Masaža Sprehod po telesu - SPROSTILNE IGRE V PODALJŠANEM BIVANJU DIPLOMSKO DELO

Slika 2: Masaža Sprehod po telesu

Vprašala sem jih tudi, kako bi se še lahko masirali. Imeli so kar nekaj svojih idej, ki so jih preizkusili na sošolcu (tapkanje z rokami, kot bi rezali, kroženje). Pri masaži so vsi zelo uživali in se zares sprostili. Učenci so mi povedali, da se niso še nikoli masirali. Jakob mi je zaupal, da včasih masira mami za vratom. Pri masaži jim je bilo všeč tudi to, da so lahko ležali in se sprostili.

Nato pa so učenci zopet naredili krog. Za izvedbo jogijske vaje Tobogan sem zopet uporabila prostovoljca, s pomočjo katerega sem vajo demonstrirala. Vajo so vsi učenci hitro razumeli (vdih – kolena, hrbet dvignejo; izdih – od ramen se hrbtenica spušča, ritka gre nazadnje dol) in so jo kar nekajkrat ponovili. Na začetku nisem povedala ime vaje, nato pa sem rekla, da bodo naredili tobogan. Vsi so bili začudeni in hkrati zelo motivirani. Vajo smo zaključili s Počivalčkom (tudi demonstracija). Po koncu vaje so kar nekaj časa mirno ležali na tleh in bili

čisto tiho. Za konec pa smo naredili še dihalno vajo Odpiranje cveta, pri kateri smo se prijeli za roke in pri vdihu roke dvignili nad glavo in se sprehodili do sredine kroga, pri izdihu pa smo krog razširili, roke pa spustili. Pri tej vaji mi je bilo zanimivo to, da so učenci sami prišli do zaključka (izdih, sprostitev rok, razširitev kroga), saj sem jim povedala le za vdih, za izdih pa so sami nadaljevali vajo tako, kot sem si zamislila. Vaja jim je bila zelo všeč. Trudili so se, da so vsi naenkrat globoko vdihnili in nato izdihnili. Tudi pri tej vaji so se sprostili.

Na začetku sem šla dvakrat z njimi, nato pa so trikrat ponovili vajo še sami.

Ugotovila sem, da sem dejavnosti v drugem srečanju zelo dobro izbrala, saj so jih učenci pridno in zavzeto izvajali. Najraje so imeli risanje in masažo. Povedali so mi, da jim je bilo všeč, ko smo se sproščali. Jakob je povedal, da mu je bila všeč masaža, ker je lahko ležal. Lari pa je bila zelo všeč masaža, ker je bila lahko ustvarjalna in je lahko po svoje masirala (»rezanje«) z rokami. Tudi vaji Tobogan in Odpiranje cveta sta jim bili všeč, saj prej teh vaj še niso delali. Spoznala sem, da je zelo pomembno, da učitelj demonstrira (sam ali s pomočjo prostovoljcev), da vsi učenci vidijo, kako morajo delati. Dobro je, da sem izbrala prostovoljce, da so bili učenci že od samega začetka vključeni v dejavnost.

Ko so prišli ostali učenci s krožka, so jim učenci takoj navdušeno povedali, da so se masirali.

Nato so učenci delali domačo nalogo. Ker je Matic, ki velja za živega otroka, motil ostale pri domači nalogi, sem ga poklicala pred tablo in ga malo zmasirala. Bil je zelo navdušen in se je za kratek čas umiril in sprostil. Nato pa sem pred tablo poklicala tudi ostale učence, ki prej niso sodelovali pri sproščanju in jim pokazala način masiranja, ki smo ga prej izvajali. Vsem učencem je bilo zelo všeč in so se potem še med sabo masirali. Učenec Miha je učno šibkejši, zato je domačo nalogo delal dlje časa. Ko pa jo je končal, je prišel do mene in me prosil, če ga lahko zmasiram. Bila sem zelo vesela in sem ga, seveda, zmasirala. Izbrala pa sem si tudi pomočnika. Miha se tako kot večina učencev tudi še ni nikoli masiral in je bil zelo zadovoljen. Rekel je, da ga sedaj hrbet ne bo več bolel. Nad masažo so bili vsi zelo navdušeni in so me spraševali, če se lahko masirajo tudi pri pouku. Povedala sem jim, da se lahko masirajo med odmorom in da naj pokažejo svoji učiteljici, kaj so se naučili v podaljšanem bivanju. Pri masiranju pa je sodeloval tudi deček Gregor, ki je zelo želel masirati druge. Ko je prišel čas odhoda, je bil kar malo žalosten, ker ne bo mogel več masirati. Rekla sem mu, da se lahko masirajo še naslednji dan. Učenci so kar drug drugega spraševali, koga lahko zmasirajo.

Pričakovala sem, da jim bo masaža všeč, nisem pa vedela, da jih bo tako prevzela.

7.4.3 TRETJE SREČANJE Z ANALIZO

Dihalna vaja – Meditacijsko dihanje

Otroci sedijo na tleh po turško. Dlani sklenejo na prsnem košu. Dihajo skozi nos. Pri izdihu se dlani razprejo, tako da lopatice zadaj stisnejo skupaj. Dlani se torej vzpostavijo vzporedno s telesom. Pri vdihu se dlani zopet sklenejo (Čuden, 2012).

Tibetančki

Pri prvem obredu odročimo roke v višino ramen (začetni položaj) in se vrtimo čim bolj na istem mestu. Otroci naj naredijo toliko obratov, da jim je še prijetno (gibanje). Za konec stopimo v razkorak, da ujamemo ravnotežje, nato pa se uležemo na tla, sprostimo telo in kratek čas počivamo (zaključek).

Igra zaupanja– Okoli, okoli, okoli

Učenci so razdeljeni v pare. Eden v paru stoji na mestu, drugi pa se giblje po navodilih učitelja. Npr. okoli, za, pred, nad, pod, daleč, z, blizu ... (Zapiski iz UG).

Masaža – Peka pice

Učence razdelimo v pare. En učenec se uleže na tla na trebuh, drugi pa poklekne ob njega.

Dlani položi na hrbet drugega učenca in začne gnesti hrbet – priprava testa za pico. Nato testo pogladi in nanj naloži salamo, kečap, gobice, sir, origano ... Na koncu učenci spečejo pico, tako da se uležejo na hrbet sošolca in ga grejejo. Nato pa sledi menjava vlog (Schmidt, 2003).

ANALIZA

22. marca 2013 sem šla na šolo, kjer smo se šli najprej dihalno vajo (meditacijsko dihanje), nato sem poizkusila z vadbo tibetančkov, kjer smo se naučili le prvi obred. Potem smo se šli igro Okoli, okoli, na koncu pa smo »pekli« pico (masaža). Sodelovalo je 18 učencev, zato smo vaje izvajali v telovadnici.

Pri dihalni vaji so se učenci usedli v krog po turško. Vajo sem najprej pokazala, nato pa so jo izvajali sami. Vsi so se trudili, da so res vdihnili in izdihnili. Nato sem jih nameravala naučiti tibetančke, vendar so bili otroci tako razposajeni in živi, da jih skoraj ni bilo mogoče umiriti.

Prišli smo samo do 1. obreda, nato pa sem zaradi nezanimanja vajo opustila. Za nadaljnje delo sem jih motivirala tako, da sem jim za pridnost obljubila nagrado – to naj bi bila peka pice.

Nekateri učenci so bili zelo navdušeni in so me spraševali, če bo pica prava, če jo bodo lahko pojedli (seveda sem imela v mislih masažo, česar pa jim nisem povedala).

Nato je pri igri Okoli, okoli sodelovalo približno sedem parov, ostali pa niso želeli sodelovati.

Pri tej igri so se učenci vživeli in se sprostili. Gibali so se po navodilih in delali zanimive gibe. Opazila sem, da so se med seboj gibi ponavljali in da skoraj nihče ni pokazal drugače (ob sošolcu, pod, nad, čez ...). Ko pa so se v paru zamenjali, so izvajali že bolj ustvarjalne gibe in so šli tudi na tla, se ulegli ali pa gib prikazali sede (slika 3).

Slika 3: Igra Okoli, okoli

Za konec sem z nekaterimi učenci (približno 12) izvedla masažo Peka pice, nad katero so bili zelo navdušeni. Najprej smo skupaj ponovili, kaj potrebujemo za peko pice. Nato so se začeli masirati, vmes pa sem jih malo vodila oz. spomnila, kaj naj dajo na pico. Nato so dali pico peči (ulegli so se čez sošolca). V paru so se tudi zamenjali. Na koncu sem jim rekla, da so pice pečene in da jih lahko pojedo. Zanimivo mi je bilo to, ko je na koncu do mene prišel deček Gregor in me spraševal, če bomo res pekli pico in če bo »prava«. Odgovorila sem mu, da težko, ker nimamo sestavin, saj je bila to samo masaža.

Pri masiranju so učenci uživali in se res sprostili. Ta vaja je super, saj je zelo motivacijsko naravnana. Ko smo se na koncu pogovorili, so učenci navajali, da jim je bila najbolj všeč masaža, ker so lahko gnetli testo in nanj položili poljubne sestavine. Ko sem učence opazovala, so izbirali razne dodatke (gobe, koruza, kečap, čebula). Pri pečenju pice so bili malo zadržani in se niso hoteli uleči čez sošolca, ker so se bali, da bi ga poškodovali. Nekateri so mi zaupali, da se najprej niso čisto sprostili, saj so jih motili nekateri sošolci, ki so klepetali.

Ugotovila sem, da masaže zelo dobro vplivajo na otroke in jih tudi pritegnejo. Poleg tega sem spoznala, da je dobro, da pri izvajanju sprostilnih iger ni preveč otrok, saj se z večjo skupino težje dela. Ponavadi se tisti učenci, ki ne želijo sodelovati, težko vzdržijo, da ne klepetajo ali kako drugače motijo ostale, ki želijo sodelovati.

S 3. srečanjem nisem bila preveč zadovoljna, saj so bili učenci preveč živi in nezainteresirani za vaje, ki so bile zelo različne. Pred vsako vajo in tudi vmes, ko smo jo že izvajali, sem jih povabila k sodelovanju, vendar neuspešno.

Tudi učitelj mi je povedal, da je ob petkih tako, ker so učenci že v vikendu in da so razpuščeni.

7.4.4 ČETRTO SREČANJE Z ANALIZO

Gibalna zgodba: Krokodil na vrtu

Na tablo nalepim plakat, ki sem ga naredila s pomočjo risb, ki so jih narisali učenci. Nato jih povabim pred tablo in jim povem, da bom pripovedovala zgodbo, pri kateri se bodo lahko veliko gibali. Med doživetim pripovedovanjem jim malo nakažem način gibanja, drugače pa so učenci čim bolj ustvarjalni.

Na vrt se je priplazil krokodil in takoj potisnil naprej desno prednjo nogo, potem levo, potem še zadnjo desno in potem še zadnjo levo (uležemo se na trebuh, naprej premaknemo desno roko, nato levo roko, zatem desno nogo in še levo nogo).

Z gobcem je opletal levo, desno in vzbujal strah in grozo (z glavo stresamo levo in desno, strašno renčimo).

Nihče ni vedel, od kod se je vzel. Prvi sta ga zagledali dve mački, ki sta se temeljito umivali (stegnemo roke pred seboj, dvignemo se na kolena, dlani položimo plosko na tla, opremo se nanje, klečimo na vseh štirih, hrbet usločimo navzgor kot mačka in mijavkamo. Roke iztegnemo predse, dvignemo se na kolena in se z rokami božamo po telesu, kot bi se po mačje umivali in mijavkamo).

Staknili sta glavi skupaj in presenečeni opazovali pošast, ki se je plazila vse bliže in bliže (klečimo na vseh štirih, s sosedom staknemo glavi skupaj).

»Poglej, kakšen gobec ima!« je vzkliknila črna muca (strašno zarenčimo in stresamo z glavo levo in desno).

»In koliko zob!« se je zgrozila druga (pokažemo zobe, stresamo z glavo in strašno renčimo).

»Skočiva!« sta zavpili obe in že sta bili na drevesu (skočimo pokonci, na obe nogi, in se pretvarjamo, da kot mačka plezamo po drevesu).

Krokodila je opazila tudi koklja s svojimi piščančki (počepnemo na obe nogi in čepe hodimo, kokodakamo).

Tako vneto je iskala črvičke za svoj naraščaj, da bi krokodila skoraj kljunila (dlani položimo skupaj, tako da oblikujemo kljun; pomaknemo jih k obrazu in se sklanjamo navzdol proti tlom, kot bi kljuvali).

»Bežimo, hitro, hitro!« je skušala spraviti piščančke na varno (kokodakamo, hitreje hodimo čepe na obeh nogah).

Zajčki, ki so si prišli ogledat, ali so zeljnate glave že dovolj zrasle in so živahno skakljali sem ter tja (poskakujemo, z rokami in nogami se odrivamo od tal, skačemo v levo, desno, naprej, nazaj). Ko so zagledali krokodila, so sedli na zadnje tačke in se spogledali (stojimo na nogah, pokrčimo kolena, roke pokrčimo v komolcih in jih držimo pred seboj ter rahlo poskakujemo).

»Ali je zelje?« je vprašal prvi.

»Le kje se je vzel?« je rekel drugi.

»Takih živali ni v našem gozdu,« je ugotovil tretji.

»Gospa koklja, ali kaj veste …?« se je hotel pozanimati četrti.

»Nekaj je hudo narobe,« je ugotovil peti.

»Narobe,« so rekli vsi skupaj, »taka pošast je lahko nevarna.« In so urno odskakljali v gozd (poskakujemo, z rokami in nogami se odrivamo od tal).

»Ga, ga, ga,« je gagala račka, ki se je odpravila na svoj vsakodnevni sprehod k reki (počepnemo, hodimo tako, da nihamo na obeh nogah – levo in desno; gagamo).

In dodala: » Lej ga, lej ga, ta se tudi rad kopa.«

Krokodil se ji je skoraj približal. Ko je zagledala njegove zobe, je zamahnila s perutmi in se skrila za bližnji grm (z rokami »oblikujemo« peruti – roke pokrčimo v komolcih in z njimi zamahnemo).

Vrabci, ki so vse to opazovali z vrha drevesa, so zaščebetali: »Koga se tako bojite?«

(vstanemo, iz prstov na rokah oblikujemo kljun - pokrčimo prste in jih ob obrazu premikamo, kot bi odpirali in zapirali kljun; čivkamo).

»Pošasti,« se je slišalo iz vseh koncev vrta.

»Pošasti,« so spet zaščebetali vrabci, »to je Mihčev plišasti krokodil. To je igračka.« (s prsti ob obrazu še vedno oblikujemo kljun in čivkamo).

»Oh,« so se oddahnili vsi muci (smo v položaju mačke in mijavkamo).

Tudi koklja s piščeti (počepnemo na obe nogi in čepe hodimo in kokodakamo) in zajčki (poskakujemo, z rokami in nogami se odrivamo od tal, skačemo v levo, desno, naprej, nazaj).

Vsi so pristopili h krokodilu in ga začeli božati (premaknemo se naprej in božamo namišljenega krokodila).

Koklja in piščeta so ga nežno kljuvali (dlani položimo skupaj, tako da oblikujemo kljun, pomaknemo jih k obrazu in se sklanjamo navzdol proti tlom, kot bi kljuvali).

Potem je iz hiše pritekel Mihec in krokodila odnesel (stečemo, sklonimo se k tlom, z rokami poberemo namišljenega krokodila; hodimo, kot bi ga nosili)

(Schmidt, 2009).

Igra zaupanja – Domine

Učenci se postavijo v krog. Nato se vsi obrnejo na desno in se usedejo na tla. Noge dajo narazen, tako da se vsak otrok usede med kolena otroku, ki sedi za njim. Učiteljica pokaže na učenca – domino in ta se »podre« - se uleže nazaj na soseda za svojim hrbtom, ki zato

»podre« soseda za svojim hrbtom in tako naprej, dokler vsi ne ležijo »podrti«. Nato učiteljica določi novega učenca, ki se bo »postavil« oz. se bo dvignil v sedeč položaj. S tem bo sprožil dviganje učenca pred seboj in ta učenca pred seboj. Igra se nadaljuje, začetno »domino« pa lahko izbere eden izmed učencev (Schmidt, 2002).

Igra – Potujoče lepilo

Učenci so v parih in si predstavljajo, da po prostoru krožijo velike, lepljive žoge. Žoge pridejo k vsakemu paru in ga zamažejo z lepilom ter dvojico pripravijo, da se giblje po prostoru.

Učenci najprej zalepijo skupaj čela, čez trenutek lepilo kapne na ušesa, na vrat, ramo itn.

Učenci so ves čas »zalepljeni« s sošolcem in se skupaj z njim gibajo, ne da bi se spustili (Schmidt, 2002).

Vizualizacija – Na travniku

Smo čisto mirni in si predstavljamo, da smo na krasnem poletnem travniku. Zapremo oči in prisluhnemo pripovedovanju učitelja.

Sprehajamo se po svetlo zelenem travniku, polnem pisanih rož. Pogledamo v nebo in vidimo, kako lepo modro je. Na sredini travnika je nekaj pogrnjeno. Počasi se odpravimo tja, da bi pogledali, kaj je to. Zagledamo krasno letečo preprogo. Dobro si ogledamo, kakšne barve je, ogledamo si vzorček na njej in poskusimo odkriti kar največ podrobnosti.

Zdaj si zaželimo, da bi se s preprogo odpeljali na raziskovalni izlet. Čutimo, kako počasi izgubimo vso težo in preproga z nami je lahka kot peresce. Že letimo nad tlemi. Čisto lahki smo in občutek lebdenja v zraku je čudovit.

Opazujemo še svoje dihanje, ki je mirno in sproščeno. Zelo prijetno se počutimo. Zdaj se na preprogi udobno namestimo in opazujemo okolico. Vidimo gozdove, reke, hiše, drevesa, otroke, ki se igrajo na dvorišču ... Morda mimo prileti in nas pozdravi kakšna zanimiva ptica.

Mirni smo in uživamo, prijetno toplo je. Nekaj minut uživamo v potovanju in udobno nameščeni počivamo.

Počasi se vrnemo nazaj v prostor. Zavemo se svojega telesa, rok, nog in dihanja.

Poudarjeno zadihajmo (vdih–izdih), pomigamo s prsti na rokah ter s stopali, počasi dvignemo roke nad glavo in se pretegnemo. Odpremo oči.

ANALIZA

V četrtek, 28. marca 2013, sem z desetimi otroki izpeljala svoje četrto srečanje. Najprej sem jim na tablo nalepila plakat z zgodbo Krokodil na vrtu, ki je nastal s pomočjo učenčevih risb (slika 4). Nato sem jim doživeto pripovedovala zgodbo ter jim pustila svobodo pri gibanju.

Čeprav je bil način gibanja v zgodbi že določen, se ga nismo čisto držali, saj ga nisem želela vsiljevati učencem, zato sem jih pustila, da so sami (po svoje) oponašali živali. Pred začetkom sem jim le naštela živali, ki bodo nastopale v zgodbi. Učenci pri tem niso imeli težav in so vse živali doživeto oponošali. Pritegnil jih je že sam plakat, saj so videli, da so na njem njihove risbe. Med samim pripovedovanjem sem naredila tudi premore, da so učenci podoživeli in se kar čim več gibali. Na začetku so bili malo zadržani, nato pa so se vživeli v zgodbo oz. živali in jih ustvarjalno oponašali.

Opazila sem, da se je njihovo gibanje razlikovalo (npr. deklice so bolj nežno oponašale živali, dečki pa so se razživeli). Otroci so se zabavali, saj so se med gibanjem smejali. Opazila sem, da so sproščeni. Ko sem jih na koncu povprašala po občutkih, so bili vsi navdušeni in so rekli, da bi se še šli takšno igro. Rekli so, da jim je bila gibalna zgodba všeč, ker so se veliko gibali.

Iz tega lahko sklepam, da učenci potrebujejo gibanje, da sprostijo svojo energijo, če pa to gibanje spremenimo v igro, pa še toliko bolje.

Slika 4: Plakat za gibalno zgodbo Krokodil na vrtu

Potem smo se šli z učenci igro zaupanja Domine, kjer so naredili ravno vrsto in se usedli drug za drugim. Opazila sem, da so imeli fantje nekoliko pomislekov, ko so se morali usesti pred deklico (malo se že kaže ločevanje po spolu). Nato je en učenec postal domina in podrl vse ostale, tako da se je ulegel nazaj na sošolca. Igra jim je bila zelo zabavna, zato smo se jo igrali toliko časa, da so bili vsi vsaj enkrat domina. Medtem sem jih spodbujala, da so se res sproščeno ulegli na sošolca in na njem ležali kar nekaj časa oz. dokler se učenec ni odločil postaviti domine (se vrniti v sedeč položaj).

Učenec je dal predlog, da bi se »podrli« naprej, zato smo tudi to poizkusili. Nato pa sem jih vprašala, kateri način jim je bolj udoben (leže nazaj, ali biti sključen naprej). Dobro da so hoteli preizkusiti oba načina, saj so bili vsi mnenja, da je bolj udobno in sproščujoče, če se uležemo nazaj na sošolca (slika 5). Dva učenca nista želela sodelovati, zato sta dogajanje le opazovala.

Slika 5: Igra zaupanja – domine

Igrali smo se tudi igro Potujoče lepilo, ki jo učenci do sedaj niso poznali. Učenci so se razdelili v pare, ker pa je eden ostal sam, sem bila njegov par jaz. Nato sem jim pripovedovala, s katerim delom telesa se naj zlepijo in da morajo tako tudi hoditi (zlepljeni skupaj). Najprej jim je lepljiva žoga namazala čelo in v tem položaju so se skupaj gibali.

Učenci so se zelo vživeli in se pri igri tudi nasmejali. Nato smo se zlepili z desno roko, z ramo in z eno nogo. Gibanje je postalo vse težje in učenci so se čisto počasi premikali. Nato pa sem

In document SPROSTILNE IGRE V PODALJŠANEM BIVANJU DIPLOMSKO DELO (Strani 39-0)