6 Biblioterapevtski pristop v oddelku vrtca
6.2 Biblioterapija kot most med otrokom in vzgojiteljem
Predpogoj za otrokov uspešen razvoj je otrokovo dobro počutje. Je doživljanje zadovoljstva, varnosti, domačnosti, sprejetosti, umirjenosti in stalnosti. Knjiga je ena od podlag, s katero lahko vzgojitelj pri odnosu z otrokom oblikuje pogoje za prvo učenje in za razvoj govorne komunikacije (Vrbovšek, 2007).
D. Skubic (2015) v raziskavi ugotavlja, da je na Slovenskem pojem biblioterapija še vedno neznanka, kljub dolgoletni tradiciji institucionalne biblioterapije v tujini. Skoraj 72 % anketiranih se strinja, da je biblioterapija uporaba knjig v terapevtske namene, a se jih hkrati le skoraj 55 % strinja s trditvijo, da se biblioterapija uspešno uporablja pri otrocih, tako da se jim zagotavlja varen način soočanja s problemi. Ne glede na zgornje ugotovitve, pa je dejstvo da so knjige uporabne in nam omogočajo skupno izkušnjo ter skupni jezik, ki nam služi za okvir med dnevnim potekom v vrtcu. Vzgojitelj mora omogočiti in zahtevati spoštljivo ter vzorno medsebojno komunikacijo v svoji skupini. Knjiga mu je pri tem lahko velik učitelj in podpora, saj otroci zgodbe radi poslušajo. Pojavlja pa se potreba k pomoči pri izbiri knjig ter ostalih bralnih gradiv, zato bi bilo smiselno uvesti redna strokovna spopolnjevanja s področja v vrtcu/šoli.
Pri izbiri metod je potrebno izbrati tiste, ki bodo čim večjemu številu otrok omogočale največjo mero ustvarjalnosti in samostojnosti. Pri branju oziroma poslušanju branja otroci vstopajo v svet, ki je opisan na straneh ter se tako domišljijsko vključijo v osrednji lik zgodbe. Posameznik ponotranji ideje in pogled na svet junaka oziroma se identificirajo z značajem knjige in dogodkom v zgodbi, pa naj bo ta izmišljena ali realna. V tem primeru je branje terapevtsko (Akinola, 2014: 1).
6.3 Usposabljanje za izvajanje biblioterapevtskega procesa
Dobra izbira knjige, individualno svetovanje in strokovno usposobljeni odrasli (terapevt) so tri pomembne komponente, ki povečujejo intelektualno dobro počutje otrok (Akinola, 2014).
Če zna vzgojitelj kritično izbrati primerno bralno literaturo, bo otroku omogočeno uspešno reševanje resnične problemske situacije. Otroci imajo v primerjavi z odraslimi manjši besednjak, imajo več težav z interpretacijo čustev in občutij in krajšo koncentracijo, zato morajo izvajalci nujno razlikovati med biblioterapijo z otroki in med biblioterapijo z odraslimi. Pri izvajanju biblioterapije z otroki je potrebno upoštevati naslednje napotke. Za izvajanje biblioterapije z otroki v predbralnem obdobju je primerno glasno branje ali pa pripovedovanje zgodb, prav tako so dobrodošle avdiovizualne predstavitve. Potrebno je uporabljati krajše zgodbe. Vedno uporabimo tudi ilustracije ter knjigo večkrat ponovno preberemo, da jih otroci lažje razumejo. Zgodbe o živalih ter fantazijske zgodbe otrokom omogočajo sanjarjenje.
biblioterapijo lažje izvajal, če bo že pred tem že imel prijeten, pristen odnos s svojimi varovanci.
Tako bo vzdušje bolj prijetno ter bolj sproščeno. Mlajšim otrokom ne razlagamo o teoriji, ciljih in poteku biblioterapije, ampak jo samo izvajamo. Predstavitev biblioterapije je primerna za starejše otroke, mladostnike ter odrasle (Reščič Rihar in Urbanija, 1999).
S tem poglavjem sklenem teoretični del diplomskega dela. Sledi empirični del.
II EMPIRIČNI DEL
7 Opredelitev problema
Otroka vzgaja celotna njegova okolica. Prične se z rojstvom otroka. Recepta ter navodil za vzgajanje predšolskih otrok ne poznamo in ne moremo govoriti o dobri in pravilni vzgoji. Prav zaradi tega paradoksa so otroci izpostavljeni različnim izkušnjam in izzivom. Tako vzgojitelji kot starši morajo otroku nuditi spodbudno in optimalno okolje, v katerem bo otrok lahko razvijal svoje potenciale, spretnosti in sposobnosti (Devjak in Berčnik, 2018). Biblioterapija je uporaba bralnega gradiva v terapevtske namene. Bralno gradivo je lahko katere koli vrste, na primer: biografije, pesmi, kratke zgodbe ali romani. Beseda biblioterapija je sestavljena iz dveh grških besed; »biblion« pomeni knjiga, »therapeia« pa je grški izraz za zdravljenje (Skubic, 2015). Akinola (2014) pojasnuje, da je biblioterapija proces uporabe knjig, ki otrokom pomagajo razumeti, razmišljati ter živeti s socialnimi in čustvenimi skrbmi. Otroci se pri srečevanju z zgodbami, ki morajo biti opisane podrobno in slikovito, identificirajo ter tako lažje sprejmejo in razumejo probleme v njihovem resničnem življenju. Pogoj, da je biblioterapija lahko posredno orodje, ki pomaga otroku, je ta, da mora biti knjiga ustrezna, prav tako pa mora biti ustrezno tudi okolje, v katerem otrok uporablja to knjigo. To pa pomeni, da je potrebno otroku individualno svetovati, terapevt, pa mora biti ustrezno usposobljen.
Otroci imajo v primerjavi z odraslimi manjši besednjak, imajo več težav z interpretacijo čustev in občutij in krajšo koncentracijo, zato morajo izvajalci nujno razlikovati med biblioterapijo z otroki in med biblioterapijo z odraslimi. Pri izvajanju biblioterapije z otroki je potrebno upoštevati naslednje napotke. Za izvajanje biblioterapije z otroki v predbralnem obdobju je primerno glasno branje ali pa pripovedovanje zgodb, prav tako so dobrodošle avdiovizualne predstavitve. Potrebno je uporabljati krajše zgodbe. Izvajalec bo biblioterapijo lažje izvajal, če bo že pred tem že imel prijeten, pristen odnos s svojimi varovanci. Tako bo vzdušje bolj prijetno ter bolj sproščeno. Mlajšim otrokom ne razlagamo o teoriji, ciljih in poteku biblioterapije, ampak jo samo izvajamo. Predstavitev biblioterapije je primerna za starejše otroke, mladostnike ter odrasle (Reščič Rihar in Urbanija, 1999).
V dosedanji praksi v vrtcu sem videla veliko primerov uporabe knjig v predšolskem obdobju zato me je še posebej zanimalo, ali/kaj/koliko vedo o biblioterapiji vzgojitelji in ali/ jo izvajajo v vrtcu.
8 Cilji
Cilji diplomskega dela so:
– predstaviti pomen, pedagoško-terapevtski namen in potek biblioterapije;
– raziskati, ali/kaj/koliko vzgojitelji vedo o biblioterapiji, njenem pomenu, pedagoško-terapevtskem namenu in poteku;
– analizirati, ali/kaj/koliko biblioterapijo uporabljajo vzgojitelji v vrtcu, ali to poteka na načrtovani ali prostočasni ravni ter ali jo uporabljajo kot strategijo reševanja posameznikovih problemov ali skupnega reševanja problemov v skupini.
– ugotoviti, ali so vzgojitelji pozorni pri izbiranju literature, oz. ali ta ustreza otrokovemu kognitivnemu in bralnemu razvoju.
9 Raziskovalna vprašanja
RV 1: Ali vzgojitelji v vrtcu poznajo pomen, pedagoško-terapevtski pomen in potek biblioterapije?
RV 2: V kolikšni meri se vzgojitelji in vzgojiteljice čutijo strokovno kompetentne za izvajanje biblioterapije?
RV 3: Ali vzgojitelji biblioterapijo izvajajo načrtovano ali jo uporabljajo med nenačrtovanimi dejavnostmi?
RV 4: Na katere načine vzgojitelji in vzgojiteljice vključujejo biblioterapijo v svojih oddelkih oz. ali jo uporabljajo kot strategijo reševanja posameznikovih problemov ali skupnega reševanja problemov v skupini?
RV 5: Katere kriterije uporabljajo vzgojitelji pri izbiri literature v biblioterapevtske namene?
10 Raziskovalna metoda
Raziskava v okviru diplomskega dela je bila izvedena v juliju 2018 v skladu s kvantitativno raziskovalno paradigmo. V raziskavi sem uporabila deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja.
10.1 Raziskovalni vzorec
Spol f f %
Ženski 49 98,0
Moški 1 2,0
Skupaj 50 100,0
Tabela 1: Frekvenčna in strukturna tabela anketirancev po spolu
Vzorec moje raziskave je neslučajnostni in priložnostni. V raziskavi je sodelovalo 50 strokovnih delavcev iz slovenskih vrtcev. Vključenih je bilo 49 vzgojiteljic in 1 vzgojitelj, ki v vrtčevskem letu 2017/2018 zaposleni v različnih oddelkih.
Delovno dobo anketirancev sem razdelila v šest skupin, in sicer:
– do 3 let: 26 % anketiranih vzgojiteljev, – od 3 do 6 let: 22 % anketiranih vzgojiteljev, – od 7 do 10 let: 16 % anketiranih vzgojiteljev, – od 11 do 14 let: 2 % anketiranih vzgojiteljev, – od 15 do 18 let: 14 % anketiranih vzgojiteljev, – več kot 19 let: 20 % anketiranih vzgojiteljev.
Graf 1: Struktura anketirancev glede na delovno dobo
Pregled vzgojiteljev in vzgojiteljic po pedagoškem delu v starostnih skupinah:
Graf 2: Struktura anketirancev glede na starostno skupino 0
Graf nam pove, da v dveh starostnih skupinah dela enako število anketiranih vzgojiteljev.
Največja deleža z 22 % anketiranih vzgojiteljev dela v starostni skupini 3–4 let ter v najmlajši starostni skupini od 1 leta do 2 let. V starostni skupini od 2 do 3 let dela 20 % anketiranih vzgojiteljev. V starostni skupini od 4 do 5 let dela 18 % anketiranih vzgojiteljev ter z enakim odstotkom v starostni skupini od 5 do 6 let.
Sledi tabela s številčnim prikazom anketiranih vzgojiteljev po starostnih skupinah.
f f %
od 1 leta do 2 let 11 22,0
od do 3 let 10 20,0
od 3 do 4 let 11 22,0
od 4 do 5 let 9 18,0
od 5 do 6 let 9 18,0
Skupaj 50 100,0
Tabela 2: Frekvenčna tabela glede na delo po starostnih skupinah 10.2 Opis instrumenta
Uporabila sem anonimni anketni vprašalnik, ki je sestavljen iz: desetih vprašanj zaprtega tipa, enega kombiniranega tipa in treh vprašanj Likertovega tipa.
10.3 Postopek zbiranja podatkov
Podatke sem zbirala v juliju 2018. Oblikovala sem spletni anketni vprašalnik z omejenim dostopom. Nato sem po elektronski pošti desetim ravnateljem slovenskim vrtcem poslala prošnjo za sodelovanje pri reševanju spletnega anketnega vprašalnika. Na prošnjo se je odzvala polovica ravnateljev.
10.4 Postopek obdelave podatkov
S programom Microsoft Office Excel 2013 sem pridobljene podatke kvantitativno obdelala. V empiričnem delu sem jih predstavila grafično, tabelarno in besedno. Podatke sem reprezentirala
s pomočjo preglednic in grafov. Pri vsakem sem dodala še besedno interpretacijo, pri čemer sem si pomagala z domačo in tujo strokovno oz. znanstveno literaturo.
11 Rezultati in interpretacija
Za začetek me je zanimalo, kako vzgojitelji ocenjujejo opredelitev biblioterapije.
Graf 3: Ocenitev opredelitve biblioterapije
Graf prikazuje, kako anketiranci ocenjujejo opredelitev »Biblioterapija je raba knjig v terapevtske namene«. Najnižjo oceno, številko 1, ki je pomenila nestrinjanje, je izbral le eden (2 %) od anketiranih vzgojiteljev. Oceno 2 so izbrali trije (6 %), oceno 3 kar dvanajst (24%) anketiranih vzgojiteljev ter oceno 4 šestnajst (32 %) vzgojiteljev. Iz grafa je razvidno, da se 18 vzgojiteljev (36 %) popolnoma strinja z opredelitvijo biblioterapije. Več kot polovica anketiranih vzgojiteljev se je odločilo za številko 3 ali večjo od 3. Največji delež je prejela najvišja stopnja lestvice, zato lahko sklepamo, da anketirani vzgojitelji poznajo pedagoško-terapevtski namen biblioterapije.
Biblioterapija je interdisciplinaren pojem, saj se poleg pedagogov z njo ukvarjajo tudi zdravniki, knjižničarji, psihologi idr. Ne glede na to, na katere načine se z njo ukvarjajo med seboj tako različni profili, biblioterapija vedno ohranja svoj doprinos pri posamezniku ali v skupini (Burkeljca, b. d.).
V. Zabukovec (2017) povezuje biblioterapijo s svetovanjem ob knjigi ali s knjigo ter tako termin opredeljuje kot nedirektivno svetovalno metodo, ki pomembno vpliva na čustveni, kognitivni in socialni vidik delovanja bralca.
D. Skubic (2015: 341) biblioterapijo opredeli kot rabo bralnega gradiva katere koli vrste v terapevtske namene. Marsikdo, še posebej pa otroci imajo pogosto težave s prepoznavanjem in z ubeseditvijo svojih čustev. Med branjem pa se vživijo v knjižne junake in njihove probleme, se identificirajo z njimi ter tako lažje ob podpori odraslega poiščejo nove načine, poti in rešitve.
Drugo vprašanje v anketnem vprašalniku se je nanašalo na biblioterapevtski proces, ki je sestavljen iz treh faz: identifikacije, katarze in uvida. Njihova naloga je bila določiti pravilni vrstni red faz.
Anketirani vzgojitelji so določevali pravilni vrstni red faz tako, da so točkovali vse tri. Z označitvijo prvega mesta so anketiranci fazi podelili eno točko, z drugo dve ter s tretjim mestom tri točke.
Mesto Število prejetih točk faze
IDENTIFIKACIJA (posameznik sočustvuje z likom).
1 75
UVID (posameznik prepozna možne rešitve danega problema).
2 107
KATARZA (bralec sprosti potlačena čustva).
3 118
Tabela 3: Faze v biblioterapevtskem procesu
Največ točk so anketiranci namenili fazi katarze, najmanj faz identifikacije. Iz tega sklepamo, da je bila identifikacija umeščena na prvo mesto v biblioterapevtskem procesu, uvid na drugo ter katarza na zadnje mesto z najvišjim številom dodeljenih točk. Čeprav so si vse faze na prvi pogled zelo pomembne in podobne, to vendarle ni tako. Iz rezultatov sklepamo, da se anketirani vzgojitelji motijo glede druge in tretje faze. Zanimiva je primerjava odgovorov na to vprašanje
udeleževanju izobraževanj strokovnih delavcev na področju biblioterapije (vprašanje št. 11 v anketnem vprašalniku). Povprečna ocena petstopenjske lestvice je bila 4,18, kar pomeni, da si anketirani vzgojitelji želijo strokovnih izobraževanj o biblioterapiji.
V prvi fazi – identifikaciji, gre za bralčevo čustvovanje z likom zgodb, bralec se zave vzporednic (podobnosti) med svojim življenjem in življenjem junakov v zgodbi. Katarza, druga faze, predstavlja vrhunec identifikacije. Bralec svoja spoznana čustva sprosti ter umesti v varne okoliščine, saj bralec ni dejansko vključen v čustveno situacijo zgodbe. Vzporednice med življenjem junaka ter bralca pa slednjemu omogočijo drugačen, nov pogled na problemske situacije. Zadnja faza je uvid, ki je rezultat katarze, saj bralec izkusi povezovanje svojih misli in čustev. Prav tako začne prepoznavati možne rešitve svojega problema (Skubic, 2015).
Vsi anketiranci so strokovni delavci v slovenskih vrtcih, zato me je zanimalo, kako razumejo biblioterapijo v vzgojno-izobraževalnem procesu. Med danimi trditvami so izbrali tiste, s katerimi so se strinjali. Vsak je lahko izbral več trditev. Izbirali so med naslednjimi trditvami:
– biblioterapija je lahko individualna ali skupinska;
– ločimo dve vrsti biblioterapije: institucionalno in razvojno;
– otroci naj si bralno literaturo vedno izbirajo sami, po lastnih interesih;
– pri izvedbi biblioterapije so vključeni izvajalec, udeleženec in literatura;
– mlajšim otrokom razlagamo o teoriji biblioterapije, saj bodo tako lažje sodelovali;
– za izvedbo biblioterapije se poslužujemo zgolj samo umetnostnih besedil.
Izbrane trditve f f % 1. Biblioterapija je lahko individualna ali skupinska. 44 34,3 2. Ločimo dve vrsti biblioterapije: institucionalno in
razvojno.
20 15,6
3. Otroci naj si bralno literaturo vedno izbirajo sami, po lastnih interesih.
13 10,2
4. Pri izvedbi biblioterapije so vključeni izvajalec, udeleženec in literatura.
41 32
5. Mlajšim otrokom izvajalci razlagajo teorijo biblioterapije, saj bodo tako lažje sodelovali.
2 1,6
6. Za izvedbo biblioterapije se poslužujemo zgolj samo umetnostnih besedil.
8 6,3
Skupaj 128 100,0
Tabela 4 : Biblioterapija v vzgojno-izobraževalnem procesu
V tabeli 4 je zapisano, koliko točk oziroma koliko ljudi je izbralo določeno trditev. Več točk, kot ima posamezna trditev, več anketiranih vzgojiteljev jo je izbralo. Vseh točk skupaj je 128, te pa so razporejene med anketiranimi vzgojitelji.
Anketiranci so različno izbirali med danimi trditvami. Prvo trditev, ki določa vrste biblioterapije je izbralo kar 44 anketiranih vzgojiteljev, kar predstavlja 88 % anketirancev. Glede na aktualnost trditve, je prva trditev med bolje zastopanimi trditvi, medtem ko sta peto trditev izbrala le dva izmed vseh anketiranih. To predstavlja 1,6 % vseh anketirancev. Glede na število prejetih točk sta si podobni prva in četrta trditev. Četrta trditev je prejela samo 3 točke manj kot prva. Presenetljiv rezultat je pri šesti trditvi, ki poudarja pomembnost raznovrstnosti bralnega gradiva. Za to trditev se je odločilo samo osem anketiranih vzgojiteljev, medtem ko so pri 4.4 vprašanju s kar 98 % anketirani vzgojitelji navedli, da mora izvajalec priskrbeti raznovrstno bralno gradivo.
T. Reščič Rihar in Urbanija (1999) ločita tri vrste biblioterapije: institucionalno, klinično in razvojno biblioterapijo. Institucionalna lahko poteka v individualni ali skupinski obliki dela.
Klinična in razvojna biblioterapija se prav tako lahko izvajata v obeh oblikah dela, vendar se zaradi okoliščin udeležencev pogosteje prilagaja prav njim. Ne glede na obliko biblioterapije so vedno v biblioterapevtski proces vključeni izvajalec, udeleženec in literatura.
Otroci si bralno literaturo lahko izbirajo sami, iz lastnih interesov, ampak teh ne smemo preveč poudarjati ali pa izhajati samo iz njih. Izvajalec mora presoditi o bralni literaturi, ki jo je (bo) otrok izbral. Bralne interese razvija torej mentor, ko otroku posreduje zahtevnejše besedilo, ta ga bo ob pomoči odraslega lahko razumel (Saksida, 2012).
Antila (2009) pod razlago biblioterapije navaja obvezno prisotnost branja, zasliševanje in razpravljanje o čustvenih težavah, s katerimi se posamezniki srečajo v kakovostni literaturi.
T. Reščič Rihar in Urbanija (1999) opozarjata, da mlajšim otrokom ne razlagamo o teoriji, ciljih in poteku biblioterapije, ampak jo samo izvajamo. Predstavitev namena in drugih teoretičnih vsebin je primerna za starejše otroke, mladostnike in odrasle.
V nadaljevanju sem raziskovala poznavanje temeljev biblioterapije v pedagoškem konceptu.
Graf 4: Potrpežljivost izvajalca biblioterapije
49 anketirancev (98 %) meni, da mora biti izvajalec biblioterapije potrpežljiv, da je ta lahko posredno orodje pri pedagoškem delu. En anketirani vzgojitelj (2 %) vprašanje o potrpežljivosti zavrača in se z njim ne strinja. Sklepamo lahko, da vzgojitelji potrpežljivost označujejo kot pomembno osebnostno lastnost izvajalca biblioterapije.
98 2
Ali menite, da mora biti izvajalec biblioterapije potrpežljiv? (%)
Da. Ne
Knjiga je podlaga, s katero lahko vzgojitelj oziroma izvajalec v odnosu z otrokom oblikuje prvo učenje in razvoj govorne komunikacije. Predpogoj za aktivno učenje je otrokovo dobro počutje.
Ko bo otrok počutil sprejetega, varnega, domačega in umirjenega, bo zadovoljen in pripravljen na nove izzive, sprejemanje novih smeri ipd. K temu močno pripomore vzgojiteljeva naklonjenost, počutje in pozitivne osebnostne lastnosti (Vrbovšek, 2007).
D. Skubic (2015) pri tem izpostavlja še spoštljivo in vzorno medsebojno komunikacijo vzgojitelja v svoji skupini.
Knjiga je lahko orodje, ki ga pedagoški delavec uporabi, da na nevsiljiv in ne preveč formalen način otroke seznani s kompleksnejšimi življenjskimi tematikami, vendar mora biti tudi sam izražati vzor nevsiljivosti in prilagoditve drugim (Zabukovec, 2017).
Nato so anketirani vzgojitelji odgovarjali o prilagajanju bralne literature udeležencem.
Graf 5: Prilagoditev bralne literature udeležencem biblioterapije
Le dva anketirana vzgojitelja (4 %) menita, da ni potrebe po prilagajanju bralne literature udeležencem. Ostalih 48 anketiranih vzgojiteljev (96 %) se strinja, da mora biti bralna literatura prilagojena udeležencem. Večina anketiranih vzgojiteljev tako zagovarja dejstvo, da je naloga izvajalca, da vsakič znova prilagodi bralno gradivo udeležencem glede na njihov kognitivni in bralni razvoj.
96 4
Ali menite, da mora biti bralna literatura prilagojena udeležencem? (%)
Da. Ne.
Kurikulum za vrtce (1999: 5) opredeljuje načelo demokratičnosti in pluralizma, ki med drugim poudarja tudi omogočanje različnih metod in načinov dela, ki zagotavljajo pester izbor dejavnosti in vsebin ter hkrati ponujajo veliko mero fleksibilnosti v reorganizaciji prostora in časa v življenju vrtca. To pa pomeni spoštovanje vsakega posameznika ter njegovih individualnih potreb, spretnosti in sposobnosti.
Nato sem raziskovala tudi, ali se otrok vedno prostovoljno odloči za sodelovanje v biblioterapevtskem procesu.
Graf 6: Prostovoljno sodelovanje otroka
18 anketiranih vzgojiteljev oz. 36 % anketirancev meni, da se otrok ne more vedno prostovoljno odločiti za sodelovanje v biblioterapevtskem procesu, 32 anketiranih vzgojiteljev (64 %) pa je mnenja, da to lahko naredi.
Ugotovila sem, da sem vprašanje postavila preveč splošno. Vprašanje bi bilo dobro razširiti s podvprašanjem, zakaj se je anketiranec odločil za pritrdilni oz. nikalni odgovor.
64 36
Ali menite, da se otrok lahko vedno prostovoljno odloči za sodelovanje v biblioterapetvskem procesu? (%)
Da. Ne.
V biblioterapiji je pomembno, da se otrok sam odloči ali pristopi k vzgojitelju ter pokaže zanimanje za raziskovanje. Vzgojiteljeva dolžnost pa je, da mu omogoča ozaveščanje (kot bodočemu bralcu), da se tudi drugi srečujejo s podobnimi stiskami in ravno to bo otroka čustveno razbremenilo ter mu odprlo nove poti. Na tem mestu se prostovoljnost otroka morda celo šele začne (Abdullah, 2002).
Naslednje vprašanje se zopet nanaša na izvajalca biblioterapije. Zanimalo me je, kaj menijo anketirani vzgojitelji o skrbi za zagotavljanje raznovrstnega bralnega gradiva udeležencem.
Graf 7: Izvajalčevo zagotavljanje raznovrstnega bralnega gradiva
98 % anketiranih vzgojiteljev se strinja, da je izvajalec oziroma vzgojitelj tisti, ki mora priskrbeti raznovrstno bralno gradivo. Le en vprašanec (2 %) zanika, da izvajalcu ni potrebno priskrbeti raznovrstno gradivo.
Biblioterapija kot pedagoško orodje je način uporabe bralnega gradiva v terapevtske namene.
Med bralno gradivo sodijo vse literarne vrste: biografije, pesmi, kratke zgodbe ali romani (Skubic, 2015).
Izvajalci morajo biti pozorni, da bo literatura, ki jo ponudimo otroku: ponujala domišljijo in čarobnost, vsebovala živalske like ter veliko dialoga, da spodbuja govor, uči učenje idr. Zgodbe
98 2
Ali menite, da mora izvajalec (vzgojitelj) priskrbeti raznovrstno bralno gradivo? (%)
Da. Ne.
morajo biti zanimive, zaključek pa navdihujoč in optimističen. Zgodba je lahko zapisana v preprostem jeziku, pa bo še vedno pestra in drugačna od drugih (Ateequ, b. d.).
Tako kot morajo izvajalci izbirati raznovrstno bralno gradivo, se morajo kasneje tudi pri izvedbi truditi, da je ta raznolika, pestra in zanimiva. Predvsem za mlajše otroke je primerno glasno branje, pripovedovanje zgodb ter avdiovizualne predstavitve. Vedno uporabimo tudi ilustracije ter knjigo večkrat preberemo. Resnične življenjske zgodbe tudi predstavimo na različne načine, direktno, ampak zelo previdno (Reščič Rihar in Urbanija, 1999).
Peto vprašanje se je nanašalo na kompetence izvajalca biblioterapije.
Zanimalo me je, ali se anketirani pedagoški delavci čutijo dovolj strokovno kompetentne za
Zanimalo me je, ali se anketirani pedagoški delavci čutijo dovolj strokovno kompetentne za