Predšolskemu otroku igra pomeni prevladujočo dejavnost. Z odraščanjem ta ne izgine, a se njena oblika izrazito spremeni. Igralna dejavnost postane tako bolj kompleksna, a še vedno ostaja spontana in ustvarjalna aktivnost otroka. Med igranjem je posameznik skoncentriran na proces igre, manj na končni rezultat (Batistič Zorec in sod., 1996: 12).
Horvat (2001:30–33) navaja, da na otrokovo igro vplivajo predvsem naslednji dejavniki:
otrokova razvojna stopnja, osebnostne značilnosti (npr. samozaupanje, družabnost), spol otroka, trenutno počutje, situacija, v katero je vpleten, njegovo ožje okolje ter kultura, v kateri živi.
Človek je bitje, ki je ves čas izpostavljen okolju, v katerem živi, in je neposredno vpleten v vsa razmerja do stvarnosti. Svoje potrebe, želje in interese prilagaja drugim, pri tem pa spreminja tudi sebe. Konkretni primer tega je otroška igra, ki je seštevek različnih dejavnosti. Med te sodijo spoznavanje in odgovarjanje na okolje, razvijanje samega sebe, raziskovanje sebe in
A. Retuznik Bozovičar (2011: 13) meni tudi, da je igra v začetku zelo enostavna in preprosta.
Največkrat v zgodnjih letih življenja pri otroku prepoznamo telesno igro oziroma igro z lastnim telesom (opazovanje rok, nog, premikanje okončin ipd.). S starostjo otroka se igra začne intenzivno spreminjati. Igra postaja vsebinsko bogatejša (npr. ko se igra izseke realnega življenja) ter kompleksnejša (igra se že z drugimi otroki, uporablja različne pripomočke idr.).
Otrokova nagnjenost k igri je izključno naravna danost, zato otrok niti ne učimo o igri ali pa o tem, kako se igra. Z igro otrok poteši potrebo po gibanju, delovanju in dejavnosti. V zgodovini pedagogike velikokrat opazimo pedagoška načela, ki so ločevala igro in učenje, danes pa strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanje zagovarjajo dejstvo, da igra za otroka pomeni aktivno in neposredno učenje z lastno aktivnostjo. V igri se otrok tudi sprosti, se prijetno počuti, razvija svojo ustvarjalnost. Igra pospešuje in zagotavlja različna področja otrokovega razvoja, zato je nujno potrebno otroku zagotoviti dovolj časa in prostora, da jo lahko realizira. Z igro otrok razvija svoja čutila, pridobiva nove zaznave in predstave o okolju, v katerem deluje.
Pridobiva tudi sposobnost opazovanja, bogati svoje razmišljanje, kadar raziskuje, primerja, opisuje, prepoznava ali rešuje izzive in probleme. V svojo igro vključuje znane in neznane predmete ter tako pridobiva neposredna izkustva o lastnosti predmetov ter si bogati svojo domišljijo. Dejstvo je, da je igra vedno svobodna, ustvarjalna, spontana (otroci je ne načrtujejo vnaprej) ter raziskovalna dejavnost, ki poteka brez zunanje motivacije (npr. nagrade). Otrok jo izvaja zaradi samega sebe. Medtem ko se igra, uživa ter hkrati pridobiva najpomembnejše in nujne spretnosti in sposobnosti, ki mu bodo kasneje tudi v šolskem obdobju koristile pri pridobivanju novih znanj in nadgradenj dosedanjih izkušenj.
2.4.1 Klasifikacija otroške igre
Klasifikacije otroške igre se med avtorji in avtoricami delno razlikujejo. Razlike se kažejo v številu različnih vrst igre, v njihovem imenovanju in vsebini. V Sloveniji je najbolj razširjena klasifikacija otroške igre, ki jo je izdelal Toličič. Igralne dejavnosti je razdelil v štiri skupine:
funkcijska igra: otipanje, metanje, tek, vzpenjanje; domišljijska igra: vključuje simbolne dejavnosti, vključno z igro vlog; dojemalna igra: poslušanje, opazovanje, posnemanje ter ustvarjalna igra: pisanje, risanje, oblikovanje, pripovedovanje in gradnja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2001: 33).
S. Žnidaršič (b. d.) otroško igro deli na funkcijsko, konstrukcijsko igro, igro s pravili ter simbolno igro. Prva, ki se pojavi v razvoju otroka, je funkcionalna igra, v kateri otrok preizkuša ter raziskuje svoje telo ter svoje spretnosti. Tipične oblike te igre so otrokovo plazenje, lazenje, guganje, plezanje, okušanje predmetov, mečkanje, trganje idr. Po drugem letu otrok navadno prične sestavljati različne predmete v konstrukcijo. To je vstop v konstrukcijsko igro, ki v razvoju otroka nastopi kot druga. Značilen konkreten primer konstrukcijske igre je sestavljanje raznovrstnih kock. Po tretjem letu se pojavijo igre s pravili, tj. igre, ki imajo vnaprej določena pravila. Najbolj prepoznavne igre na Slovenskem so tako Človek ne jezi se, karte in domine.
Pri drugem letu se vzporedno s konstrukcijsko igro pojavi igra pretvarjanja oziroma simbolna igra, ki postane v kasnejšem obdobju izrazitejša. V simbolni igri gre za dejavnost, v kateri si otrok predstavlja stvari iz stvarnega ali domišljijskega sveta. Največ opazimo, da otroci postanejo zdravniki, avtomehaniki ter njegovi svinčniki orodje za popravilo avtov, njihovi nahrbtniki zdravniške torbe itn. Manj je uporabe namišljenih predmetov. Otroci radi stvarnim predmetom zamenjajo pomen in namen uporabe. Glede na otrokovo socialno udeležbo ločimo individualno, vzporedno in skupno igro. Individualna igra se pojavi v začetku in je prisotna do približno drugega leta, saj otrok v tem obdobju še ni sposoben slediti vrstnikom ter se z njimi igrati. Velikokrat pa lahko opazimo njihovo medsebojno opazovanje. Vzporedna igra je oblika igra, pri kateri se navadno igra več otrok skupaj, vendar se še vedno v določenih trenutkih igrajo sami zase. Vsak ima svoje igralne pripomočke. Med drugim in tretjim letom, ko je ta igra najizrazitejša, se pojavijo tudi konflikti med otroki. Po tretjem letu pa lahko opazimo igro v manjših skupinah, ko otroci že zmorejo sodelovati drug z drugim. Najprej je skupna igra asociativna oziroma igra brez skupnega cilja skupine, kasneje pa skupinska igra že postane bolj sodelovalne narave (Žnidaršič, b. d.).
2.4.2 Pomen igre po želji otrok
Otrok velikokrat izraža hotenja po sproščeni igri. Odrasli morajo otroku omogočiti, da se igra svobodno, brez zunanjega pritiska. Igra po želji otrok je igra, pri kateri se otrok odloča za vrsto aktivnosti. Takšna igra pripomore k razvijanju samostojnosti, vztrajnosti, ustvarjalnosti, omogoča tudi nevsiljivo socializacijo ter prispeva k oblikovanju novih neformalnih skupin v oddelku vrtca. Vzgojitelju prosta igra omogoči čas in možnost, ko lahko otroka opazuje in prepozna njegove individualne značilnosti. Tako je nadaljnje načrtovanje vzgojnega dela še bolj usmerjeno v poznavanje otroka ter optimalen nadaljnji razvoj otrok (Lotrič, 2011).
2.4.3 Igra in igrača
Pojem igro povezujemo tudi s pojmom igračo. Igra je dejavnost, v kateri otrok spoznava samega sebe in se seznanja z okolico. Igrača pa je za otroka vsak pripomoček, ki ga otrok spremeni v želen pripomoček. Prve igrače so tako največkrat kar njegovi deli telesa, kasneje pa najbližji predmeti iz okolice. Kasneje je otrok kmalu željan strukturiranih igrač, ki s svojim materialom ter funkcijami še toliko bolj spodbujajo otrokov telesni in miselni razvoj. Takšne igrače imenujemo didaktične igrače. Otrok ne potrebuje veliko igrač, bolj pomembno je, kaj mu določena igrača pomeni in da si tudi odrasli vzamemo dovolj časa za opazovanje njegove igre, ki je pravzaprav pokazatelj napredovanja v njegovem razvoju. Po želji otroka se odrasel kdaj pa kdaj tudi lahko vključi v igro (Žnidaršič, b. d).