Literarni zgodovinarji so Popotnika opremili z različnimi (z)vrstnimi oznakami od alegorične povesti prek »moraličnega« ali izobrazbenega romana do »nabožne povesti« in »nabožne vzgojne alegorije«.
V Mislih (Ambrožič 1967: 290), mesečniku za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstriji, naletimo na zanimiv zapis o zvrstnosti Popotnika. Neznani avtor članka piše, kako je Lino Legiša zapisal o Veritiju v Zgodovini slovenskega slovstva, ki je izšla v Ljubljani l. 1959:
Dobili pa smo ta leta (v času romantike — ur.) še druge vrste izvirno povest, ki jo je napisal Franc Veriti.
Ta zelo plodovit slovenski pisatelj je bil doma iz Tolmezza . . . Na Slovensko ga je pripeljal italijanski škof Brigido. Počasi se je naučil lepe in prav po laško zgovorne slovenščine. To pričajo številne knjige, ki jih je napisal kot župnik v Horjulu in kanonik v Novem mestu. Med njimi je alegorična povest: Popotnik široke in ozke poti. V povestni obliki je napisana. To je zgodba, ki jo o sebi pripoveduje popotnik Feliks, ki pa se pravzaprav ne tiče zunanjega, ampak samo notranjega življenja. Beremo, kako hodi Feliks z Radovednostjo v mesto Goljufije, na ulice Lenobe, v hišo Veselja in končno pride v Hišo Poroke. Motiv je zakasnel in pripovedniško ne ploden, treba pa je pripoznati, da je Veriti v pisanje nadrobil nekaj prav prijetno živih vrstic leposlovne vrednosti (Ambrožič 1967: 290).
Literarni zgodovinar Igor Grdina (1999: 82) daje dobro iztočnico za premislek o posameznih značilnostih Veritijevega Popotnika, ko trdi, da je klasična nabožna književnost v 19. stol.
izzvenevala predvsem skozi različne moralistične in poučne spise in dodaja:
Eden njihovih najznačilnejših primerov je Veritijev Popotnik široke in vozke poti ali popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša, in Bogu služi iz l. 1828: gre za alegorično pripoved o dobrem in zlem na zemlji. Prikazana je težavnost, a zmagovitost doseganja prvega ter lahkota in zavrženost poseganja po drugem. Pripovedni liki še niso prave literarne osebe, temveč alegorične podobe: popotnik je slehernik, ki se srečuje z najrazličnejšimi fizično-metafizičnimi preizkušnjami, pot, po kateri hodi pa je življenje. Vendar je piščevo prikazovanje moralistične zgodbe bralcu mestoma že docela pripovedno, na sami meji povesti. Tako je Franc Veriti (1771–1849) najlegitimnejši predhodnik izvirne slovenske povesti, ki jo je po nemških zgledih (Cristoph Schmidt) razvil Janez Cigler (1792–1869) s svojo Srečo v nesreči (1836) (Grdina 1999: 82).
Martina Orožen (2010: 215) Popotnika široke in ozke poti prav tako označi kot alegorično pripoved »o duhovni rasti človeka«, medtem ko Miran Hladnik v razpravi o razvoju povestnih form na Slovenskem še dodatno pojasnjuje:
V literarni zgodovini je obveljala Ciglerjeva Sreča v nesreči (1836) kot prva slovenska povest, »to je prva obsežna pripoved« (Kmecl, 1975, str. 12), čeravno je pred njo nastalo še eno daljše izvirno delo, Franca Veritija Popotnik široke in vozke poti ali popisovanje, kako se človek spači, v grehih živi, kako se poboljša
45
in Bogu služi (1828), ki ga Kmecl imenuje »nabožna vzgojna alegorija«, Lovre Pintar »moralni roman«, Fran Levstik pa »nabožna povest«. Razlog, da se Veritijev tekst ne more potegovati za čast prve slovenske povesti, je Kmecl argumentiral z dejstvom, da je v njem premalo pripovednega: zgodba je abstraktna, osebe niso individuumi, pač pa personifikacije moralnih lastnosti, motivacija ni verjetna v tistem smislu, kot ga je uveljavila romantika, dogajališče ni konkretno lokalizirano, dogajanje ni scenizirano (odsotnost dialogov). Roman in povest sta po Kmeclu rezultat romantičnih ubesedovalnih postopkov in zato pred romantiko nemogoča. Z vsem tem, kar Veritiju manjka, se že lahko pohvali Sreča v nesreči (Hladnik 1991:
63).
Nekatere rešitve za (z)vrstno opredelitev tudi Veritijevega Popotnika najdemo v razpravi Urške Perenič (2020: 151–165) z naslovom Tradicija (kratkega) pripovedništva v slovenščini pred 1820, saj avtorica pri obravnavi pripovedništva pred navedeno letnico in po vzoru nemškega literarnega zgodovinarja Michaela Schwarzbach-Dobsona
28predlaga poimenovanje
»eksempelsko pripovedovanje« (Perenič 2020: 153). Pereničeva v razpravi najprej opredeli pojem pripovedništva za obdobje pred letom 1820, in sicer ga razume »v zelo širokem smislu in hkrati preprosto, tj. kot zapisana besedila, ki zajemajo tako pripovedno verzifikacijo kot pripovedno prozo nabožne (duhovne, cerkvene) in pa posvetne vrste« (prav tam). V članku najdemo na štiri smeri oz. podobdobja razdeljeno eksempelsko pripovedovanje:
I. Eksempelsko pripovedovanje I, v katero spadajo svetopisemske pripovedi in pridižna besedila, ki se še dalje delijo glede na to, ali so nastala v obdobju protestantizma ali v katoliški dobi;
II. Eksempelsko pripovedovanje II, kamor spadajo legendarne pesnitve iz katoliške dobe;
III. Eksempelsko pripovedovanje III, sem spada alegorična pesnitev in (folklorna) balada v dobi razsvetljenstva in pa
IV. Eksempelsko pripovedovanje IV, ki so kratkočasne zgodbe, anekdotične prispodobe in poljudne svetopisemske pripovedi v dobi razsvetljenstva (prav tam).
V vsakem od obdobij eksempelskega pripovedovanja je mogoče najti kakšno značilnost, ki velja za Veritijevega Popotnika, ki je nastal ob koncu tega literarnega eksempelskega sosledja, torej 1828. leta. Za Veritijevega Popotnika velja, da ob zgledih iz vsakdanjega življenja poučuje, vzgaja in ima ob posebni »opazni retorični oblikovanosti predvsem močno izraženo spoznavno-moralno funkcijo z namenom vplivanja na bralca (polliterarne vrste)« (prav tam).
28 »Schwarzbach-Dobsonu namreč eksempelsko pripovedovanje predstavlja nadpomenko za širok razpon t. i.
malih literarnih vrst oz. pripovedi, kot so denimo zgodovinska zgodba (historija), prilika ali parabola, prispodoba in basen. Pojasnjuje, kako srednjeveške (nemške) kratke pripovedi v različnih pripovedovalskih kontekstih (tudi v kronikah, didaktičnih spisih) služijo zlasti kot prepričljivi pripovedni argumenti za posredovanje izkušenj, spoznanj in naukov.« (Perenič 2020: 153).
46
Zato Pereničeva Veritijevega Popotnika poimenuje nabožna povest in dodaja, da je literarna zgodovina v eksempelskem pripovedovanju (v ljudskih knjigah, pridižni literaturi in krištofšmidovskih pripovedih) prepoznala vir za napajanje pripovedne literature, ki je sledila, to pa sta ravno Veritijev Popotnik široke in ozke poti (1828) ter prva slovenska povest Ciglerjeva Sreča v nesreči (1836) (prav tam). Omenjeno za Veritijevega Popotnika vsekakor drži, saj se je napajal v pridižni literaturi, izhajajoči iz Svetega pisma in njegovih razlag ter hagiografij. Kot smo lahko prebrali v tretjem poglavju, je Veriti snov
29za Popotnika črpal iz zapisa svojih pridig, na podlagi različnih svetopisemskih odlomkov in motivov ter na podlagi življenjepisov treh svetnikov po imenu Feliks in svetega Jakoba.
Popotnik široke in ozke poti je v tem smislu upravičeno poimenovan povest, in sicer zlasti zaradi argumenta, da je:
osrednjega pomena prisotnost zgodbenosti oz. zgodba. Zanjo je značilno, da pripoveduje (preteklo) dogajanje v času. V strukturnem smislu je zgodba rezultat postopka nizanja motivov in je v tesni zvezi z aktanti in dogajanjem v času. Struktura zgodbe (pripovedi) je zaprta med začetek, sredino in konec in se lahko pripoveduje z uporabo različnih sredstev in na različne načine (Solar in Literatura v Perenič 2020:
154).
Popotnikova povest ima vse zgoraj omenjene prvine, čeprav so te razvite le začetnim fazam razvoja slovenske pripovedne zvrsti primerno, v besedilu so prepoznavne, vendar ne do konca razdelane. Zgodba, čeprav zelo abstraktna, je prisotna v Feliksovem popotovanju, njegovega obiskovanja kreposti, odločanja med potema in v končni odločitvi za odhod na široko pot. Prav tako drži, da Feliks pripoveduje svoja doživetja s popotovanja v preteklosti. Prisotno je nizanje motivov in motivnih navezav na svetopisemsko literaturo ter Veritijeve pridige in življenjepise svetnikov, ki sestavijo pravo zgodbenost šele, ko bralec prebere, pozna in poveže vse naštete literature, saj dodatne razlage konkretizirajo abstraktno zgodbo, npr. lik angela se nam v celoti razkrije šele s pomočjo eksegetske razlage svetopisemskega citata (pod podobo v knjigi), ki ga je Veriti povezal z vlogo tega literarnega lika. Struktura zgodbe vsebuje začetek, sredino in konec, saj Feliks na začetku sreča Radovednost, s katero se po pogovoru odpravi na pot oz.
popotovanje, kar predstavlja srednji del povesti, na koncu pa se odloči oditi v hišo s. Pokore za vselej.
29 Glej podpoglavja od 3.2 do 3.7.
47
Slika 5: Eksempelsko pripovedovanje.
Uvrstitev eksempelskega pripovedovanja v tradicijo slovenskega pripovedništva po Urški Perenič (2020: 163).
Vir: članek Tradicija (kratkega) pripovedništva v slovenščini pred 1820 (Perenič 2020: 163).