Feliks nolanski, mašnik

Življenjepis prvega Feliksa, torej Feliksa mašnika, ima največ skupnega z Veritijevim Feliksom, saj opazimo nekatera vzporedja. Sveti Feliks mašnik

je bil rojen v začetku 3. stol.

v Noli (Spletni vir Feliks nolanski), mestu vzhodno od Neaplja v Italiji. Veriti v Prvih bukvah Življenjepisov svetnikov in prestavnih godov (1828: 177) o njem piše, da je imel veliko premoženje, ki ga je vsega razdal ubogim. Ker je bilo njegovo življenje »popolnoma

,« ga je Maksim, nolanski škof, posvetil v mašnika. »Sveti Feliks je svoje velike dolžnosti zvesto opravljal, in v miru služil Bogu; pa neverni cesar Deci je hudo vojsko napovedal katoliški cerkvi.« O času Decijevega preganjanja Veriti piše, da so tedaj sovražili in preganjali še posebej duhovne, z namenom, da bi »verni brez pastirjev ostali, in opešali« (prav tam). Škof Maksim je v takih razmerah svoje občestvo prepustil Feliksu in se umaknil v hribe. Kmalu zatem so ga prišli iskat neverniki, ker pa ga niso našli, so poiskali njegovega namestnika sv. Feliksa ter ga odpeljali pred sodnika, ki ga je ukazal vklenjenega vreči v temno ječo. Feliks je v ječi trpel muke lakote, žeje in mraza, vendar je molil, da bi svoje življenje izročil Bogu. Mislil je, da bo umrl v ječi, a mu je Bog v ječo poslal svojega angela in mu zapovedal, naj gre brž pomagat škofu Maksimu. »Takrat so se vse verige odjenjale, in duri ječe so se mu odperle. Feliks iz ječe je hitel, in zgolj sam gre v hribe Maksima iskat, in ga pol mertvejga najde, ga zadene na rame, in nese nazaj v mesto v njegovo hišo« (prav tam). Po tem dogodku se je sv. Feliks vrnil domov, kjer je še naprej molil in Boga prosil za mir katoliške cerkve. Ko je spet začel učiti, so neverniki spet postali srditi in so ga po mestu iskali z meči. Našli so ga, vendar ga niso prepoznali, saj ga je Bog ponovno čudežno obvaroval. Za tem je bil v suhi kapnici

šest mesecev, kjer ni ničesar jedel, vendar ga je Bog čudežno redil. Ko je preganjanje pojenjalo, se je lahko vrnil k svojim.

Po smrti sv. Maksima ga je občestvo želelo za naslednjega škofa, on pa se je tega branil, dokler

10 Veriti je njegov življenjepis zapisal za 14. dan prosenca, tj. januarja.

11 Starinsko, v pomenu »ker je bilo njegovo življenje popolno«.

12 Kapnica je voda zbrana, prestrežena ob padavinah, starinsko pa se je tako poimenovalo tudi vodnjak za tako vodo (Spletni vir Fran: kapnica).

16

ni bil izvoljen drugi škof. Kar je še imel svojega premoženja, ga je razdal ubogim in zaspal v Gospodu štirinajsti dan Prosenca leta 266 (prav tam).

Iz življenjepisa sv. Feliksa mašnika lahko prepoznamo vzporednico z Veritijevim Feliksom zlasti tam, kjer oba iz življenjske stiske reši Angel ter ju iz njunih različnih ujetosti (ječe in grešnega življenja) popelje na svobodno pot, po kateri sta lahko nadaljevala življenje proti nebeškemu kraljestvu.

V naslednjem podpoglavju Nauk (1828: 178–180), ki sledi življenjepisu in je podnaslovljeno

»Od prečudne, pa pravične previdnosti Božje«, Veriti v prvem odstavku teološkega razmišljanja in razlage o sv. Feliksu nolanskem zapiše:

Popisovanje življenja svetiga Feliksa uči v' lubeznivo previdnost božjo popolnoma upati. On je bil zmiraj v velikih nadlogah in nevarnostih, pa Boga ga je iz vsih rešil. Terpel je res veliko, pa veliko njegovo teprljenje je zaslužilo obilniši plačilo. Kadar človek ravna vse po volji božji, so vse reči, dobre in hude njemu v' prid. Kristjan! delaj dobro neprenehoma, upaj stanovitno, in nikolj ne boš od Boga zapušen. Ako se človek ne podverže božjim sklepam, žali Boga z nepokoršino. Človek po svoji slabi natori le dobrote želi. On hrepeni po sladnosti, pa bogastvu, po časti, in po vsim, kar ga razloži in povikša na zemlji […]

Moli tedaj prečudne pota božje previdnosti, in ne sodi dobrih ali slabih prenaglo. Sreča ni vselej znamnje bogaboječe duše; nesreča ni vselej znamnje slabiga življenja. Bog je Jobu dal dobro, hudo in zopet dobro, pa je bil zmiraj nedolžen. […] V' dobrim ne bodi brez strahu, v' hudim ne bodi brez upanja. Evangeljski bogatin je vse svoje dni imel dobro, po smerti je bil veržen v' pekel (Veriti 1828: 178–180).

Odlomki poglavja kažejo na snovne in motivne podobnosti z Veritijevim popotnikom, začenši z nadlogami življenja, ki so pestile tako Feliksa iz Nole kot popotnika Feliksa. Veriti v tem odlomku opogumlja kristjane, naj vztrajajo na poteh trpljenja, saj te niso vedno znamenje nesreče človeka, svoje razlage pa utemeljuje z več primeri iz svetopisemskih zgodb. Veriti skoraj dobesedno ponovi »nauk« življenja svetega Feliksa:

1. Prvič v Življenju svetnikov in prestavnih godov (1828: 180): »V' dobrim ne bodi brez strahu, v' hudim ne bodi brez upanja.«

2. V Veritijevem Popotniku (1828: 83) pa naletimo na podobno svarilo, ki ga Feliksu v daljšem nagovoru pove kralj Resnice: »Nikolj se toliko ne boj, de bi obupal; nikolj toliko ne upaj, de bi bil brez strahu.«

Odlomka iz Življenja svetnikov in prestavnih godov in iz Popotnika široke in ozke poti, v

katerem najdemo Veritijevo zgornje opozorilo, sta si podobna tudi po vsebinski plati. V

Popotniku beremo:

17

Živi po vsih zapovedih in po naukih katoliške cerkve iz ljubezni do Boga. K temu je troje potrebno, čist nauk, gnada božja, dobra vest. Nauki Jezusovi te uče, gnada te razsvetli, in ti pomaga, in tako imaš pravično vest vse delati po volji božji. ‒ Kaj mi pomaga v ljubezni božji rasti? To ti pomaga, mi je rekel, sebe in vse vidne stvari sveto zaničevati. Lahko boš sebe, in vidne stvari sveto zaničeval, če premišluješ námen svojiga vstvarjenja, svetost, milost, pravico, vsigavednost božjo, in zmiraj po nebeških dobrotah hrepeniš. ‒ Potrebno je to, sim mu djal, pa sim slab, mlačen, in nestanoviten. On reče meni: Ravno za to premišljuj, moli, bodi ponižen, in v milost božjo upaj. ‒ Svet je poln zaderg, in nastav, sim mu dalje govoril, dosti skušnjav je nevidnih, jest pa slab in neveden: Kako bom Bogu stanovitno služil? On mi je odgovoril tako:

V strahu in v upanji bodi vse dni svojiga življenja, neprenehama delaj dobro, in upaj v Boga. Tako so vsi svetniki živeli in žive. Če se premalo bojiš, premišluj smert, sodbo, in večno pogubljenje; tudi svoje velike slabosti, in grehe: če se preveč bojiš, premišluj milost božjo, ljubezen in rane Jezusove. Nikolj se toliko ne boj, de bi obupal; nikolj toliko ne upaj, de bi bil brez strahu¹³. Strah božji naj te povsod spremlja, zmiraj imaj pred očmi vsigamogočniga Boga, in križaniga Odrešenika; živi vsaki dan, ko bi vsaki dan umreti mogel, bodi zmiraj perpravljen pred sodbo božjo iti, de, če bo lih smert nagla, bo srečna, in boš usmiljeno sodbo od Jezusa zaslišal (Veriti 1828: 81–83).

Oba odlomka bralca opozarjata na pomembnost zaupanja v božjo previdnost in življenje po Božjih naukih. Popotnik želi bralca podučiti o teoloških kategorijah, pomembnih za njegovo vsakdanje življenje, hkrati pa vzgaja njegovega duha, ki z branjem ne pridobiva le novih informacij, temveč predvsem poglablja svoje versko-duhovno življenje. Martina Orožen za Življenjepise svetnikov trdi, da »vzgajajo kulturo duha (etično držo), kulturo srca (plemenitost ravnanja) ter jezikovno, pisno in govorno kulturo izražanja (2010: 279). Da bralec ne bi ostal v dvomu, kaj Veriti v prvih bukvah Življenjepisa svetnikov (1828: 182) želi doseči, svoj namen tudi jasno ubesedi:

Vse to uči ponižno moliti božje sodbe, in njim pokorni biti. Človek s' trudam zastopi, kar ima pred očmi;

sebe ne more prav spoznati, se motiti v lahkih rečeh, kako hoče umeti božjo modrost, in njene skrivne pota?

Poslušaj kako sveti Pavel govori od božje modrosti: »O visokost bogastva božje modrosti, in znanja! Kako ne zapopadljive so njegove sodbe, in neizvedljive njegova pota! Kdo je misel Gospoda spoznal, ali kdo je njegov svtovauc bil?« Riml. 11,33.34. Premaguj, o kristjan! Svoj napuh, ponižaj se in reci: […] (Veriti 1828: 182).

Nezaključena poved, s katero je Veriti končal podpoglavje, se nadaljuje v naslednjem podpoglavju Molitev (1828: 182–183), kjer beremo:

O moj Bog! Kako prazen je moj um, in kako spačeno moje serce! Za nepotrebno učenost sim skerbel, za potrebno nisim maral. Sebe sim modriga in mogočniga mislil, pa sim bil brez tebe poln zmot in slabost.

Menil sim prav modro oberniti svoje opravila, ti pa si hitro razderl moje neumne sklepe. Ako si perpustil, de se mi je zgódilo, kakor sim želel, je bilo moji duši škodljivo. Tvoje dela prečudne sim hotel soditi,

13 Podčrtala Anja Cevzar.

18

desiravno sim se v lahkih in vidnih motil. Obljubim za naprej tebi pokoren biti. Ti me ljubiš bolj, ko dobra mati svojiga ediniga otroka; ti si moder, vsigaveden, vsigamogočen, milostliv, pravičen, zvest; tedaj bom vselej tebi pokoren, ker vem, de mi bo dobro, ako se tebi podveržem. O sveti Feliks prosi Boga za-me, de bi se jest vselej po tvojim zgledu zaderžal, ker vem, de bom tako po varni poti za teboj v' nebesa prišel.

Amen (Veriti 1828: 182–183).

Molitev k sv. Feliksu vsebinsko zajema nekatere elemente popotnika Feliksa, npr. skrb za

napačno ali pravo učenost in življenjske odločitve, prav tako mestoma spominja tudi na

Veritijevo življenje v mladih letih, ko je prvič opustil študij teologije. V Popotniku lahko torej

opazimo motivne drobce iz Veritijevega življenja, ko je tudi sam po nekaj napačnih odločitvah,

prišel nazaj na pravo pot in bil slednjič posvečen v duhovnika.