Naslov poglavja o življenju Franca Veritija, kakor ga je za Slomškove Drobtinice popisal Ignac Jugovic, se glasi: »Franc Veriti; Bogaboječ duhovni Lublanske škofije, Slovencov priden pisatel« (Jugovic 1850: 116). Veritijevo življenje je opisal od njegovega rojstva in vse do smrti, s posebnim poudarkom na njegovi duhovniški bogaboječnosti in neizmerni volji priučiti se slovenskega jezika ter pisati knjige v slovenščini, pri čemer je kot tujec deležen posebne hvale, da se je lotil takega dela:
Vse […] zamečvavce jezika našiga naj rajni visoko častit gospod Franc Veriti na laž ino v sramoto denejo, oni duhovski oče pobožnih slovenskih bukev, katerih so nam obilno popisali, de so ravno rojen Lah bili (Jugovic 1850: 116).
Franc(e)
1Veriti se je rodil 16. decembra 1771 v Tolmeču (Furlanija – Julijska krajina, Italija) očetu Nikolaju, ki je bil po poklicu trgovec (Smolik 1982). Še isti dan naj bi bil krščen. V Zgodnji danici (Jeran 1849: 283) beremo, da so bili Veritijevi starši precej premožni, v lasti so imeli kmetijo, poleg tega so se ukvarjali tudi s trgovstvom. »Zaradi materialnega blagostanja
»[s]o tedaj tolikanj ložej svojiga maliga, nade polniga, Franceta v Videm šolat dali. Kolikor se ve, se je mladi sinek po šolah tudi res dobro učil, in modro obnašal« (prav tam).
Njegova pot izobraževanja se je nadaljevala z obiskovanjem gimnazije v Vidmu, ki je bila takrat še latinska šola, zatem je začel študij teologije, ki ga sprva ni dokončal. Vzrok za to navaja staroslovenec Luka Jeran (1849: 283), ko piše, da je Veritijeva uspešnost pri napredovanju v bogoslovnih ukih pri sovrstnikih zbujala zavist in nevoščljivost, zaradi česar se je z enim od njih sprl, o tem dogodku je zapisano:
Z nekim tovaršem se nekaj spreta, in ta je bil vesel priložnost imeti, ter ga je pri svojih vikših počernil.
Krivico voljno terpeti je redka čednost, le pozno si jo človek prilasti, ali pa nobenkrat ne. Tudi mladimu Verititu je skaljenje dobriga slovesa pri vikših tolikanj prigrevalo, de je natihama popustil duhovšnico, ter se naravnost v Benedke podal, in v pomorsko vojništvo ali žolnirstvo dal zapisati. Bil je tačas neki dvajset let star (Jeran 1849: 283)
.
1 V strokovni literaturi najdemo dve različici njegovega imena; France (npr. pri J. Kleinmayrju), prevladuje poimenovanje Franc (npr. pri K. Glaserju, M. Smoliku, M. Kmeclu, J. Kosu).
3
Potem ko je prekinil študij, je bil najprej nekaj časa trgovski vajenec v Bratislavi, kasneje se je pridružil italijanski mornarici, Josip Marn pa v Jezičniku dodaja, da je zatem nekaj časa celo gospodaril na domači kmetiji (Marn 1885: 50).
Lovro Pintar v Sloveniji piše, da je slišal praviti, da je potem, ko je Veriti dokončal nižje šole,
»na morje prišel in večkrat Afriko in Azijo obiskal. To mu je dalo priložnost, de se je marsikaj s svojimi očmi naučil. Potlej ga previdnost božja zopet v šolo napoti« (Pintar 1848: 208). Jeran k Veritijevemu popotovanju v času mornarske vojaščine dodaja, da
je brodaril križem svet po morji celo v Azijo in Afriko. Le malo se ve od njegoviga življenja iz tega časa, in tudi ne prav za gotovo in določno. Pravijo, de bi skoz tri leta celo ne bil na suhim; tudi se je neki z zdravilstvam pečal nekaj časa (Jeran 1849: 283).
Zgodovinar in duhovnik Jožef Benkovič v Vencu cerkvenih bratovščin
2o Veritijevem
»popotovanju« zapiše več podatkov:
Nihče ni vedel, kam je šel. Skoro šest let ni bilo o njem ni duha ni sluha; nekateri so ga vže šteli mej mrtve.
Veriti je pobegnil v Avstrijo in v Požunu na Ogerskem stopil v službo pri nekem trgovcu kot pomočnik. A tukaj mu ni dalo mirovati. Zopet je pobegnil in se vrnil na Laško, kjer je postal vojak-mornar. V tem poslu je prebrodil širna morja na vse strani in hodil po Aziji in Afriki. Pozneje je postal pomorski žandar in se bavil za silo tudi z zdravilstvom. Nad tri leta baje nikoli ni stopil na suho (Benkovič 1898: 101).
Oče, ki ga je ves ta čas iskal, ga je končno našel v Benetkah in ga rešil vojaščine. Veriti se je vrnil k študiju teologije v Videm, ga dokončal, in bil 12. malega travna (tj. aprila) 1800 posvečen v duhovnika. V službovanje so ga takoj poslali na Kranjsko; Pintar kot vzrok za to odločitev navaja dejstvo, da je v tem času na Kranjskem močno primanjkovalo duhovnikov, zato ga je v nadškof Mihael vzel v Ljubljansko škofijo, kjer je bil od leta 1800 do 1803 kaplan v Horjulu pri italijanskem župniku Ziprianiju, čeprav takrat še ni znal slovenskega jezika.
Marijan Smolik piše, da so ga ob nastopu te službe imenovali »mutasti kaplan,« saj je bil nevešč slovenščine, kar mu v času latinskega bogoslužja ni povzročalo pretiranih težav in je bilo precej bolj verjetno kot danes. Smolik nadaljuje, da se je jezika v treh letih kaplanovanja za silo privadil toliko, da je v slovenščini spovedoval in pridigoval (Smolik 1980: 159).
2 »Mesečnik je urejal Franc Ušeničnik. Verski list je podajal kratke razprave med člani bližnjih bratovščin, poučeval je o dolžnostih in pravicah članov bratovščine, postavljal zglede iz življenja svetnikov, objavljal poročila o razvoju in napredku bratovščin v posameznih krajih, prinašal novice in zanimive dogodke v verskem življenju v domačih in tujih deželah. Namen lista je bil spodbujati v vernih Slovencih pravo pobožnost in pospeševati razvoj cerkvene bratovščine« (Spletni vir Venec). To je tudi edini vir, kjer je Veriti poimenovan Frančišek.
4
Na poti duhovniškega službovanja je sledilo najprej kaplanovanje
3v Selcih pri Škofji Loki (1803–1804), potem na Krki pri Grosupljem (1804–1806). V Rovtah pri Logatcu (1806–1812) je bil že vikar, kasneje pa še župnik v Horjulu (1812–1840) in kanonik v Novem mestu (1840–
1849). V Horjulu ni bil le župnik, temveč je skrbel tudi za šolo in ljudi učil umnega sadjarstva, o čemer piše tudi Jugovic:
Moliti ino učiti, pisati ino drevje žlahniti bilo je fajmoštra vsakdanje delo. Dopoldne si jih najdel v duhovskim verti pisati pobožne bukve ino sjati seme besede božje na zemljo slovenskiga ljudstva, po poldne si jih najdel v farovškim verti sadunosno drevje saditi, cepiti, pa tudi rože zalivati (Jugovic 1850: 120).
Kljub temu da je bil Veriti po poklicu duhovnik, je na področju literarne zgodovine poznan predvsem kot nabožni pisec. Smolik piše, da je v tretjem letu svojega službovanja začel pisati in izdajati slovenske verske knjige, a o njegovem literarnem delu sledi več v naslednjem podpoglavju, na tem mestu velja izpostaviti še to, da je Smolik v svojem članku želel opozoriti na »pomen človeka, ki je v svojem času veliko naredil za slovensko kulturo, pa je zdaj preveč ob strani, morda tudi zato, ker je bil tujega rodu in ker so ga zasenčili veliki sodobniki« (Smolik 1980: 159–163). O tem dejstvu tudi pomenljivo pričuje že sam naslov Pintarjevega članka v časniku Slovenija, ki se glasi: »Franc Veriti, rojen Lah in verli slovenski pisatelj« (Pintar 1848:
208).
Benkovič o Veritijevem delu in osebnem poslanstvu zapiše:
Veritija moramo šteti mej najbolj zaslužne, najboljše duhovnike ljubljanske škofije v tem stoletju. Pripeljala ga je previdnost božja iz tujine v našo domovino, kjer je mnogo storil v čast božjo. Bil je zelo pobožen, delaven in goreč duhovnik, ki je gojil mej verniki pravo pobožnost, katere je bilo zlasti tedaj zelo treba.
Posebno pozornost je obračal na šolo, kjer je mlada srca vnemal za Boga in krepostno življenje. Kar je učil v šoli, je učil tem temeljiteje in vstrajneje v cerkvi. Tudi za časno blaginjo svojih župljanov se je trudil s pospeševanjem umne sadjereje. Napravil si je velik sadni vrt, na katerem je poučeval one, ki so želeli pouka.
Delil jim je tudi razne knjige in po njih razširjal pobožnost mej narodom. Ni čuda, da ga je vse ljubilo in spoštovalo kot svojega očeta. A vse lepo delovanje Veritijevo v domači župniji ne bi bilo toliko pomenljivo, da ni s svojim pisateljskim peresom lomil kruha božje besede vsem Slovencem (Benkovič 1898: 101–102).
O vzroku Veritijeve smrti beremo v Drobtinicah, kjer Jugovic omenja: »Tudi častit gospod Veriti so šest let pred svojo smertjo hudo zboleli (voda se jim je zapirala),« vmes se je njegovo zdravstveno stanje sicer izboljšalo, vendar se je po šestih letih bolezen vrnila in sklenila njegovo življenje 16. malega srpana (tj. julija) 1849 v Novem mestu, ko je bil star sedeminsedemdeset
3 V Mislih (Ambrožič 1967: 290), mesečniku za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstriji, najdemo tudi podatek, da je Veritija na slovensko pripeljal italijanski škof Brigido.