4.5.1 Kaj je vizualizacija/meditacija?
Vizualizacija je način sprostitve, pri kateri si predstavljamo neko mirno sceno (npr. na travniku), ki nam daje celosten občutek sproščenosti in nas osvobaja negativnih misli.
Pomembno je, da sliko vizualiziramo z dovolj podrobnostmi, da popolnoma pritegne našo pozornost. Metoda vizualiziranja je značilna že za staro egipčansko, grško in indijsko kulturo (Srebot, Menih, 1994).
Otroci imajo zelo bujno domišljijo, katero si s pomočjo vizualizacije še dodatno razvijajo, saj si ob pripovedovanju zgodbe predstavljajo, kar želijo.
Meditacija pomeni »razmišljati« in »vaditi« (latinski pomen). Najprej je bila sestavni del verskih in duhovnih disciplin. S pomočjo meditacije preidemo v umirjeno stanje, kjer se možgani odpočijejo in obnovijo, kar vpliva na celo telo (Zagorc, 2003).
Meditacija nam pomaga, da za nekaj časa pobegnemo iz vsakdanjega nemira, da se naučimo osredotočiti le na eno stvar, druge, nepotrebne pa odmislimo. Z njo izboljšamo svojo zbranost, popestrimo domišljijo in sposobnost predstavljanja. Strinjam se s trditvijo avtoric Srebot in Menih (1996), ki pravita, da z njo zgradimo most do svoje lastne podzavesti in intuicije ter tako lažje prisluhnemo svojemu notranjemu glasu (Srebot, Menih, 1996).
Poudariti pa moramo, da je meditacija daljši proces, ki se je moramo naučiti in jo dlje časa izvajati za zgoraj omenjene rezultate.
17
Tabela 1: Prikaz glavnih razlik in rezultatov med meditacijo in vizualizacijo vrsta
sproščanja MEDITACIJA VIZUALIZACIJA
značilnosti
Podatki v tabeli so povzeti po avtoricah Srebot in Menih (1996) ter po Zagorc (2003).
4.5.2 Kdaj in kako vizualiziramo/meditiramo?
Pred začetkom vizualizacije je zelo pomembno, da smo sproščeni, ker si bomo tako lahko lažje predstavljali prizore. Tako lahko izvedemo kakšno dihalno vajo, kratko meditacijo ali položaj iz joge. Dobro je, da se udobno namestimo (uporaba blazine, odeje), lahko tudi ležemo. Zapremo oči in si skušamo v mislih čim bolj živo predstavljati določeno sliko.
K vizualiziranju se ne smemo siliti. Slike naj se pojavijo lahkotno in neprisiljeno. Pomembno je, da si vzamemo dovolj časa in smo potrpežljivi. Najprej vizualiziramo z zaprtimi očmi,
18
kasneje, ko se navadimo, jih lahko tudi odpremo. Odprte oči pomenijo, da se moramo znati dobro koncentrirati, saj nas lahko zmoti nešteto zunanjih dražljajev (Srebot, Menih, 1994).
Čas, ki ga namenimo vizualizaciji ali meditaciji mora biti skrbno izbran, saj ne smemo biti preutrujeni ali prenapeti. Lahko izberemo jutro, ko se prebudimo, saj smo takoj po spanju še najbolj sproščeni. Tako kot pri drugih tehnikah sproščanja je tudi tu pomembno, da nas nihče ne moti, saj prekine tok misli, ki vodijo do sprostitve. Psihologi menijo, da so učinkovitejše kratke vizualizacije in meditacije, zato z dolžino le-teh ne pretiravajmo. Za uspešnost vizualiziranja je pomembno, da imamo intenzivno sposobnost predstavljanja in da tehnike redno ponavljamo (najbolje večkrat na dan od 5 do 10 minut) (Srebot, Menih, 1994).
4.5.3 Otroci in sprostitev z meditacijo in vizualizacijo
Otroci dojemajo svet na bolj meditativen način kot odrasli. »Padejo« v igro in pri tem pozabijo na svet okoli sebe. Pogovarjajo se z igračami, punčkami, jih hranijo, dajejo spat, se pogovarjajo z živalmi in rastlinami. Zelo dobro se vživijo tudi v junake v pravljicah, posamezna dogajanja pa so sposobni tudi natančno videti, slišati, občutiti, vonjati in otipati.
Zato pri sami vizualizaciji nimajo težav, saj si v svoji bujni domišljiji znajo predstavljati podrobnosti, ki jih zajema zgodba. Ko pa zaprejo oči in jih tako ne motijo zunanji dejavniki in se pri tem zares umirijo, je rezultat sproščenost.
Pomembno je, da besedila vizualiziranja učitelj glasno prebere in uporabi prijeten in pomirjujoč glas. Bere naj počasi, s posameznimi premori, da učenci lahko podoživijo dogajanje in se vživijo v besedilo. Drugi način pa je snemanje na kaseto in poslušanje posnetka (Srebot, Menih, 1994).
Avtorici Srebot in Menih (1994) pravita, da je smisel meditacijskih vaj za otroke prav spodbujanje že obstoječih sposobnosti ali ohranjanje in krepitev le-teh.
Pri meditaciji moramo imeti sposobnost, da dalj časa zremo v neko točko ali predmet oz. da vse drugo znamo odmisliti in mislimo hkrati le na eno stvar. To je zelo težko in se tega naučimo z večkratnim ponavljanjem. Da je otrokom lažje, lahko na sredino kroga postavimo svečo, zanimiv kamen, školjko ali pa njihovo najljubšo igračo. Tako bodo z gledanjem v ta predmet odmislili vse drugo in se z vodenjem učitelja spustili v meditativno stanje. Pri meditaciji je zelo pomembno, da nas res nihče ne zmoti. Otroci se pri teh vajah urijo v disciplini, si razvijajo potrpežljivost, vztrajnost ter se naučijo umiriti begajoče misli.
19
Joga povezuje telo, dušo in um v celoto. Pomeni enotnost, obvladovanje in nadziranje vseh življenjskih impulzov. Hata joga pa pomeni ravnovesje, ki ga želi ustvariti v telesu in tako okrepiti enotnost. Cilj joge dosežemo z vajo jogijskih tehnik: asan (položaji), pranayam, meditacij (Srebot, Menih, 1994).
Zagorčeva v knjigi Sprostimo se (2003) pravi, da se razumevanje joge na zahodu omejuje skoraj vedno na nižje stopnje: telesne vaje, nadziranje dihanja in sprostitev.
Tako vaje »asane« izvajamo počasi, kjer se osredotočimo predvsem na položaj telesa in našega dihanja. Vaje delamo tako, da nam je še vedno prijetno in da se ob njih dobro počutimo. Določen položaj lahko izvajamo od nekaj minut do pol ure (če nam je prijetno).
Smisel jogijskih vaj ni raztezanje in krepitev mišic, ampak ohraniti gibčnost telesa in omogočiti skladnost telesa in duha. Ključnega pomena pri jogi je pravilno dihanje, saj globoko dihanje prežene napetost in nas privede do sprostitve.
Ob tem pa joga vpliva tudi na naše organe, žleze in mišice, ki postanejo bolj voljne, elastične in močnejše. Naše telo tako postane močno, izboljša se gibljivost in počutje (Zagorc, 2003).
4.6.2 Joga in otroci
Joga je tehnika sproščanja, pri kateri si zbistrimo misli, pridobimo koncentracijo, se umirimo.
Vaje niso tekmovalne, kar je v današnjem času zaželjeno predvsem pri sproščanju otrok, ki so med seboj vse preveč tekmovalni.
Otroci imajo veliko potrebo po gibanju, ki jo lahko zadovoljijo s pomočjo joge. Tako se naučijo umirjanja in sproščanja na zanimiv in prijeten način (skozi igro, razne zgodbe, položaje »živali«) in se naučijo prisluhniti svojemu telesu, ga spoznajo. Pri tem pa postanejo tudi bolj gibčni, kar je danes težava odraslih in tudi že nekaterih otrok, ki veliko časa preživijo pred računalniki in televizijo in ne na igrišču, kot bi bilo zaželjeno.
Za izvajanje asan so lahko otroci v skupini različnih starosti in sposobnosti, saj je glavni cilj veselje do vadbe in ne popolnost izvedbe. Tako je lahko uspešen vsak otrok, ki lahko s svojo vztrajnostjo položaje tudi izboljšuje (Schmidt, 2002).
Otroci naj vsako vajo izvajajo počasi, kot jim dopušča telo. Dobro je, da učitelj vajo demonstrira ali pa jo pokaže na prostovoljcu (učencu, ki se javi).
Zaradi kratke koncentracije, ki jo imajo otroci, naj bo izvajanje joge čim bolj zabavno in sproščeno. Da joga ne postane dolgočasna, lahko izberemo vaje, kjer delajo učenci v parih.