2.1.1 Kaj je?
Stres je naravni mehanizem preživetja, saj omogoča, da se z begom, hitrostjo ali umikom čim hitreje rešimo nevarnosti, ki nam pretijo. Sproži odziv in zahteva prilagoditev telesnih in duševnih zmogljivosti. V življenju smo nenehno aktivni, pri tem pa pozabimo na obdobja sprostitve in miru. Pomembno je, da prisluhnimo sebi in našim otrokom ter jim privzgojimo načine sproščanja ter jih s tem obvarujemo stresa (Srebot, Menih, 1994).
2.1.2 Stres in današnji čas
V današnjem času smo nenehno izpostavljeni velikemu številu stresnih faktorjev kot so:
sprememba okolja, strah pred prihodnostjo, prevelika količina informacij, hrup, bolezni, časovni pritisk, slabi delovni pogoji, monotono delo, družinski konflikti ...
Če smo predolgo v takšnih situacijah, zaidemo v stanje stalne živčne in telesne prenapetosti.
Ne najdemo več miru, ne moremo počivati, odpornost se znižuje, postajamo preobčutljivi, konfliktni, primanjkuje nam energije.
Stres tako spreminja naš naravni ritem življenja, saj nenehno vpliva na količino energije, ki jo nosimo v sebi, od nje pa je odvisno tudi naše zdravje, ustvarjalnost, kvaliteta in dolžina življenja (Vidmar – Kuret, 1998).
2.1.3 Stres v šoli
Danes pa niso živčno prenapeti samo odrasli, ampak vse bolj tudi učenci. Tako v šoli srečujemo čedalje več prenapetih, napadalnih, zdolgočasenih, nemirnih in nezbranih učencev, ki težko zdržijo dalj časa pri eni aktivnosti.
Stres se pri učencih pogosto kaže v obliki nemira in nesposobnosti koncentracije. Vzrokov za tako stanje je najpogosteje več:
• preveč igrač (otrok nima pregleda nad svojimi igračami in se med njimi ne znajde – to vodi v občutke nelagodja),
• zasičenost z mediji (kadar so učenci doma, svoj prosti čas preživljajo predvsem z gledanjem TV-ja, igranjem računalniških igric),
• premalo možnosti za igro in premalo prostora za gibanje (doma se učenci kljub igračam ne zmorejo ustvarjalno igrati; nekateri pa zaradi življenja v mestih – blokih, nimajo dovolj prostora za igro),
4
• visoka pričakovanja staršev, storilnostna naravnanost učiteljev (večina staršev/učiteljev se ne sprašuje, česa je učenec sposoben narediti, temveč razmišljajo, kaj mora učenec znati, narediti),
• preobremenitev oziroma premalo prostega časa (učenci redkokatero popoldne preživijo doma, saj imajo veliko popoldanskih krožkov in obveznosti),
• konflikt v družini (zakonski problemi staršev, ločitve, slabi bivalni pogoji, brezposelnost),
• pomanjkanje občutka varnosti, bližine, zanesljivosti, čustvene bližine, ljubezni (zaradi hitrega načina življenja, dolgega delavnika, natrpanega dne, starši na koncu dneva največkrat »pozabijo« na svoje otroke),
• telesne in duševne motnje v razvoju, bolezni in primanjkljaji,
• travmatične izkušnje (Wilmes – Mielenhausen, 1999).
Zaradi zgoraj omenjenih vzrokov, ki pripeljejo do stresa pri učencih, je toliko bolj pomembno, da učencem pokažemo različne načine sprostitve, ki jih bodo lahko uporabili v težkih trenutkih.
2.1.4 Znaki stresa pri učencih v šoli
Vsak učenec stres doživlja drugače, zato ga je težko prepoznati. Pri učencih moramo biti pozorni na telesne znake stresa (nespečnost, bolečine v trebuhu, slabost, glavobol, nemirnost, pogosti prehladi, napete vratne mišice, potne dlani, suha usta itd.), na čustvene znake in na vedenjske, ki jih pri otrocih najprej opazimo (Witkin, 2000).
Otroci se na stres odzivajo z enakimi čustvenimi odzivi kot odrasli. Razlika pa je v tem, da otroci čustev ne znajo opredeliti in razložiti tako, kot bi mi želeli. Zaradi tega velikokrat pozabimo na čustvene stiske, ki jih doživljajo ob spopadanju s stresom.
Vedenjske znake pa učitelji najhitreje opazimo. Otroci imajo zelo veliko energije in potrebo po gibanju. V stresnih situacijah pa se količina energije še poveča. Ker otroci še nimajo razvitih strategij obvladovanja stresa in sproščanja energije, se sprostijo na svoj način. Odrasli temu rečemo, da nagajajo (Witkin, 2000).
Najpogostejši vedenjski znaki so:
• napadi jeze in neprimerno vedenje,
• razdražljivost,
• slaba volja,
• zapiranje vase,
• pretepanje, znašanje nad sošolci,
• raztresenost,
• pogosto sanjarnjenje podnevi,
5
• pogosta jokavost,
• nemirnost (Witkin, 2000).
2.1.5 Kako naj otroci stres premagajo?
Otrokom moramo pomagati razviti spretnosti za premagovanje stresa. Da pa to lahko storimo, moramo vedeti, česa je otrok zmožen na določeni razvojni stopnji.
Ker v diplomskem delu preučujem šolske otroke na razredni stopnji, bom opisala tudi temu primerne razvojne stopnje.
V obdobju od pet do osem let so otroci sposobni hitre zapomnitve stvari. Če so se v predšolskem obdobju bali k sosedom zaradi psa, si v tej starosti upajo na obisk, saj znajo uporabiti rešitev (počakajo, da psa zaprejo, nato vstopijo).
V tej starosti se pri otrocih razvije humor kot ena najpomembnejših sposobnosti za obvladovanje stresa. Otrok se navduši nad ugankami, šalami, rad bere stripe in gleda risanke.
Pomembno je, da otrokom ne vsiljujemo svojega občutka, kaj je smešno, ker se nam ne bo smejal. Če otrok razume dobro šalo, s tem razkriva sposobnost za razumevanje razlike med tem, kako naj bi ljudje ravnali in tem, kako v resnici ravnajo (Witkin, 2000).
Avtorica Witkin (2000, str. 67) v knjigi Brez napetosti v nov dan pravi: »Otrok s tem naredi velik korak najprej, saj ima rad stvari takšne, kot so, in postane živčen, ko se spremenijo.«
Vsaka sprememba »nosi« v ozadju stres, saj to pomeni, da bo od sedaj naprej nekaj potekalo drugače, zopet se bomo morali nanjo navajati, se prilagajati, določenim stvarem odpovedati.
Zato nam vsaka sprememba na začetku povzroča stres.
Avtorica (Witkin, 2000) navaja tudi, da smeh ob spremembah daje ljudem (otrokom in odraslim) občutek, da imajo nadzor in spoznajo, da so spremembe del življenja.
Pri 7. letu starosti so otroci že sposobni logičnega mišljenja. To jim pri obvladovanju stresa pomaga tako, da se lahko na podlagi preteklih izkušenj domislijo sposobnosti za premagovanje stresa in te sposobnosti uporabijo v podobnih okoliščinah v prihodnosti. Pri teh letih naredijo tudi premik k hipotetičnemu in abstraktnemu mišljenju (prej je bilo konkretno).
Poveča se tudi sposobnost ostati dlje časa zbran, zato naj vsak otrok najde nekaj, pri čemer se bo sprostil (igranje kart, video igric, sestavljanje modelov).
Stres lahko premagajo tudi, če imajo dobre socialne spretnosti, ki se razvijejo ravno v tem obdobju. Otroci se v prvem in drugem razredu naučijo vedenja v skupini in komuniciranja.
Tako stres pomaga blažiti prav družabnim otrokom, ki nimajo težav pri sporazumevanju in ki imajo izkušnje, pridobljene v skupini (Witkin, 2000).
Pri desetih, enajstih in dvanajstih letih imajo otroci zelo izostreno sposobnost za logično razmišljanje in se pri vživljanju v hipotetične okoliščine vse bolj znajdejo. Otrokom lahko pri premagovanju stresnih situacij pomagamo z vprašanji: »Kaj bi bilo, če bi … se izgubil/če bi te nagovoril neznanec ...?« S tem otrok razmišlja in do rešitve pride sam ali pa mu pomagamo in tako dobi občutek, da ima nad okoliščinami večji nadzor (Witkin, 2000).
6
Otroci si v teh letih predstavljajo občinstvo ali pa se več časa gledajo v ogledalo in si popravljajo frizuro, obleko. Ko se bodo zares znašli pred publiko, jim lahko to pomaga premagati stres (predvsem občutljivim otrokom), saj je namišljeno občinstvo bolj pripravljeno odpuščati in razumeti, kot pravo (Witkin, 2000).
Pomembno je, da otroka spoznamo in da mu pomagamo, da si bo v stresnih situacijah lahko pomagal sam, kar navaja tudi Witkin v svoji knjigi (2000).
Za nas učitelje je pomembno, da otroka opazujemo in si zapisujemo, kako otrok ravna v stresnih situacijah. Pri samopomoči pa ga moramo spodbujati, da si bo domislil stvari, ki bodo ublažile stres ter jih bo lahko počel sam. Pojasniti mu moramo, da je stres del življenja in da ga ne bo mogel vselej premagati.
7