7.4 Devet sre č anj v šoli
7.4.1 PRVO SRE Č ANJE Z ANALIZO
Otroke pred začetkom sproščanja povabim pred tablo in jim rečem, naj pridejo čisto tiho kot miške in si najdejo svoj prostor. Skupaj oblikujemo krog.
Igra – Pozdrav
V krogu vsak učenec pove svoje ime in doda nek gib (plosk z rokami, nogami, poklon …).
Vsi učenci ponovijo za njim in dodajo svoje ime ter gib. Igra se nadaljuje, dokler se vsi ne predstavijo in pozdravijo z gibom (Bizjak, 1997).
Vizualizacija – Čarobni tobogan
Učencem povem, da bomo s čarobnim toboganom potovali po zanimivi deželi. Sledi minuta tišine. Učenci so udobno nameščeni (sedijo ali ležijo), oči imajo zaprte in sledijo vodenemu tekstu. Besedilo berem počasi in z umirjenim glasom. Po koncu zgodbe sledi minuta tišine – za zbiranje vtisov oz. postopno vračanje v resnični prostor.
27
Ravnotežje loviš tako, da se nagibaš v levo in desno stran.
Pred seboj vidiš, kako tobogan izginja v predoru.
Naravnost vanj drviš!
Narejena je iz zmletih lešnikov, praženih mandeljev, rozin in medu.
Zajemaš jo s celo roko in si oblizuješ prste.
Do nosu si popackan.
Prav veselo se oblizuješ, ko se predor nenadoma konča.
Spet si na prostem.
Razočarano se skremžiš, tobogan pa te pelje dalje.
Kmalu se znajdeš v podzemni votlini.
Povsod se bleščijo kapniki.
Ko jih potipaš, spoznaš, da so to sladkorni kapniki.
Skušaš jih čim več nalomiti. V ustih prepoznaš okuse jagod, malin, limone, ananasa, banan.
Ob tem se spomniš na mamo, ki ti odsvetuje sladkarije, saj kvarijo zobe.
Ko se ti prebudi slaba vest, že drviš iz votline.
Tobogan se spušča na prelepo jezero.
Iz njegovega dna poganjajo velike borovnice, ogromne jagode in čarobne maline.
Hitro nabiraš sladke sadeže in uživaš v slastnem zalogaju.
Takoj za jezerom se tobogan zvija med strmimi gorami.
Ko si jih bolje ogledaš, ugotoviš, da so narejene iz hladnega sladoleda.
Kako osvežujoč okus ima!
Poskušaš drugega za drugim: limono, marelico, kivi, čokolado, lešnik, vanilijo. Vsi se ti zdijo imenitni.
A na žalost spet drviš naprej.
Sladoledne gore so že daleč za teboj.
Naenkrat se tobogan konča.
»Joj,« se ustrašiš, »kaj bo pa sedaj?«
Padeš navzdol in padeš v velik kup sladke smetane.
Ko se skobacaš iz nje, si čisto bel in sladek.
28
Kljub temu si vesel in zadovoljen.
(Srebot, Menih, 1993) Igra – Robotki
Najprej si »oblečemo« robotsko obleko. Prikazujemo z gibi. Nato učenci hodijo po prostoru, tako kot da bi bili roboti (okorno gibanje).
V vlogi robotov se igramo igro, pri kateri se po navodilih učitelja učenci z določenim delom telesa in v določenem številu združijo. (Npr.: učitelj reče: »Mi robotki smo. V trojke, štirke, petke se z glavo/nogo/ritjo združimo.«)
Na koncu si slečemo robotsko obleko in stresemo z nogami in rokami. Trikrat globoko vdihnemo in izdihnemo.
Mišično sproščanje 1. Stisk limone
Najprej si predstavljaj, da v desni roki držiš celo limono. Močno jo stisni in poskušaj iz nje stisniti ves sok. Čutiš, kako napeta je pest in roka. Tako, zdaj pa limono spusti, da pade na tla.
Isto ponovi še z levo roko (Jeroman, Kajtna, 2008).
2. Mucka
Predstavljaj si, da si majhna lena mucka, ki se preteguje na soncu. Iztegni roke predse, dvigni jih visoko nad glavo, zategni jih nazaj. Postavi se na vse štiri in hodi po prostoru. Ko srečaš drugo mucko, jo prijazno pozdravi. Počutiš se dobro, prijetno, toplo ti je, len si (Jeroman, Kajtna, 2008).
3. Blatna luža
Pretvarjaj se, da bos stojiš v veliki topli blatni luži. Potisni prste na nogah globoko v blato in se poskušaj dotakniti dna luže. Pomagaj si z nogami, močno potisni. Čutiš, kako ti blato polzi med prsti. Zdaj stopi ven iz luže, sprosti stopala, noge in prste. Lepo je biti sproščen, ni več napetosti, občutiš toplino, sproščenost in majhne mravljince.
Ostani tako sproščen, vse mišice so lahke, telo je mehko. Zdaj pa počasi odpri oči in se malo pretegni (Jeroman, Kajtna, 2008).
ANALIZA
V sredo, 20. marca 2013, sem v času podaljšanega bivanja z učenci 2. razreda izvajala prvo srečanje, ki je zajemalo naslednje sprostilne igre: pozdrav z gibom, mišično sproščanje – mucka, blatna luža, stisk limone, vizualizacijo Čarobni tobogan ter igro Robotki, ki sem si jo izmislila sama. Vaje sem izvajala po kosilu, da so se sprostili.
Pozdrav z gibom sem izvedla v dveh skupinah. Prva skupina (14 učencev) je tako prišla pred tablo in oblikovala krog. Po mojih navodilih je vsak povedal svoje ime in dodal nek gib, naslednji pa je ponovil prejšnji gib in dodal svojega. Ko smo prišli do polovice, so si učenci že težko zapomnili in pravilno ponovili gibe ostalih. Ker so imeli težave, sem spremenila pravila igre. Ostali učenci so tako povedali le svoje ime in dodali svoj gib.
29
Nato je večina učencev odšla na krožke.
Tako je ostalo devet učencev, ki so prišli pred tablo in pokazali svoj gib.
Večina učencev si je gib hitro izmislila, nekaj pa jih ni imelo idej. Gib je bil skoraj pri vseh učencih izveden v stoječem položaju (kroženje z glavo, plosk, udarec z nogo ob tla, kroženje z boki, skok vstran, skok v zrak itd.). Nekaj učencev pa je bilo že bolj ustvarjalnih in so se usedli na tla, prekrižali roke na prsih. Presenetila me je deklica Mia, ki se je predstavila z gibom tako, da je naredila »špago« ter učenec Matic, ki se je ulegel na hrbet in dvignil noge.
Drugače pa so med samim izvajanjem vaje bili nekateri dečki (bolj živahni) kar malo nestrpni in klepetavi, zato sem jih morala malo miriti in jih spominjati, da morajo opazovati sošolca, da bodo znali ponoviti gib za njim. Mislim, da so želeli pridobiti pozornost, da bi čim prej pokazali svoj gib in ponovili vse prejšnje. Mogoče sem pred tablo poklicala preveliko skupino učencev (14) in bi jih morala razdeliti še na pol. Tako bi jih bilo pred tablo manj in bi vsi lahko dodali gib in ponovili gibe ostalih, pa še nagajali verjetno ne bi. Ko smo z igro zaključili, so nekateri učenci želeli pokazati še dodatne gibe (pet učencev). Povedali so, da so se to igro radi igrali, da jim je všeč in da je zabavna.
Z učenci smo se igrali tudi igro Robotki, pri kateri so pridno sodelovali. Na začetku so se gibali bolj zadržano, nato pa so spreminjali smeri in se sprostili, nasmejali drug drugemu.
Upoštevali so moja navodila. Igra jim je bila všeč.
Pri vizualizaciji o čarobnem toboganu je sodelovalo 8 učencev, ki so ležali na tleh z zaprtimi očmi. Pred začetkom jih je nekaj vprašalo, če bodo poslušali pravljico. Med branjem so se trije dečki smejali, proti koncu pa so se umirili.
Tekst sem brala počasi in s premori, da so lahko podoživeli vtise. Na koncu smo izvedli minuto tišine in vsi učenci so pridno ležali na tleh in počakali na navodila. Opazila sem, da je to sproščanje pozitivno vplivalo na živahnega dečka Jana, ki se ga drugače zelo težko umiri.
Pri tej dejavnosti je bil čisto na miru in se je zares sprostil. Ko sem ga vprašala, kaj si je predstavljal, je odgovoril, da to, da je bil med sladkarijami.
Ostali učenci pa so si med to vizualizacijo predstavljali, da je roka smetana, da jedo smetano, da skačejo v sladkarije, da je oblak smetana ...
Učenci so mi povedali, da so se počutili dobro, odlično in v redu, da so bili sproščeni, da je bilo potovanje zelo okusno, da imajo radi sladkarije in da jim je bila zgodba všeč.
Nato pa smo izvedli še tri vaje mišičnega sproščanja. Pri stisku limone so vsi pridno sodelovali in napenjali svoje mišice. Pri leni mucki, ki se preteguje na soncu, pa niso upoštevali navodil in so bili »živahni« mucki, ki so kar malo podivjali pred tablo, se postavili na vse štiri in se zabavali. Ko sem jih opozorila, da so »prežive« muce in da naj bodo lene, so se umirili in se bolj počasi gibali. Vsi so se dobro vživeli v vlogo muce (slika 1).
30
Slika 1: Mišično sproščanje (mucki)
Pri blatni luži, ko so potiskali noge v blato, so se tudi kar precej razživeli in zopet niso upoštevali navodila, naj vajo izvajajo v tišini in vsak zase in se osredotočijo le na govor učitelja. Nekaj učencev se je začelo metati po tleh v smislu, da so se zagozdili z nogami v blatu. Zaradi varnosti ostalih učencev sem igro spremenila, tako da so se najprej umirili in samo z eno nogo naenkrat izvajali vajo (nogo so vmes zamenjali).
Ko sem jih vprašala po njihovih občutkih, so bili najprej zelo zadržani. Odgovarjali so, da so se dobro počutili. Rekla sem jim, da me res zanima, kako so se počutili in da so vsi odgovori pravilni. Pomagala sem jim tudi z dodatnimi vprašanji in potem so mi povedali, da so bili pri mišičnem sproščanju močni, počutili so se sanjsko, idealno, perfektno.
S prvim srečanjem in sodelovanjem učencev sem bila zadovoljna. Poznalo se je, da delam z manjšo skupino otrok, kar je lažje. Na trenutke so se bolj živahni učenci po svoje zabavali, ko pa sem jih opozorila, so se umirili in nadaljevali z vajami. Nad zgodbo o Čarobnem toboganu (vizualizacija) so bili navdušeni, saj je govorila o sladkarijah, ki jih radi jedo. Vaj niso poznali do sedaj in po njihovih odzivih sklepam, da so jim bile všeč. Pri vizualizaciji sem počakala kar nekaj časa, da so se vsi umirili. Dobro pa je bilo tudi to, da nas ni nihče zmotil in so se učenci res lahko sprostili. Pri igri Robotki je sodelovalo osem učencev in so zelo uživali. Všeč jim je bil del, ko so se kot roboti z določenim delom telesa združevali.
Učencem sem pred igrami dala kratka in jasna navodila, vendar jih niso vsi upoštevali, zato sem nekatere vaje spremenila. Pri razgovoru so najprej govorili eden čez drugega, nato pa sem uvedla pravilo dvigovanja rok in tako so postali strpnejši. Poklicala sem tudi učence, ki niso imeli dvignjene roke, da so še oni kaj povedali.
Po vajah so delali domačo nalogo nato pa odšli v telovadnico. Opazila sem, da so bili pri domači nalogi tisti, ki so sodelovali pri sproščanju, nekoliko bolj umirjeni in so pridno brali zgodbico. To nam pove, da je sproščanje na njih vplivalo pozitivno.
31
Opombe:
Po pogovoru z mentorico doc. Gordano Schmidt sva ugotovili, da avtorici Jeroman in Kajtna (2008) pri mišičnem sproščanju, ki sta ga napisali za otroke, nista izbrali pravih stvari (stisk limone, blatna luža), saj otroci teh izkušenj še nimajo. Ker sem zaupala avtoricama, se v samo besedilo prej nisem toliko poglabljala in sem dejavnosti izvedla v razredu. Menim, da bi dobila drugačne odzive otrok, če bi namesto stiska limone uporabila žogico, glino, testo, plastelin oz. stvar, s katero so se otroci že srečali. Prav tako je sprostitev nog s hojo po blatni luži neprimerna, ker otroci ne hodijo po blatu in te izkušnje tudi zagotovo nimajo.