40
Igrali smo se tudi igro Potujoče lepilo, ki jo učenci do sedaj niso poznali. Učenci so se razdelili v pare, ker pa je eden ostal sam, sem bila njegov par jaz. Nato sem jim pripovedovala, s katerim delom telesa se naj zlepijo in da morajo tako tudi hoditi (zlepljeni skupaj). Najprej jim je lepljiva žoga namazala čelo in v tem položaju so se skupaj gibali.
Učenci so se zelo vživeli in se pri igri tudi nasmejali. Nato smo se zlepili z desno roko, z ramo in z eno nogo. Gibanje je postalo vse težje in učenci so se čisto počasi premikali. Nato pa sem učence vprašala, kako bi se še lahko zalepili. Ena deklica je predlagala, da s celim telesom, zato se je naše gibanje ustavilo. Ko sem jih opazovala, sem videla, da se je večina parov objelo (so bili s telesi »zalepljeni«).
Za konec pa sem jih povabila, da so se ulegli na tla in zaprli oči. Prebrala sem jim vizualizacijo Na travniku, ki sem jo sama sestavila. Učenci so se sprostili in po opazovanju sodeč, vživeli v pripoved. Ko sem jih povprašala o tej dejavnosti, so mi povedali, da jim je bilo všeč, ker so ležali na tleh, da so bili sproščeni, predstavljali so si, da nabirajo rože, da je toplo in da je pomlad, da z letečo preprogo poletijo v vesolje, da so se umirili. Kot že pri izvedeni vizualizaciji Čarobni tobogan, so tudi tukaj navajali podobne odgovore. Opazila pa sem, da imajo vizualizacije radi, saj se za nekaj časa umirijo, sprostijo, prijetno pa jim je tudi, ko imajo zaprte oči, saj tako odmislijo svet okrog sebe in ne gledajo, kaj počne sošolec.
7.4.5 PETO SREČANJE Z ANALIZO
Gibalna pesem – Lubenica
TEKST GIBALNI MOTIV
Lubenica, velika, okrogla, Z rokama v zraku narišemo krog.
najmočnejša, hotela je biti, Stisnemo pesti in pokažemo mišice na rokah.
vse prav vse je hotela prekositi, Z obema rokama kažemo na vse udeležence igre.
nekega dne začela je piti. Stojimo na mestu.
Glu, glu, začela je piti.
Stisnemo v pest vse razen palca in pokažemo, kako lubenica pije.
Glu, glu, začela je piti.
Stisnemo v pest vse razen palca in pokažemo, kako lubenica pije.
... nekega dne začela je jesti. Stojimo na mestu.
Mljask, mljask, začela je jesti.
Stegnemo dlan ene roke in z njo prikazujemo, kako lubenica je.
Mljask, mljask, začela je jesti.
Stegnemo dlan ene roke in z njo prikazujemo, kako lubenica je.
... nekega dne začela je rasti. Stojimo na mestu.
Rasti, rasti, začela je rasti. Primemo se za roke in naredimo velik krog.
Rasti, rasti, začela je rasti. Z otroki se v krogu držimo za roke.
... nekega dne pa lubenica POČI! Pademo po tleh.
(Bevc, 2012)
41
Joga - Kit
Učenci udobno ležijo na hrbtu. Ko vdihnejo, pokrčijo kolena, stopala pa imajo stisnjena skupaj. Roke so ob telesu. Ko izdihnejo, oblikujejo glas sssssssss in dvignejo hrbet od tal tako, da ga porinejo proti stropu. Predstavljajo si, da so kiti, ki se dvignejo na površino oceana in brizgnejo vodo skozi nosno odprtino. Vajo petkrat ponovimo (Mainland, 1998).
Joga – Čebela
Otrok se usede na pete in da roke za hrbet. Z eno roko se prime za zapestje druge. Vdihne, nato se nagne nekoliko naprej, da se s čelom dotakne tal. Ko izdihne, oponaša čebele
»mmmmmmm«. Otrok nekaj sekund ostane v tem položaju, ko se dvigne v vzravnan položaj, znova vdihne, nato vajo nekajkrat ponovi (Steiner, 2005).
Tibetančki
Učenci so zbrani pred tablo, kjer smo izvedli Tibetančke. Začeli smo s predvajo – goro, pri kateri stojimo na tleh in »rastemo« v višino, da se vzravna hrbtenica. Ramena in roke so sproščene, dihanje je normalno.
1. obred
Pri prvem obredu odročimo roke v višino ramen in se vrtimo čim bolj na istem mestu. Otroci naj naredijo toliko obratov, da jim je še prijetno. Za konec stopimo v razkorak, da ujamemo ravnotežje, nato pa se uležemo na tla, sprostimo telo in kratek čas počivamo.
2. obred
Pri drugem obredu ležimo s hrbtom na blazini. Globoko vdihnemo in potisnemo brado ob prsni koš, noge pa dvignemo v navpični položaj. Če zmoremo, kolena zravnamo. Nato izdihnemo in glavo ter noge spustimo na tla. Vajo nekajkrat ponovimo, nato se sprostimo in umirimo dihanje. Počivalček, pri kateri ležimo na hrbtu na tleh, noge so pokrčene, roke pa prekrižane na prsih.
V tem položaju sproščeno ležimo približno eno minuto. Nato ob izdihu stegnemo noge, roke pa naj padejo vstran na tla.
4. obred
Sedimo na blazini, noge pa so iztegnjene naprej. Dlani položimo ob bokih na tla, ki nam kasneje služijo za oporo. Pri izdihu počasi sklonimo glavo naprej, da se z brado dotaknemo prsnice. Ko pa vdihnemo, glavo in vrat nagnemo nazaj, telo pa dvignemo v vodoravni položaj. Pri dvigovanju upognemo kolena, roke pa so iztegnjene. Postavimo se v položaj
»mize«. V tem položaju ostanemo nekaj sekund, nato izdihnemo in se vrnemo v sedeč položaj. Vajo ponovimo in na koncu umirimo dihanje.
42
5. obred
Ležimo na trebuhu. Prste na nogah imamo spodvihane, roke v komolcih upognemo in dvignemo prsni koš (roke iztegujemo). Glavo nagnemo nazaj in usločimo hrbet. Tako naše telo nekaj časa počiva na dlaneh in spodvitih prstih na nogah. Nato se postavimo v položaj
»strehe«, pri kateri imamo glavo med rokami, brada pa je naslonjena na prsnico. Ves čas poizkušamo imeti noge iztegnjene, stopala pa na tleh. Izdih nas vrne v začetni položaj (streha). Povečujemo ponovitve, za konec pa se sprostimo s počivalčkom (Schmidt, 2008).
ANALIZA
V četrtek, 4. aprila, sem opravljala na šoli peto srečanje, kjer smo se z učenci najprej razgibali ob gibalni zgodbi Lubenica, nato smo izvedli dve vaji iz joge (Kit in Čebela). Sprostili smo se tudi s pomočjo Tibetančkov. Na koncu pa smo se na željo učencev šli igro Domine, ki so se jo že igrali.
Pred začetkom sproščanja sem učence poklicala pred tablo, kjer smo oblikovali krog. Da so se lažje umirili, smo izvedli minuto sprostitve z zaprtimi očmi in v tišini. Učenci so nekaj časa bili tiho, nato pa so kar sami začeli govoriti o svojih občutkih. Fantek Jakob je povedal, da se mu zdi, da sanjari. Po tej kratki vaji, ki je nisem načrtovala vnaprej, sem nadaljevala z ostalim programom.
Pri gibalni pesmi (bans) Lubenica so sodelovali skoraj vsi učenci. Nekateri učenci so rekli, da jo že poznajo iz vrtca in tako smo jo zapeli ter se zraven gibali. Opazila sem, da je bila otrokom všeč, saj so jo nekateri že pozabili oz. je niso vsi poznali.
Deklica Iva mi je zaupala, da ji je bila ta dejavnost najbolj všeč, saj je ni poznala iz vrtca.
Pri izvedbi obeh položajev iz joge sem si pomagala s pomočjo prostovoljcev, ki so se javili.
Sem mnenja, da je v 2. razredu zelo pomembna demonstracija, da učenci vedo, kako se postaviti in pravilno izvesti vajo. Samo besedna navodila niso dovolj, zato je bolje, da za učence pripravimo tudi slikovno gradivo.
Tako so učenci sedeli v krogu, prostovoljec pa je zasedel sredino kroga. S pomočjo učenca sem tako prikazala vaji Kit in Čebela, ki so ju potem ponovili ostali učenci. Opazila sem, da se tudi učenec, ki je bil prostovoljec, najprej ni znal postaviti v položaj, ki sem ga opisovala, zato sem vajo prikazala sama ali pa učencu pomagala, da se je pravilno postavil. Učenci so pri sedmih letih še kar okorni in ne znajo slediti navodilom oz. ne razumejo, kako naj položijo roke, noge, telo. Trudila sem se, da sem uporabljala zelo enostavne in preproste izraze, da so me čim bolj razumeli. Učenci so obe vaji nekajkrat ponovili, medtem pa sem hodila okrog in jih popravljala, če je bilo potrebno. V oponašanje čebele so se zelo vživeli, motivirala pa sem jih tako, da sem rekla, da so čebelice v čebelnjaku.
Izvedli pa smo tudi vaje Tibetančki, pri katerih je sodelovalo okrog 8 učencev, saj so nekateri odšli na šahovski krožek, nekaj pa jih je raje risalo. Ko sem šla v razred, sem se odločila, da otrok v dejavnosti ne bom silila, ampak da se bodo lahko prostovoljno udeleževali vaj, ki jih bomo izvajali. Tako je nekaj učencev izrazilo željo po risanju, zato sem jim dovolila.
Z ostalimi učenci, ki so želeli spoznati Tibetančke, pa smo se igrali naprej. Pri predvaji in prvem obredu so delali po mojih navodilih. Opazila sem, da so se kar nekajkrat zavrteli, nato
43
pa se sami od sebe usedli ali pa ulegli na tla. Pri ostalih obredih pa smo se vajo naučili s pomočjo prostovoljca. Tu so se učenci skoraj skregali, saj so vsi želeli pozornost in pokazati vajo. Pri izvedbi obredov sem bila pozorna, da so jih pravilno izvajali in tudi pravilno dihali.
Nekaterim učencem so bili Tibetančki všeč.
Na koncu pa so učenci rekli, da bi se šli radi igro Domine. Igro sem z učenci z veseljem ponovila. Meni osebno se igra na začetku ni zdela nič posebnega, pri učencih pa je izpadla zelo zabavna. Udeležil se jo je tudi deček Gregor, ki ima ponavadi krožke ali pa gre prej domov. Nad njo je bil zelo navdušen. Igro smo se igrali, dokler niso bili vsi enkrat domine.
Tudi tokrat so se učenci želeli podirati naprej.
Ko sem učence vprašala po občutkih, so mi rekli, da so jim bile tokrat vse igre všeč, ker se pri njih zabavajo, sprostijo, nasmejijo in družijo s sošolci. Te povratne informacije so za učitelja zelo pomembne, saj vidi, da njegov trud ni zaman ter da na učence sprostilne igre dobro vplivajo, saj se jih želijo igrati.
Danes me je na kosilu deklica Lara spraševala, kdaj še pridem, in da me pogreša, kadar me ni.
Ena deklica pa mi je narisala risbico. Takšne majhne pozornosti od učencev mi veliko pomenijo, saj vidim, da so me sprejeli, mi vse več povedo in tudi zaupajo. Na začetku so bili pri izražanju svojih občutkov zelo zadržani, sedaj pa mi več povedo. Na splošno so odgovarjali, da so jim vse igre všeč, da se jih radi igrajo. Danes sta sodelovala tudi dva učenca, ki ponavadi ne moreta (Gregor in Iva). Bila sta zelo vesela, da sta se lahko igrala in se pri tem sprostila. Gregor je rekel, da je bil že pri kosilu utrujen in se je malo usedel in se sprostil. Nato pa se je sprostil še pri igrah, ki smo se jih šli. Deček je zelo posrečen in vesel, če lahko sodeluje.
7.4.6 ŠESTO SREČANJE Z ANALIZO
Gibalna zgodba – bans: Naredimo gibanje na pesem Srečka Kosovela: Kje? Pesem učenci že poznajo in jo znajo na pamet.
Potek dela: Prinesem pesem in jo nalepim na tablo. Učence povabim v krog in jim povem, da bomo na to pesem oblikovali gibanje. Ker jo učenci že poznajo, jim je lažje, saj se ne obremenjujejo z učenjem besedila. Ko učenci nekaj predlagajo, predloge zapišem na tablo. Na koncu zberemo predlog gibanja za vsako vrstico in se ga ob recitiranju pesmi naučimo.
Učence pustim, da bodo čim bolj ustvarjalni, če pa jim ne bo šlo, jim pomagam (v mislih imam pripravljen predlog gibanja). Gibanje večkrat ponovimo, da ga usvoji čim več učencev.
44 pri prstih na rokah, potem je na vrsti dlan, pa laket in vsa roka, nato še druga; sledijo noge – vse dokler ni prvi otrok popolnoma vzravnan. »Klobčič« naj bo čim bolj nedejaven in naj se povsem prepusti partnerju. Ta pa naj bo čim bolj počasen. Pazi naj, da bodo vsi udi mehki in sproščeni. Učitelj na enem učencu najprej demonstrira, nato pa učenci delajo po parih (Srebot, Menih, 1996).
Igra – Vozlji
Učence razdelim v skupine. Vsaka skupina oblikuje krog in zamiži ter iztegne roke. Učenci poiščejo roko drugega učenca in se z njim primejo. Nato odprejo oči. Njihova naloga je, da se razvozljajo, ne da bi se pri tem spustili z rokami (Zapiski iz UG).
ANALIZA
6. srečanje sem izvedla 8. aprila z desetimi otroki. Najprej so delali domačo nalogo in ker so kar nekaj časa sedeli, sem za začetek izbrala gibalno dejavnost, da so se razgibali.
Na pesem Kje? smo skupaj z učenci oblikovali gibanje in se ga na koncu naučili (slika 6).
Najprej sem mislila, da bi zbrala predloge učencev, kako bi z gibom ponazorili povedi. Ker sem videla, da se ostali malo dolgočasijo, sem spremenila navodila. Rekla sem jim, da vsi pokažejo svoj način gibanja (npr. kje je zvonček) in tako je vsak sam razmišljal in prikazoval z gibom. Pri tem so bili aktivni vsi učenci. Nekateri so bili zelo ustvarjalni in domiselni, nekateri pa so ponavljali gibe za sošolci. Učence sem pustila čim bolj svobodne in sem jim čisto malo pomagala. Želela sem, da se sami spomnijo gibov in jih uprizorijo.
Menim, da bi me večina posnemala, če bi jaz pokazala določeno gibanje. Tako smo šli po posameznih povedih skozi celotno pesem. Opozorila sem jih na posamezne besede, ki naj jih uprizorijo (zvonček, ziblje, spava, vijolica, grm, strah, trobentica, deček, poigrava, dete, žarki). Učenci so tako na pesem oblikovali gibanje. Nato pa sem želela, da jo še nekajkrat ponovimo, da vsi usvojijo gibanje. Da je bilo učencem bolj zanimivo, sem jim rekla, da si naj predstavljajo, da nastopajo na odru ter da jih gleda publika. Tako so se pred tablo postavili v vrsto in vsi skupaj pesem ob recitiranju prikazovali še gibalno. Prvič so bili gibalno aktivni le nekateri učenci, nekateri pa so samo izgovarjali in se zraven pozabili gibati. Z vsako nadaljnjo
45
ponovitvijo so bili učenci vse boljši. Ko smo pesem tretjič ponovili, so bili učenci že zelo dobri.
Ko sem jih opazovala, sem videla, da so nekateri po svoje ustvarili gibanje in niso gledali, kako dela sošolec. Presenetil me je deček Tim, ki je imel zelo dobre gibe, saj se je ulegel tudi na tla, je čepel, se je prvi domislil giba na dano poved. Pri »nastopu« pa je bil odličen deček Aleš, ki se je usedel na tla, medtem ko so vsi stali. Da je bil nastop popoln, sva jim z učiteljem Matjažem ploskala, oni pa so se priklonili. Učenci so pri tej dejavnosti uživali in se sprostili.
Pesem Kje? so gibalno uprizorili takole:
Kje je zvonček?
(Eni so stali, drugi sedeli. Roko so dali na čelo in gledali v daljavo – kje?) Tam na mahu ziblje se in spava.
(So zibali glave in sklenili roke ter jih dali pod glavo.) Kje vijolica sestrica? –
(usedli na tla)
V skritem grmu diha v strahu.
(So pokleknili za navidezni grm in gledali prestrašeno.) Kje trobentica?
(S telesom in rokami so prikazali cvet.) Nanjo deček poigrava.
(Prste držali pred usti, kot da piskajo.) Kje je dete? –
(Z rokami naredili zibko, kot da ga zibajo.) Žarki zlati z njim igrajo se na trati.
(Z rokami valovili na vse strani, nato se usedli na tla, na koncu pa še ulegli – trata).