.
Demokratično razmerje se prepoznava kot odnos dveh avtonomnih posameznikov.
»Avtonomija pomeni posameznikovo zmožnost, da sam razmišlja in odloča o sebi … Seveda avtonomije v tem smislu ne bi mogli razviti v času, ko so bile politične pravice in dolžnosti tesno povezane s tradicijo … Zdaj, ko smo te odpravili, je premik k avtonomiji mogoč in hkrati potreben« (Giddens, 2019, str. 186).
Avtorji na temo odnosov v današnji družbi ponujajo različne poglede ter s tem vsak po svoje ponuja usmeritve in delčke mozaika. Osvoboditev vezi prinaša lahkotnost ljubezni in partnerstva, obenem pa tudi večjo tveganost in nesigurnost za obstanek odnosa. Nekateri v tem v primerjavi s preteklostjo vidijo napredek in osvoboditev človeka, spet druge pa s pogledom v prihodnost in prepoznavanjem vdora kapitalističnih vrednot v odnose navdaja skrb za človeka in v tej negotovosti vidijo breme za človeške odnose.
2.2.3. TEKOČA IDETITETA
V tekoči moderni smo priča izgubljanju podpore v skupnosti, odnosih in s tem tudi krhanju identitete. Posameznik v skupnostih in odnosih, ki ne ponujajo trdnosti in stabilnosti nima možnosti oblikovati trdnih identifikacij ter občutka pripadnosti. Identiteta posameznika postaja bolj krhka in začasna. Posameznik je nosilec in zrcalo kulture ter ob pogledu na današnjo
16
družbo, polno negotovosti, prepoznamo porast negotovosti tudi v človeku in posameznikovi identiteti (Bauman, 2008).
»V odsotnosti jasnih Velikih zgodb v današnji hitro spremenljivi družbi (oziroma v »tekoči moderni«, kot jo je poimenoval znani Poljski sociolog Zygmunt Bauman) se lahko pojavi tako imenovana »tekoča identiteta« … identiteta je vedno produkt, konstrukt, ki nastaja v interakciji med nosilcem identitete in širšim okoljem« (Verhaeghe, 2016, str. 41).
Verhaeghe (2016) piše o družbeni posredovanosti identitete. Dogajanje na makro družbeni ravni vpliva na posameznikovo identiteto. V današnji kolektivni identiteti avtor prepoznava nestabilnost in tekočnost. Nenehne spremembe, ki smo jim priča v današnji družbi, v identiteto in življenja posameznikov vnašajo negotovost in nestabilnost.
Grunwald in Thiersch (2008) prepoznavata, da v luči novih negotovosti in družbenih zahtev, oblikovanje lastnega življenja postaja zahtevna in zapletena naloga. O tem zapišeta:
»Za tradicionalni odnos do življenjskega sveta značilni momenti zanesljivosti neposrednega izkustva in lastne pristojnosti postajajo čedalje manj zavezujoči. Realizacija življenja je zdaj problem nekakšnega »izpogajanja« lastne pozicije v danih, nepreglednih in krhkih strukturah«
(str. 8).
Avtorji ponujajo zanimive metafore o identiteti posameznika v današnji družbi:
• Življenje kot popotovanje (Bauman, 2008)
Bauman ponuja metaforo o identiteti današnjega človeka. Človek tekoče moderne je kot potovalec ali turist, ki si ogleduje, spoznava, eksperimentira, preizkuša in se ne ustali. Tak človek je kot prosto lebdeč posameznik, ki ga nič ne veže in zaustavlja. V preteklosti je posameznik spominjal na romarja, saj je imel pred sabo trden cilj in vrednote, ki jih je želel uresničiti.
• Identitete kot kostimi/ogrinjala (Bauman, 2008)
Avtor ponudi metaforično razumevanje identitete kot kostimov. V današnji družbi posamezniki eksperimentirajo z lastno identiteto in preizkušajo različne skupnosti. Skupnosti v tekoči moderni so pogosto kratkotrajne in ne ponujajo močnih občutkov pripadnosti in identifikacij.
Vsaka nova identiteta, ki jo posamezniki preizkusijo, s seboj prinaša tudi potrebo po nakupu vsega, kar sodi zraven, kar je v doprinos potrošniški družbi.
Salecl (2007) piše, da ljudi v današnji potrošniški družbi pogosto spremlja tesnoba. Ves čas nas nagovarjajo o pomenu lastne svobode in izbire, potrebi, da ustvarimo sami sebe, svojo lastno podobo in zaživimo avtentično. Naše življenje se spreminja v trženje s tem, ko na nas pritiskajo korporacije, da postanemo boljši in si ustvarimo svojo resnično podobo, tako da kupimo njihove izdelke, ki nam bodo to omogočili.
17
• Skrpana identiteta (Ule, 2000)
Avtorica piše, da v današnji dobi identiteta ni več trdna, nobena identiteta ni odločilna.
Posameznikova identiteta je kot zbirka raznih manjših spreminjajočih se identitet, ki ne ponuja močnih identifikacij. To pogosto ne zadovolji človekovega občutka varnosti in mladega človeka odpre v iskanje nečesa sigurnega, na kar se lahko zanese. Iz te potrebe se hitro pripeti, da se človek v tej nesigurnosti oprime nekoga, ki obljublja trdnost in moč. Tako smo v tej dobi priča voditeljem skupnosti, ki dominirajo in obljubljajo preprosto in varno prihodnost ter rešitev vseh težav človeštva. Človeka hitro zaslepijo in zmanipulirajo ter po svoje oblikujejo družbena pravila, ki temeljijo na majavih temeljih, tako kot temelji njihova podoba.
Shafak (2017) pravi, da v današnji dobi preži nevarnost za porast totalitarnih voditeljev, ki si bodo s svojimi obljubami o varni prihodnosti prilastili zaupanje ljudi. Smo v obdobju negotovosti in kompleksnosti, kar preplavlja človeka ter ga navdaja z upanjem in željo po varnosti in preprostosti. Nakazuje se nevarnost, da na vplivni položaj pridejo osebe, ki zagotavljajo preprosto rešitev in spodbudijo separacijo med ljudmi. Totalitarni voditelji ljudi navdušijo z idejo o njihovo pomembnosti in vrednosti v primerjavi z ostalimi, ki ne spadajo v njihovo skupino, naj bo to pripadnost naciji, religiji ali kateremu drugemu idejnemu sistemu.
V ljudeh vzbudijo občutek pripadnosti, pomembnosti in varnosti. Česar njihova podoba ne prenese, je spoštovanje različnosti, dialoškosti in kompleksnosti. S svojo podobo, idejo in zgodbo dominirajo ter ne dopuščajo različnosti. Že sedaj smo priča dominantnim idejam v današnji družbi, ki ne dopuščajo različnosti in glasov. Pisateljica pravi, da prepoznava izgubo nians v svetu in nas samih. Na televiziji in v medijih smo priča debatam za in proti, kjer sta prikazani le dve nasprotujoči si mnenji, za katerima stojijo ljudje v svoji sigurnosti, nepripravljeni na kompromis in dialog. Dialoškost in nianse izginjajo iz tega sveta in iz naših življenj. Izgubljamo pravico do kompleksnosti in s tem do lastne zgodbe ter identitete.
Tudi Bauman (2008) piše o nevarnosti (verskega) fundamentalizma, ki je še posebej privlačen sedaj, v časih negotovosti. Totalitarni sistemi in miselnosti predstavljajo zavetje v časih negotovosti ter človeka navdajajo z občutkom smiselnosti. Fundamentalizem je družben pojav in za razumevanje le-tega je potrebno upoštevati družbeno ozadje. V današnjem času to predstavlja predvsem razumevanje negotovosti, neenakosti in razkroja človeškega dostojanstva na račun kapitala v globalnem prostoru. Pripadnost totalitarni miselnosti in skupnosti človeku ponudi občutek stabilnosti in predvidljivosti.
REFLEKSIVNI PROJEKT JAZA
Sociolog Giddens (1991) v današnji dobi, prav tako kot mnogi, že omenjeni avtorji, prepoznava porast nenehnih sprememb, negotovosti in tveganj. V družbi opaža porast novih informacij, tehnologije, družbenih sprememb in izbir. Kot odgovor na takšno družbeno stanje prepoznava nenehno refleksijo na ravni družbe in posameznika. Na ravni posameznika utemeljuje koncept refleksivni projekt jaza.
Švab v spremni besedi Giddensove knjige Preobrazba intimnosti (2019) zapiše:
»Refleksivni projekt jaza, ki ga sestavljajo koherentne, a venomer revidirane biografske zgodbe, se dogaja v kontekstu mnogovrstnih izbir, ki se filtrirajo skozi abstraktne sisteme. Tu
18
igrajo pomembno vlogo življenjski stili: bolj ko tradicija izgublja pomen in bolj ko se vsakdanje življenje rekonstruira v dialektičnih medsebojnih vplivih lokalnega in globalnega, bolj so posamezniki prisiljeni, da se v raznoličnosti opcij pogajajo glede izbire možnosti življenjskih stilov« (str. 208–209).
V današnji družbi je refleksija kontinuirana in vseživljenjska nova nujnost za posameznika, saj se v današnji družbi vsakokratno na novo prevprašujemo, samoustvarjamo in izbiramo. V refleksivni moderni posameznik identiteto ustvarja kot proces skozi življenje in ni več nekaj danega, kot je bila identiteta posameznika v preteklosti. Življenje v današnji družbi negotovosti in nenehnih sprememb od posameznika zahteva vsakokratno refleksijo samega sebe.
Oblikovanje sebe je tako projekt današnjega človeka. Je odgovor na negotove in spreminjajoče družbene razmere. Avtor samorefleksijo prepoznava kot način, da se izognemo porastu anksioznosti in tesnobe v današnji družbi negotovosti. Prav tako pa nam ponuja možnost, da ustvarimo lastno podobo svobodno in po lastni izbiri. Naraščajoča individualizacija omogoča posameznikom nove oblike bivanja in identifikacij (Giddens, 1991).
»Individualizacija (v tem smislu) pomeni, da se biografija ljudi osvobodi iz vnaprej danih fikcij, da postane odprta, odvisna od odločitev in je kot naloga položena v roke vsakega posameznika« (Beck, 2001, str. 197).
Beck (2001) piše o današnjih »samorefleksivnih« biografijah. Današnje biografije so plod izbir, nalog in odločitev posameznika ter niso vnaprej dane, kot so bile biografije v preteklosti.
Nujnost samorefleksije tako postaja nova možnost in nujnost za človeka današnje družbe, da se samoustvari in osvobodi od vnaprej danih biografij. V današnji individualistično usmerjeni družbi je tako vsak posameznik pod prisilo, da samega sebe dojema kot projekt. Povečujejo se pritiski, da se vsak samooblikuje, obenem pa pogosto oblikovanje identitete ostaja produkt družbenih razmer. Individualizirajo se negotovosti in tveganja za oblikovanje lastnega jaza, v skladu s skrajno individualistično usmerjenostjo pa se posameznikom za težke življenjske in identitetne položaje pripisuje krivdo.
»Ko je »identiteta« postala naloga in cilj vseživljenjskega dela, je bilo to – v primerjavi s predmoderno obsojenostjo na stanove – dejanje osvoboditve; osvoboditve od inercije tradicije, od nespremenljive avtoritete, vnaprej določenih rutin in od nevprašljivih resnic« (Bauman, 2008, str. 49).
Bauman (2008) v samooblikovanju identitete na eni strani prepoznava dejanje osvoboditve. Po drugi strani pa opozarja na negotovost »samooblikovanja« in pomen virov in možnosti, ki jih posameznik potrebuje, da sploh lahko oblikuje lastno identiteto. O tem zapiše:
»Na enem koncu nastajajoče globalne hierarhije so tisti, ki v naboru planetarno široke ponudbe bolj ali manj po mili volji sestavljajo in razstavljajo lastne identitete. Na drugem koncu se gnetejo tisti z omejenim dostopom do identitetnih izbir; ki nimajo možnosti odločanja o tem, kaj si želijo; ki jim identitete naložijo in vsilijo drugi. Ne marajo vsiljenih identitet, a jih ne smejo odvreči in ne morejo se jih otresti. Stereotipne, ponižujoče, razčlovečene, stigmatizirane identitete … Večina nas je nelagodno razpeta med obema skrajnostma; ne vemo zanesljivo, kako dolgo bomo še lahko svobodno izbirali, kar si želimo, in zavrnili, česar nočemo, in ne vemo, če bomo lahko zadržali sedanji položaj, vse dokler nam bo ustrezalo, da ga imamo.
19
Veselju, da lahko izberemo vznemirljivo identiteto, je večinoma primešan strah. Navsezadnje vemo, da nam bo spodletelo, če bo zmanjkalo virov ali če ne bomo dovolj zagrizeni, in tedaj bo drugačna, neželena in nevabljena identiteta prekrila tisto, ki smo si jo izbrali in sami sestavili« (str. 39-40).
2.3. OBDOBJE NOVEGA KORONAVIRUSA KOT VIŠEK NEGOTOVOSTI
V obdobju novega koronavirusa in ukrepov, ki ta čas spremljajo, v življenja ljudi polzijo nove negotovosti in tveganja. Mediji in strokovnjaki poročajo o novih tveganjih za duševno zdravje ljudi ter o porastu psihosocialnih in duševnih stisk. Pri ljudeh se povečujejo občutki nemoči, anksioznosti, tesnobnosti, depresivnosti, osamljenosti, odvisnosti, strahu in celo samomorilnost. Ljudje so v strahu za svoje zdravje, dobro počutje, svobodo in finančno preskrbljenost. Nezaupanje v politiko in državno oblast, izguba zaposlitve, osamljenost, prepoved izhodov in druženja so samo nekateri izmed mnogih vidikov današnje negotovosti.
Kriza je prizadela mnoge, še posebej pa tiste, ki so najbolj ranljivi. Zamajala je temelje socialne varnosti. Strokovnjaki napovedujejo, da bodo temelji majavi še dolg čas in se bodo posledice novega koronavirusa in ukrepov, ki ta čas spremljajo, poznale na duševnem zdravju ljudi.
Svetovna zdravstvena organizacija (2020) prepoznava izredno potrebo po podpori duševnega zdravja ljudi v tem obdobju. Potreba ljudi po psihosocialni podpori se povečuje. Prepoznati je rast strahu, osamljenosti in izgube dohodka. Nove negotovosti predstavljajo tveganje za duševno zdravje ljudi. Že obstoječe psihosocialne stiske se poglabljajo in porajajo se nove.
Mnogi izkušajo nespečnost, tesnobe in razne vrste odvisnosti. Velik problem predstavlja izguba mnogih podpornih storitev v času socialne izolacije. Še posebej otroci in mladostniki so izključeni iz mnogih podpornih mrež, kot je šola, kar pa predstavlja izgubo pomembnega varovalnega dejavnika za duševno zdravje otrok in mladostnikov.
Strokovnjakinja področja duševnega zdravja otrok in mladostnikov dr. Anica Mikuš Kos (2020) piše o poglabljanju razlik med otroci. Tisti iz manj močnih socialnih okolij v času socialne izolacije in šolanja na daljavo težje sledijo šolskim obveznostim. Otroci iz materialno šibkejših družin si težje priskrbijo potrebno računalniško opremo in tako zaostajajo za sošolci.
Strokovnjakinja nagovarja po aktivaciji skupnostne podpore in solidarnosti v teh časih.
Prepoznava, da je obdobje novega koronavirusa tudi priložnost, da ljudje prepoznamo pomen skupnosti in solidarnosti. Še posebej je to pomembno v današnji dobi, ki temelji na vrednotah kapitalizma in individualizma, ter v kateri velja moto, da lahko kot posameznik dosežeš vse, kar hočeš, in je vsak vladar svojega sveta. Sama prepoznava, da se dogajajo spremembe v smeri bolj prosocialnega vedenja:
»Pandemija je lahko velika učna ura ozaveščanja o odnosu med posameznikom in skupnostjo in vrednosti solidarnosti. Polno je zgledov altruističnega vedenja ljudi, ob katerih lahko spodbujamo otroka, da prispeva k blaginji drugih ali skupnosti. Gre za majhne reči, ki veliko pomenijo. Da vnuk pokliče staro mamo, ki živi sama, četudi se mu ne da klicati, da dober učenec pokliče sošolca, za katerega ve, da ima težave z učenjem nasploh in še posebej z učenjem na daljavo, in ponudi svojo pomoč ali pomoč svojih staršev. Naj otrok sam razmisli, kaj lahko stori za druge, za svojo ožjo ali širšo skupnost. Ob sedanjih dogodkih je mogoče zares prepričljivo prikazati otroku, kako pomembno je, da s svojim vedenjem prispeva, varuje blagor
