Graf prikazuje, kako anketiranci ocenjujejo opredelitev »Biblioterapija je raba knjig v terapevtske namene«. Najnižjo oceno, številko 1, ki je pomenila nestrinjanje, je izbral le eden (2 %) od anketiranih vzgojiteljev. Oceno 2 so izbrali trije (6 %), oceno 3 kar dvanajst (24%) anketiranih vzgojiteljev ter oceno 4 šestnajst (32 %) vzgojiteljev. Iz grafa je razvidno, da se 18 vzgojiteljev (36 %) popolnoma strinja z opredelitvijo biblioterapije. Več kot polovica anketiranih vzgojiteljev se je odločilo za številko 3 ali večjo od 3. Največji delež je prejela najvišja stopnja lestvice, zato lahko sklepamo, da anketirani vzgojitelji poznajo pedagoško-terapevtski namen biblioterapije.
Biblioterapija je interdisciplinaren pojem, saj se poleg pedagogov z njo ukvarjajo tudi zdravniki, knjižničarji, psihologi idr. Ne glede na to, na katere načine se z njo ukvarjajo med seboj tako različni profili, biblioterapija vedno ohranja svoj doprinos pri posamezniku ali v skupini (Burkeljca, b. d.).
V. Zabukovec (2017) povezuje biblioterapijo s svetovanjem ob knjigi ali s knjigo ter tako termin opredeljuje kot nedirektivno svetovalno metodo, ki pomembno vpliva na čustveni, kognitivni in socialni vidik delovanja bralca.
D. Skubic (2015: 341) biblioterapijo opredeli kot rabo bralnega gradiva katere koli vrste v terapevtske namene. Marsikdo, še posebej pa otroci imajo pogosto težave s prepoznavanjem in z ubeseditvijo svojih čustev. Med branjem pa se vživijo v knjižne junake in njihove probleme, se identificirajo z njimi ter tako lažje ob podpori odraslega poiščejo nove načine, poti in rešitve.
Drugo vprašanje v anketnem vprašalniku se je nanašalo na biblioterapevtski proces, ki je sestavljen iz treh faz: identifikacije, katarze in uvida. Njihova naloga je bila določiti pravilni vrstni red faz.
Anketirani vzgojitelji so določevali pravilni vrstni red faz tako, da so točkovali vse tri. Z označitvijo prvega mesta so anketiranci fazi podelili eno točko, z drugo dve ter s tretjim mestom tri točke.
Mesto Število prejetih točk faze
IDENTIFIKACIJA (posameznik sočustvuje z likom).
1 75
UVID (posameznik prepozna možne rešitve danega problema).
2 107
KATARZA (bralec sprosti potlačena čustva).
3 118
Tabela 3: Faze v biblioterapevtskem procesu
Največ točk so anketiranci namenili fazi katarze, najmanj faz identifikacije. Iz tega sklepamo, da je bila identifikacija umeščena na prvo mesto v biblioterapevtskem procesu, uvid na drugo ter katarza na zadnje mesto z najvišjim številom dodeljenih točk. Čeprav so si vse faze na prvi pogled zelo pomembne in podobne, to vendarle ni tako. Iz rezultatov sklepamo, da se anketirani vzgojitelji motijo glede druge in tretje faze. Zanimiva je primerjava odgovorov na to vprašanje
udeleževanju izobraževanj strokovnih delavcev na področju biblioterapije (vprašanje št. 11 v anketnem vprašalniku). Povprečna ocena petstopenjske lestvice je bila 4,18, kar pomeni, da si anketirani vzgojitelji želijo strokovnih izobraževanj o biblioterapiji.
V prvi fazi – identifikaciji, gre za bralčevo čustvovanje z likom zgodb, bralec se zave vzporednic (podobnosti) med svojim življenjem in življenjem junakov v zgodbi. Katarza, druga faze, predstavlja vrhunec identifikacije. Bralec svoja spoznana čustva sprosti ter umesti v varne okoliščine, saj bralec ni dejansko vključen v čustveno situacijo zgodbe. Vzporednice med življenjem junaka ter bralca pa slednjemu omogočijo drugačen, nov pogled na problemske situacije. Zadnja faza je uvid, ki je rezultat katarze, saj bralec izkusi povezovanje svojih misli in čustev. Prav tako začne prepoznavati možne rešitve svojega problema (Skubic, 2015).
Vsi anketiranci so strokovni delavci v slovenskih vrtcih, zato me je zanimalo, kako razumejo biblioterapijo v vzgojno-izobraževalnem procesu. Med danimi trditvami so izbrali tiste, s katerimi so se strinjali. Vsak je lahko izbral več trditev. Izbirali so med naslednjimi trditvami:
– biblioterapija je lahko individualna ali skupinska;
– ločimo dve vrsti biblioterapije: institucionalno in razvojno;
– otroci naj si bralno literaturo vedno izbirajo sami, po lastnih interesih;
– pri izvedbi biblioterapije so vključeni izvajalec, udeleženec in literatura;
– mlajšim otrokom razlagamo o teoriji biblioterapije, saj bodo tako lažje sodelovali;
– za izvedbo biblioterapije se poslužujemo zgolj samo umetnostnih besedil.
Izbrane trditve f f % 1. Biblioterapija je lahko individualna ali skupinska. 44 34,3 2. Ločimo dve vrsti biblioterapije: institucionalno in
razvojno.
20 15,6
3. Otroci naj si bralno literaturo vedno izbirajo sami, po lastnih interesih.
13 10,2
4. Pri izvedbi biblioterapije so vključeni izvajalec, udeleženec in literatura.
41 32
5. Mlajšim otrokom izvajalci razlagajo teorijo biblioterapije, saj bodo tako lažje sodelovali.
2 1,6
6. Za izvedbo biblioterapije se poslužujemo zgolj samo umetnostnih besedil.
8 6,3
Skupaj 128 100,0
Tabela 4 : Biblioterapija v vzgojno-izobraževalnem procesu
V tabeli 4 je zapisano, koliko točk oziroma koliko ljudi je izbralo določeno trditev. Več točk, kot ima posamezna trditev, več anketiranih vzgojiteljev jo je izbralo. Vseh točk skupaj je 128, te pa so razporejene med anketiranimi vzgojitelji.
Anketiranci so različno izbirali med danimi trditvami. Prvo trditev, ki določa vrste biblioterapije je izbralo kar 44 anketiranih vzgojiteljev, kar predstavlja 88 % anketirancev. Glede na aktualnost trditve, je prva trditev med bolje zastopanimi trditvi, medtem ko sta peto trditev izbrala le dva izmed vseh anketiranih. To predstavlja 1,6 % vseh anketirancev. Glede na število prejetih točk sta si podobni prva in četrta trditev. Četrta trditev je prejela samo 3 točke manj kot prva. Presenetljiv rezultat je pri šesti trditvi, ki poudarja pomembnost raznovrstnosti bralnega gradiva. Za to trditev se je odločilo samo osem anketiranih vzgojiteljev, medtem ko so pri 4.4 vprašanju s kar 98 % anketirani vzgojitelji navedli, da mora izvajalec priskrbeti raznovrstno bralno gradivo.
T. Reščič Rihar in Urbanija (1999) ločita tri vrste biblioterapije: institucionalno, klinično in razvojno biblioterapijo. Institucionalna lahko poteka v individualni ali skupinski obliki dela.
Klinična in razvojna biblioterapija se prav tako lahko izvajata v obeh oblikah dela, vendar se zaradi okoliščin udeležencev pogosteje prilagaja prav njim. Ne glede na obliko biblioterapije so vedno v biblioterapevtski proces vključeni izvajalec, udeleženec in literatura.
Otroci si bralno literaturo lahko izbirajo sami, iz lastnih interesov, ampak teh ne smemo preveč poudarjati ali pa izhajati samo iz njih. Izvajalec mora presoditi o bralni literaturi, ki jo je (bo) otrok izbral. Bralne interese razvija torej mentor, ko otroku posreduje zahtevnejše besedilo, ta ga bo ob pomoči odraslega lahko razumel (Saksida, 2012).
Antila (2009) pod razlago biblioterapije navaja obvezno prisotnost branja, zasliševanje in razpravljanje o čustvenih težavah, s katerimi se posamezniki srečajo v kakovostni literaturi.
T. Reščič Rihar in Urbanija (1999) opozarjata, da mlajšim otrokom ne razlagamo o teoriji, ciljih in poteku biblioterapije, ampak jo samo izvajamo. Predstavitev namena in drugih teoretičnih vsebin je primerna za starejše otroke, mladostnike in odrasle.
V nadaljevanju sem raziskovala poznavanje temeljev biblioterapije v pedagoškem konceptu.
Graf 4: Potrpežljivost izvajalca biblioterapije
49 anketirancev (98 %) meni, da mora biti izvajalec biblioterapije potrpežljiv, da je ta lahko posredno orodje pri pedagoškem delu. En anketirani vzgojitelj (2 %) vprašanje o potrpežljivosti zavrača in se z njim ne strinja. Sklepamo lahko, da vzgojitelji potrpežljivost označujejo kot pomembno osebnostno lastnost izvajalca biblioterapije.
98 2
Ali menite, da mora biti izvajalec biblioterapije potrpežljiv? (%)
Da. Ne
Knjiga je podlaga, s katero lahko vzgojitelj oziroma izvajalec v odnosu z otrokom oblikuje prvo učenje in razvoj govorne komunikacije. Predpogoj za aktivno učenje je otrokovo dobro počutje.
Ko bo otrok počutil sprejetega, varnega, domačega in umirjenega, bo zadovoljen in pripravljen na nove izzive, sprejemanje novih smeri ipd. K temu močno pripomore vzgojiteljeva naklonjenost, počutje in pozitivne osebnostne lastnosti (Vrbovšek, 2007).
D. Skubic (2015) pri tem izpostavlja še spoštljivo in vzorno medsebojno komunikacijo vzgojitelja v svoji skupini.
Knjiga je lahko orodje, ki ga pedagoški delavec uporabi, da na nevsiljiv in ne preveč formalen način otroke seznani s kompleksnejšimi življenjskimi tematikami, vendar mora biti tudi sam izražati vzor nevsiljivosti in prilagoditve drugim (Zabukovec, 2017).
Nato so anketirani vzgojitelji odgovarjali o prilagajanju bralne literature udeležencem.
Graf 5: Prilagoditev bralne literature udeležencem biblioterapije
Le dva anketirana vzgojitelja (4 %) menita, da ni potrebe po prilagajanju bralne literature udeležencem. Ostalih 48 anketiranih vzgojiteljev (96 %) se strinja, da mora biti bralna literatura prilagojena udeležencem. Večina anketiranih vzgojiteljev tako zagovarja dejstvo, da je naloga izvajalca, da vsakič znova prilagodi bralno gradivo udeležencem glede na njihov kognitivni in bralni razvoj.
96 4
Ali menite, da mora biti bralna literatura prilagojena udeležencem? (%)
Da. Ne.
Kurikulum za vrtce (1999: 5) opredeljuje načelo demokratičnosti in pluralizma, ki med drugim poudarja tudi omogočanje različnih metod in načinov dela, ki zagotavljajo pester izbor dejavnosti in vsebin ter hkrati ponujajo veliko mero fleksibilnosti v reorganizaciji prostora in časa v življenju vrtca. To pa pomeni spoštovanje vsakega posameznika ter njegovih individualnih potreb, spretnosti in sposobnosti.
Nato sem raziskovala tudi, ali se otrok vedno prostovoljno odloči za sodelovanje v biblioterapevtskem procesu.
Graf 6: Prostovoljno sodelovanje otroka
18 anketiranih vzgojiteljev oz. 36 % anketirancev meni, da se otrok ne more vedno prostovoljno odločiti za sodelovanje v biblioterapevtskem procesu, 32 anketiranih vzgojiteljev (64 %) pa je mnenja, da to lahko naredi.
Ugotovila sem, da sem vprašanje postavila preveč splošno. Vprašanje bi bilo dobro razširiti s podvprašanjem, zakaj se je anketiranec odločil za pritrdilni oz. nikalni odgovor.
64 36
Ali menite, da se otrok lahko vedno prostovoljno odloči za sodelovanje v biblioterapetvskem procesu? (%)
Da. Ne.
V biblioterapiji je pomembno, da se otrok sam odloči ali pristopi k vzgojitelju ter pokaže zanimanje za raziskovanje. Vzgojiteljeva dolžnost pa je, da mu omogoča ozaveščanje (kot bodočemu bralcu), da se tudi drugi srečujejo s podobnimi stiskami in ravno to bo otroka čustveno razbremenilo ter mu odprlo nove poti. Na tem mestu se prostovoljnost otroka morda celo šele začne (Abdullah, 2002).
Naslednje vprašanje se zopet nanaša na izvajalca biblioterapije. Zanimalo me je, kaj menijo anketirani vzgojitelji o skrbi za zagotavljanje raznovrstnega bralnega gradiva udeležencem.
Graf 7: Izvajalčevo zagotavljanje raznovrstnega bralnega gradiva
98 % anketiranih vzgojiteljev se strinja, da je izvajalec oziroma vzgojitelj tisti, ki mora priskrbeti raznovrstno bralno gradivo. Le en vprašanec (2 %) zanika, da izvajalcu ni potrebno priskrbeti raznovrstno gradivo.
Biblioterapija kot pedagoško orodje je način uporabe bralnega gradiva v terapevtske namene.
Med bralno gradivo sodijo vse literarne vrste: biografije, pesmi, kratke zgodbe ali romani (Skubic, 2015).
Izvajalci morajo biti pozorni, da bo literatura, ki jo ponudimo otroku: ponujala domišljijo in čarobnost, vsebovala živalske like ter veliko dialoga, da spodbuja govor, uči učenje idr. Zgodbe
98 2
Ali menite, da mora izvajalec (vzgojitelj) priskrbeti raznovrstno bralno gradivo? (%)
Da. Ne.
morajo biti zanimive, zaključek pa navdihujoč in optimističen. Zgodba je lahko zapisana v preprostem jeziku, pa bo še vedno pestra in drugačna od drugih (Ateequ, b. d.).
Tako kot morajo izvajalci izbirati raznovrstno bralno gradivo, se morajo kasneje tudi pri izvedbi truditi, da je ta raznolika, pestra in zanimiva. Predvsem za mlajše otroke je primerno glasno branje, pripovedovanje zgodb ter avdiovizualne predstavitve. Vedno uporabimo tudi ilustracije ter knjigo večkrat preberemo. Resnične življenjske zgodbe tudi predstavimo na različne načine, direktno, ampak zelo previdno (Reščič Rihar in Urbanija, 1999).
Peto vprašanje se je nanašalo na kompetence izvajalca biblioterapije.
Zanimalo me je, ali se anketirani pedagoški delavci čutijo dovolj strokovno kompetentne za izvajanje biblioterapije v oddelkih vrtca.
Anketirani vzgojitelji so lahko izbirali med odgovori: da, morda ali ne, to je delo strokovnjakov.
f f %
Da. 7 14,0
Morda. 34 68,0
Ne, to je delo strokovnjakov. 9 18,0
Tabela 5: Vprašanje o strokovni kompetentnosti za izvedbo biblioterapije
7 (14 %) od vseh anketiranih vzgojiteljev se čutijo strokovno dovolj kompetentne za izvajanje biblioterapije v oddelku vrtca. 34 anketiranih vzgojiteljev oz. 68 % je izbralo odgovor »morda«
kar kaže na njihovo negotovost o strokovni usposobljenosti za izvedbo biblioterapije. Kar 9 anketiranih vzgojiteljev (18%) je izbralo odgovor »ne, to je delo strokovnjakov«. Zanimivo je, da je zadnji možni odgovor izbralo več anketirancev kot odgovor »da«.
Akinola (2014) pravi, da so dobra izbira knjige, individualno svetovanje in strokovno usposobljeni odrasli tri pomembne komponente, ki povečujejo intelektualno dobro počutje otrok.
V. Zabukovec (2017) povezuje biblioterapijo s svetovanjem ob knjigi ali s knjigo ter tako
kognitivni in socialni vidik delovanja otroka. Biblioterapija kot t. i. izrazna terapija pisano besedo uporablja kot terapevtsko sredstvo in se pogosto povezuje s terapevtskim pisanjem.
Anketiranci, ki so pri tem vprašanju izbrali odgovor »da« so nadaljevali z naslednjim vprašanjem. Anketiranci, ki so izbrali odgovor »ne«, so nadaljevali z vprašanjem številka 9.
Graf 8: Vključevanje biblioterapije v oddelek vrtca
25 anketiranih oz. 50 % v svoje pedagoško delo vključuje biblioterapijo. Enako število anketiranih vzgojiteljev je v svoje delo ne vključuje. Če bi raziskavo izvajala ponovno, bi vprašala še, če izvajate biblioterapijo, kdaj, na kakšen način in kako pogosto to počnete oz., kje so razlogi, da biblioterapije ne vključujete pri svojem pedagoškem delu v vrtcu.
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (v obeh izdajah) in v Slovenskem pravopisu iz l. 1962 ni opredelitve pojma biblioterapija (Reščič Rihar in Urbanija, 1999).
D. Skubic (2015) v raziskavi ugotavlja, da je na Slovenskem pojem biblioterapija še vedno neznanka, kljub dolgoletni tradiciji institucionalne biblioterapije v tujini.
Sedmo in osmo vprašanje sta bili v spletnem anketnem vprašalniku z omejenim dostopom združeni ter ju je reševalo 25 anketiranih vzgojiteljev, druga polovica anketirancev je nadaljevala z vprašanjem 9.
0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50
Da. Ne.
50 50
Ali v svoje pedagoško delo v vrtcu vključujete biblioterapijo? (%)
Tabela 6: Načini izvedbe biblioterapije v oddelku vrtca
S sedmim in osmim vprašanjem, sem želela izvedeti, kako vzgojitelji izvajajo biblioterapijo:
– ali jo izvajajo načrtno;
– ali se jo poslužujejo v prostočasnih dejavnostih;
– ali jo uporabljajo kot strategijo za reševanje problemov v skupini;
– ali jo uporabljajo kot strategijo za reševanje problemov posameznika.
Anketirani vzgojitelji so imeli na voljo odgovor »drugo«.
11 anketirancev oz. 44 % je označilo, da biblioterapijo uporablja kot strategijo za reševanje problemov v skupini. Sklepamo, da vzgojitelji veliko pozornosti in časa namenjajo dobri klimi, odkritim medosebnim odnosom in prijetni klimi v oddelku. Enako število anketirancev (16 %) je označilo odgovora, ki omenjata uporabo načrtne biblioterapije ter uporabo biblioterapije kot strategije za reševanje problemov posameznika. 5 anketirancev je izbralo uporabo biblioterapije v prostočasnih dejavnostih. Pod možnosti »drugo« je anketiranec vpisal, da biblioterapijo izvaja pred počitkom. Zanimivo bi bilo raziskati, ali jo uporablja kot strategijo za reševanje problemov, jo izvaja z enim otrokom ali z več otroki hkrati.
Presenetljivo je, da so bili izbrali vsi dani odgovori. To kaže na razširjeno znanje anketiranih vzgojiteljev o pedagoškem pomenu biblioterapije anketiranih vzgojiteljev.
Moses idr. (1969) poudarjajo naraščanje uporabe terapevtskih knjig. Raziskave kažejo močno povezavo med osebnostjo bralca ter med kognitivnimi in afektivnimi izkušnjami, ki jih ponuja literatura, v vseh procesih, kjer so vključene knjige kot terapevtska gradiva oziroma sredstva.
f f %
Biblioterapijo izvajam načrtno. 4 16,0
Biblioterapije se pri delu poslužujem v prostočasnih dejavnostih.
5 20,0
Uporabljam jo kot strategijo za reševanje problemov v skupini.
11 44,0
Uporabljam jo kot strategijo za reševanje problemov posameznika.
4 16,0
Drugo. 1 4,0
Skupaj 25 100,0
Vez, ki se vzpostavi med otrokom in vzgojitelji, kadar ti berejo, ima velik čustveni in vzgojni pomen za razvoj odnosov v oddelku vrtca. Knjige močno vplivajo na otrokov jezikovni razvoj, s tem pa tudi na razvoj mišljenja. Poleg tega knjiga uči, izobražuje, širi otrokovo intelektualno obzorje, razvija otrokovo ustvarjalnost in sooblikuje občutek za estetiko (Jamnik, 1998).
Predpogoj za otrokov uspešen razvoj je otrokovo dobro počutje. Knjiga je ena od podlag, s katero lahko vzgojitelj pri odnosu z otrokom oblikuje pogoje za prvo učenje in za razvoj govorne komunikacije (Vrbovšek, 2007).
Anketirani vzgojitelji so v nadaljevanju izbirali kriterije, ki naj bi jih izvajalci biblioterapije upoštevali, ko izbirajo bralno literaturo.
Lahko so izbirali med: vsebino zgodbe, ustreznimi ilustracijami, zgodbo z zapletom, primerno slovnico knjige, spodbudnim koncem zgodbe ter možnostjo »drugo«.
f f %
Vsebina zgodbe. 19 38,
Ustrezne ilustracije v knjigi. 2 4,0
Zgodba z zapletom. 1 2,0
Korekten jezikovni zapis. 20 40,0
Spodbuden konec zgodbe. 8 16,0
Drugo. 0 0,
Skupaj 50 100,0
Tabela 7: Kriteriji za izbiro bralne literature 20 anketiranih vzgojiteljev oz. 40 % je izbralo kriterij o primernosti slovnice knjige, ki jo
otroku ponudimo v okviru izvedbe biblioterapije. Ustrezne ilustracije in zgodbo z zapletom je skupaj izbralo le 6 % anketiranih vzgojiteljev, kar predstavlja 3 anketirane vzgojitelje. Večji odstotek pomembnosti so anketiranci (16 %) namenili spodbudnemu koncu zgodbe. Odgovora
»drugo« ni izbral nihče.
Dolžina zgodbe nikakor ne določa njegove kakovosti in vrednosti. Strokovnjaki, ki preučujejo problemsko slikanico Frog in love ter drugih zgodb o Zaljubljenem žabcu, katerih je avtor Max Velthuijs, menijo, da so to izjemno etične zgodbe za današnji čas. Odlično ponazarjajo, kako je
Žabcu so kljub kratki zgodbi enkratne kot bralno gradivo biblioterapije (Lavrenčič Vrabec, b.
d.).
Zanimalo me je še, kako vzgojitelji ocenjujejo pomembnost izvajanja biblioterapije v vrtcu in udeleževanja izobraževanj o biblioterapiji.
Graf 11: Ocena pomembnosti izvajanja biblioterapije v vrtcu
Ocena 1 je pomenila »sploh se ne strinjam«, ocena 5 »se popolnoma strinjam«. Najnižjo oceno sta izbrala dva anketirana vzgojitelja, oceno dve jih je izbralo pet, oceno tri je izbralo deset vzgojieljev in oceno štiri osem anketiranih vzgojiteljev. S trditvijo se je popolnoma 25 anketiranih vzgojiteljev oz. 50 %.
50 % je izbralo najvišjo oceno pomembnosti, najmanjši odstotek je prejela najnižja ocena, kar je dobro. Povprečna ocena glasov je tako 3,98. To pomeni, da več kot polovica anketiranih vzgojiteljev ocenjuje, da je izvajanje biblioterapije pomembna, čeprav rezultati prejšnjih vprašanj pojasnjujejo, da jo trenutno uporablja le polovica anketiranih vzgojiteljev.
0 5 10 15 20 25
1 2 3 4 5
2
5
10 8
25
Na petstopenjski lestvici ocenite, v kolikšni meri je pomembno izvajanje biblioterapije v vrtcu.
V. Zabukovec (2017) biblioterapijo predstavlja kot način omogočanja različnih izzivov. Za pedagoške delavce je bibliterapija tako orodje, s katerim lahko na nevsiljiv in ne preveč formalen način omogoča seznanitev s kompleksnejšimi življenjskimi tematikami.
V biblioterapiji se resničnim življenjskim zgodbam otrok pridruži problem oziroma zgodba nekoga, ki ni osebno prisoten, pač pa je prisotna le njegova življenjska situacija. Otroci se tako lažje poistovetijo z zgodbo ter se tako na mnogo bolj neobremenjen način soočajo z dogajanjem v zapisani zgodbi kot pa, da se morajo z določenim problemom fizično srečati. Poleg tega je priložnost za samouresničevanje idej ter želja posameznikov (Reščič Rihar in Urbanija, 1999:19).
Otrok lahko lastni problem s pomočjo knjige razširi in se vanj poglobi, prouči svojo problematiko ter poišče pot do razrešitve težav. Značaj knjige ter dogodki v zgodbi, pa naj bodo resnični ali izmišljeni, posameznika usmerijo k iskanju skupnih vzporednic med knjigo ter njegovim resničnim življenjem (Akinola, 2014).
Pri zadnji pestropenjski ocenjevalni lestvici so anketirani vzgojitelji ocenjevali pomembnost udeleževanja izobraževanj o biblioterapiji.
f f %
1 1 2,0
2 4 8,0
3 6 12,0
4 14 28,0
5 25 50,0
Skupaj 50 100,0
Tabela 9: Ocena pomembnosti izobraževanj o biblioterapiji
Polovica anketiranih vzgojiteljev je ocenila pomembnost izobraževanj o biblioterapiji je z najvišjo oceno. 14 anketirancev je izbralo oceno 4. Samo en anketiranec se je odločil za najnižjo oceno, štirje anketiranci za oceno 2 ter šest anketirancev se je odločilo oceno 3. Skupna povprečna ocena je 4,16, kar je izjemno visoka ocena in nakazuje, da bi si anketirani vzgojitelji želeli udeležiti strokovnih izobraževanj o biblioterapiji.
D. Skubic (2015) pravi, da je knjiga vzgojitelju lahko velik učitelj in podpora, saj otroci radi poslušajo zgodbe. Pojavlja pa se potreba k pomoči pri izbiri knjig ter ostalih bralnih gradiv, zato bi bilo smiselno uvesti redna strokovna spopolnjevanja s področja v vrtcu/šoli.
Biblioterapija v ospredje postavlja osebnostni razvoj posameznika in ne problemov. Beseda ni samo posrednik, temveč sprožilec sprememb. Vsaka izkušnja s kvalitetnim branjem predstavlja za otroka potencialno spremembo v razmišljanju in dojemanju sveta (Zabukovec, Resman in Furlan, 2007).
12 Sklepne ugotovitve
Mojo prvo raziskovalno vprašanje se je navezovalo na poznavanje pomena, pedagoško – terapevtskega namena in poteka biblioterapije. Rezultati raziskave so pokazali, da anketirani vzgojitelji poznajo pomen in pedagoško – terapevtski namen biblioterapije. Povprečna ocena pri petstopenjski lestvici ocenjevanja opredelitve biblioterapije je bila kar 3,94. Večina anketiranih vzgojiteljev pozna vrste bibliterapije, prav tako pozna vse tri elemente (posameznik, izvajalec, literatura), ki lahko vstopajo v proces biblioterapije. Pri poznavanju poteka
Mojo prvo raziskovalno vprašanje se je navezovalo na poznavanje pomena, pedagoško – terapevtskega namena in poteka biblioterapije. Rezultati raziskave so pokazali, da anketirani vzgojitelji poznajo pomen in pedagoško – terapevtski namen biblioterapije. Povprečna ocena pri petstopenjski lestvici ocenjevanja opredelitve biblioterapije je bila kar 3,94. Večina anketiranih vzgojiteljev pozna vrste bibliterapije, prav tako pozna vse tri elemente (posameznik, izvajalec, literatura), ki lahko vstopajo v proces biblioterapije. Pri poznavanju poteka