Č ETRTO SRE Č ANJE Z ANALIZO

Gibalna zgodba: Krokodil na vrtu

Na tablo nalepim plakat, ki sem ga naredila s pomočjo risb, ki so jih narisali učenci. Nato jih povabim pred tablo in jim povem, da bom pripovedovala zgodbo, pri kateri se bodo lahko veliko gibali. Med doživetim pripovedovanjem jim malo nakažem način gibanja, drugače pa so učenci čim bolj ustvarjalni.

Na vrt se je priplazil krokodil in takoj potisnil naprej desno prednjo nogo, potem levo, potem še zadnjo desno in potem še zadnjo levo (uležemo se na trebuh, naprej premaknemo desno roko, nato levo roko, zatem desno nogo in še levo nogo).

Z gobcem je opletal levo, desno in vzbujal strah in grozo (z glavo stresamo levo in desno, strašno renčimo).

Nihče ni vedel, od kod se je vzel. Prvi sta ga zagledali dve mački, ki sta se temeljito umivali (stegnemo roke pred seboj, dvignemo se na kolena, dlani položimo plosko na tla, opremo se nanje, klečimo na vseh štirih, hrbet usločimo navzgor kot mačka in mijavkamo. Roke iztegnemo predse, dvignemo se na kolena in se z rokami božamo po telesu, kot bi se po mačje umivali in mijavkamo).

Staknili sta glavi skupaj in presenečeni opazovali pošast, ki se je plazila vse bliže in bliže (klečimo na vseh štirih, s sosedom staknemo glavi skupaj).

»Poglej, kakšen gobec ima!« je vzkliknila črna muca (strašno zarenčimo in stresamo z glavo levo in desno).

»In koliko zob!« se je zgrozila druga (pokažemo zobe, stresamo z glavo in strašno renčimo).

»Skočiva!« sta zavpili obe in že sta bili na drevesu (skočimo pokonci, na obe nogi, in se pretvarjamo, da kot mačka plezamo po drevesu).

Krokodila je opazila tudi koklja s svojimi piščančki (počepnemo na obe nogi in čepe hodimo, kokodakamo).

Tako vneto je iskala črvičke za svoj naraščaj, da bi krokodila skoraj kljunila (dlani položimo skupaj, tako da oblikujemo kljun; pomaknemo jih k obrazu in se sklanjamo navzdol proti tlom, kot bi kljuvali).

»Bežimo, hitro, hitro!« je skušala spraviti piščančke na varno (kokodakamo, hitreje hodimo čepe na obeh nogah).

Zajčki, ki so si prišli ogledat, ali so zeljnate glave že dovolj zrasle in so živahno skakljali sem ter tja (poskakujemo, z rokami in nogami se odrivamo od tal, skačemo v levo, desno, naprej, nazaj). Ko so zagledali krokodila, so sedli na zadnje tačke in se spogledali (stojimo na nogah, pokrčimo kolena, roke pokrčimo v komolcih in jih držimo pred seboj ter rahlo poskakujemo).

»Ali je zelje?« je vprašal prvi.

»Le kje se je vzel?« je rekel drugi.

»Takih živali ni v našem gozdu,« je ugotovil tretji.

»Gospa koklja, ali kaj veste …?« se je hotel pozanimati četrti.

»Nekaj je hudo narobe,« je ugotovil peti.

»Narobe,« so rekli vsi skupaj, »taka pošast je lahko nevarna.« In so urno odskakljali v gozd (poskakujemo, z rokami in nogami se odrivamo od tal).

37

»Ga, ga, ga,« je gagala račka, ki se je odpravila na svoj vsakodnevni sprehod k reki (počepnemo, hodimo tako, da nihamo na obeh nogah – levo in desno; gagamo).

In dodala: » Lej ga, lej ga, ta se tudi rad kopa.«

Krokodil se ji je skoraj približal. Ko je zagledala njegove zobe, je zamahnila s perutmi in se skrila za bližnji grm (z rokami »oblikujemo« peruti – roke pokrčimo v komolcih in z njimi zamahnemo).

Vrabci, ki so vse to opazovali z vrha drevesa, so zaščebetali: »Koga se tako bojite?«

(vstanemo, iz prstov na rokah oblikujemo kljun - pokrčimo prste in jih ob obrazu premikamo, kot bi odpirali in zapirali kljun; čivkamo).

»Pošasti,« se je slišalo iz vseh koncev vrta.

»Pošasti,« so spet zaščebetali vrabci, »to je Mihčev plišasti krokodil. To je igračka.« (s prsti ob obrazu še vedno oblikujemo kljun in čivkamo).

»Oh,« so se oddahnili vsi muci (smo v položaju mačke in mijavkamo).

Tudi koklja s piščeti (počepnemo na obe nogi in čepe hodimo in kokodakamo) in zajčki (poskakujemo, z rokami in nogami se odrivamo od tal, skačemo v levo, desno, naprej, nazaj).

Vsi so pristopili h krokodilu in ga začeli božati (premaknemo se naprej in božamo namišljenega krokodila).

Koklja in piščeta so ga nežno kljuvali (dlani položimo skupaj, tako da oblikujemo kljun, pomaknemo jih k obrazu in se sklanjamo navzdol proti tlom, kot bi kljuvali).

Potem je iz hiše pritekel Mihec in krokodila odnesel (stečemo, sklonimo se k tlom, z rokami poberemo namišljenega krokodila; hodimo, kot bi ga nosili)

(Schmidt, 2009).

Igra zaupanja – Domine

Učenci se postavijo v krog. Nato se vsi obrnejo na desno in se usedejo na tla. Noge dajo narazen, tako da se vsak otrok usede med kolena otroku, ki sedi za njim. Učiteljica pokaže na učenca – domino in ta se »podre« - se uleže nazaj na soseda za svojim hrbtom, ki zato

»podre« soseda za svojim hrbtom in tako naprej, dokler vsi ne ležijo »podrti«. Nato učiteljica določi novega učenca, ki se bo »postavil« oz. se bo dvignil v sedeč položaj. S tem bo sprožil dviganje učenca pred seboj in ta učenca pred seboj. Igra se nadaljuje, začetno »domino« pa lahko izbere eden izmed učencev (Schmidt, 2002).

Igra – Potujoče lepilo

Učenci so v parih in si predstavljajo, da po prostoru krožijo velike, lepljive žoge. Žoge pridejo k vsakemu paru in ga zamažejo z lepilom ter dvojico pripravijo, da se giblje po prostoru.

Učenci najprej zalepijo skupaj čela, čez trenutek lepilo kapne na ušesa, na vrat, ramo itn.

Učenci so ves čas »zalepljeni« s sošolcem in se skupaj z njim gibajo, ne da bi se spustili (Schmidt, 2002).

Vizualizacija – Na travniku

Smo čisto mirni in si predstavljamo, da smo na krasnem poletnem travniku. Zapremo oči in prisluhnemo pripovedovanju učitelja.

38

Sprehajamo se po svetlo zelenem travniku, polnem pisanih rož. Pogledamo v nebo in vidimo, kako lepo modro je. Na sredini travnika je nekaj pogrnjeno. Počasi se odpravimo tja, da bi pogledali, kaj je to. Zagledamo krasno letečo preprogo. Dobro si ogledamo, kakšne barve je, ogledamo si vzorček na njej in poskusimo odkriti kar največ podrobnosti.

Zdaj si zaželimo, da bi se s preprogo odpeljali na raziskovalni izlet. Čutimo, kako počasi izgubimo vso težo in preproga z nami je lahka kot peresce. Že letimo nad tlemi. Čisto lahki smo in občutek lebdenja v zraku je čudovit.

Opazujemo še svoje dihanje, ki je mirno in sproščeno. Zelo prijetno se počutimo. Zdaj se na preprogi udobno namestimo in opazujemo okolico. Vidimo gozdove, reke, hiše, drevesa, otroke, ki se igrajo na dvorišču ... Morda mimo prileti in nas pozdravi kakšna zanimiva ptica.

Mirni smo in uživamo, prijetno toplo je. Nekaj minut uživamo v potovanju in udobno nameščeni počivamo.

Počasi se vrnemo nazaj v prostor. Zavemo se svojega telesa, rok, nog in dihanja.

Poudarjeno zadihajmo (vdih–izdih), pomigamo s prsti na rokah ter s stopali, počasi dvignemo roke nad glavo in se pretegnemo. Odpremo oči.

ANALIZA

V četrtek, 28. marca 2013, sem z desetimi otroki izpeljala svoje četrto srečanje. Najprej sem jim na tablo nalepila plakat z zgodbo Krokodil na vrtu, ki je nastal s pomočjo učenčevih risb (slika 4). Nato sem jim doživeto pripovedovala zgodbo ter jim pustila svobodo pri gibanju.

Čeprav je bil način gibanja v zgodbi že določen, se ga nismo čisto držali, saj ga nisem želela vsiljevati učencem, zato sem jih pustila, da so sami (po svoje) oponašali živali. Pred začetkom sem jim le naštela živali, ki bodo nastopale v zgodbi. Učenci pri tem niso imeli težav in so vse živali doživeto oponošali. Pritegnil jih je že sam plakat, saj so videli, da so na njem njihove risbe. Med samim pripovedovanjem sem naredila tudi premore, da so učenci podoživeli in se kar čim več gibali. Na začetku so bili malo zadržani, nato pa so se vživeli v zgodbo oz. živali in jih ustvarjalno oponašali.

Opazila sem, da se je njihovo gibanje razlikovalo (npr. deklice so bolj nežno oponašale živali, dečki pa so se razživeli). Otroci so se zabavali, saj so se med gibanjem smejali. Opazila sem, da so sproščeni. Ko sem jih na koncu povprašala po občutkih, so bili vsi navdušeni in so rekli, da bi se še šli takšno igro. Rekli so, da jim je bila gibalna zgodba všeč, ker so se veliko gibali.

Iz tega lahko sklepam, da učenci potrebujejo gibanje, da sprostijo svojo energijo, če pa to gibanje spremenimo v igro, pa še toliko bolje.

39

Slika 4: Plakat za gibalno zgodbo Krokodil na vrtu

Potem smo se šli z učenci igro zaupanja Domine, kjer so naredili ravno vrsto in se usedli drug za drugim. Opazila sem, da so imeli fantje nekoliko pomislekov, ko so se morali usesti pred deklico (malo se že kaže ločevanje po spolu). Nato je en učenec postal domina in podrl vse ostale, tako da se je ulegel nazaj na sošolca. Igra jim je bila zelo zabavna, zato smo se jo igrali toliko časa, da so bili vsi vsaj enkrat domina. Medtem sem jih spodbujala, da so se res sproščeno ulegli na sošolca in na njem ležali kar nekaj časa oz. dokler se učenec ni odločil postaviti domine (se vrniti v sedeč položaj).

Učenec je dal predlog, da bi se »podrli« naprej, zato smo tudi to poizkusili. Nato pa sem jih vprašala, kateri način jim je bolj udoben (leže nazaj, ali biti sključen naprej). Dobro da so hoteli preizkusiti oba načina, saj so bili vsi mnenja, da je bolj udobno in sproščujoče, če se uležemo nazaj na sošolca (slika 5). Dva učenca nista želela sodelovati, zato sta dogajanje le opazovala.

Slika 5: Igra zaupanja – domine

40

Igrali smo se tudi igro Potujoče lepilo, ki jo učenci do sedaj niso poznali. Učenci so se razdelili v pare, ker pa je eden ostal sam, sem bila njegov par jaz. Nato sem jim pripovedovala, s katerim delom telesa se naj zlepijo in da morajo tako tudi hoditi (zlepljeni skupaj). Najprej jim je lepljiva žoga namazala čelo in v tem položaju so se skupaj gibali.

Učenci so se zelo vživeli in se pri igri tudi nasmejali. Nato smo se zlepili z desno roko, z ramo in z eno nogo. Gibanje je postalo vse težje in učenci so se čisto počasi premikali. Nato pa sem učence vprašala, kako bi se še lahko zalepili. Ena deklica je predlagala, da s celim telesom, zato se je naše gibanje ustavilo. Ko sem jih opazovala, sem videla, da se je večina parov objelo (so bili s telesi »zalepljeni«).

Za konec pa sem jih povabila, da so se ulegli na tla in zaprli oči. Prebrala sem jim vizualizacijo Na travniku, ki sem jo sama sestavila. Učenci so se sprostili in po opazovanju sodeč, vživeli v pripoved. Ko sem jih povprašala o tej dejavnosti, so mi povedali, da jim je bilo všeč, ker so ležali na tleh, da so bili sproščeni, predstavljali so si, da nabirajo rože, da je toplo in da je pomlad, da z letečo preprogo poletijo v vesolje, da so se umirili. Kot že pri izvedeni vizualizaciji Čarobni tobogan, so tudi tukaj navajali podobne odgovore. Opazila pa sem, da imajo vizualizacije radi, saj se za nekaj časa umirijo, sprostijo, prijetno pa jim je tudi, ko imajo zaprte oči, saj tako odmislijo svet okrog sebe in ne gledajo, kaj počne sošolec.