DIPLOMSKO DELO
LIDIJA ŠPELIČ
ODDELEK ZA RAZREDNI POUK
SPROSTILNE IGRE V PODALJŠANEM BIVANJU DIPLOMSKO DELO
Mentorica: doc. Gordana Schmidt Kandidatka: Lidija Špelič
Ljubljana, oktober 2013
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. Gordani Schmidt za vse nasvete in spodbudne besede pri nastajanju diplomskega dela.
Posebna zahvala gre tudi Osnovni šoli Mirna in gospe ravnateljici Anici Marinčič, ki mi je omogočila opravljanje praktičnega dela diplomskega dela.
Prav tako hvala učitelju podaljšanega bivanja, gospodu Matjažu Ožku, za spodbudne besede in nasvete pri izvajanju sprostilnih iger. Hvala tudi otrokom drugega razreda na OŠ Mirna za
pridno sodelovanje pri izvajanju naših srečanj, za zaupanje in vse povratne informacije.
Zahvaljujem se tudi lektorici Petri Rus Plazar.
Za pomoč in podporo bi se rada zahvalila tudi moji družini: očetu Jožetu, mami Mariji, sestrama Gabrijeli in Damjani.
Hvala, ker ste me podpirali in mi stali ob strani skozi ves čas študija.
Danes je veliko otrok preveč obremenjenih, hiperaktivnih, agresivnih, ki se težko zberejo, zato je potrebno poskrbeti za vsakodnevno sprostitev. Kar nekajkrat sem že opazila, da vodenih sprostilnih dejavnosti v šoli primanjkuje ali pa jih sploh ni (praksa). Učitelji pogosto uporabijo igre z žogo, risanje. V diplomskem delu sem tako želela teoretično in praktično prikazati različne tehnike sproščanja, primerne za osnovnošolske otroke ter jih v obliki iger predstaviti ter preveriti v razredu. Pri tem me je zanimalo počutje, občutki otrok v podaljšanem bivanju med samim sproščanjem in po sprostilnih igrah.
V teoretičnem delu sem poglavje namenila stresu ter kako le-ta vpliva na otroke. Nam, učiteljem je pomembno, da prepoznamo znake stresa pri učencih (vedenjski, telesni ali čustveni) in jim pomagamo, da ga premagajo in tako razbremenijo svoje telo.
Da pa bomo lahko stres uspešno premagali oziroma ga zmanjšali, se moramo znati sprostiti. V naslednjih poglavjih sem tako opisovala sproščanje in njegov pomen, tehnike sproščanja, o sprostitvi v podaljšanem bivanju ter o sprostitveni vzgoji v praksi. Zaradi hitrega tempa življenja je sprostitev naša potreba tako za odrasle kot tudi za otroke, saj ima pozitiven vpliv na naše zdravje, počutje, dušo, telo, spomin ter koncentracijo.
V empiričnem delu diplomskega dela sem preverjala učinkovitost tehnik oziroma iger sproščanja s pomočjo različnih sprostilnih dejavnosti, pri katerih je bil velik poudarek na gibanju. Poleg tega pa sem hotela pokazati, da se da novo pesem naučiti s pomočjo gibanja in ne le na pamet, kot se je učenci učijo v naših šolah. Za preverjanje le-tega sem šolo obiskala devetkrat in za učence 2. razreda pripravila različne sprostilne dejavnosti, ki so jih z velikim zanimanjem in navdušenjem pridno izvajali.
Ugotovila sem, da je sprostitvena vzgoja v naših šolah premalo prisotna, največkrat jo učitelji uporabijo samo v času podaljšanega bivanja (kot risanje, družabne igre). To so mi zaupali tudi učenci, saj takega načina sproščanja niso poznali.
Vse uporabljene tehnike sproščanja so pozitivno vplivale na učence, ki so bili v podaljšanem bivanju. Po dejavnostih so se počutili umirjeni, sproščeni, zadovoljni, veseli ter so lažje opravili domačo nalogo. Učenci so se najraje masirali, radi so poslušali vizualizacije, igrali igre zaupanja in sodelovanja. Najraje pa so imeli dejavnosti, pri katerih so se gibali in bili pri tem ustvarjalni.
KLJUČNE BESEDE: stres, sproščenost, tehnike sproščanja, gibanje, sprostitvene igre, gibalne zgodbe, igre zaupanja in sodelovanja
Nowadays, a lot of children are too busy, hyperactive, aggressive and difficult to assemble. It is necessary to provide for daily relaxation. Several times I've noticed that guided relaxing activities at school are lacking or non-existent (the practice). Teachers often give pupils the ball or to draw. In my diploma paper I wanted to theoretical and practical display different relaxation techniques, suitable for primary school children and provide them in the form of games, and presented in the classroom. I was interested in being, feelings of children in the extended stay during the release and relaxing games.
In the theoretical part I devote a chapter to stress and how it affects at children. As teachers, it is important to recognize the signs of stress in pupils (behavioural, physical or emotional) and help them to overcome it, and so relieve their body.
However, we can successfully overcome the stress or reduce it; we need to know how to relax. In the following sections I described the release and its importance, relaxation techniques, on the release of the extended stay of relaxation and education in practice. Due to the fast pace of life is the release of our need for both adults as well as children, as it has a positive impact on our health, well-being, the soul, the body, memory and concentration.
In the empirical part of the diploma paper I am examining the effectiveness of techniques or release games through a variety of relaxing activities in which great emphasis was placed on the movement. In addition, I wanted to show that the new song can be learning just through the movement. To check it, I visited pupils of second class nine times and prepared a variety of relaxing activities, which they implemented with great interest and enthusiasm.
I found that the relaxation education in our school is not enough use; most teachers use it only during a prolonged stay (such as drawing, board games). I have confirmed by the pupils, that the manners of the release are not known enough.
All the relaxation techniques have a positive impact on pupils who were in the extended stay.
After the activities they felt calm, relaxed, happy, pleased and they are easier done its homework. Pupils were most interested in massage. They liked listening visualization, playing games of trust and cooperation. They prefer had activities in which they moved and were creative.
KEY WORDS: stress, relaxation, relaxation techniques, movement, relaxation games, movement stories, games of trust and cooperation
1 UVOD ... 2
2 TEORETIČNI DEL ... 3
2.1 Stres ... 3
2.1.1 Kaj je? ... 3
2.1.2 Stres in današnji čas ... 3
2.1.3 Stres v šoli ... 3
2.1.4 Znaki stresa pri učencih v šoli ... 4
2.1.5 Kako naj otroci stres premagajo? ... 5
3 SPROSTIMO SE ... ... 7
3.1 Razlika med napetostjo in sproščenostjo ... 7
3.2 Pomen sproščanja ... 7
3.3 Sprostitev je naša potreba ... 8
3.4 Pomembni dejavniki pri sproščanju ... 9
3.4.1 Motiviranje učencev ... 9
3.4.2 Skrb za primerno razpoloženje ... 9
3.4.3 Urejen prostor ... 9
4 TEHNIKE SPROŠČANJA ... 11
4.1 Sprostitev z dihanjem ... 11
4.1.1 Učenci in sprostitev z dihanjem... 11
4.2 Mišično sproščanje ... 12
4.2.1 Otroci in mišično sproščanje ... 12
4.3 Metoda petih ritmov ... 12
4.3.1 Opis ritmov ... 13
4.4 Sprostitev z masažo ... 14
4.4.1 Kaj je masaža? ... 14
4.4.2 Kako masaža učinkuje? ... 15
4.4.3 Priprava na masažo ... 15
4.4.4 Napotki pri masiranju otrok ... 15
4.5 Sprostitev z vizualizacijo in meditacijo ... 16
4.5.1 Kaj je vizualizacija/meditacija? ... 16
4.5.2 Kdaj in kako vizualiziramo/meditiramo? ... 17
4.5.3 Otroci in sprostitev z meditacijo in vizualizacijo ... 18
4.6 Sprostitev z jogo ... 19
4.6.1 Kaj je joga? ... 19
4.6.2 Joga in otroci ... 19
4.7 Gibalne zgodbe kot sprostitvena tehnika ... 20
2
4.7.1 Pomen gibanja ... 20
4.7.2 Gibalne zgodbe ... 20
4.8 Tibetančki ... 21
4.8.1 Potek tibetančkov ... 21
4.8.2 Tibetančki pri otrocih ... 22
5 SPROSTITEV V PODALJŠANEM BIVANJU ... 23
5.1 Podaljšano bivanje ... 23
6 SPROSTITVENA VZGOJA V PRAKSI ... 24
6.1 Objektivni in subjektivni kriteriji za ugotavljanje sproščenosti ... 24
7 EMPIRIČNI DEL ... 25
7.1 Namen in cilji ... 25
7.2 Hipoteze ... 25
7.3 Metode dela ... 25
7.3.1 Opis vzorca ... 25
7.3.2 Opis pripomočkov ... 25
7.3.3 Postopek zbiranja podatkov ... 26
7.3.4 Obdelava podatkov/statistične metode ... 26
7.4 Devet srečanj v šoli ... 26
7.4.1 PRVO SREČANJE Z ANALIZO ... 26
7.4.2 DRUGO SREČANJE Z ANALIZO ... 31
7.4.3 TRETJE SREČANJE Z ANALIZO ... 33
7.4.4 ČETRTO SREČANJE Z ANALIZO ... 36
7.4.5 PETO SREČANJE Z ANALIZO ... 40
7.4.6 ŠESTO SREČANJE Z ANALIZO ... 43
7.4.7 SEDMO SREČANJE Z ANALIZO ... 46
7.4.8 OSMO SREČANJE Z ANALIZO ... 51
7.4.9 DEVETO SREČANJE Z ANALIZO ... 54
7.5 Rezultati ... 57
7.5.1 Interpretacija rezultatov ... 57
8 ZAKLJUČEK ... 61
9 LITERATURA ... 62
10 PRILOGE ... 64
Slika 1: Mišično sproščanje (mucki) ... 30
Slika 2: Masaža Sprehod po telesu ... 32
Slika 3: Igra Okoli, okoli ... 35
Slika 4: Plakat za gibalno zgodbo Krokodil na vrtu ... 39
Slika 5: Igra zaupanja – domine ... 39
Slika 6: Učenci pri gibanju na pesem Kje?... 45
Slika 7: Prvi ritem ... 48
Slika 8: Gibanje pri drugem ritmu ... 49
Slika 9: Gibanje ob četrtem ritmu... 49
Slika 10: Igra zaupanja Preskakovanje in plazenje ... 50
Slika 11: Prikaz cvetoče jablane z gibom ... 53
Slika 12: Gibanje na pesem Maj (čivkanje)... 53
Slika 13: Gibalna zgodba – Štorklja ... 55
Slika 14: Speča kača ... 57
2
1 UVOD
Tempo današnjega časa nas sili k nenehnemu hitenju na delo, z dela in nato skrbi za družino, gospodinjskim opravilom. Zaradi tega smo vsak dan napeti, živčni, preobremenjeni, slabe volje in posledično tudi depresivni. Tako nas v sodobnem času spremljajo nenehna utrujenost, pogoste bolezni (prehladi, alergije, motnje spanja, glavoboli, prebavne motnje), razdražljivost, nemirnost, nezainteresiranost za delo. Vse našteto se odraža v našem delu in negativno vpliva na medsebojne odnose.
Čas, v katerem živimo, nas tako vodi do stresa, ki pa ne prizadene le nas odraslih, temveč tudi otroke. Vse več učiteljev namreč opaža, da so učenci prestrašeni, napeti, agresivni, zdolgočaseni, nemirni in se težko zberejo, iz česar lahko sklepamo, da so že naši najmlajši pod stresom.
Da se izognemu stresu in njegovim posledicam, je v naš vsakdan nujno potrebno vnesti sprostilne dejavnosti. Po napornem dnevu se moramo znati sprostiti, saj sproščanje pozitivno vpliva na naše zdravje, počutje, dušo, telo, moč koncentracije.
Ker otroci spretnosti premagovanja stresa še nimajo povsem razvite, je naloga nas odraslih in učiteljev, da jih sproščanja naučimo. Za to lahko uporabimo veliko različnih tehnik sproščanja: masaža, vizualizacija, joga, mišično sproščanje, gibalne zgodbe, igre sodelovanja in zaupanja, sprostitev z glasbo. Ker sproščanja v naših časih primanjkuje, sem v teoretičnem delu diplomskega dela kar nekaj poglavij namenila tej temi in želim ljudem (učiteljem, vzgojiteljem, staršem in ostalim) približati ter predstaviti preproste načine sproščanja, ki ne vzamejo veliko časa, prinesejo pa veliko koristi.
V empiričnem delu diplomskega dela sem želela tehnike sproščanja preveriti v praksi in sem za sedemletne otroke pripravila sklop devetih srečanj, v katerih so se prepletale različne sprostilne dejavnosti. Ker je v šolah vse več otrok, ki sproščajo svojo agresivnost nad sošolci, povzročajo nemir, motijo pouk in so hiperaktivni ter nekoncentrirani, je za uspešno učenje nujna sprostilna dejavnost.
Naloga šole je, da poleg izobraževanja in vzgoje otrokom vsakodnevno ponudi tudi sprostilne dejavnosti, saj je le sproščen otrok lahko ustvarjalen, si lažje prikliče informacije v spomin ter se v stresni situaciji bolje znajde.
Opomba:
V diplomskem delu sem imena učencev spremenila zaradi avtorskih pravic.
3
2 TEORETI Č NI DEL
2.1 Stres
2.1.1 Kaj je?
Stres je naravni mehanizem preživetja, saj omogoča, da se z begom, hitrostjo ali umikom čim hitreje rešimo nevarnosti, ki nam pretijo. Sproži odziv in zahteva prilagoditev telesnih in duševnih zmogljivosti. V življenju smo nenehno aktivni, pri tem pa pozabimo na obdobja sprostitve in miru. Pomembno je, da prisluhnimo sebi in našim otrokom ter jim privzgojimo načine sproščanja ter jih s tem obvarujemo stresa (Srebot, Menih, 1994).
2.1.2 Stres in današnji čas
V današnjem času smo nenehno izpostavljeni velikemu številu stresnih faktorjev kot so:
sprememba okolja, strah pred prihodnostjo, prevelika količina informacij, hrup, bolezni, časovni pritisk, slabi delovni pogoji, monotono delo, družinski konflikti ...
Če smo predolgo v takšnih situacijah, zaidemo v stanje stalne živčne in telesne prenapetosti.
Ne najdemo več miru, ne moremo počivati, odpornost se znižuje, postajamo preobčutljivi, konfliktni, primanjkuje nam energije.
Stres tako spreminja naš naravni ritem življenja, saj nenehno vpliva na količino energije, ki jo nosimo v sebi, od nje pa je odvisno tudi naše zdravje, ustvarjalnost, kvaliteta in dolžina življenja (Vidmar – Kuret, 1998).
2.1.3 Stres v šoli
Danes pa niso živčno prenapeti samo odrasli, ampak vse bolj tudi učenci. Tako v šoli srečujemo čedalje več prenapetih, napadalnih, zdolgočasenih, nemirnih in nezbranih učencev, ki težko zdržijo dalj časa pri eni aktivnosti.
Stres se pri učencih pogosto kaže v obliki nemira in nesposobnosti koncentracije. Vzrokov za tako stanje je najpogosteje več:
• preveč igrač (otrok nima pregleda nad svojimi igračami in se med njimi ne znajde – to vodi v občutke nelagodja),
• zasičenost z mediji (kadar so učenci doma, svoj prosti čas preživljajo predvsem z gledanjem TV-ja, igranjem računalniških igric),
• premalo možnosti za igro in premalo prostora za gibanje (doma se učenci kljub igračam ne zmorejo ustvarjalno igrati; nekateri pa zaradi življenja v mestih – blokih, nimajo dovolj prostora za igro),
4
• visoka pričakovanja staršev, storilnostna naravnanost učiteljev (večina staršev/učiteljev se ne sprašuje, česa je učenec sposoben narediti, temveč razmišljajo, kaj mora učenec znati, narediti),
• preobremenitev oziroma premalo prostega časa (učenci redkokatero popoldne preživijo doma, saj imajo veliko popoldanskih krožkov in obveznosti),
• konflikt v družini (zakonski problemi staršev, ločitve, slabi bivalni pogoji, brezposelnost),
• pomanjkanje občutka varnosti, bližine, zanesljivosti, čustvene bližine, ljubezni (zaradi hitrega načina življenja, dolgega delavnika, natrpanega dne, starši na koncu dneva največkrat »pozabijo« na svoje otroke),
• telesne in duševne motnje v razvoju, bolezni in primanjkljaji,
• travmatične izkušnje (Wilmes – Mielenhausen, 1999).
Zaradi zgoraj omenjenih vzrokov, ki pripeljejo do stresa pri učencih, je toliko bolj pomembno, da učencem pokažemo različne načine sprostitve, ki jih bodo lahko uporabili v težkih trenutkih.
2.1.4 Znaki stresa pri učencih v šoli
Vsak učenec stres doživlja drugače, zato ga je težko prepoznati. Pri učencih moramo biti pozorni na telesne znake stresa (nespečnost, bolečine v trebuhu, slabost, glavobol, nemirnost, pogosti prehladi, napete vratne mišice, potne dlani, suha usta itd.), na čustvene znake in na vedenjske, ki jih pri otrocih najprej opazimo (Witkin, 2000).
Otroci se na stres odzivajo z enakimi čustvenimi odzivi kot odrasli. Razlika pa je v tem, da otroci čustev ne znajo opredeliti in razložiti tako, kot bi mi želeli. Zaradi tega velikokrat pozabimo na čustvene stiske, ki jih doživljajo ob spopadanju s stresom.
Vedenjske znake pa učitelji najhitreje opazimo. Otroci imajo zelo veliko energije in potrebo po gibanju. V stresnih situacijah pa se količina energije še poveča. Ker otroci še nimajo razvitih strategij obvladovanja stresa in sproščanja energije, se sprostijo na svoj način. Odrasli temu rečemo, da nagajajo (Witkin, 2000).
Najpogostejši vedenjski znaki so:
• napadi jeze in neprimerno vedenje,
• razdražljivost,
• slaba volja,
• zapiranje vase,
• pretepanje, znašanje nad sošolci,
• raztresenost,
• pogosto sanjarnjenje podnevi,
5
• pogosta jokavost,
• nemirnost (Witkin, 2000).
2.1.5 Kako naj otroci stres premagajo?
Otrokom moramo pomagati razviti spretnosti za premagovanje stresa. Da pa to lahko storimo, moramo vedeti, česa je otrok zmožen na določeni razvojni stopnji.
Ker v diplomskem delu preučujem šolske otroke na razredni stopnji, bom opisala tudi temu primerne razvojne stopnje.
V obdobju od pet do osem let so otroci sposobni hitre zapomnitve stvari. Če so se v predšolskem obdobju bali k sosedom zaradi psa, si v tej starosti upajo na obisk, saj znajo uporabiti rešitev (počakajo, da psa zaprejo, nato vstopijo).
V tej starosti se pri otrocih razvije humor kot ena najpomembnejših sposobnosti za obvladovanje stresa. Otrok se navduši nad ugankami, šalami, rad bere stripe in gleda risanke.
Pomembno je, da otrokom ne vsiljujemo svojega občutka, kaj je smešno, ker se nam ne bo smejal. Če otrok razume dobro šalo, s tem razkriva sposobnost za razumevanje razlike med tem, kako naj bi ljudje ravnali in tem, kako v resnici ravnajo (Witkin, 2000).
Avtorica Witkin (2000, str. 67) v knjigi Brez napetosti v nov dan pravi: »Otrok s tem naredi velik korak najprej, saj ima rad stvari takšne, kot so, in postane živčen, ko se spremenijo.«
Vsaka sprememba »nosi« v ozadju stres, saj to pomeni, da bo od sedaj naprej nekaj potekalo drugače, zopet se bomo morali nanjo navajati, se prilagajati, določenim stvarem odpovedati.
Zato nam vsaka sprememba na začetku povzroča stres.
Avtorica (Witkin, 2000) navaja tudi, da smeh ob spremembah daje ljudem (otrokom in odraslim) občutek, da imajo nadzor in spoznajo, da so spremembe del življenja.
Pri 7. letu starosti so otroci že sposobni logičnega mišljenja. To jim pri obvladovanju stresa pomaga tako, da se lahko na podlagi preteklih izkušenj domislijo sposobnosti za premagovanje stresa in te sposobnosti uporabijo v podobnih okoliščinah v prihodnosti. Pri teh letih naredijo tudi premik k hipotetičnemu in abstraktnemu mišljenju (prej je bilo konkretno).
Poveča se tudi sposobnost ostati dlje časa zbran, zato naj vsak otrok najde nekaj, pri čemer se bo sprostil (igranje kart, video igric, sestavljanje modelov).
Stres lahko premagajo tudi, če imajo dobre socialne spretnosti, ki se razvijejo ravno v tem obdobju. Otroci se v prvem in drugem razredu naučijo vedenja v skupini in komuniciranja.
Tako stres pomaga blažiti prav družabnim otrokom, ki nimajo težav pri sporazumevanju in ki imajo izkušnje, pridobljene v skupini (Witkin, 2000).
Pri desetih, enajstih in dvanajstih letih imajo otroci zelo izostreno sposobnost za logično razmišljanje in se pri vživljanju v hipotetične okoliščine vse bolj znajdejo. Otrokom lahko pri premagovanju stresnih situacij pomagamo z vprašanji: »Kaj bi bilo, če bi … se izgubil/če bi te nagovoril neznanec ...?« S tem otrok razmišlja in do rešitve pride sam ali pa mu pomagamo in tako dobi občutek, da ima nad okoliščinami večji nadzor (Witkin, 2000).
6
Otroci si v teh letih predstavljajo občinstvo ali pa se več časa gledajo v ogledalo in si popravljajo frizuro, obleko. Ko se bodo zares znašli pred publiko, jim lahko to pomaga premagati stres (predvsem občutljivim otrokom), saj je namišljeno občinstvo bolj pripravljeno odpuščati in razumeti, kot pravo (Witkin, 2000).
Pomembno je, da otroka spoznamo in da mu pomagamo, da si bo v stresnih situacijah lahko pomagal sam, kar navaja tudi Witkin v svoji knjigi (2000).
Za nas učitelje je pomembno, da otroka opazujemo in si zapisujemo, kako otrok ravna v stresnih situacijah. Pri samopomoči pa ga moramo spodbujati, da si bo domislil stvari, ki bodo ublažile stres ter jih bo lahko počel sam. Pojasniti mu moramo, da je stres del življenja in da ga ne bo mogel vselej premagati.
7
3 SPROSTIMO SE ...
3.1 Razlika med napetostjo in sproš č enostjo
Če se hočemo zares sprostiti, moramo poznati razliko med sproščenostjo in napetostjo.
Sproščenost nas napolni z energijo, napetost nam jo jemlje. Sproščeni smo, ko so naša čustva usklajena z našimi dejanji. Napetost pa se pojavi, ko skušamo doseči cilje, ki ne prihajajo iz dna našega srca, ki ne ustrezajo našim čustvenim potrebam.
Pri sproščanju telesa in duha je rezultat umirjenost. Telo je umirjeno, ko se srčni utrip normalizira, mišice v telesu so sproščene, dihanje je enakomerno, telesna temperatura se nekoliko zniža, naše počutje pa je dobro. Ob tem naše misli odplavajo daleč stran, v deželo miru in tišine (Srebot, Menih, 1994).
3.2 Pomen sproš č anja
Ker nam notranje napetosti preprečujejo delovanje s polnim energijskim potencialom, ne moremo popolnoma izživeti svoje energije, to pa v nas vzbuja depresijo, žalost, občutek utrujenosti, kar se odraža tudi navzven. Naš glas postane monoton, izgine sijaj iz oči, gibi se upočasnijo ... Zmanjša se odpornost proti boleznim, vedno bolj smo napeti, nepotrpežljivi, živčni in zaskrbljeni ...
S sproščanjem delujemo tako na telesno ogrodje – kosti, mišice, vezi, kot tudi na notranje organe, žleze, živčevje (Zagorc, 2003).
Sproščenost je najbolj naravno stanje, saj se telo z napetostjo odziva le, kadar opazi nevarnost.
Otrok se velikokrat sploh ne zaveda, da je njegovo telo v nenehni pripravljenosti, to pa se kaže v njegovi napetosti ob hitrem in hrupnem odhodu v šolo, kadar zagleda dečka, ki drugim neprestano nagaja, ob nenehnem vpitju med igro, ob gledanju nasilnih prizorov in risank, ob vsakodnevnem doživljanju sporov v družini, ob dejavnostih, ki so zanj prezahtevne
(Srebot, Menih, 1996).
Otroci ob teh dogodkih doživljajo stres, zato je pomembno, da so jim starši za zgled in si vzamejo dovolj časa, ko ga peljejo v šolo, da čim manj hitijo, da mu doma zagotovijo kotiček, kjer bo imel mir, da nadzirajo gledanje nasilja po televiziji (tudi nasilne risanke). Pomembno je tudi, da se v družini ne prepirajo, ampak spore rešujejo sproti in s pogovorom. Tudi starši se morajo znati sprostiti, saj svojo pozitivno (tudi negativno) energijo prenašajo na svoje otroke.
»Prej kot otrok spozna, da niso zanimivi le zunanji dražljaji z vso raznolikostjo in barvitostjo, ampak da obstaja tudi človekov lastni notranji svet, svet tišine in miru, ki pomaga »predelati«
zunanje dražljaje in jih pravilno opredeliti, da obstaja svet, v katerega se lahko povleče in iz
8
katerega črpa novih moči, prej bo lahko samostojno osvajal svet in se laže zavaroval pred negativnimi platmi« (Srebot, Menih, 1996, str. 13).
Avtorici Srebot in Menih sta tako zapisali, da je naš notranji svet nekaj posebnega in da moramo znati pogledati v našo dušo, v njej poiskati mir in moč in to prenesti v zunanji svet.
Le taka sprostitev nas bo varovala pred napetimi dogodki in nam omogočala samostojnost.
Sproščanje je lahko učinkovita oblika samozavedanja, saj z njo človek spozna, kako lahko obvlada svoje telesne simptome. Sprva lahko le nadzira posamezne telesne znake, pozneje pa sproščanje pozitivno vpliva tudi na večjo učinkovitost kognitivnih funkcij. Sproščenost ima vpliv na večjo možnost priklica pozitivnih informacij iz spomina, vpliva na prožnost misli in omogoča, da v stresnih situacijah lažje poiščemo rešitve za negativne misli (Adamčič Pavlovič, 2000).
Adamčič Pavlovič (2000) navaja vplive rednega sproščanja na naše zdravje, ki jih navajam spodaj.
Vplivi so:
• zmanjšuje anksioznost in panične napade;
• preprečuje stres, preden postane moteč. Neobvladani stres se kopiči in raste. Z rednim dnevnim sproščanjem damo našemu telesu možnost, da se obnovi in premaga učinke stresa. Celo spanje ne zadošča in odpove pri kumulaciji stresa, če ne dosegamo sproščenosti v budnem stanju;
• zvišuje energetski nivo in produktivnost;
• zboljšuje koncentracijo in spomin (redna vadba zvišuje sposobnost osredotočanja in preprečuje beg misli);
• zmanjšuje nespečnost in utrujenost;
• preprečuje in/ali zmanjšuje psihosomatske bolezni, kot so migrena, tenzijski glavobol, astma, razdražljiv prebavni sistem;
• lajša bolečine;
• povečuje samozaupanje. Pri številnih ljudeh so stres in pretirana samokritičnost tesno povezana. Če smo sproščeni, se bolje počutimo in smo bolj samozavestni (Adamčič Pavlovič, 2000).
3.3 Sprostitev je naša potreba
V današnjem času se silimo za dobrinami, tekmujemo za vedno višje rezultate in smo odvisni od samopotrjevanja. Ogroža nas tesnoba, negotovost, strah – spremljevalci hitrih sprememb v tehnologiji, razvoju in bivanju. Trudimo se biti čim bolj uspešni, pri tem pa zgubljamo lastno ravnotežje, lastno svobodo. Preveč pozabljamo nase, napetosti znotraj nas pa naraščajo; iz dneva v dan prenašamo »čas za sprostitev« v čas dopustov, vikendov (Zagorc, 2003).
Danes nas obkrožajo računalniki, medmrežje in naprave, ki nas »potegnejo« vase in tako svoj čas nekoristno preživljamo pred njimi. Pri tem pozabimo prisluhniti sebi in »potlačimo«
bolečine, ki nam jih sporoča telo (bolečine v vratu, ramah, nespečnost itd.). Tako namesto
9
telesne sprostitve raje gledamo televizijo, vendar se pri tem ne sprostimo popolnoma, saj trpijo naše oči, smo pasivni.
Žal nas družba sili v tekmovalnost, da bi bili čim boljši v vseh pogledih. Posledično tako tudi starši svoje otroke po šoli vpisujejo v razne krožke, da bi bili čim bolj izobraženi in dobili dobro službo. To danes ne igra več velike vloge, saj dobra izobrazba še ne pomeni tudi službe.
Vse skupaj pa na otroka vpliva negativno, saj mu povzroča stres, strah pred razočaranjem staršev, žalost, tesnobo. Zaradi tega je sprostitev za otroke in odrasle osnovna potreba vsakega dne.
Resnična sprostitev mora biti trojna: telesna, čustveno-miselna in duhovna. Ko se sproščamo, dobimo občutek, da se »tajamo«, širimo, postanemo lahki in topli. Ko se mišično sprostimo, celotno telo prevzame evforija. Sprostitev je proces in ko sprostimo celotno telo in dihamo počasi ter globoko, nastanejo nekatere fiziološke spremembe: telo porablja manj kisika in izloča manj ogljikovega dioksida, mišična napetost popusti. Dihanje postane poglobljeno, počasnejše, enakomernejše. Srčni utrip se upočasni (Zagorc, 2003).
3.4 Pomembni dejavniki pri sproš č anju
3.4.1 Motiviranje učencev
Tako pri sami učni uri kot tudi pri sprostitveni vzgoji je zelo pomembno motiviranje učencev.
Učence lahko motiviramo z gibalno igro, poslušanjem zgodbe, s slikami, glasbo, likovnim ustvarjanjem, dihalno vajo, skupinsko igro ...
Dobro je, da otroke poznamo in da v skupini vlada zaupanje, saj se bodo otroci lažje sprostili in sledili igri ter sprostitvi (Srebot, Menih, 1996).
3.4.2 Skrb za primerno razpoloženje
Med samim sproščanjem naj učitelj skrbi za primerno razpoloženje učencev v razredu. Pred sproščanjem naj prezrači učilnico, učence ustrezno motivira in ves čas skrbi za razredno klimo. Učence naj ne sili v dejavnosti, ampak naj počaka, da se prostovoljno pridružijo ostalim v skupini.
3.4.3 Urejen prostor
Prostor za vadbo naj bo dovolj prostoren, da se učenci v njem gibajo brez zaletavanja drug v drugega. Mora biti tudi dovolj velik, da se lahko učenci uležejo, če to od njih zahtevajo dejavnosti. Prostor naj ima tudi udoben kotiček namenjen zasebnosti, za pripovedovanje, branje in pomenkovanje. Učitelj naj priskrbi tudi dovolj blazin za sedenje na tleh in odej za ležanje (Srebot, Menih, 1994).
10
Poskrbeti pa moramo, da nas med sprostilno dejavnostjo nihče ne zmoti.
Najbolje je, da ugasnemo telefon, zapremo okna, na tla položimo blazine ter na vrata obesimo napis:
Ne moti, sprostitvena ura!
Pred začetkom sproščanja učence navadimo na minuto tišine (lahko sedimo, stojimo, naredimo krog), da se njihovo telo umiri in pripravi na sproščanje. Učenci naj zaprejo oči, saj jih tako ne motijo zunanji dražljaji. Ob tem pa jih spodbudimo k poslušanju zvokov okoli njih (zvoki avtomobila, ptičje petje, vpitje otrok iz sosednje igralnice) (Srebot, Menih, 1996).
11
4 TEHNIKE SPROŠ Č ANJA
Zelo pomembno je, da se po napetem dnevu (tudi čez dan) znamo sprostiti in telesu povrniti ravnovesje. Poznamo veliko sprostilnih tehnik, ki nam ne vzamejo veliko časa niti posebnega prostora in jih lahko izvajamo tudi sami. Nekaj vaj lahko delamo sede/stoje in so učinkovite tudi, če jih delamo krajši čas (dihalne vaje, mišično sproščanje, joga, meditacija).
Tehnike sproščanja (dihalne vaje, masaža, vizualizacija, meditacija, joga, mišično sproščanje, gibalne igre in zgodbe, igre sodelovanja in zaupanja, sprostitev z glasbo) nam omogočajo, da se zazremo vase, pogledamo v svojo dušo, si prisluhnemo in se uglasimo sami s seboj. Vse naštete tehnike so primerne tudi za sprostitev otrok v vrtcu ali šoli.
Z uporabo različnih tehnik sproščamo telo, po drugi strani pa vplivamo tudi na določene psihične lastnosti (na voljo, notranjo moč ter moč koncentracije).
4.1 Sprostitev z dihanjem
Z dihalno terapijo se je v tridesetih letih prva začela ukvarjati Ilse Middendorf iz Berlina.
Ugotovila je, da veliko ljudi ne diha pravilno, saj dihajo »prekratko«, njihov dih je »plitev« in površen (Zagorc, 2003).
Pravilno globoko dihanje je mogoče le takrat, ko je naše telo sproščeno. Tako dihanje spodbuja delovanje srca, deluje na prebavni sistem, na žleze z notranjim izločanjem ter krepi imunski sistem (Srebot, Menih, 1996).
Med izvajanjem dihalnih vaj se obrazne mišice sproščajo, poživljajo in zmehčajo ter s tem pripomorejo k dobremu počutju. Dihalne vaje nas tako navajajo, da začnemo dihati zavestno, vadimo trebušno ali preponsko dihanje tako, da se pljuča dovolj prezračijo, trebušna votlina pa se ustrezno prekrvavi (Zagorc, 2003).
4.1.1 Učenci in sprostitev z dihanjem
Učence lahko že od prvega razreda naprej učimo pravilnega, globokega dihanja ter dihanja s trebušno prepono in ne s prsnim košem. Pravilno dihanje (s trebušno prepono) učencu koristi tudi pri petju, zato je toliko bolj pomembno, da z učenci vadimo pravilno dihanje, ob tem pa se sprostimo in preženemo napetost.
Pozornost moramo nameniti predvsem izdihu, ki naj bo čim daljši (npr. pomoč s črko š, s ...).
Pomembno je, da pljuča čim bolj izpraznimo, da lahko ponovno vdihnemo. Izdih ima funkcijo sproščanja, kjer se sprosti trebušna mrena, mišice in celotno telo (Srebot, Menih, 1996).
Dihalne vaje lahko izvajamo sede ali stoje (zravnana hrbtenica). Poskrbimo za udobno obleko in pazimo na pravilno držo. Če učenci sedijo, morajo imeti stopala trdno na tleh, hrbet
12
vzravnan, kolena pa so upognjena. Roke naj sproščeno visijo ob telesu. Globoko in umirjeno dihamo ter se prepustimo svojemu ritmu.
4.2 Miši č no sproš č anje
Kadar sprostimo telo, se sprostijo tudi duh in čustva, saj je vse povezano med seboj in tvori celoto. Pri telesni napetosti se po našem telesu pretaka manj energije. Zato so vaje mišičnega sproščanja pomembne, saj telesu s sproščenostjo povrnejo energijo.
Pri mišičnem sproščanju ni namen razvijati mišic in dosegati meje svojih sposobnosti kot pri športu, ampak je glavni namen sprostitev.
S temi vajami želimo zmehčati otrdele mišice, odpraviti energetske blokade, se otresti napetosti, napolniti telo s kisikom in z novo močjo (Srebot, Menih, 1994).
»Vaje s poudarkom na mišičnem sproščanju nas navajajo na odgovoren odnos do lastnega telesa ter na sproščen telesni stik z drugimi. Učijo nas občutiti svoje telo, ga spoznati, poslušati, se igrati z njim ...« (Zagorc, 2003, str. 40).
Kot je zapisala Zagorčeva (2003), nam vaje mišičnega sproščanja koristijo pri spoznavanju lastnega telesa, začnemo se zavedati napetosti v naših mišicah in jih znamo tudi sprostiti.
Globoko mišično sproščanje v organizmu povzroči veliko fizioloških sprememb: zmanjšanje srčnega utripa, upočasnitev dihanja, znižanje krvnega pritiska, zmanjšanje napetosti v mišicah, manšja poraba kisika, povečanje alfa valov v možganih (značilno za stanje sproščenosti) (Adamčič Pavlovič, 2000).
4.2.1 Otroci in mišično sproščanje
Pri mišičnem sproščanju otroka navajamo, da naveže stik s svojim telesom in odkrije, v katerem delu tiči napetost, ker jo šele potem lahko sprosti. Ko se otrok zave svojega telesa, se zave tudi samega sebe. Vse to veča njegovo samozavest (Srebot, Menih, 1996).
Za otroke uporabimo mišično sproščanje, ki ima zanimivo ime (mucka, slonček, želvica ...), da jih pritegnemo, saj veliko učencev meni, da gre le za navadno telovadbo, ki pa je pogosto ne marajo.
4.3 Metoda petih ritmov
Metodo petih ritmov je zasnovala Gabrielle Roth (ZDA), ki je oblikovala pet značilnih načinov gibanja. Poimenovala jih je tekoči ritem (Flowing), stakato (Staccato), kaos (Chaos), lirični ritem (Lyrical) in globoka tišina (Stillness).
Vsak ritem zajema vibracije, kvaliteten gib, miselno stanje ali zavest ter obstoj. Pri izvajanju petih ritmov v praksi ni nepravilnega plesa ali giba, temveč je vse pravilno, kar občutimo in izrazimo z gibanjem (Juhan, 2003).
13
Metoda petih ritmov zahteva za izvajanje izšolane učitelje, a jo lahko uporabimo tudi kot gibalno-plesne dejavnosti v šolskem obdobju, kjer predstavlja zlasti aktivno sproščanje in umiritev. Z otroki vedno potujemo skozi vseh pet ritmov v pravem vrstnem redu, od tekočega (prvi ritem) do končnega ritma (globoke tišine) (Zapiski iz predmeta ustvarjalni gib – UG).
Juhan (2003) pravi, da se metoda petih ritmov v praksi opredeljuje kot izrazno gibanje, meditacijo v gibanju, ekstatični ples, telesno-orientirano terapijo. Metoda je uporabna tudi zato, ker izboljšuje koordinacijo in gibljivost telesa, poskrbi za mišično vzdržljivost, srčno- žilno in dihalno sposobnost, uravnava metabolizem. Kot posledico stresa pa metoda odpravlja tudi kronične mišične napetosti.
S psihološke ravni se metoda nanaša na izražanje čustev in ozaveščanje vzorcev obnašanja.
Praksa petih ritmov uri vzdrževanje zavedanja in pozornosti ter zmanjšuje navidezno ločenost telesa in duha (Boh, 2006).
4.3.1 Opis ritmov
Prvi ritem se imenuje Tekoči ritem oz. Ritem dojenčkov (Flowing). Zanj je značilno drsenje po prostoru, pri tem so stopala ves čas na tleh in kolena rahlo pokrčena. Plešemo tako, da krožimo s celim telesom brez dvigovanja rok in nog. Pri tem ves čas opazujemo svoje dihanje. Vdihnemo, izdihnemo in se ne ustavljamo. Glava tudi kroži (Boh, 2006).
Boh (2006) pravi, da v tekočem ritmu odkrivamo svoj notranji tok energije, učimo se zaupati inteligenci telesa in svoje telo spoštovati, pravilno hraniti in negovati.
Pri izvedbi prvega ritma se naučimo uporabljati moč svoje telesne in življenjske energije ter s tem postajamo bolj sposobni za usklajeno delovanje v življenju. To nam omogoča, da bolje razumemo svoje potrebe, strahove, bolečine, želje in fizične zmožnosti.
Vse to pa nam koristi, da dobimo posluh za potrebe drugih ljudi in jih bolje razumemo (Boh, 2006).
Naslednji ritem, ki ga je zasnovala Gabrielle Roth, se imenuje Stakato (Staccato). Je ritem izražanja in delovanja. Plešemo odločno z ravnimi, odsekanimi gibi, delamo trikotnike. Roke, noge, boke premikamo tako, da jih suvamo v vse strani (kot pri karateju). Ko sunemo, hkrati izdihnemo. Lahko smo pokončni, hodimo v počepu, lahko se med suvanjem nagibamo. Glava sledi našim sunkom.
Drugi ritem nas tako uči jasnosti, osredotočenosti na sedanjost, spoštovanja svojih in tujih meja. Uči nas, kako se povezati in sodelovati z drugimi ljudmi ter ustvarjanja v skupnosti (Boh, 2006).
Kaos (Chaos) kot tretji ritem predstavlja val, ki osvobodi energijo, zgrajeno med prvim in drugim ritmom. S hitrostjo gibov z mehkimi sklepi in sproščenimi mišicami, ki so značilni za omenjeni ritem in s sproščanjem telesa dosežemo stanje opuščanja misli in čustev (Juhan, 2003). Naš ples je mehak, kot da smo brez kosti. Sprostimo tudi obraz s pomočjo pačenja in stresanja z glavo. Roke in noge nežno stresamo in jih tako čim bolj sprostimo. Dihanje je
14
enakomerno, pozorni smo na vdih in izdih. Ples dovoljuje gibanje v vse smeri in položaje (dvig od tal, plazenje po tleh, obračanje, odmik od drugih plesalcev) (Boh, 2006).
Kaos nam pomaga v življenju povezovati se z zmožnostmi, nas pripravi, da znamo odpustiti, oprostiti, poskrbi za mehko potovanje skozi spremembe ter da smo sposobni uporabiti energijo svoje življenjske strasti in iz nje črpati moč in navdih za avtentično ustvarjalnost (Boh, 2006).
Četrti ritem se imenuje Lirični ritem (Lyrical). Energija je tu lahkotna, zračna in prilagodljiva kot veter. Gibanje je lahkotno, osvobojeno, igrivo, roke postanejo kot krila. Nosi nas sem in tja, navzgor in navzdol. V pasu se nagibamo v vse strani, krožimo lahkotno z rokami in zgornjim delom telesa. Pri tem ritmu lahko delamo vse, kar nam pade na misel.
Boh (2006) navaja, da nas lirični ritem uči zrelosti in svobode, ki ju lahko dosežemo šele v odraslem življenjskem obdobju.
Peti in zadnji ritem je Globoka tišina (Stillness). Zanj je značilno umirjeno gibanje, ki je vse bolj počasno. Ples postaja vse bolj zbran, osredotočen in povezan z velikostjo prostora. Pri tem misli in čustva utihnejo. Med gibanjem se lahko za kratek čas ustavimo, se usedemo in opazujemo druge plesalce.
V plesu globoke tišine lahko občutimo fizično telo kot fizično sredstvo, skozi katerega se izraža duša. Ko smo v stanju globoke tišine, se prebudi intuitivni način zaznavanja, dojemanja, sporazumevanja in ustvarjanja (Boh, 2006).
4.4 Sprostitev z masažo
4.4.1 Kaj je masaža?
Masaža je ena izmed najprijetnejših tehnik sproščanja. Pri njej se udobno namestimo (ponavadi ležemo) in z ugodjem sprejemamo masažne gibe po telesu.
Kot vemo, je masaža že zelo stara veščina, saj so ljudje že dolgo nazaj spoznali, kako blagodejne učinke ustvarja dotik na telesu. Nudi nam občutek topline, kadar smo žalostni.
Kadar pa nas nekaj boli, se avtomatsko z dlanjo dotaknemo bolečega mesta in ga nežno masiramo (Srebot, Menih, 1994).
Avtorici Srebot in Menih (1994) pravita, da lahko vsakdo uporablja masažo kot sredstvo za poživitev napetih, preutrujenih mišic ter za splošno in duševno sprostitev.
Ni pomembno, da imamo za masažo neko predznanje ali da opravimo tečaj masiranja, saj vsak najmanjši dotik deluje sproščujoče na človeka, ki ga masiramo. Tako že enostavni masažni gibi ugodno vplivajo na naše počutje, saj sprostijo mišično napetost, odpravijo vozliče, sprostijo telo ter umirijo dihanje.
V vzhodnih deželah predstavlja masaža velik del zdravega načina življenja, saj jo uporabljajo za izboljšanje telesnega počutja. Izvajajo jo skoraj povsod (doma, v družini, v templjih in v masažnih salonih), medtem ko je v Aziji masaža važen del tradicionalne medicine. Na
15
Japonskem pa imajo navado, da opoldanski premor izkoristijo za sprostitveno masažo in se nato sveži vrnejo na delovno mesto (Srebot, Menih, 1994).
Pri nas (na zahodu) pa imamo do masaže bolj zadržan odnos, ker medsebojno dotikanje ni tako običajno kot na vzhodu. Navado z Japonske bi lahko prenesli k nam in bi bilo na dolgi rok manj napetih in živčnih ljudi, saj bi svoj čas izkoristili za sprostitev že v službi. Tudi odnos med sodelavci bi se izboljšal, saj se ne bi zaradi svoje negativne energije znašali nad drugimi. Zaradi negativnega mnenja o dotiku (večina ga povezuje s spolnostjo) in masaži, le- ta še ni postala vsakdanji način za ohranjanje zdravja. Tako se večina ljudi z masažo sreča le pri medicinski terapiji, v športu in v zdraviliščih.
4.4.2 Kako masaža učinkuje?
Masaža ima zelo veliko ugodnih učinkov na naše telo, saj segreva in sprošča mišice, pospešuje prekrvavljenost mišic in jih oskrbi s kisikom ter hranilnimi snovmi. Masažni gibi pripomorejo k boljšemu dihanju, spodbujajo prebavo, pospešujejo izločanje odpadnih in strupenih snovi iz telesa. Dotik kože pa vpliva tudi na naš živčni sistem, ki usmerja veliko telesnih funkcij (Zagorc, 2003).
»Masaža nam omogoča, da se za nekaj časa predamo ugodnemu počutju in izklopimo utrujajoče misli« (Srebot, Menih, 1994, str. 106).
Avtorici navajata, da ima masaža veliko korist na telo in nam pomaga do sprostitve ter nam da možnost za vpogled v našo dušo, saj nam »prežene« negativne in utrudljive misli, ki nas omejujejo na poti sprostitve. Tako se pri masaži umirijo čustva in možgani, telo pade v stanje sproščenosti, dihanje pa se umiri.
4.4.3 Priprava na masažo
Pri masaži poskrbimo za udobno podlago, ki naj bo trda, prostor pa moramo primerno ogreti.
Zelo pomembno je, da partnerja med samo masažo sprašujemo o počutju in o posameznih masažnih gibih (da nismo pregrobi), ki jih izvajamo. Namen masiranja je, da se človek sprosti, ne pa da se počuti neprijetno. Dele, ki jih ne masiramo, pokrijemo z odejo.
Med masiranjem se ne posvečamo le telesu, ampak celotni osebnosti človeka, ki ga masiramo.
Masaža je tako lahko zelo močna čustvena interakcija med partnerjema, zahteva veliko nežnosti in ljubečega posvečanja drugemu (Srebot, Menih, 1996).
4.4.4 Napotki pri masiranju otrok
Pri otrocih uporabimo podlago za ležanje, lahko dodamo tudi mirno glasbo. Posrkbimo za topel prostor, ker se telo pri masaži hitro ohladi. Pomembno je, da masažo najprej pokažemo na prostovoljcu, da vsi vidijo, kako je potrebno masirati. Pozorni moramo biti, da so otroci nežni in obzirni drug do drugega. Če izvajamo masažo po hrbtu, jim moramo povedati in
16
pokazati potek hrbtenice in jih opozoriti, da po njej ne smejo izvajati gibov (Srebot, Menih, 1996).
Med samo masažo se z otrokom pogovarjamo o njegovih občutkih. Sprašujemo ga, če premalo gnetemo, ali pa smo morebiti pregrobi.
Pri masaži lahko uporabimo tehnike, kot so nežno polaganje rok, božanje, gnetenje, potegi. Še bolj zanimivo za otroke pa je, da masažo spremenimo v igro (Peka pice, Sprehod po telesu, Dežek, Pisanje pisma itd.). Tako pri odraslih kot tudi pri otrocih je pomembno, da je tisti, ki masira sproščen in miren, saj se energija prenaša na tistega, ki ga masiramo. Otroke na to opozorimo pred samim začetkom masaže (Srebot, Menih, 1996).
Srebot in Menih (1996) pa masažo odsvetujeta otrokom z resnimi kroničnimi boleznimi (astma, srčne bolezni, nalezljive bolezni, vročina, kožne bolezni), saj bi v tem primeru masaža učinkovala nasprotno, česar si nihče ne želi.
4.5 Sprostitev z vizualizacijo in meditacijo
4.5.1 Kaj je vizualizacija/meditacija?
Vizualizacija je način sprostitve, pri kateri si predstavljamo neko mirno sceno (npr. na travniku), ki nam daje celosten občutek sproščenosti in nas osvobaja negativnih misli.
Pomembno je, da sliko vizualiziramo z dovolj podrobnostmi, da popolnoma pritegne našo pozornost. Metoda vizualiziranja je značilna že za staro egipčansko, grško in indijsko kulturo (Srebot, Menih, 1994).
Otroci imajo zelo bujno domišljijo, katero si s pomočjo vizualizacije še dodatno razvijajo, saj si ob pripovedovanju zgodbe predstavljajo, kar želijo.
Meditacija pomeni »razmišljati« in »vaditi« (latinski pomen). Najprej je bila sestavni del verskih in duhovnih disciplin. S pomočjo meditacije preidemo v umirjeno stanje, kjer se možgani odpočijejo in obnovijo, kar vpliva na celo telo (Zagorc, 2003).
Meditacija nam pomaga, da za nekaj časa pobegnemo iz vsakdanjega nemira, da se naučimo osredotočiti le na eno stvar, druge, nepotrebne pa odmislimo. Z njo izboljšamo svojo zbranost, popestrimo domišljijo in sposobnost predstavljanja. Strinjam se s trditvijo avtoric Srebot in Menih (1996), ki pravita, da z njo zgradimo most do svoje lastne podzavesti in intuicije ter tako lažje prisluhnemo svojemu notranjemu glasu (Srebot, Menih, 1996).
Poudariti pa moramo, da je meditacija daljši proces, ki se je moramo naučiti in jo dlje časa izvajati za zgoraj omenjene rezultate.
17
Tabela 1: Prikaz glavnih razlik in rezultatov med meditacijo in vizualizacijo vrsta
sproščanja MEDITACIJA VIZUALIZACIJA
značilnosti
RAZLIKE
- meditiramo lahko brez slikovne predstave,
- osredotočimo se na določeno stvar (dihanje, besedo, predmet, nič) in tako za nekaj časa umirimo delovanje možganov,
- zahteva disciplino, iskrenost, ljubezen, vztrajnost in
potrpežljivost,
- sproščamo duševnost,
- omogoča, da najdemo samega sebe, se spremenimo, da drugače sprejemamo in načrtujemo svoje življenje (Zagorc, 2003).
- vedno ustvarjamo slikovne predstave/prizore (v mislih si predstavljamo predmete, scene, dejanja),
- povezana je z domišljijo, - je metoda, ki s pomočjo domišljije lahko spreminja naše vedenje, čustvovanje in naše notranje fiziološko stanje, - pozitivno vplivamo na svoje telesno in duševno počutje,
PODOBNOST - sprostitev brez telesne aktivnosti
REZULTAT
- dobimo notranja spoznanja in duhovno rast,
- umirimo možgane in celo telo, - povzroči telesne spremembe:
dihanje postane globlje, pri tem pa pride v krvni obtok več kisika, možgani so bolj prekrvavljeni (Zagorc, 2003),
- sproščenost, zbranost, lažja koncentracija
- harmonizira in umiri celo telo, - možgani so umirjeni, telo sproščeno
- dosežen učinek na fiziološki ravni telesa: zmanjšanje
napetosti v mišicah, upočasnitev srčnega utripa, poglobitev dihanja, znižanje krvnega
pritiska, razširjanje kapilar, skozi katere se razlije toplota v roke, noge in nato celo telo (Adamčič Pavlovič, 2000).
Podatki v tabeli so povzeti po avtoricah Srebot in Menih (1996) ter po Zagorc (2003).
4.5.2 Kdaj in kako vizualiziramo/meditiramo?
Pred začetkom vizualizacije je zelo pomembno, da smo sproščeni, ker si bomo tako lahko lažje predstavljali prizore. Tako lahko izvedemo kakšno dihalno vajo, kratko meditacijo ali položaj iz joge. Dobro je, da se udobno namestimo (uporaba blazine, odeje), lahko tudi ležemo. Zapremo oči in si skušamo v mislih čim bolj živo predstavljati določeno sliko.
K vizualiziranju se ne smemo siliti. Slike naj se pojavijo lahkotno in neprisiljeno. Pomembno je, da si vzamemo dovolj časa in smo potrpežljivi. Najprej vizualiziramo z zaprtimi očmi,
18
kasneje, ko se navadimo, jih lahko tudi odpremo. Odprte oči pomenijo, da se moramo znati dobro koncentrirati, saj nas lahko zmoti nešteto zunanjih dražljajev (Srebot, Menih, 1994).
Čas, ki ga namenimo vizualizaciji ali meditaciji mora biti skrbno izbran, saj ne smemo biti preutrujeni ali prenapeti. Lahko izberemo jutro, ko se prebudimo, saj smo takoj po spanju še najbolj sproščeni. Tako kot pri drugih tehnikah sproščanja je tudi tu pomembno, da nas nihče ne moti, saj prekine tok misli, ki vodijo do sprostitve. Psihologi menijo, da so učinkovitejše kratke vizualizacije in meditacije, zato z dolžino le-teh ne pretiravajmo. Za uspešnost vizualiziranja je pomembno, da imamo intenzivno sposobnost predstavljanja in da tehnike redno ponavljamo (najbolje večkrat na dan od 5 do 10 minut) (Srebot, Menih, 1994).
4.5.3 Otroci in sprostitev z meditacijo in vizualizacijo
Otroci dojemajo svet na bolj meditativen način kot odrasli. »Padejo« v igro in pri tem pozabijo na svet okoli sebe. Pogovarjajo se z igračami, punčkami, jih hranijo, dajejo spat, se pogovarjajo z živalmi in rastlinami. Zelo dobro se vživijo tudi v junake v pravljicah, posamezna dogajanja pa so sposobni tudi natančno videti, slišati, občutiti, vonjati in otipati.
Zato pri sami vizualizaciji nimajo težav, saj si v svoji bujni domišljiji znajo predstavljati podrobnosti, ki jih zajema zgodba. Ko pa zaprejo oči in jih tako ne motijo zunanji dejavniki in se pri tem zares umirijo, je rezultat sproščenost.
Pomembno je, da besedila vizualiziranja učitelj glasno prebere in uporabi prijeten in pomirjujoč glas. Bere naj počasi, s posameznimi premori, da učenci lahko podoživijo dogajanje in se vživijo v besedilo. Drugi način pa je snemanje na kaseto in poslušanje posnetka (Srebot, Menih, 1994).
Avtorici Srebot in Menih (1994) pravita, da je smisel meditacijskih vaj za otroke prav spodbujanje že obstoječih sposobnosti ali ohranjanje in krepitev le-teh.
Pri meditaciji moramo imeti sposobnost, da dalj časa zremo v neko točko ali predmet oz. da vse drugo znamo odmisliti in mislimo hkrati le na eno stvar. To je zelo težko in se tega naučimo z večkratnim ponavljanjem. Da je otrokom lažje, lahko na sredino kroga postavimo svečo, zanimiv kamen, školjko ali pa njihovo najljubšo igračo. Tako bodo z gledanjem v ta predmet odmislili vse drugo in se z vodenjem učitelja spustili v meditativno stanje. Pri meditaciji je zelo pomembno, da nas res nihče ne zmoti. Otroci se pri teh vajah urijo v disciplini, si razvijajo potrpežljivost, vztrajnost ter se naučijo umiriti begajoče misli.
19
4.6 Sprostitev z jogo
4.6.1 Kaj je joga?
Joga je način življenja že 6000 let. Ko so preučevali živali, so odkrili, da posnemanje živalskih položajev dobro vpliva na človeško telo. To odkritje so prenesli v tehniko sproščanja – jogo, ki je dobila nekatera imena položajev kar po živalih (kit, kobra, mačka, ptič, štorklja, zajec, čriček, tiger, petelin itd.) (Mainland, 1998).
Joga povezuje telo, dušo in um v celoto. Pomeni enotnost, obvladovanje in nadziranje vseh življenjskih impulzov. Hata joga pa pomeni ravnovesje, ki ga želi ustvariti v telesu in tako okrepiti enotnost. Cilj joge dosežemo z vajo jogijskih tehnik: asan (položaji), pranayam, meditacij (Srebot, Menih, 1994).
Zagorčeva v knjigi Sprostimo se (2003) pravi, da se razumevanje joge na zahodu omejuje skoraj vedno na nižje stopnje: telesne vaje, nadziranje dihanja in sprostitev.
Tako vaje »asane« izvajamo počasi, kjer se osredotočimo predvsem na položaj telesa in našega dihanja. Vaje delamo tako, da nam je še vedno prijetno in da se ob njih dobro počutimo. Določen položaj lahko izvajamo od nekaj minut do pol ure (če nam je prijetno).
Smisel jogijskih vaj ni raztezanje in krepitev mišic, ampak ohraniti gibčnost telesa in omogočiti skladnost telesa in duha. Ključnega pomena pri jogi je pravilno dihanje, saj globoko dihanje prežene napetost in nas privede do sprostitve.
Ob tem pa joga vpliva tudi na naše organe, žleze in mišice, ki postanejo bolj voljne, elastične in močnejše. Naše telo tako postane močno, izboljša se gibljivost in počutje (Zagorc, 2003).
4.6.2 Joga in otroci
Joga je tehnika sproščanja, pri kateri si zbistrimo misli, pridobimo koncentracijo, se umirimo.
Vaje niso tekmovalne, kar je v današnjem času zaželjeno predvsem pri sproščanju otrok, ki so med seboj vse preveč tekmovalni.
Otroci imajo veliko potrebo po gibanju, ki jo lahko zadovoljijo s pomočjo joge. Tako se naučijo umirjanja in sproščanja na zanimiv in prijeten način (skozi igro, razne zgodbe, položaje »živali«) in se naučijo prisluhniti svojemu telesu, ga spoznajo. Pri tem pa postanejo tudi bolj gibčni, kar je danes težava odraslih in tudi že nekaterih otrok, ki veliko časa preživijo pred računalniki in televizijo in ne na igrišču, kot bi bilo zaželjeno.
Za izvajanje asan so lahko otroci v skupini različnih starosti in sposobnosti, saj je glavni cilj veselje do vadbe in ne popolnost izvedbe. Tako je lahko uspešen vsak otrok, ki lahko s svojo vztrajnostjo položaje tudi izboljšuje (Schmidt, 2002).
Otroci naj vsako vajo izvajajo počasi, kot jim dopušča telo. Dobro je, da učitelj vajo demonstrira ali pa jo pokaže na prostovoljcu (učencu, ki se javi).
Zaradi kratke koncentracije, ki jo imajo otroci, naj bo izvajanje joge čim bolj zabavno in sproščeno. Da joga ne postane dolgočasna, lahko izberemo vaje, kjer delajo učenci v parih.
20
Tako si partnerja pomagata pri izvedbi, si izmenjata svoje občutke in se opazujeta. Jogo lahko popestrimo tudi z zanimivi imeni, ki učenca pritegnejo k izvedbi (živalski položaji, gora, plug, počivalček, trikotnik, drevo) (Schmidt, 2002).
Za vadbo naj bodo otroci oblečeni v trenirko ter majico, obuti v šolske copate z elastiko, lahko pa so tudi bosi. Da usvojimo položaje in dosežemo cilj joge, je dobro, da jo vadimo redno vsak dan (od 5 do 20 minut). Naloga učitelja pa je, da spremlja učence pri izvedbi in pazi, da učenci ne vztrajajo predolgo pri posamezni vaji. Najbolje je, da določi število ponovitev (vdihov/izdihov) ali pa vajo časovno omeji (Schmidt, 2002).
4.7 Gibalne zgodbe kot sprostitvena tehnika
4.7.1 Pomen gibanja
Otroci v nižjih razredih osnovne šole so v obdobju, ko imajo veliko potrebo po nenehnem gibanju, saj imajo veliko energije, ki jo morajo sprostiti. Naloga učitelja je, da v vsakodnevno sedenje in poslušanje vnese dejavnosti, ki vsebujejo gibanje. Tako lahko uro popestri z raznimi igrami (igre zaupanja in sodelovanja, socialne igre), ali pa učencem pripoveduje zgodbo, ob kateri se lahko gibajo. Dobro je, da gibanje vključi v vse ure in ga uporabi za npr.
učenje nove pesmi (glasba, književnost), posamezne sklope pri matematiki (liki, telesa, štetje), slovenščini (opismenjevanje, predlogi) itd.
Marsikdo se sprašuje, zakaj naj vse temelji na gibanju. Odgovor je preprost, saj otroci z gibanjem spoznavajo prostor in se v njem orientirajo, spoznajo svoje telo, razvijajo čutila, motoriko. S pomočjo gibanja izražajo tudi čustva, strahove, izboljšujejo svoje pomnenje, domišljijo in predstavljanje. Gibanje samo pa vpliva tudi na sproščenost otrok, saj postanejo bolj mirni, nenapeti, sproščeni. Učenci si z gibalnimi dejavnostmi razvijajo tudi intelektualne sposobnosti, izboljša pa se tudi koncentracija otrok, ki se kaže v bolje opravljenem delu (Kos, Knez, 2002). Gibanje je zelo pomembno tudi za kinestetičen tip otroka, saj se tak otrok zbere pri gibanju in se tako lažje uči novih stvari.
4.7.2 Gibalne zgodbe
Gibalna zgodba je sprostitvena tehnika, ki jo lahko uporabimo za popestritev ure kot način motiviranja, ali pa kadar otroci postanejo nemirni. Pozitivne strani gibalne zgodbe so, da sprošča fizično aktivnost in nakopičeno energijo, spodbuja otroke k zbranosti, poslušanju in sledenju navodilom za gibanje.
Primerne so za pritegnitev pozornosti otrok, ustvarjajo prijetno atmosfero v skupini in jih zato lahko uporabimo na začetku ali na koncu dejavnosti. S pomočjo gibalnih zgodb si določeno snov tudi bolj zapomnimo (Schmidt, 2009).
Za izvedbo gibalne zgodbe je primerna manjša skupina otrok, zato moramo pri večjem številu otrok uro načrtovati tako, da imamo pripravljeno npr. delo po skupinah, kjer ena skupina
21
izvaja gibalno zgodbo, druga pa opazuje. Nato sodeluje druga skupina, ki doda svoje gibe v zgodbo. Pri izvedbi gibalne zgodbe moramo poskrbeti za dovolj velik prostor (učilnica, ki ima mize skupaj, telovadnica, na prostem) in za samo varnost (Schmidt, 2009).
Gibalne zgodbe gibalno in plesno opisujejo dogajanje v zgodbi, učence zabavajo in sproščajo.
Ob tem pa učenci spoznavajo plesne elemente, ki jih usvojijo preko igre.
Otroci lahko pri gibanju izražajo svojo ustvarjalnost in besedilo po svoje uprizarjajo. Ko pripovedujemo zgodbo, ne smemo hiteti, ampak sledimo otrokovi interpretaciji zgodbe in jih pri tem opazujemo (Schmidt, 2007).
4.8 Tibetan č ki
Tibetančki so sklop petih vaj, ki povežejo telo, um in duh v celoto. Ko jih izvajamo, se skozi telo pretaka energija, ki deluje na otroka sproščujoče. Njihov cilj je v tem, da se osredotočimo na svoje telo, ga spoznamo, vemo, kako deluje in kaj nam sporoča.
Tibetančki so odlični za popestritev ure ali v času podaljšanega bivanja, saj jih otroci radi izvajajo (Schmidt, 2008).
4.8.1 Potek tibetančkov
Tibetančki se začnejo s predvajo – goro, pri kateri stojimo na tleh in »rastemo« v višino, da se vzravna hrbtenica. Ramena in roke so sproščene, dihanje je normalno. Vsak obred je nato sestavljen iz začetnega položaja, gibanja ter zaključka.
Pri prvem obredu odročimo roke v višino ramen in se vrtimo čim bolj na istem mestu. Otroci naj naredijo toliko obratov, da jim je še prijetno. Za konec stopimo v razkorak, da ujamemo ravnotežje, nato pa se uležemo na tla, sprostimo telo in kratek čas počivamo.
Pri drugem obredu ležimo s hrbtom na blazini. Globoko vdihnemo in potisnemo brado ob prsni koš, noge pa dvignemo v navpični položaj. Če zmoremo, kolena zravnamo. Nato izdihnemo in glavo ter noge spustimo na tla. Vajo nekajkrat ponovimo, nato se sprostimo in umirimo dihanje.
Pri tretjem obredu pokleknemo na blazino, noge pa so vzporedno na tleh. Dlani imamo položene na stranski del stegen, dihanje pa je globoko in enakomerno. Ob izdihu počasi sklonimo glavo naprej, ob vdihu pa jo nagnemo nazaj. Pri tem usločimo hrbtenico nazaj, z rokami pa smo podprti, da ne pademo. Ko izdihnemo, se vzravnamo in vrnemo v prvotni položaj. Vajo ponovimo, nato umirimo dihanje. Pri tem obredu za konec izvedemo vajo Počivalček, pri kateri ležimo na hrbtu na tleh, noge so pokrčene, roke pa prekrižane na prsih.
V tem položaju sproščeno ležimo eno minuto. Nato ob izdihu stegnemo noge, roke pa naj padejo vstran na tla.
Za četrti obred je značilno, da sedimo na blazini, noge pa so iztegnjene naprej. Dlani položimo ob bokih na tla, le-te nam kasneje služijo za oporo. Pri izdihu počasi sklonimo glavo naprej, da se z brado dotaknemo prsnice. Ko vdihnemo, glavo in vrat nagnemo nazaj,
22
telo pa dvignemo v vodoravni položaj. Pri dvigovanju upognemo kolena, roke pa so iztegnjene. Postavimo se v položaj »mize«. V tem položaju ostanemo nekaj sekund, nato izdihnemo in se vrnemo v sedeč položaj. Vajo ponovimo in na koncu umirimo dihanje.
Naredimo še peti obred, pri katerem ležimo na trebuhu. Prste na nogah imamo spodvihane, roke v komolcih upognemo in dvignemo prsni koš (roke iztegujemo). Glavo nagnemo nazaj in usločimo hrbet. Tako naše telo nekaj časa počiva na dlaneh in spodvitih prstih na nogah.
Nato se postavimo v položaj »strehe«, pri kateri imamo glavo med rokami, brada pa je naslonjena na prsnico. Ves čas poizkušamo imeti noge iztegnjene, stopala pa na tleh. S telesom oblikujemo katete trikotnika. Izdih nas vrne v začetni položaj (streha). Povečujemo ponovitve, za konec pa se sprostimo s počivalčkom (Schmidt, 2008).
4.8.2 Tibetančki pri otrocih
Vadba Tibetančkov naj poteka počasi. Z otroki lahko vsak obred izvedemo na primer trikrat, pozneje pa dodamo še kakšno ponovitev. Za odrasle je zgornja meja 21 ponovitev. Otrok se lahko sam odloči, koliko mu ustreza. Pomembno je, da ga k izvedbi vaj ne silimo.
Priporočeno je vaditi vsak dan zjutraj, da se navadimo na nek ritual (Schmidt, 2008).
Ko izvajamo vaje z otroki, poskrbimo, da so udobno oblečeni (trenirka, majice, šolski copati z elastiko). Poskrbimo tudi za prostor, ki naj bo prezračen in dovolj velik, da si lahko vsak učenec vzame dovolj prostora. Nekatere vaje se izvajajo na tleh, zato otrokom priskrbimo tudi blazine. Na začetku naj otrok vsako vajo vsaj dvakrat ponovi, da se jo nauči izvajati. Ko pa otroci vaje že obvladajo, jih motiviramo z zgodbami za tibetančke. Omenjene zgodbe so sestavljene tako, da ponazarjajo posamezne obrede, ki se izvajajo pri tibetančkih. Otroka s tem dodatno motiviramo, da vaje izvaja spontano skozi zgodbo oziroma igro.
23
5 SPROSTITEV V PODALJŠANEM BIVANJU
5.1 Podaljšano bivanje
Podaljšano bivanje je oblika vzgojno-izobraževalnega procesa in je namenjeno za učence od prvega do šestega razreda osnovne šole. Organizira ga šola, vanj pa se učenci vključijo prostovoljno, in sicer s prijavo staršev. Pri tem veljajo pravila, ki jih določi šola (Kos, Knez, 2002).
Kos in Knez (2002) navajata, da vsebine dejavnosti v podaljšanem bivanju izhajajo iz vzgojno-izobraževalnih ciljev pouka in ciljev posameznih dejavnosti ob upoštevanju interesov, potreb in želja učencev ter njihovih staršev.
Tako podaljšano bivanje vsebuje prehrano učencev, sprostitveno dejavnost, delanje domače naloge oz. samostojno učenje ter ustvarjalno preživljanje prostega časa. V tem času so organizirani tudi različni krožki (likovni krožek, glasbene dejavnosti, pevski zbor, športni krožki, bralna ura itd.), ki si jih učenci sami izbirajo. Tisti učenci, ki ne obiskujejo krožkov, do prihoda staršev ali avtobusa počakajo v razredu, kjer se igrajo najrazličnejše igre (Kos, Knez, 2002).
Sprostitvena dejavnost je ključni element podaljšanega bivanja. Najbolje je, da jo organiziramo takoj po kosilu, da se učenci sprostijo za nadaljnje dejavnosti (krožki, delanje domače naloge in učenje). Sprostitvene dejavnosti naj bi bile organizirane kot zdrav način življenja (usmerjene k razumevanju in doživljanju sprostitve, počitka, obnavljanje psihofizičnih moči učencev). Sprostitev ima tudi rekreacijsko in socializacijsko vlogo, saj se učenci med seboj spoznavajo, si zaupajo, se družijo, gibajo, spoznavajo svoje telo, navezujejo medsebojne stike, spoznavajo prijatelje.
Cilj sprostitvene dejavnosti je, da se učenci na prijeten in zanimiv način sprostijo (najbolje skozi igro in s pomočjo sprostitvenih tehnik). Ker so učenci tekom pouka večino časa pri miru in le sedijo, je v času sproščanja nujna gibalna dejavnost, ki naj bo na svežem zraku, če se le da. Zato je naloga učitelja, ki vodi podaljšano bivanje, da izbere pestro ponudbo za zadovoljevanje otrokovih osnovnih potreb (po gibanju, sprostitvi, igri, počitku in druženju).
24
6 SPROSTITVENA VZGOJA V PRAKSI
Sprostitvena vzgoja je vodena in načrtna dejavnost, ki jo vodi učitelj. Tako na preprost in igriv način spodbuja otroka k izražanju svojih čustev ter prepoznavanju in spoštovanju čustev drugih (Bečaj, 1998).
Sprostitvena vzgoja nam in otrokom veliko daje ter spodbuja njihovo ustvarjalnost, gibanje, medsebojno sodelovanje in zaupanje, zato bi bilo dobro, da bi jo vsi učitelji uvrstili na urnik in bi postala sestavni del vsakdanjika otrok v šoli (Srebot, Menih, 1996).
Sprostitvena vzgoja je tako primerna za razvedrilo, kot sprostitev pri rednem šolskem delu, pri razrednikovih urah, na športnih dnevih, naravoslovnih dnevih, v šoli v naravi, kot oblika interesne dejavnosti itd. (Bečaj, 1998).
Avtorici (Srebot, Menih, 1996, str. 14) pravita: »Sprostitvena vzgoja ni terapija, je pa preventivna metoda, ki otroke spodbuja s preprostimi in igrivimi tehnikami, da najdejo v sebi svoj mirni pol, iz katerega lahko potem črpajo nove moči«.
Z njima se popolnoma strinjam in menim, da je naloga učitelja, da sprostitveno vzgojo v praksi čim bolj uporablja in z njo navaja otroke na iskanje vsakodnevnega miru v sebi.
6.1 Objektivni in subjektivni kriteriji za ugotavljanje sproš č enosti
Za ugotavljanje sproščenosti si lahko pomagamo z objektivnimi in subjektivnimi kriteriji.
Objektivni kriteriji za ugotavljanje sproščenosti so npr. zunanji izgled obraza ali pa dvigovanje roke. Wolpe je naredil test za preizkušanje sproščenosti, ki pa je zelo preprost.
Učitelj dvigne roko učenca in opazuje, če je dovolj težka oziroma sproščena. Pri sproščenem obrazu so usta rahlo odprta (Adamčič Pavlovič, 2000).
Jacobson je preučeval sproščenost jezika in očesnih zrkel. Zagovarjal je tezo o mišični naravi mišljenja in predstavljanja. Dejal je: »Ko so sproščene mišice jezika, niso možne nikakršne misli, zato človeka ne mučijo stresne. Ko se sprostijo očesne mišice, preneha možnost predstavljanja, zato osebe ne preganjajo predstave neprijetnih prizorov« (Adamčič Pavlovič, 2000, str. 11).
S to tezo je poudaril, da je pomembno, da sprostimo obrazne mišice, mišice jezika ter oči, saj pozitivno vplivajo na počutje človeka. Očesne mišice najlažje sprostimo, ko zapremo oči in za nekaj trenutkov odmislimo svet okoli nas ter se poglobimo vase.
Teza Jacobsona danes ni potrjena, je pa gotovo, da posamezne sproščene mišice vplivajo na celotno relaksacijo. Nekateri menijo, da je sproščanje mišic glave najpomembnejše za odpravljanje strahu in anksioznosti.
Subjektivni kriteriji so subjektivna poročila o teži, toploti, gomazenju, ni pa nujno, da so vedno prisotni (Adamčič Pavlovič, 2000).
25
7 EMPIRI Č NI DEL
7.1 Namen in cilji
Namen diplomskega dela je bil teoretično in praktično prikazati sprostitvene tehnike in igre, ki so primerne za otroke v šoli. Pokazati, da lahko učitelj v podaljšanem bivanju obravnava določeno snov iz pouka (npr. učenje nove pesmi) s pomočjo gibanja.
CILJI:
- spoznati različne tehnike sproščanja, jih izvesti v podaljšanem bivanju in preveriti odzive otrok;
- pri učencih ugotoviti, če so bile tehnike oz. igre sproščanja učinkovite (ugotoviti njihovo sproščenost, občutke, počutja);
- pokazati, da se da novo pesem naučiti z gibanjem.
7.2 Hipoteze
H1: Učenci v podaljšanem bivanju do sedaj niso bili vajeni sproščanja na tak način.
H2: Igre in tehnike sproščanja pozitivno vplivajo na počutje učencev, ki so v podaljšanem bivanju.
H3: Učenci se radi igrajo igre zaupanja in sodelovanja.
H4: Učenci se s pomočjo gibanja naučijo novo pesem.
H5: Učenci najraje izvajajo masažo.
7.3 Metode dela
7.3.1 Opis vzorca
25 učencev 2. razreda, starih 7 let, na Osnovni šoli Mirna, ki so vključeni v oddelek podaljšanega bivanja. Vzorec (25 učencev) je slučajnostni in nesistematičen. Podatki so obdelani kvalitativno.
7.3.2 Opis pripomočkov
Za izvedbo srečanj sem potrebovala:
- primeren prostor (učilnica, telovadnica), - fotoaparat,
- plakat z gibalno zgodbo, - kartončke z verzi pesmi Maj, - pesem Kje?.
