Knjižna in književna vzgoja v vrtcu

Knjižna in književna vzgoja sta popolnoma različna in samosvoja pojma, oba pa sta vključena v vzgojno-izobraževalno delo strokovnih delavcev. Med seboj sta povezana, vendar vsak od njiju zapolnjuje svoj del področja jezika. Otroci ob rabi ugotavljajo funkcije različnih virov.

Najpogosteje ob rabi knjig, leksikonov in drugih geografskih kart spoznavajo, zakaj jih je smiselno uporabljati. V teh dejavnostih, ki so povezane z drugimi področji, je skrita knjižna vzgoja. Njen namen je v iskanju virov ter ugotavljanje, na kakšen način si z njim lahko pomagamo. Za razliko knjižne vzgoje mora pri realizaciji književne vzgoje vzgojitelj upoštevati načela, ki vključujejo funkcijo branja, bistvo književnosti okoliščine, izkušnje ter starost otrok.

Književna vzgoja je priložnost za doživetje lepega oziroma doživljanje umetniškosti. Besedila nam ponujajo spoznavne, etične in estetske funkcije. Spoznavni del poslušalcu razlaga realnost oziroma dogodke, etična dimenzija posreduje vrednotenje pojavov in ponuja etilno opredeljevanje. Zadnja, estetska funkcija vzbuja občutke lepega. Zaradi tega je potrebno spodbujati, da književnost otrok sprejme v vrtcu in doma. Tako bo vpetost v celotno zasnovo pouka književnosti še večje. Otrok bo sistematično ločeval umetnostno in neumetnostno besedilo, oblikoval bo kriterije izbora literature (pomen kakovosti in raznolikosti literature).

Književno vzgojo širše razlagajo vsebine priročnikov, ki se ukvarjajo z vprašanjem Knjižna vzgoja v vrtcu – da ali ne? Eden izmed temeljnih priročnikov je delo M. Kordigel in T. Jamnik z naslovom Književna vzgoja v vrtcu, ki je nastala v letu 1999 (Marjanovič Umek, 2010).

5 Biblioterapija

5.1 Opredelitev in zgodovina biblioterapije

S. Burkeljca (b. d.) biblioterapijo opredeljuje kot interdisciplinarno, saj se z njo ukvarjajo medicina, psihologija, bibliotekarstvo, književnost, pedagogika idr. Prav tako se biblioterapije lotevajo različni profili ljudi, od knjižničarjev, učiteljev, pedagogov, psihologov … Vsak ima svoje strokovne pristojnosti, etiko, strokovna znanja, drugačno ciljno skupino, drugačno pot usmeritve, pristope in doprinose. Kljub temu pa se ji zdi najpomembnejše medsebojno sodelovanje, podpora in zaupanje različnih strok.

Beseda biblioterapija je sestavljena iz dveh grških besed; »biblion« slovensko pomeni knjiga,

»therapeia« pa je grški izraz za zdravljenje (Skubic, 2015).

V. Zabukovec (2017) povezuje biblioterapijo s svetovanjem ob knjigi ali s knjigo ter tako termin opredeljuje kot nedirektivno svetovalno metodo, ki pomembno vpliva na čustveni, kognitivni in socialni vidik delovanja bralca. Biblioterapija kot t. i. izrazna terapija pisano besedo uporablja kot terapevtsko sredstvo in se pogosto povezuje s terapevtskim pisanjem.

Pravi, da je beseda obstajala mnogo pred zdravili in zdravniki, zato je biblioterapija lahko sama po sebi izredno dinamičen interaktiven proces vodenega branja, ki bralcem pomaga, da na podlagi prebranega spremenijo svoj način življenja in stremijo k osebnostni rasti.

Izraz biblioterapija je prvi omenil Samuel McChord Crothers v članku revije Atlantic Monthly leta 1916. Od tega leta naprej je bila sestavljenka biblioterapija predmet mnogih razprav. Sprva je bilo največ govora o zdravniški dimenziji biblioterapije. Zapisi so bili del različnih zdravniških enciklopedijah. V Dorlandovi ilustrirani zdravniški enciklopediji iz leta 1941, je biblioterapija pojasnjena kot dejavnost z uporabo knjig in branja za zdravljenje nevrotičnih obolenj. Avtor Samps je izpostavil, da je biblioterapija izključno združitev branja, spraševanja in razpravljanja o čustvenih problemih, ki jih srečamo v skrbno izbrani ter kakovostni literaturi.

Opredelitev biblioterapije kot uporabo izbranih knjig in književnega gradiva kot terapevtskih pripomočkov je v medicini in psihoterapiji, pa kot reševanje osebnih problemov z vodenjem branjem, zapisano v Websterjevem slovarju iz leta 1961. To definicijo je leta 1966 sprejelo Društvo bibliotekarjev Amerike. Definicij biblioterapije je še dandanes veliko ter ne obstaja le ena veljavna, ki bi v celoti opredelila to dejavnost. Dejstvo je, da je vsem opredelitvam skupno, da gre za uporabo knjig ter branja knjig za omogočanje izboljšanje bralčevega stanja, tj. gre za ciljno branje in trditev, da knjiga lahko prevzame vlogo posrednika med bralcem ter njegovim problemom. Izpostaviti je potrebno zanimivost, da opredelitve pojma biblioterapija ne najdemo ne v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (v obeh izdajah, ne iz leta 1980 in ne iz leta 1994), niti v Slovenskem pravopisu iz leta 1962 ter niti v jugoslovanskih in slovenskih leksikonih. V tridesetih letih so biblioterapijo v bolnišnicah uporabljali za posredovanje bolnikom o informacijah o bolezni in zdravljenju iz zdravstvenih literatur pod vodstvom zdravnika in bolničarja. V zadnjih letih pa se biblioterapija pojavlja kot potreba oziroma zanimanje za zdravstveno vzgojo bolnikov s pomočjo knjig. Z njo se intenzivneje ukvarjajo tudi učitelji in knjižničarji. Ti knjige uporabljajo predvsem v vzgojno-izobraževalne namene (Reščič Rihar in Urbanija, 1999).

Antila (2009) pod razlago biblioterapije navaja obvezno prisotnost branja, zasliševanje in razpravljanje o čustvenih težavah, s katerimi se posamezniki srečajo v kakovostni literaturi.

5.2 Splošni cilji biblioterapije

Abdullah (2002) pravi, da biblioterapija omogoča realizacijo različnih ciljev. Ponuja veliko informacij, omogoča vpogled, spodbuja razprave o problemih, stališčih in vrednotah ter usmerja k iskanje pozitivnih rešitev. Poleg tega pa omogoča ozaveščanje bralca, da se tudi drugi srečujejo s podobnimi stiskami in ravno to bralcu pomaga pri čustveni razbremenitvi in mu odpre nove poglede v prihodnost.

A. L. Bryan je l. 1939 poimenovala šest ciljev biblioterapije. Posameznik naj že v začetku procesa biblioterapije spoznal, da njegovi problemi niso enkratni, ampak da obstaja za vsak problem več rešitev, kmalu naj bi tudi interpretiral vzroke za svoje vedenje in vedenje drugih ljudi v določenih položajih ter prepoznal vrednote v določeni izkušnji. Kot zadnje pa posamezniku uspe definirati možnosti za rešitev svojih problemov ter oblikuje spodbude za objektivno zaznavanje svojega položaja (Bryan, 1939, v Reščič Rihar in Urbanija, 1999).

Biblioterapija v ospredje postavlja razvoj in ne problemov. Njen bistven pomen je v razsvetljevanju in razumevanje prebrane vsebine. Beseda tako ni samo posrednik, temveč sprožilec sprememb, branje pa je aktivni akt. Vsaka izkušnja s kvalitetnim branjem za otroka predstavlja potencialno spremembo v razmišljanju in dojemanju sveta. To je vrednost literature, ki jo naredi za idealno sredstvo za razumevanje lastnih izkušenj, izkušenj drugih in posredno tudi za razumevanje kulture otrokovega okolja (Zabukovec, Resman in Furlan, 2007).

T. Reščič Rihar in Urbanija (1999: 18–19) za osrednji cilj vsake biblioterapije navajata zagotavljanje normalnega razvoja ali spreminjanje motečega vedenja posameznikov.

Poudarjata tudi pomen uvida in razumevanja, kajti razumeti pomeni videti stvari z različnih zornih kotov, pomeni vseživljenjsko učenje in integracijo vsega znanja, uvid pa je moč mišljenja, ki jo razvijamo ravno z biblioterapijo. Prav tako se med procesom biblioterapije sprošča napetost ter povečajo se možnosti za kakovostnejši čustveni in intelektualni razvoj, odpre se možnost za identifikacijo, kompenzacijo čustev z drugimi junaki zgodbe, poveča se kulturna razgledanost posameznika, ki skrivoma pridobiva na svoji pozitivni samopodobi. In kar je bistveno: v knjižnih gradivih lahko najdemo največ novih smernic za življenje.

Antila (2009) se pridružuje ideji o knjigi kot življenjsko uporabnemu gradivo, a v možno literaturo doda še vse avdio- in videoposnetki, saj so za izvedbo biblioterapije možne vse literarne oblike.

V. Zabukovec (2017) poleg tega zagovarja dejstvo, da biblioterapija vedno vodi k ozaveščanju stisk in dilem, k pogovoru in iskanju poti za spremembe pri osebnostni rasti.

5.3 Klasifikacija biblioterapije

T. Reščič Rihar in Urbanija (1999: 18–19) ločita tri vrste biblioterapije: institucionalno, klinično ter razvojno biblioterapijo. Institucionalna biblioterapija lahko poteka v individualni ali skupinski obliki dela. Izvajajo jo družbena skupnost, pri tem pa uporabljajo didaktična gradiva. Po branju se o vsebini literature pogovorijo. Gre za tradicionalno uporabo biblioterapije. Klično biblioterapijo izvajajo družbena skupnost ali posameznik (svetovalec, terapevt, psiholog) ter osebam s čustvenimi ali vedenjskimi težavami pomagajo, da posamezniki spremenijo svoje obnašanje. Ti posamezniki lahko sodelujejo prostovoljno ali pa so vključeni načrtno. Izvajalci uporabljajo različno literaturo, zlasti leposlovje. Terapije potekajo v instituciji ali v kakšni drugi skupnosti. Posvetovanja so redna ali po potrebi, odvisno od potreb varovancev. Zadnja vrsta biblioterapije je razvojna biblioterapija. Ta se uporablja predvsem v šolskih prostorih kot vodeno branje, da spodbudimo in približamo otrokovo sodelovanje z literaturo. Tu so varovanci normalne osebne, lahko so tudi v kritičnih okoliščinah.

Biblioterapija je vedno namenjena posameznikom ali skupinam. Če je dejavnost omejena na vodenje enega bralca, gre za individualno bibilioterapijo, v kolikor je namenjena večjemu številu bralcev gre za skupinsko obliko tega procesa. Pri izvedbi vseh oblik biblioterapije so vključeni izvajalec, udeleženec in literatura.

5.4. Nameni realizacije biblioterapije

Na podlagi dosedanjih pojmovanj in opredelitev termina biblioterapija lahko posplošimo, da je biblioterapija program dejavnosti, ki temelji na interaktivnih procesih med mediji in ljudmi.

Medije delimo na knjižno in neknjižno gradivo. Oboje pa ljudje uporabljajo oziroma vključujejo procese biblioterapije. Uporabljajo jih s pomočjo posrednika. Biblioterapija je prav zaradi svojih ciljev namenjena tako zdravim kot ljudem z motnjami v duševnem razvoju. V

vseh primerih, ko je omenjena biblioterapija gre za pravi pomen besednega poimenovanja, ker se izvaja oziroma poteka zgolj in samo preko knjige na terapevtski način ter po zastavljenem načrtu (Reščič Rihar in Urbanija, 1999: 19).

5.5 Kaj biblioterapija ni

V. Zabukovec, Resman in M. Furlan (2007) opozarjajo, da vsak odnos, vzpostavljen med knjigo, bralcem in moderatorjem, še ne pomeni biblioterapije. Čeprav deluje terapevtsko, to ni dovolj, da proces označimo za biblioterapevstki. Samoinciativno branje posameznika še ni biblioterapija.

Nujno je potrebno ločiti med biblioterapijo ter knjižno terapijo, pojmom, ki ga je leta 1973 omenjal Michael Shiyron. Samega branja kot nenačrtovano dejavnost tako ne moremo opredeliti kot biblioterapijo. Tudi termin svetovno knjižničarstvo, ki so ga l. 1951 želeli imenovati na Univerzi z Illinoisu na Referenčnem oddelku za usposabljanje knjižničarjev in svetovanje nas ne sme zavesti, podobno tudi termin bibliopsihoterapija, ki ga je v začetku 20.

stoletja opredelil Nichola Rubakin. Avtor je knjigo opredelil kot predmet, ki si ga vsak človek interpretira in ga sprejema po svoje. Kritiki so to imenovanje zavračali, saj je Rubakin obenem zatrjeval, da vzroke sprememb , ki se ob branju knjige dogajajo udeleženci ne pripišejo sebi, temveč le vsebini knjige. Poleg tega je strmel k spremembi dela in metod knjižničarjev. Ti mi morali po njegovem mnenju namreč vse te procese natančno poznati in spremljati. Narava dela pa to žal onemogoča (Reščič Rihar in Urbanija, 1999: 18–20).

6 Biblioterapevtski pristop v oddelku vrtca

Biblioterapija je namenjena vsakemu: odraslim, predšolskim otrokom, osnovnošolcem, srednješolcem idr. Je tehnika, ki ne izključuje nobene skupin ljudi. Strokovnjaka Quzts in Palombo (2005) sta jo poimenovala tehnika za zdravljenje vseh duš. Prav vsakemu lahko pomaga pri vsakodnevnih izzivih ali pa težjih npr. čustvenih pretresih. Značaj knjige ter dogodki v zgodbi, pa naj bodo resnični ali izmišljeni, posameznika usmerijo k iskanju skupnih vzporednic med knjigo ter njegovim resničnim življenjem (Akinola, 2014).

V. Zabukovec (2017) biblioterapijo predstavlja kot način omogočanja različnih izzivov. Za pedagoške delavce je bibliterapija tako orodje, s katerim lahko na nevsiljiv in ne preveč formalen način omogoča seznanitev s kompleksnejšimi življenjskimi tematikami. Otroku pa omogoča soočanje s stresnimi situacijami ter priložnost za učenje uporabe literature tudi takrat, ko odraslih ni poleg.

6.1 Biblioterapija kot pedagoško orodje

Pri biblioterapiji se resničnim življenjskim zgodbam otrok pridruži problem oziroma zgodba nekoga, ki ni osebno prisoten, pač pa je prisotna le njegova življenjska situacija. Otroci se tako lažje poistovetijo z zgodbo ter se tako na mnogo bolj neobremenjen način soočajo z dogajanjem v zapisani zgodbi kot pa, da se morajo z določenim problemom fizično srečati. S tem alternativnim pristopom lahko strokovni delavci v oddelku vrtca zagotovimo normalni razvoj otrok in/ali spreminjanje motečega vedenja posameznikov. Poleg tega je priložnost za samouresničevanje idej ter želja posameznikov To je tudi osrednji cilj biblioterapije v pedagoškem kontekstu. Biblioterapija je prav tako tudi na otroškem področju lahko individualna ali skupinska (Reščič Rihar in Urbanija, 1999:19).

Otrok lahko lastni problem s pomočjo knjige razširi in se vanj poglobi, prouči svojo problematiko ter poišče pot do razrešitve težav. Ob tem pa se posameznik uči tudi priložnostnega branja ter tako aktivno sodeluje v lastnem procesu samooblikovanja. Otroci pri procesu biblioterapije uporabljajo knjigo, pri tem pa krepijo lastno razmišljanje, razumevanje ter gradijo družbene ter čustvene situacije, v kateri so kot posamezniki vpleteni v okolju, v katerem živijo in delujejo (Akinola, 2014).

Antila (2009) izpostavi, da otroci ob knjigi hitro oblikujejo svoje strategijo gledanja oziroma branja knjižne literature, vendar je proces biblioterapije mnogo bolj koristen, kadar ga spremlja razprava, ki jo omogoči odrasla oseba, ta pa mora biti seznanjena s trenutno situacijo otroka.

Odrasli kot posrednik biblioterapije je zmožen strukturiranega oziroma načrtovanega procesa.

Njegovo poznavanje otroka in njegovega položaja v družbi oziroma okolju, kjer deluje. Odrasli presodi, ali organizira srečanje posameznikov ali povabi več udeležencev ali pa celo spreminja število moderatorjev, ki delajo skupaj kot »soterapevti«.

Biblioterapija kot pedagoško orodje je način uporabe bralnega gradiva v terapevtske namene.

Bralno gradivo je lahko katere koli literarne vrste: biografije, pesmi, kratke zgodbe ali romani (Skubic, 2015).

Ateequ (b. d.) opozarja na značilnosti književnosti. Vsak odrasli, ki izvaja biblioterapijo, mora biti pozoren, da otroška literatura ponuja domišljijo, čarobnost, vsebuje živalske like ter veliko dialoga, da spodbuja govor, učiti učenje. Zgodbe morajo biti zanimive, zaključek pa navdihujoč in optimističen. Poleg tega pa mora biti zgodba napisala v preprostem jeziku. V primeru, da gre za glasbeni zapis, mora biti glasbeni jezik preproste s ponavljajočimi enotami.

6.1.1 Namen biblioterapije v pedagoškem kontekstu

Akinola (2014) pojasnjuje, da je biblioterapija proces uporabe knjig, ki otrokom pomagajo razumeti, razmišljati ter živeti s socialnimi in čustvenimi skrbmi. Otroci se pri srečevanju z zgodbami, ki morajo biti opisane podrobno in slikovito, identificirajo ter tako lažje sprejmejo in razumejo probleme v njihovem resničnem življenju. Pogoj, da je biblioterapija lahko posredno orodje, ki otroku pomaga, je ta, da mora biti knjiga ustrezna, prav tako pa mora biti ustrezno tudi okolje, v katerem otrok uporablja to knjigo. To pa pomeni, da je potrebno otroku individualno svetovati. Vzgojitelj, ki opravlja terapevtsko delo, mora biti ustrezno usposobljen in kar je najpomembneje, poznati mora temeljne otrokove potrebe, želje in razvojne značilnosti.

Akinola (2014) sklene, da je biblioterapija učinkovita tehnika, ki se lahko uporablja za pomoč otrokom, najstnikom in odraslim pri reševanju njihovih težav, s čimer se spodbuja duševno zdravje ter da ta vrsta terapije ponuja rešitve za določene probleme in razbija številne ovire za učenje. Otrokom koristi tudi v naprej, v šolskem obdobju.

Uporaba biblioterapije v oddelku vrtca je dobrodošla zaradi skupnega iskanja produktivnih rešitev za težave posameznika ali celotne skupine. Vzgojiteljem in drugim strokovnim delavcem predstavlja temelj oziroma alternativni pristop, s katerim lahko skupaj z otrokom interpretirajo in odpravijo čustvene stiske otroka (Antila, 2009).

Konkretni primeri, ki jih Antila (2009) navaja za neposredno uporabo biblioterapevtskega procesa:

– otrokovo soočanje s posvojitvijo, – agresivno vedenje otroka,

– zlorabe oziroma zanemarjenost otroka, – konflikti, smrti, depresije staršev (skrbnikov), – zavest o raznolikosti,

– v času razveze staršev, – nasilje v družini,

– iskanju lastne etične identitete otroka, – brezdomstvo,

– nadarjenost,

– nenadna rejniška oskrba, – nočne more,

– in posesivne motnje staršev.

Biblioterapija lahko vse te konkretne situacije ublaži, spremeni ali celo izkorenini. Pomembno je, da izvajalec zagotavlja otroku veliko informacij o njegovih težavah, da omogoči vpogled v posebno izkušnjo, da zagotavlja kombinacijo biblioterapije še z drugimi alternativnimi pristopi, v času iskanja problema, da spodbuja v razpravi, kaj je dejansko težava, da sporoča nove možne vrednote, odnose, rešitve glede na problem ter da otroke pripelje na pot spoznanja, da niso edini s takšnimi problemi. Ob neposrednimi uporabi takšnih vrednot otroke učimo: koncept samospoštovanja, iskanje poštenosti in iskrenost, razumevanje samega sebe, odkrivanje interesov zunaj sebe, razbremenitev čustvenih pritiskov okolja, izboljšanje konstruktivnih metod reševanja problemov oziroma izzivov (Akinola, 2014).

6.1.2 Vrste biblioterapije

T. Reščič Rihar in Urbanija (1999) ločita tri vrste biblioterapije: klinično, razvojno in institucionalno biblioterapijo. Klinična biblioterapija je namenjena skupinskemu delu, sodelovanje je lahko prostovoljno ali pa obvezno. Priporočata jo osebam s čustvenimi ali z vedenjskimi težavami. Razvojna se veže na osebe, ki se znajdejo v kritičnih okoliščinah oziroma v različnih osebnih stiskah (družinske težave, smrt, ločitve …). Z didaktičnimi gradivi in literarnimi deli otroku zagotovimo optimalen razvoj in samouresničevanje, kar je tudi cilj

vzgojitelji oziroma pedagogi, ki službujejo v bolnišnicah, v zavodih. Večinoma delo poteka individualno, redko po skupinah. Najpogosteje je to vodeni pogovor na podlagi prebranega gradiva.

Z. Shechtman (2009) loči le dve vrsti biblioterapiji: kognitivno in čustveno. Pri kognitivni biblioterapiji je najbolj pomemben proces branja ter proces učenja. Na podlagi procesa učenja pa naj bi prišlo do spremembe v mišljenju ali vedenju posameznika. Čustvena biblioterapije izvira iz teorij psihodinamike in se navezuje na uporabo pisnega materiala za odkrivanje potlačenih misli, čustev, doživetij idr. Zgodbe posamezniku omogoča odkrivanje nezavednih vsebin, prisotnost biblioterapevta pa se kaže predvsem v izbiri kvalitetne in raznolike literature.

Navaja tudi, da je vrsta biblioterapevta zelo odvisna od teoretične usmeritve izvajalca biblioterapije.

6.1.3 Biblioterapevtski proces in njegova izvedba

Moses idr. (1969) poudarjajo naraščanje uporabe terapevtskih knjig. Raziskave kažejo močno povezavo med osebnostjo bralca ter med kognitivnimi in afektivnimi izkušnjami, ki jih ponuja literatura, v vseh procesih, kjer so vključene knjige kot terapevtska gradiva oziroma sredstva.

Leta 1982 Scherg opredeli v svoji analizi bibiloterapije dejavnike, ki neposredno vplivajo na učinke biblioterapevtskega branja. Pravzaprav pojasnjuje tisto, kar zaznamuje doživljanje branja in zato štirim stopnjam, ki jih je pred njim l. 1950 zapisala C. Shodes, doda še dve novi stopnji. C. Shrodes poimenuje tri stopnje: izbira teksa, internalizacija in identifikacija. To razdelitev raziskovalci še dandanes najbolj zagovarjajo. V prvi fazi, identifikaciji, gre za bralčevo čustvovanje z likom zgodb, bralec se zave vzporednic (podobnosti) med svojim življenjem in življenjem junakov v zgodbi. Katarza, druga faze, predstavlja vrhunec identifikacije. Bralec svoja spoznana čustva sprosti ter umesti v varne okoliščine, saj bralec ni dejansko vključen v čustveno situacijo zgodbe. Vzporednice med življenjem junaka ter bralca, pa slednjemu omogoči drugačen, nov pogled na problemske situacije. Kot zadnja, tretja faza, je uvid, ki je rezultat katarze, saj bralec izkusi povezovanje svojih misli in čustev. Prav tako začne prepoznavati možne rešitve za njegov problem (Skubic, 2015).

Scherg doda reakcijo s katarzo ter uvid. Prav tako ne izpusti dejstva, da je biblioterapija skupinska terapija ter da se pri koristnem branju nečesa naučimo. Biblioterapija močno povezuje in združuje branje, spraševanje in razpravljanje o čustvenih situacijah, ki se nanašajo na kakovostno literaturo. V proces izvedbe biblioterapije so vedno vključeni izvajalec, udeleženec in skrbno izbrana literatura (Reščič Rihar in Urbanija, 1999).

Antila (2009) opozarja, da morajo pri biblioterapiji, ki je vključena kot alternativni pristop reševanja težav v oddelku vrtca, izvajalci upoštevati, da tem mlajši je otrok tem manjše je njihovo besedišče, večje so težave z besednim izražanjem oziroma verbalizacijo, imajo omejen izbor izkušenj in njihova pozornost je kratka. Vse to se s starostjo izrazito spreminja. Vseeno pa je to potrebno vedeti, saj je potrebno prilagoditi literaturo in postopek biblioterapije. V primerjavi s starejšimi otroci moramo predšolske otroke pazljivo in postopoma soočati z neposrednimi vprašanji in situacijami. Prav tako je ključnega pomena, da posrednik spodbuja aktivno udeležbo pri uporabo motoričnih spretnosti, kognitivnih nalog in verbalne spretnosti, vse to bo otroku pomagalo pri prepoznavanju zgodbe in junakov v njej, predvsem pa jih bo to

Antila (2009) opozarja, da morajo pri biblioterapiji, ki je vključena kot alternativni pristop reševanja težav v oddelku vrtca, izvajalci upoštevati, da tem mlajši je otrok tem manjše je njihovo besedišče, večje so težave z besednim izražanjem oziroma verbalizacijo, imajo omejen izbor izkušenj in njihova pozornost je kratka. Vse to se s starostjo izrazito spreminja. Vseeno pa je to potrebno vedeti, saj je potrebno prilagoditi literaturo in postopek biblioterapije. V primerjavi s starejšimi otroci moramo predšolske otroke pazljivo in postopoma soočati z neposrednimi vprašanji in situacijami. Prav tako je ključnega pomena, da posrednik spodbuja aktivno udeležbo pri uporabo motoričnih spretnosti, kognitivnih nalog in verbalne spretnosti, vse to bo otroku pomagalo pri prepoznavanju zgodbe in junakov v njej, predvsem pa jih bo to