Feliks, kapucinar

Življenjepis drugega sv. Feliksa, kapucinarja, najdemo v drugih bukvah Veritijevega Življenja svetnikov in prestavnih godov (1828: 353–359). Hagiografija sv. Feliksa, kapucinarja, je zapisana na dan 21. veliciga travna (tj. 21. maja).

Sv. Feliks Kantališki, po Veritijevo kapucinar, je bil rojen v italijanskem umbrijskem mestu Cantalice

¹⁴

l. 1515 preprostim in ubogim staršem, o katerih Veriti piše, da so bili ubogi na svetu, a zelo bogati pri Bogu. Svojega sina Feliksa so zgodaj »učili Boga spoznati« (Veriti 1828: 353), da bi mu služil, njihovi sveti nauki in zgled pa so mu »prijetno silo delali z' vso dušo Bogu služiti« (prav tam). Ker so bili Feliksovi starši ubogi, so ga že kot dvanajstletnega dečka dali v službo premožnemu kmetu, pri katerem je pasel živino. Pastirska služba je Feliksa veselila in vedno je imel pred očmi Boga, ga hvalil, mu daroval, bil zaradi njega potrpežljiv in goreče molil ter čedalje pobožneje živel. Veriti piše: »Timu svetimu mladeniču ni bilo perložno se brati učiti, ker ga ubogi starši niso premogli v šolo dati« (Veriti 1828: 353). To je Feliksa kapucinarja vedno žalostilo, vendar ga nepismenost ni ustavila pred tem, da ne bi pridobival svetih naukov, izmed katerih je še posebej rad poslušal nauke življenja svetnikov. Da bi še popolneje služil Bogu, je šel h kapucinom in jih ponižno prosil, naj ga sprejmejo v družbo.

Odrekli so mu to od konca; pa z' nadležnimi prošnjami je dosegel, kar je iz serca želel. Prednik kloštra ga je peljal v' cerkev pred podobo križaniga Jezusa, in mu reče: »Glej tistiga, po kterim moreš živeti! Premisli dobro, če boš zamogel vse dni svojiga življenja zraven njega na križi viseti.« Ponižno je odgovoril: »Upam s' pomočjo gnade.« Minihi so nekaj časa skušali njegovo stanovitnost; ali ker je bil k' vsimu dobrimu perpravljen, so ga v' svoji družbi veselo obderžali. Sveti Feliks je Boga zmiraj hvalil zavoljo lepe

14 Spletni vir Feliks kantališki.

19

perložnosti v' samotnim miru mu služiti. Ne le zapovedi božje, ampak tudi od svetiga Frančiška perstavljenje je sveto spolnoval; bilo mu je vse to še premalo, veliko več dobriga je delal, in ojstreje je živel, kakor je bilo zapovedano. V dobrim ni nikoli pešal, temveč čedalje gorkejši prihajal (Veriti 1828:

354–355).

Upoštevaje življenjepisa sv. Feliksa kapucinarja in popotnika Feliksa ni mogoče najti veliko motivnih oz. snovnih podobnosti. Popotnik Feliks je pravzaprav njegovo nasprotje. Medtem ko je Feliks kapucinar hitro našel pravo pot, jo je popotnik Feliks našel postopoma na svojem popotovanju skozi življenje. Nekaj podobnosti razberemo v podpoglavju Nauk, ki je podnaslovljeno z Nekateri nauki od prave bogoslužnosti, kjer Veriti med drugim zapiše: »Strah božji naj bo tvoj sveti tovarš, naj bo varh tvoje duše, učenik v' vsim« (Veriti 1828: 357).

Podoben zapis najdemo v 11. poglavju Veritijevega Popotnika ozke in široke poti, ko kralj Resnice govori Feliksu:

Strah božji naj te povsod spremlja, zmiraj imaj pred očmi vsigamogočniga Boga, in križaniga Odrešenika;

živi vsaki dan, ko bi vsaki dan umreti mogel, bodi zmiraj perpravljen pred sodbo božjo iti, de, če bo lih smert nagla, bo srečna, in boš usmiljeno sodbo od Jezusa zaslišal (Veriti 1828: 83).

Zgornji odlomek besedila, ki sledi že prej zapisanemu navedku na 83. strani, je odlomek v 11.

poglavju Popotnika, ki kaže na to, da je besedilo v Popotniku široke in ozke poti kolaž naukov iz Veritijevih prvih in drugih bukev Življenja svetnikov in prestavnih godov ter dveh različnih svetnikov po imenu Feliks.

Podpoglavju Nauk spet sledi Molitev:

O ljubeznivi Gospod! Ti si zgol milost in svetost, in vsa služba do tebe je zapopadena v' ljubezni. O jest nesrečni! Grozno sim bil moten, in deleč od prave tvoje službe: sebi, ne tebi sim živel; zgoli besede, prazne želje, kako lahko delo sim ti daroval, moje serce pa je bilo deleč od tebe; klical sim te: »Gospod, Gospod!«

pa drusimu gospodu sim služil. Daj mi gnado le tebi z' vso dušo služiti; naj bo v' meni vse po tvoji sveti volji, vse naj bo tebi pokorno. Osveti Feliks! Sprosi mi od usmiljeniga Boga po Jezusu Kristusu gorečo ljubezen, s' ktero navdan vso voljo božjo dopolnujem, Bogu dopadem, in v' nebesa pridem. Amen (Veriti 1828: 359).

Ta molitev iz drugih bukev Življenja svetnikov in predstavnih godov je vsebinsko podobna prej

zapisani molitvi iz prvih bukev. Ponovno beremo molitev k priprošnjiku, ki je živel v zmoti,

služil napačnemu gospodu, sedaj pa prosi milosti, po kateri bo Bogu dopadel in prišel v nebesa.

20 2.2.3 Feliks, škof in mučenik

Tretji svetnik po imenu Feliks, ki ga Veriti popiše v četertih bukvah Življenja svetnikov in prestavnih godov, je opisan na dan 25. kozoperska (oktobra). Gre za sv. Feliksa, škofa in mučenika, ki je bil rojen v Afriki okoli leta 247 (1829: 166). O njegovem otroštvu in mladostništvu ni veliko poznanega, Veriti predvideva, da je bil sv. Feliks, škof in mučenec,

»vsiga dobriga poln, ker je bil od bogaboječe duhovšine in pobožnih vernih škof izvoljen« (prav tam). Sv. Feliks je bil škof v Tibiuki

¹⁵

, današnjem Tunisu, v času, ko je kristjane doletel Dioklecijanov edikt

¹⁶

.

Škof Feliks se je preganjanju uprl, nasprotoval je oblastem, ki so ga zato dale vreči v ječo in ga na koncu mučile, odsekali so mu glavo. Ko so ga med zaslišanji oblastniki želeli prepričati, da bi jim izdal, kje hranijo svete knjige, jim je odgovoril: »[R]aji naj zgori moje telo ko božje bukve« (Veriti 1289: 168). Veriti življenjepis Feliksa, škofa in mučenika, sklene z besedami:

»Kadar je s. škof svoje obsojenje slišal, je od veliciga veselja poskočil in rekel: »Zahvalim te, o Gospod! Ki si me rešil iz nevarnosti sveta. Ti veš, de zavoljo tvojiga imena terpim; vzemi k' sebi mojo dušo.« Po tej molitvi je svojo glavo nagnil, in mu je bila odsekana 30. veliciga serpana

¹⁷

v' letu 303.« (prav tam).

Nauk, ki sledi, je podnaslovljen Skerbno varovati se vsiga, kar božjo besedo slabi. Veriti (1829:

170) tu piše o svetosti božje besede in svetih spisov:

Božja beseda je čista in močna; vender ostane nerodovitna, če si ti neperpravljena zemlja, če si maloverniga in terdniga serca.« Molitev, ki sledi se prav tako navezuje na Božjo besedo: »O usmiljeni Gospod! Daj mi veselje do tvojih svetih naukov in delavno voljo po njih živeti, de zadobim večno življenje. S. Feliks! Ki si raji umerl, kako bukve s. pisma nevernikam v' roke dal, ravno zato, ker si božjo besedo spoštoval; sprosi mi gnado ljubiti razodeto besedo božjo, in po njej stanovitno živeti, de po ravni poti pridem v veselo večnost. Amen (Veriti 1829: 170).

Škof in mučenec Feliks ima s popotnikom Feliksom še najmanj skupnega, kar je razumljivo, saj so bile četerte bukve Življenja svetnikov in prestavnih godov natisnjene leto dni za Popotnikom. Verjetno je, da je Veriti alegorično povest pisal sočasno ob snovanju prvih in drugih bukev Življenja svetnikov in prestavnih godov, vendar jo je dokončal pred natisom četrtih bukev, ki so si s Popotnikovo snovjo podobne samo v tem, da se Feliksova pot in

15 Spletni vir Feliks, škof in mučenik

16 Gre za edikte verskega pregona. Predpisi, ki jih je izdal cesar Dioklecijan so kristjanom vzeli državljanske pravice, zapovedali sežig svetih knjig in rušenje njihovih bogoslužnih stavb (Spletni vir Feliks, škof in mučenik).

17 Tj. avgusta, zato se danes godovni dan Feliksa, škofa in mučenika, obeležuje na omenjeni datum.

21

Veritijeva molitev iztečeta v prošnjo, da bi se njuno življenje končalo v veseli večnosti, in sta si v tem smislu sporočilno blizu.

2.3 Kdo je Popotnik?

Vsi trije svetniki po imenu Feliks v življenjepisih, naukih ali molitvah, ki jih je zasnoval Veriti, vsebujejo motivne in snovne drobce ter podobnosti z glavnim likom Popotnika široke in ozke poti. Ime je zagotovo dobil po omenjenih svetnikih, čeprav kaže največ podobnosti s prvim.

Krščansko izročilo pozna tudi zavetnika popotnikov, romarjev. Veriti je v tretjih bukvah Življenja svetnikov in prestavnih godov podal njegovo hagiografijo na dan 25. malega srpana (julija). Gre za sv. Jakoba apostola, sina Zebedeja in Salome ter brata sv. Janeza apostola. Veriti v tretjih bukvah Življenjepisa svetnikov in prestavnih godov (1829: 162) piše:

Sveti Jakop je bil zvest božjimu poklicu, je za Jezusam hodil, ga skerbno poslušal, in rad bogal. Kader je z' drugimi apostelni v' Jeruzalemu svetiga Duha bil prejel, je v' Judei in v' daljnih deželah sveti evangeli oznanoval; veliko je terpel za spreobernjenje Judov in nevernikov (Veriti 1829: 162).

Veriti navaja, da se je sv. Jakob dvanajst let po Jezusovem odhodu vrnil v Jeruzalem in nadaljeval s srčnim oznanjanjem evangelija med trdovratnimi Judi. »Ker jih ni jenjal učiti, je ondi pervi vsih apostelnov svoj tek s' častito smertjo dokončal […]« (Veriti 1829: 162). V nadaljevanju doda še zapis cerkvenega očeta:

Sveti Klemen Aleksandrijan piše, de je nar huji sovražnik svetiga Jakopa, kteri ga je per kralji zatožil, keder je njegovo serčnost vidil, od gnade božje razsvetljen, njegovo nedolžnost spoznal, in v Jezusa veroval; za vojo tiga je bil tudi on obsojen. Kader sta oba na moriše prišla, je spreobrnjeni Jud svetiga apostelna Jakopa kleče prosil, de naj mu odpusti; v' znamnje, de mu je vse popolnoma odpustil, ga je kušnil, in mu rekel:

»Mir ti bodi!« Obema so glavo odsekali malo dni pred veliko nočjo v' letu 44 po Jezusovim rojstvu. Truplo svetiga Jakopa je bilo ondi blizo pokopano, pa potlej, pravijo v' Kompostelo na Špansko preneseno, in ga imajo v' veliki časti do današniga dneva (Veriti 1829: 162–163).

Čeprav življenjepis sv. Jakoba ne kaže veliko podobnosti z Veritijevim popotnikom Feliksom,

sta podobni vsebini Nauka, ki sledi. Podpoglavje je naslovljeno Od popotovanja sedanjiga

življenja. Veriti o svetem Jakobu in o tem, kakšno naj bi bilo življenje popotnika (oz. vsakogar,

ki se po njem zgleduje) ter njegova moralna drža, zapiše:

22

Sveti Jakop apostel je po zapovedi Jezusovi po svetu hodil evangelija oznanovat; nikjer ni stanovitniga mesta imel, veliko je terpel, in s' smertjo svoj tek dokončal. […] Tudi mi smo popotniki in gostači¹⁸, če imamo ravno svojo hišo in premoženje, ker smo od smerti permorani vse zapustiti; za nami bodo drugi nastopili, pa tudi ti bodo mogli drugim prostor dati. Naše pravo domovanje bo le v večnosti; smert nas bo preselila ali v' lepi dom nebeškiga kraljestva, a v' strašno ječo večniga pogubljenja. […] Premisli, o človek!

Kako ti je po tej revni zemlji popotovati, de prideš v' obljubljeno deželo, v' nebesa.

Popotnik skerbi pravi pot zvediti, po kterim bo domu srečno prišel; tudi oprašuje, kteri bi varniši bil, de bi med razbojnike ne prišel. Ojstri pot je popotniku ljubši od gladkiga, če je varniši. Ravno tako ti delaj, o kristjan! In ne daj se od gladkiga pota zapejati, po kterim ne moreš k' Bogu priti. Gladki in široku pot je po svoji slabi volji, po svojim hudim poželenji živeti. Ne poslušaj svojiga hudiga nagnjenja, in ne hodi za neumno množico, temveč skerbi pravi pot zvediti, de po njem srečno prideš v' nebeško kraljestvo. Pravi pot je Jezus, on je pot, resnica in življenje; njega poslušaj, in boš srečen.

[…] Popotnik se iz ljubezni do svojiga doma ne boji terpljenja: mu je mraz, mu je vroče, ga sneg in dež, gerde pota in gore zaderžujejo; pa voljno terpi, se ne verne nazaj, vse premaguje. Tudi ti delaj tako. Tvoja natora je slaba, in nerada terpi, so skušnjave, si zaničevan od slabih, so drugi zaderžki na potu zveličanja;

pa le serčen bodi in stanoviten, ne odstopi od dobriga, upaj v' božjo pomoč, in vojskuj se serčno, de prideš v' nebeško kraljestvo.

Če popotnik zajde, je žalosten, oprašuje vedne ljudi, de mu pravi pot kažejo, in po njem hiti, de zgubljeni čas odkupi. Tudi ti delaj ko on. Če tvoja duša zajde v' greh, če si v temi zavoljo veliciga pohujšanja, če pota resnice ne veš: oprašuj Jezusove namestnike, de ti pravi pot kažejo, bodi žalosten vsih svojih zmot; več časa ko si v lenobi živel, z' veči gorečnostjo hiti po pravim potu vsih božjih zapoved, de večno plačilo prejmeš. Prosim te, o kristjan! De, kader koli si dobriga sveta potreben, bogaboječe modre vprašaj.

Neumnež bi bil, ko bi slepca prosil, de naj ti pot kaže: neumnež bi bil tudi, ko bi spridene ljudi in norce opraševal, po kterim potu se gre v' nebesa; sami ne vedo, ali nočejo vediti, kako bodo tebe prav učili? (Veriti 1829: 163–166).

Tako se nam skupaj z Molitvijo, ki sledi življenjepisu sv. Jakoba, pokaže ključ za razumevanje Popotnika široke in ozke poti ter pomoč pri interpretaciji povesti. Veritijeva Molitev (1829:

166–167) odpira nove povezave na izkušnje Veritijevega mladostnega življenja in na motivno podobnost z vsebino Popotnika široke in ozke poti:

O Jezus! Če le pomislim, kako skerbno in neutrudama je tvoj apostel, sveti Jakop, za tvojo čast in za zveličanje bližniga delal; lahko svojo lenobo spoznam. On je bil res popotnik te revne zemlje: ni ga ustrašilo ne terpljenje, ne preganjanje, ne kaj drusiga za teboj serčno hoditi; zato je prišel v' tvoje kraljestvo, kteriga je zmiraj iskal. Jest tudi sim popotnik, in ko dereča voda v' morje hitim v' neskončno večnost, vender malo skerbim; veliko sicer skerbim, pa le za svet, kteriga bom permoran hitro zapustiti. O jest, revni človek!

18 Gostač je bil nekdaj tisti, ki je stanoval v tuji, najeti hiši; podnajemnik (Spletni vir Fran: gostač).

23

Kmalo bo smert in sodba, vender v' lenobi živim? Tebe in tvoje namestnike malo poslušam, nad slabimi se rad pohujšam, in za njimi po slabim potu hodim; vender upam v' nebesa priti? O Gospod! Ko si me v' vinograd svoje cerkve za plačilo večniga zveličanja dobrotljivo poklical, stori me svojiga pridniga služabnika, de v' lenobi, v' zmotah, v' grehih več ne živim, temveč serčno, sveto in stanovitno hodim po pravim potu vsih tvojih zapoved, de v' tvoje kraljestvo pridem. Amen. (Veriti 1829: 166–167).

Popotnik Feliks se potemtakem izkaže kot precej kompleksen literarni lik, saj snovno-motivno in idejno črpa iz več likov oz. delov življenjepisov treh različnih svetnikov po imenu Feliks in tudi iz življenjepisa apostola Jakoba. Popotnika pravzaprav lahko zares spoznamo, če preberemo vse ostale življenjepise, saj v Popotniku karakterizacija likov še ni dosledno izpeljana, temveč so liki le poosebitve krščanskih čednosti. Podobno trdi Matjaž Kmecl, ki piše, da osebe niso pravi individuumi, ampak personifikacije moralnih lastnosti (Hladnik 1991: 62–

63).

Vsebina Veritijevih zapisov Molitev kaže na to, da bi lahko bil Feliks nekoliko tudi Veriti sam, ki je v mladostnih letih zašel s prave poti na široko, pogubno pot, vendar se je povrnil na ozko, pravo pot in nadaljeval svoj tek proti cilju, za katerega je večkrat omenil, da je srečna večnost oz. nebeško kraljestvo. V tem oziru je Popotnik tudi osebnoizpovedno besedilo, pravzaprav pisateljeva življenjska pot, ki pa nosi univerzalno sporočilo za vsakega bralca.

2.4 Namen Veritijeve povesti

Namen Popotnikovega popisovanja nakazuje že podnaslov alegorične povesti, ki se glasi Popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša in Bogu služi in je obenem povzetek vsebine povesti. Prav tako Veriti na namen eksplicitno pokaže v Predgovoru:

Namen tih bukvic je popisovati, kako človek v zadrege zleze, kako se iz njih spravi, in potlej bogaboječe živi (Veriti, 1828, 2).

Doda pojasnilo, na kakšen način je pisal besedilo, kaj je njegov namen, s čimer usmerja razumevanje oz. razlago mesta Goljufije, ozke poti, mesta Resnice ter nasvetuje, kako torej brati Popotnika.

Pisal sim ko bi grešne slabosti in keršanske čednosti govorile, de bo branje perljudniši in de se bo moč resnice bolj v živo čutila. Široka pot ni druziga, ko po, svojim hudim poželenji živeti. Mesto Golufije pomeni kraljestvo hudičovo, v kterim so hudobni. Voska pot ni druziga, ko življenje po zapovedih. Mesto

24

Resnice pomeni kraljestvo Jezusovo, pod kteriga ljubeznivo oblastjo so radi vsi dobri. Beri te bukvice, in jemlji nauke, ko bi bil popotnik Feliks (Veriti, 1828, 2–3).

Na koncu predgovora je nauk izražen eksplicitno:

Varuj se široke poti, in hodi po voski, de prideš v nebeško kraljestvo (Veriti, 1828, 2–3).

Iz načina zapisa predgovora smemo sklepati, da se je Veriti verjetno zavedal vsaj dveh literarnih prvin Popotnikovega popisovanja, in sicer poosebitve vrlin in obeh prispodob za kraj dogajanja, ob čemer je moral branje tudi ustrezno usmeriti. Svoj slog pisanja je uporabil s posebnim namenom – da bo branje priljudnejše. Vsekakor pa eksplicitno izražen nauk potrjuje nabožno-vzgojno vlogo popisovanja, kakršna je bila značilna za literaturo tedanjega časa.

2.5 Ostali literarni liki v Popotniku široke in ozke poti

Feliksa na popotovanju s široke na ozko pot spremlja več drugih literarnih likov. Na začetku Feliks sreča Radovednost, ki ga popelje na široko pot do mesta Goljufije, kjer srečuje same pijance, tatove, goljufe, vlačugarje, nepridiprave in grešnike vseh vrst. Teh likov Veriti ne poimenuje z lastnimi imeni, ampak so poimenovani po grehih, kar jih hkrati že okarakterizira.

Popotnik Feliks med svojim popotovanjem pripoveduje tudi o njih – povedano je zapisano strnjeno, posplošeno in izraženo preko notranjega miselnega toka glavnega literarnega lika, ko se pogovarja sam s svojo vestjo in meni, npr.:

Ti ljudje niso dobri, in ne morejo dobriga konca imeti, ker nič božjiga strahu ni v njih; kristjani so, pa po zapovedih ne žive, in so vsi drugačni, kakor je Jezus Kristus učil, in so svetniki živeli (Veriti 1828: 13).

Šele ko se protagonist sreča s Poklicem, ki Feliksa v pogovoru pripelje do odločitve, da bo nadaljeval svojo pot na ozko, strmo in visoko pot, se začne Feliksovo srečevanje z literarnimi liki, ki nosijo lastna imena, čeprav so ti le poosebitve moralnih lastnosti oz. krščanskih kreposti.

Na svojem popotovanju obišče: s. Samoto, s. Čistomisel, gre pred kralja Resnice, ki je pravzaprav čista svetopisemska prispodoba, nato gre do Strahu božjega, sledijo pa obiski s.

Bogaslužnosti, s. Modrosti, s. Poterpežljivosti, s. Pokore, s. Molitve, s. Čistosti, s. Ponižnosti, s. Pokoršine; čisto na koncu se posvetuje z Angelam in Svetoželjo ter za vselej odide v hišo s.

Pokore. Imena literarnih likov povedo največ o tem, kdo in kakšni so, saj nimajo dosledno izdelane vizualne ali druge opisne podobe. Njihova karakterizacija temelji na podlagi vsebinskega teološko-poučnega nauka določene kreposti, tako je npr. Gorečnost, vratarica s.

Bogaslužnosti, opisana tako:

25

Mene je zlo gnalo zvediti, kdo bi vratarica bila; zo to sim Angelu rekel: Prosim te mi povedati, kako je ti vratarici ime, in kakšna de je? Angel mi je odgovoril: Ona se imenuje Gorečnost: ona je duhovna sestra Svetoželje: obe ste sosebne božje prijatelce, in obedve zlo vnete za vse dobro. Vender, sim mu djal, meni se čudno zdi, de s. Bogaslužnost to mlado vratarico ima. Ona ni mlada, mi je Angel odgovoril, ampak stareji od vsih živih ljudi: ona je bila na svetu že ob času pravičnih, prerokov in apostelnov. Ona je viditi mlada, ker se nikolj ne postara, nikolj ne peša, ker nje moč je od Narvišiga, nje duša je ljubezen, nje jed je čast

Mene je zlo gnalo zvediti, kdo bi vratarica bila; zo to sim Angelu rekel: Prosim te mi povedati, kako je ti vratarici ime, in kakšna de je? Angel mi je odgovoril: Ona se imenuje Gorečnost: ona je duhovna sestra Svetoželje: obe ste sosebne božje prijatelce, in obedve zlo vnete za vse dobro. Vender, sim mu djal, meni se čudno zdi, de s. Bogaslužnost to mlado vratarico ima. Ona ni mlada, mi je Angel odgovoril, ampak stareji od vsih živih ljudi: ona je bila na svetu že ob času pravičnih, prerokov in apostelnov. Ona je viditi mlada, ker se nikolj ne postara, nikolj ne peša, ker nje moč je od Narvišiga, nje duša je ljubezen, nje jed je čast

In document Alegorična povest Franca Veritija Popotnik široke in ozke poti Magistrsko delo Ljubljana, 2021 (Strani 24-0)