Vir: Spletni vir Popotnik široke in ozke poti na dLibu.
38
2.8 Vrednote v Popotniku široke in ozke poti
Janko Kos v Očrtu literarne teorije piše, da je literatura lahko vir heterogenih vrednot, ki lahko prinaša več tipov vrednosti.
Splošna filozofska aksiologija ugotavlja, da obstaja več vrst vrednot. Vodilni teoretiki – med njimi na primer N. Hartmann – jih delijo na dve obsežni vrsti: prva zajema vse vitalno praktične in življenjsko koristne vrednote, mednje spadajo na primer tudi seksualne; druga vrsta je območje t. i. duhovnih vrednot.
Med te spadajo spoznavne, moralne in estetske. Seveda obstajajo med praktičnimi in duhovnimi vrednotami bolj ali manj očitne zveze. […] Ne glede na vprašanja, ki jih izziva taka filozofska delitev, so tudi za literarno aksiologijo zanimive predvsem tiste vrste vrednote, ki se pojavljajo v literarnih delih neposredno, tako da so za bralca glavni temelj vrednostnega razmerja do besedne umetnosti (Kos 1994: 171–172).
Glede na primarni nabožno-vzgojni namen Popotnikovega popisovanja velja nekaj pozornosti nameniti vrednotam, ki želijo bralca vzgajati. Najbolj izstopajoče so tiste, ki so eksplicitno omenjene v podnaslovih in so personificirani literarni liki, ki jih Feliks obiskuje na svojem popotovanju: samota, čistomisel, resnica, strah Božji, Bogaslužnost, modrost, potrpežljivost, pokora, molitev, čistost, ponižnost, pokoršina, svetoželja. Veriti omenja celo krščanske kardinalne kreposti:
Vera, Upanje, Ljubezen, to troje si na Altarju vidil: to more združeno biti, in eno brez druzih ne zveliča, kakor je bilo zgoraj rečeno. Kdor se iz Vere Boga boji, mu iz Upanja služi, in iz Ljubezni vse zapovedi spolnuje, ta ima pravi Strah božji, in bo zveličan (Veriti 1828: 96).
Vrednostni sistem, ki ga Veriti želi bralcem posredovati, je duhovnega značaja in je pravzaprav strnjen povzetek kreposti oz. vrlin katoliškega nauka. V tem pogledu bi Veritijevo popisovanje lahko označili tudi kot literarizirani katekizem, saj v pripovedno literarno besedilo sočasno vključuje temeljna spoznanja in verske resnice katoliškega nauka, ki jih podaja v slogu, tipičnem za katekizme, kjer so nauki podani na način vprašanj, ki jim sledijo odgovori. Taka oblika vpliva na vsebinsko razvitost razlage, saj je veliko bolj sistematizirana, ponavadi kratka in jedrnata, včasih so odgovori našteti kar po točkah ali alinejah. Podobno je v svoj slog
27vključil tudi Veriti, ko je nauke posameznih kreposti zapisal oštevilčeno, na primer:
»Če si svetih naukov želen, se prav moliti učiti, me veseli, in te bom rada učila.
I. Ti si se že otrok molitve katoliške cerkve naučil, pa morebiti nisi vedil, ali ne veš, kaj je prav moliti. Če besede izrekuješ, pa ne več kaj govoriš; če si prostovoljno zmoten; če ljubezen do greha tvoje serce gospoduje, ali te kaka druga zmota od Boga odverne, kako zamoreš prav moliti? Če Boga iščeš, prav moliš;
27 Katekizemska metoda vprašanje–odgovor Veritiju kot duhovniku ni bila tuja. Na enak način je napisal tudi katekizem za otroke Keršanski katoliški nauk za otroke, ki se perpravljajo k sv. obhajilu.
39
če njega ne iščeš, je tvoje molitev prazna. Jezik s'cer govori svete besede, pa le duša moli; če tvoja duša ne ve, kaj jezik govori, če so tvoje misli drugačne ko tvoje besede, če iz serca ne želiš, kar z besedo prosiš, je tvoja molitev prazna, in tiga imena nevredna.
II. Molitev je potrebna, pa dobra, ne slaba molite je potrebna. Če nočeš moliti, ali ne moliti, kakar ti Bog zapove, ne moreš zveličan biti. Ti si božja stvar, moli tedaj, in povišuj svojiga usmiljeniga Stvarnika. Ti si po božji podobi vstvarjen, pa spriden od greha, in vsiga dobriga potreben; prosi, in moli za gnado, in si perzadevaj s svetim življenjam svojimu Stvarniku podoben postati. Ti si božje pomoči potreben, pa tudi tvoji bratje in sestre so potrebni; moli zase, in za druge. Bog ti zapove zase in za druge moliti, pa slaba molitev ne pomaga, ne tebi ne drugim.
III. Molitev je močna, ako je prav opravljena. Dobra molitev oblake predre, do Narvišiga gre, in nazaj pride polna nebeških darov. Ona je zlo močna; tudi Vsigamogočnimu prijetno silo dela, ker jo je on zapovedal, in iz usmiljenja obljubil jo usliševati: pa ne pozabi, de le dobra molitev ima veliko moč. (Veriti 1828: 171–173).
Ta Veritijeva slogovna odločitev na bralca učinkuje katekizemsko poučno. Gre za obliko dialoga, ki zaradi dominantne nabožno-vzgojne funkcije besedila učinkuje v prvi vrsti podučilno in vzgojno:
Če vratarica Sramožljivost, sim Angelu djal, sveti Čistosti tilokaj pomaga, zakaj ima drugo, Grobost? On me je učil, rekoč: Sim že pravil, de čistost ni nikolj preveč obvarovana, ker ima veliko sovražnikov.
Sramožljivost je s. Čistosti zlo potrebna, vender ona ima še drugo, Grobost, od ktire ti morem nekaj povedati. Ti vratarici sploh ljudje pravijo Grobost, pa nje pravo ime je Serčnost, in nje sveta gospa jo le tako kliče, kakor si ti sam od nje slišal. Zakaj pa, sim vprašal, so ji pervo, in pravo ime prevergli? Kdo si je to zmislil? Hudobni so si to zmislili, mi je Angel odgovoril, in ti bom povedal zakaj. Hudobni od gerdiga poželjenja obsedeni, niso nikolj dognani, nedolžne skušajo, in jih zapeljati žele. Če se jim slabe duše udajo, so njih prijatlice, in visoko hvaljene; če so pa Bogu svete, so od razujzdanih zaničevane, in jim vse spoštljive imena dajejo Lih taka je bila s. Serčnosti. Ker je bila serčna in stanovitne v zapovedi, in je bila perpravljena raji umreti, ko grešiti, so razujzdani iz jeze ji rekli Grobost; tudi drugači so jo zaničevali, pa ona nič ne mara za vse to (Veriti 1828: 192–193).
40
3 VPRAŠANJE (Z)VRSTNOSTI
3.1 Veriti skozi oči literarnih zgodovinarjev 3.1.1 Včasih
Veriti je spoznal potrebo po popolnem znanju slovenskega jezika in l. 1800 začel z resnim in marljivim učenjem slovenščine. V treh letih se je jezika naučil do popolnosti in ne le slovensko popolnoma govoril, temveč tudi že pisal v tekoči slovenščini. Dejstvo o hitrem usvajanju jezika potrjuje tudi Kleinmayr v Zgodovini slovenskega slovstva (1881: 110), kjer v nadaljevanju Veritijevega Popotnika naslovi kot »Feliks na poti« in ga označi za povest, o njegovem slogu pisanja pa zapiše: »Beseda mu je precej vglajena, lehko umljiva, ne preolišpana, modro osnovana.«
V Slomškovih Drobtinicah (Jugovic 1850: 119) beremo o težavnih okoliščinah učenja slovenščine v Veritijevem času:
Težka je bila svoje dni se Slovenšine učiti, dokler ni bilo prave pismenosti (slovenske gramatike), ne besednika«, zato posebej izpostavi in hvali njegovo prizadevnost za pisanje v slovenskem jeziku: »Ino je hvale domorodic vreden, kateri piše v jeziki maternim, tak dvojne hvale velja kdor se ptujiga jezika tako dobro izuči ino v njim toljko popiše kakor naš častiti Veriti Franc (Jugovic 1850: 120).
Lovro Pintar prav tako potrjuje Veritijevo vztrajnost za priučenje slovenščine, ko ga primerja z drugimi duhovniki, ki so delovali v okolju, kjer jezika sprva niso poznali:
Častitljiv gospod Veriti nikar besedce slovenske razumel, kadar je na Slovensko prišel. Godilo se mu je, kar jezik zadene, skorej tako, kakor Baragu in Pircu med severnimi Amerikanci. Takrat je bilo še silno težko slovenskiga jezika naučiti se; ker še nismo imeli ne dobre slovnice, ne obširniga slovarja (Pintar 1848:
208).
Josip Marn v Jezičniku zapiše:
Von Haus aus verstand Veriti kein Wort slavvisch; durch beharrlichen Eifer und fleissiges Sprach studium brachte er es dahin, dass er ein fruchtbarer krainiseher Schriftsteller wurde (Marn 1885: 50).
Veriti tako od doma ni razumel niti ene slovanske besede, ampak se je s pomočjo vztrajne gorečnosti in marljivega študija jezika izučil do te mere, da je postal ploden kranjski pisatelj;
»Franc Veriti, rojen Lah in verli slovenski pisatelj« – tako tudi Marn (1885: 53) sklepa svoj
sestavek z navedkom L. Pintarja o Veritijevem literarnem udejstvovanju, ki mu doda še
(po)hvalo L. Jerana iz Zgodnje Danice: »Franc Veriti bogaboječ duhovni Ljubljanske škofije,
41
Slovencov priden pisatel«, na koncu pa zaključi z Metelkovo mislijo »Ptujega rodu pa ves dobrega slovenskega duha je bil, zato bo živel njegov spominj med Slovenci od roda do roda!«
(prav tam). Očitno je bil Marnov namen ob koncu odstavka izpostaviti Veritijevo nedomačnost po izvoru v kontrastu do literarne in duhovne pripadnosti slovenskemu narodu.
Karol Glaser(1895: 87) o Veritijevemu delu piše najprej v II. knjigi Zgodovine slovenskega slovstva, kjer je prvi podatek, ki ga najdemo o Veritijevem literarnem udejstvovanju, da je dokončal Življenje Svetnikov v štirih knjigah (te je začel pisati Mihael Hofmann v letih 1755–
1826). Nadaljuje z ugotovitvijo, da je bil Veritiju priljubljen predmet popisovanje zgodb Svetega pisma in življenje svetnikov, o avtorju zapiše, da je bil redka osebnost kot »rojen Italijan pa skoro najplodovitejši pisatelj te dobe« (Glaser 1895: 133). Poleg te oznake pisatelja dodaja, da sta bili njegova stroka meditacija in krščanski nauk, kasneje ga vzporeja z Andrejem Albrechtom, ko zapiše, da je bil slednji, kakor tudi Veriti, plodovit apologetski pisatelj (Glaser 1895: 171).
Glaser Veritiju nameni svoj odstavek, v katerem navede vzrok za prvi izstop iz semenišča, saj naj bi zbežal zaradi obrekovanja. O Veritijevem delu zapiše:
Spisal je mnogo obširnih knjig v dveh različnih strokah, namreč v pripovedni in razlagalni; uvod k jedni je:
»Popotnik široke in ozke poti.« Obširnejše delo v tej stroki je: »Življenje Svetnikov in Prestavni godovi« v štirih debelih knjigah (Glaser 1895: 172).
Kot drugo stroko Veritijevega pisateljevanja, v kateri je napisal sedem knjig, Glaser označi razlaganje, kot pridevek k omenjenima glavnima temama pa dodaja še knjigo »premišljevalne tvarine« tj. knjiga Perpravljanje k smrti ali premišljevanje resnic v srečno smrt pomagljivih.
Slovenščino, ki jo je Veriti uporabljal pri svojem pisanju, Glaser označi kot »precej uglajeno«
in dodaja, da se njegovi spisi ne odlikujejo zaradi visokih misli, temveč zaradi proste besede, ki »ide čitatelju in slušatelju do srca« (Glaser 1895: 172–173).
Veriti je prav tako omenjen v IV. Delu Zgodovine slovenskega slovstva (1898: 273), kjer je uvrščen med najboljše pisce molitvenikov, postavljen je ob bok Baragi, Slomšku in drugim pomembnim piscem knjig z nabožno vsebino.
V Slomškovih Drobtinicah najdemo kratek seznam Veritijevih del, ki vključuje samo njegova
najodmevnejša dela; kot najimenitnejše delo označi Živlenje svetnikov za vse dni celiga leta
(1828), izpostavi še Razlaganje svetih evangelijev za vse nedelje ino praznike (1830), ki ga
imenuje za kvalitetno sobotno večerno branje, da se lahko verniki pripravijo na prihajajočo
nedeljsko mašo. Kot tretje večje delo izpostavi Keršanski katoliški nauk za odrašene ljudi
42
(1834) – to ni obširen katekizem le za kristjane, ki se želijo učiti krščanskega nauka, temveč je v pomoč tudi mladim duhovnikom. Zatem omenja še Premišljovanje Kristusoviga terpljenja, o Popotniku zapiše le, da je Veriti za kratek čas pisal povest polno nauka po imenu Feliks na ozki in široki poti, kjer v podobi prikazuje, kako se grešniku in pravičnežu godi v življenju. Na koncu omenjenega seznama najdemo tudi Jugovičevo (1850: 120–121) označbo Veritijevega sloga pisanja:
Njih slovenska beseda je bila vglajena, lehko vsim zastopna, slovenšina je čedna, ne preolišpana, ampak modro osnovana. Duh pisanja scer ne leta visoko, pa globoko v serce gre. Posvetniga lišpa v njih pesmih ne najdeš, pa dobro zerno pobožnosti te bo oživelo ino vnelo za pravo keršansko živlenje. Pisarija Veriti Franca je sadunosniku podobna, ki ima lepši sadje ko cvet. Hvalo jim vsak keršanski domorodic ve (Jugovic 1850: 120–121).
3.1.2 In danes
Matjaž Kmecl v knjigi Od pridige do kriminalke (1975: 12–13) piše o Veritijevem Popotniku na mestu, kjer govori o začetkih slovenske pripovedne proze. Začenja s trditvijo, da Sreča v nesreči (1836) Janeza Ciglerja danes velja za večino slovenske slovstvene vede za prvo povest oz. prvo obsežno pripoved, takoj zatem opozori na osem let prej napisano nabožno vzgojno alegorijo – tako poimenuje Veritijevega Popotnika široke in vozke poti ali popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša in Bogu služi. Avtorja označi za nemirnega in književno rodovitnega duhovnika; Njegovo »popisovanje« se že 1848 omenja kot »moralni roman« – tako ga je označil Lovre Pintar, kasneje ga omeni tudi Levstik in ga označi kot
»nabožno povest«. Kmecl obe označbi zavrne z argumentom, da natančnejši pregled tega besedila kaj hitro pokaže, da »prav veliko pripovednega ni v njem; takšna je pravzaprav le osnovna zgodba (fabula) v najbolj temeljnih prvinah pa še od te predvsem njen prvi del.«
V nadaljevanju podkrepi že znani argument, ko dodaja primerjavo širšega konteksta, in sicer da je besedilo zelo daleč od načina pripovedovanja, kakršnega je povzdigovala sočasna romantika – s tem že razširi argument na takratno dogajanje oz. razvoj proze v literaturi, kjer mora biti oseba, ki je upovedena, enkratna, neposplošena; kraj dogajanja mora biti določljiv, pomensko neprenesen, zgodba pa psihološko oz. izkustveno vsaj približno verjetna, skladna s tem, kar človek o svetu že izkustveno ve. Veritijev Popotnik tem kriterijem še ne zadošča:
V Veritijevem Popotniku pa ni niti nekaterih drugih temeljnih pripovednih prvin: predmetnih in osebnih opisov, dialoga ipd. –– torej lahko o njem kot o prvem slovenskem romanu ali povesti razpravljamo le pogojno (Kmecl 1975: 13).
43
Če Veritijevega Popotnika široke in ozke poti oz. njegovo literarno delovanje nasploh poskušamo uvrstiti v primerjalni kontekst svetovne književnosti, beremo, da spada med prozo, katere:
[B]istvene poteze […] kažejo na ideološko zvezo z razsvetljenstvom, medtem ko literarno-estetsko, pisateljsko-tehnično in tudi zvrstno njena besedila ne sodijo v razsvetljenstvo v pravem pomenu besede, ampak se navezujejo na precej starejšo tradicijo, ki sega v barok, od tod pa nazaj v tradicijo, ki prihaja iz poznoantičnih romanov (Kos 2001: 111).
Kos v nadaljevanju izpostavlja, da to še posebej velja za Veritijeva dela, ki so časovno nastala najprej. Na začetek slovenske pripovedne proze je ta dela mogoče postaviti le toliko, kolikor iz versko-didaktičnega območja segajo v pripovedništvo, kar se dogaja samo izjemoma, saj že po vrsti, ki ji pripadajo, ostajajo zvesti verskim, cerkvenim in s tem neliterarnim nalogam« (Kos 2001: 111). Janko Kos v okviru teh kategorij najprej izpostavi Veritijevo Življenje svetnikov (1828–1829), za alegorično pripoved (– tako jo imenuje sam) Popotnik široke in ozke poti pa naj bi to veljalo v manjši meri. V Veritijevi hagiografiji so pripovedne prvine le skromno razvite in jim po njegovem mnenju ne pripada kaka večja literarna vloga, nasprotno pa je vsega tega mogoče najti več pri Popotniku široke in ozke poti (prav tam).
Tekst, ki se po svojem obsegu bliža poznejšim povestim, najbrž ni izvirno delo, ampak zelo verjetno predelava kakšnega danes nedostopnega italijanskega ali nemškega besedila, verjetno s konca 18. stoletja (Kos 2001: 111).
Kos nadaljuje, da je o tej domnevi z gotovostjo mogoče trditi le to, da je pripadala stari tradiciji alegorično moralističnih mitov, zgodb in pripovedi, temelječih na antičnem mitološkem motivu
»dveh poti«. Ta je poznan že iz Hesioda in je bil povezan zlasti z miti o Heraklu.
44
3.2 Povest, pripoved, alegorija, roman ali kaj drugega?
Literarni zgodovinarji so Popotnika opremili z različnimi (z)vrstnimi oznakami od alegorične povesti prek »moraličnega« ali izobrazbenega romana do »nabožne povesti« in »nabožne vzgojne alegorije«.
V Mislih (Ambrožič 1967: 290), mesečniku za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstriji, naletimo na zanimiv zapis o zvrstnosti Popotnika. Neznani avtor članka piše, kako je Lino Legiša zapisal o Veritiju v Zgodovini slovenskega slovstva, ki je izšla v Ljubljani l. 1959:
Dobili pa smo ta leta (v času romantike — ur.) še druge vrste izvirno povest, ki jo je napisal Franc Veriti.
Ta zelo plodovit slovenski pisatelj je bil doma iz Tolmezza . . . Na Slovensko ga je pripeljal italijanski škof Brigido. Počasi se je naučil lepe in prav po laško zgovorne slovenščine. To pričajo številne knjige, ki jih je napisal kot župnik v Horjulu in kanonik v Novem mestu. Med njimi je alegorična povest: Popotnik široke in ozke poti. V povestni obliki je napisana. To je zgodba, ki jo o sebi pripoveduje popotnik Feliks, ki pa se pravzaprav ne tiče zunanjega, ampak samo notranjega življenja. Beremo, kako hodi Feliks z Radovednostjo v mesto Goljufije, na ulice Lenobe, v hišo Veselja in končno pride v Hišo Poroke. Motiv je zakasnel in pripovedniško ne ploden, treba pa je pripoznati, da je Veriti v pisanje nadrobil nekaj prav prijetno živih vrstic leposlovne vrednosti (Ambrožič 1967: 290).
Literarni zgodovinar Igor Grdina (1999: 82) daje dobro iztočnico za premislek o posameznih značilnostih Veritijevega Popotnika, ko trdi, da je klasična nabožna književnost v 19. stol.
izzvenevala predvsem skozi različne moralistične in poučne spise in dodaja:
Eden njihovih najznačilnejših primerov je Veritijev Popotnik široke in vozke poti ali popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša, in Bogu služi iz l. 1828: gre za alegorično pripoved o dobrem in zlem na zemlji. Prikazana je težavnost, a zmagovitost doseganja prvega ter lahkota in zavrženost poseganja po drugem. Pripovedni liki še niso prave literarne osebe, temveč alegorične podobe: popotnik je slehernik, ki se srečuje z najrazličnejšimi fizično-metafizičnimi preizkušnjami, pot, po kateri hodi pa je življenje. Vendar je piščevo prikazovanje moralistične zgodbe bralcu mestoma že docela pripovedno, na sami meji povesti. Tako je Franc Veriti (1771–1849) najlegitimnejši predhodnik izvirne slovenske povesti, ki jo je po nemških zgledih (Cristoph Schmidt) razvil Janez Cigler (1792–1869) s svojo Srečo v nesreči (1836) (Grdina 1999: 82).
Martina Orožen (2010: 215) Popotnika široke in ozke poti prav tako označi kot alegorično pripoved »o duhovni rasti človeka«, medtem ko Miran Hladnik v razpravi o razvoju povestnih form na Slovenskem še dodatno pojasnjuje:
V literarni zgodovini je obveljala Ciglerjeva Sreča v nesreči (1836) kot prva slovenska povest, »to je prva obsežna pripoved« (Kmecl, 1975, str. 12), čeravno je pred njo nastalo še eno daljše izvirno delo, Franca Veritija Popotnik široke in vozke poti ali popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša
45
in Bogu služi (1828), ki ga Kmecl imenuje »nabožna vzgojna alegorija«, Lovre Pintar »moralni roman«, Fran Levstik pa »nabožna povest«. Razlog, da se Veritijev tekst ne more potegovati za čast prve slovenske povesti, je Kmecl argumentiral z dejstvom, da je v njem premalo pripovednega: zgodba je abstraktna, osebe niso individuumi, pač pa personifikacije moralnih lastnosti, motivacija ni verjetna v tistem smislu, kot ga je uveljavila romantika, dogajališče ni konkretno lokalizirano, dogajanje ni scenizirano (odsotnost dialogov). Roman in povest sta po Kmeclu rezultat romantičnih ubesedovalnih postopkov in zato pred romantiko nemogoča. Z vsem tem, kar Veritiju manjka, se že lahko pohvali Sreča v nesreči (Hladnik 1991:
63).