Biblioterapija kot pedagoško orodje

Pri biblioterapiji se resničnim življenjskim zgodbam otrok pridruži problem oziroma zgodba nekoga, ki ni osebno prisoten, pač pa je prisotna le njegova življenjska situacija. Otroci se tako lažje poistovetijo z zgodbo ter se tako na mnogo bolj neobremenjen način soočajo z dogajanjem v zapisani zgodbi kot pa, da se morajo z določenim problemom fizično srečati. S tem alternativnim pristopom lahko strokovni delavci v oddelku vrtca zagotovimo normalni razvoj otrok in/ali spreminjanje motečega vedenja posameznikov. Poleg tega je priložnost za samouresničevanje idej ter želja posameznikov To je tudi osrednji cilj biblioterapije v pedagoškem kontekstu. Biblioterapija je prav tako tudi na otroškem področju lahko individualna ali skupinska (Reščič Rihar in Urbanija, 1999:19).

Otrok lahko lastni problem s pomočjo knjige razširi in se vanj poglobi, prouči svojo problematiko ter poišče pot do razrešitve težav. Ob tem pa se posameznik uči tudi priložnostnega branja ter tako aktivno sodeluje v lastnem procesu samooblikovanja. Otroci pri procesu biblioterapije uporabljajo knjigo, pri tem pa krepijo lastno razmišljanje, razumevanje ter gradijo družbene ter čustvene situacije, v kateri so kot posamezniki vpleteni v okolju, v katerem živijo in delujejo (Akinola, 2014).

Antila (2009) izpostavi, da otroci ob knjigi hitro oblikujejo svoje strategijo gledanja oziroma branja knjižne literature, vendar je proces biblioterapije mnogo bolj koristen, kadar ga spremlja razprava, ki jo omogoči odrasla oseba, ta pa mora biti seznanjena s trenutno situacijo otroka.

Odrasli kot posrednik biblioterapije je zmožen strukturiranega oziroma načrtovanega procesa.

Njegovo poznavanje otroka in njegovega položaja v družbi oziroma okolju, kjer deluje. Odrasli presodi, ali organizira srečanje posameznikov ali povabi več udeležencev ali pa celo spreminja število moderatorjev, ki delajo skupaj kot »soterapevti«.

Biblioterapija kot pedagoško orodje je način uporabe bralnega gradiva v terapevtske namene.

Bralno gradivo je lahko katere koli literarne vrste: biografije, pesmi, kratke zgodbe ali romani (Skubic, 2015).

Ateequ (b. d.) opozarja na značilnosti književnosti. Vsak odrasli, ki izvaja biblioterapijo, mora biti pozoren, da otroška literatura ponuja domišljijo, čarobnost, vsebuje živalske like ter veliko dialoga, da spodbuja govor, učiti učenje. Zgodbe morajo biti zanimive, zaključek pa navdihujoč in optimističen. Poleg tega pa mora biti zgodba napisala v preprostem jeziku. V primeru, da gre za glasbeni zapis, mora biti glasbeni jezik preproste s ponavljajočimi enotami.

6.1.1 Namen biblioterapije v pedagoškem kontekstu

Akinola (2014) pojasnjuje, da je biblioterapija proces uporabe knjig, ki otrokom pomagajo razumeti, razmišljati ter živeti s socialnimi in čustvenimi skrbmi. Otroci se pri srečevanju z zgodbami, ki morajo biti opisane podrobno in slikovito, identificirajo ter tako lažje sprejmejo in razumejo probleme v njihovem resničnem življenju. Pogoj, da je biblioterapija lahko posredno orodje, ki otroku pomaga, je ta, da mora biti knjiga ustrezna, prav tako pa mora biti ustrezno tudi okolje, v katerem otrok uporablja to knjigo. To pa pomeni, da je potrebno otroku individualno svetovati. Vzgojitelj, ki opravlja terapevtsko delo, mora biti ustrezno usposobljen in kar je najpomembneje, poznati mora temeljne otrokove potrebe, želje in razvojne značilnosti.

Akinola (2014) sklene, da je biblioterapija učinkovita tehnika, ki se lahko uporablja za pomoč otrokom, najstnikom in odraslim pri reševanju njihovih težav, s čimer se spodbuja duševno zdravje ter da ta vrsta terapije ponuja rešitve za določene probleme in razbija številne ovire za učenje. Otrokom koristi tudi v naprej, v šolskem obdobju.

Uporaba biblioterapije v oddelku vrtca je dobrodošla zaradi skupnega iskanja produktivnih rešitev za težave posameznika ali celotne skupine. Vzgojiteljem in drugim strokovnim delavcem predstavlja temelj oziroma alternativni pristop, s katerim lahko skupaj z otrokom interpretirajo in odpravijo čustvene stiske otroka (Antila, 2009).

Konkretni primeri, ki jih Antila (2009) navaja za neposredno uporabo biblioterapevtskega procesa:

– otrokovo soočanje s posvojitvijo, – agresivno vedenje otroka,

– zlorabe oziroma zanemarjenost otroka, – konflikti, smrti, depresije staršev (skrbnikov), – zavest o raznolikosti,

– v času razveze staršev, – nasilje v družini,

– iskanju lastne etične identitete otroka, – brezdomstvo,

– nadarjenost,

– nenadna rejniška oskrba, – nočne more,

– in posesivne motnje staršev.

Biblioterapija lahko vse te konkretne situacije ublaži, spremeni ali celo izkorenini. Pomembno je, da izvajalec zagotavlja otroku veliko informacij o njegovih težavah, da omogoči vpogled v posebno izkušnjo, da zagotavlja kombinacijo biblioterapije še z drugimi alternativnimi pristopi, v času iskanja problema, da spodbuja v razpravi, kaj je dejansko težava, da sporoča nove možne vrednote, odnose, rešitve glede na problem ter da otroke pripelje na pot spoznanja, da niso edini s takšnimi problemi. Ob neposrednimi uporabi takšnih vrednot otroke učimo: koncept samospoštovanja, iskanje poštenosti in iskrenost, razumevanje samega sebe, odkrivanje interesov zunaj sebe, razbremenitev čustvenih pritiskov okolja, izboljšanje konstruktivnih metod reševanja problemov oziroma izzivov (Akinola, 2014).

6.1.2 Vrste biblioterapije

T. Reščič Rihar in Urbanija (1999) ločita tri vrste biblioterapije: klinično, razvojno in institucionalno biblioterapijo. Klinična biblioterapija je namenjena skupinskemu delu, sodelovanje je lahko prostovoljno ali pa obvezno. Priporočata jo osebam s čustvenimi ali z vedenjskimi težavami. Razvojna se veže na osebe, ki se znajdejo v kritičnih okoliščinah oziroma v različnih osebnih stiskah (družinske težave, smrt, ločitve …). Z didaktičnimi gradivi in literarnimi deli otroku zagotovimo optimalen razvoj in samouresničevanje, kar je tudi cilj

vzgojitelji oziroma pedagogi, ki službujejo v bolnišnicah, v zavodih. Večinoma delo poteka individualno, redko po skupinah. Najpogosteje je to vodeni pogovor na podlagi prebranega gradiva.

Z. Shechtman (2009) loči le dve vrsti biblioterapiji: kognitivno in čustveno. Pri kognitivni biblioterapiji je najbolj pomemben proces branja ter proces učenja. Na podlagi procesa učenja pa naj bi prišlo do spremembe v mišljenju ali vedenju posameznika. Čustvena biblioterapije izvira iz teorij psihodinamike in se navezuje na uporabo pisnega materiala za odkrivanje potlačenih misli, čustev, doživetij idr. Zgodbe posamezniku omogoča odkrivanje nezavednih vsebin, prisotnost biblioterapevta pa se kaže predvsem v izbiri kvalitetne in raznolike literature.

Navaja tudi, da je vrsta biblioterapevta zelo odvisna od teoretične usmeritve izvajalca biblioterapije.

6.1.3 Biblioterapevtski proces in njegova izvedba

Moses idr. (1969) poudarjajo naraščanje uporabe terapevtskih knjig. Raziskave kažejo močno povezavo med osebnostjo bralca ter med kognitivnimi in afektivnimi izkušnjami, ki jih ponuja literatura, v vseh procesih, kjer so vključene knjige kot terapevtska gradiva oziroma sredstva.

Leta 1982 Scherg opredeli v svoji analizi bibiloterapije dejavnike, ki neposredno vplivajo na učinke biblioterapevtskega branja. Pravzaprav pojasnjuje tisto, kar zaznamuje doživljanje branja in zato štirim stopnjam, ki jih je pred njim l. 1950 zapisala C. Shodes, doda še dve novi stopnji. C. Shrodes poimenuje tri stopnje: izbira teksa, internalizacija in identifikacija. To razdelitev raziskovalci še dandanes najbolj zagovarjajo. V prvi fazi, identifikaciji, gre za bralčevo čustvovanje z likom zgodb, bralec se zave vzporednic (podobnosti) med svojim življenjem in življenjem junakov v zgodbi. Katarza, druga faze, predstavlja vrhunec identifikacije. Bralec svoja spoznana čustva sprosti ter umesti v varne okoliščine, saj bralec ni dejansko vključen v čustveno situacijo zgodbe. Vzporednice med življenjem junaka ter bralca, pa slednjemu omogoči drugačen, nov pogled na problemske situacije. Kot zadnja, tretja faza, je uvid, ki je rezultat katarze, saj bralec izkusi povezovanje svojih misli in čustev. Prav tako začne prepoznavati možne rešitve za njegov problem (Skubic, 2015).

Scherg doda reakcijo s katarzo ter uvid. Prav tako ne izpusti dejstva, da je biblioterapija skupinska terapija ter da se pri koristnem branju nečesa naučimo. Biblioterapija močno povezuje in združuje branje, spraševanje in razpravljanje o čustvenih situacijah, ki se nanašajo na kakovostno literaturo. V proces izvedbe biblioterapije so vedno vključeni izvajalec, udeleženec in skrbno izbrana literatura (Reščič Rihar in Urbanija, 1999).

Antila (2009) opozarja, da morajo pri biblioterapiji, ki je vključena kot alternativni pristop reševanja težav v oddelku vrtca, izvajalci upoštevati, da tem mlajši je otrok tem manjše je njihovo besedišče, večje so težave z besednim izražanjem oziroma verbalizacijo, imajo omejen izbor izkušenj in njihova pozornost je kratka. Vse to se s starostjo izrazito spreminja. Vseeno pa je to potrebno vedeti, saj je potrebno prilagoditi literaturo in postopek biblioterapije. V primerjavi s starejšimi otroci moramo predšolske otroke pazljivo in postopoma soočati z neposrednimi vprašanji in situacijami. Prav tako je ključnega pomena, da posrednik spodbuja aktivno udeležbo pri uporabo motoričnih spretnosti, kognitivnih nalog in verbalne spretnosti, vse to bo otroku pomagalo pri prepoznavanju zgodbe in junakov v njej, predvsem pa jih bo to vodilo k samostojni uporabi bralnega gradiva.

Biblioterapijo lahko izvajajo tudi posamezniki, ki niso poklicni terapevti. To so predvsem vzgojitelji, učitelji in knjižničarji, ki imajo neposreden stik z mladino in tudi sami uporabljajo knjige pri izvedbi svojega strokovnega dela. Pri trajnih, kompleksnih in skrajno občutljivih težavah se izvajalec lahko odreče svojemu biblioterapevtskem poslanstvu ter posameznika preda izkušenemu terapevtu (Antila, 2009).

6.1.4 Knjiga kot nepogrešljiv medij za otroka

Vez, ki se vzpostavi med otrokom in vzgojitelji, kadar ti berejo, ima velik čustveni in vzgojni pomen za razvoj odnosov v oddelku vrtca. Knjige močno vplivajo na otrokov jezikovni razvoj, s tem pa tudi na razvoj mišljenja. Poleg tega knjiga uči, izobražuje, širi otrokovo intelektualno obzorje, razvija otrokovo ustvarjalnost in sooblikuje občutek za estetiko. Velikokrat se otrok v svetu odraslih znajde v situaciji, ko norm in pravil ne razume oziroma se mu zdijo tuje. Takrat se mu zdijo krivične in je užaloščen, ko jih mora upoštevati. Odrasli lahko takšne situacije rešujemo z knjižnim gradivom oz. z zgodbami, v katerih junaki doživljajo podobno usodo in otroci z njim sodoživljajo, poistovetijo in iščejo zagotovilo, oporo za srečen konec (Jamnik,

Akinola (2014) knjigi pripiše velik pomen in sicer knjigo interpretira kot tradicionalen instrument sprememb, razvoja, napredka in učinkovitega odločanja o problemskih situacijah posameznika. Knjižno gradivo spremlja vse generacije in za vsako od njih je knjiga pomemben vir različnih spoznanj.

Saksida (2012) razlaga o temeljnem vodilu na vseh stopnjah skupnega branja in sicer pravi, da je pomembna različnost oziroma pestrost besedilnih »svetov«. To pa pomeni, da je potrebno uporabljati tako umetnostna kot neumetnostna besedila. Med umetnostna besedila uvrščamo razne prispevke, novice, reklame in vodila. Med neumetnostna pa sodijo otroška poezija, pripovedništvo. Nikakor ne smemo pozabiti na dramatiko. Aktualen primer te so lutkovne igrice. Otroci si besedila lahko izbirajo sami, iz lastnih interesov, ampak teh ne smemo preveč poudarjati ali pa izhajati samo iz njih. Bralne interese razvija mentor (odrasli), kadar otroku ponudi zahtevnejša besedila. Otroci bodo ob pomoči odraslega besedilo lahko razumeli.

Vzporedno z dejavnostmi branja in drugimi principi za razvijanje poslušanja pa hkrati razvijamo tudi druge predopismenjevalne prvine. Koncept tiska, orientacija, grafomotorika ter vidno in slušno zaznavanje se izredno intenzivno razvijajo že v predšolskem obdobju, čeprav se otrok še ne uči načrtovanega branja, poslušanja ipd. Za seznanjanje in spoznavanje vseh navedenih prvin je v vrtcu zelo veliko priložnosti. Vse dejavnosti, ki se osredotočajo na spodbujanje predopismenjevalne spretnosti se morajo še posebno močno povezovati s spodbujanjem razvijanja govora ter otrokovega pripovedovanja.

Za spodbudo, pred začetkom biblioterapije lahko otrokom v oddelku ponudimo knjižni kotiček, ki mora biti vedno skrbno urejen. Tako bo otroku omogočen bolj pristen stik s knjigo (Stražar, 1980).

Kadar učitelj ali vzgojitelj glasno bere umetnostno besedilo, mora biti njegovo branje interpretativno. Interpretativno branje pomeni, da logično branje dopolnimo s čustvenim odnosom. Ta posebna vrsta branja, ki bi ji lahko rekli tudi neodrsko branje ali pa recitacija, je veliko več kot nevtralno branje. Je nadgradnja in se približuje igralski oziroma odrski interpretaciji. Pri interpretativnemu branju gre za čustveno doživetje tako učitelja (vzgojitelja) kot učenca (otroka). Racionalno podatkovnost omejimo in poudarimo razumski ter čustveni del branja. Pri poslušalcih spodbudimo umetniško doživljanje. Odrasli, ki bere interpretativno mora paziti, da v svoji t. i. zvočni interpretaciji pusti še dovolj prostora za poslušalčevo subjektivno slišanje prebranega. Umetnostno besedilo ponuja več govornih (zvočnih) možnosti. Če odrasli predstavi interpretativno branje, tako da otrokom pove, naj se na branje pripravijo, lahko skupaj

interpretativno branje doživljajo kot (bralni) dogodek. Interpretativno branje zasledimo tudi pri igralcih. V primerjavi z njihovimi pripravami ter pripravami učitelja, so te bistveno manj zahtevne in krajše. Več priprave potrebujejo učitelji začetki, ki se prvič srečujejo s pripravo takšnih «dogodkov«. Dejstvo je, da tudi učitelji z večletnimi izkušnjami ne bi smeli v razred brez obnovitve zakonitosti interpretativnega branja že pripravljenega besedila. Postopek priprave ima dve stopnji: seznanjanje z besedilom v širšem smislu (avtor, časovna umestitev, zgodovinske okoliščine, neznane besede, težje skladenjske strukture …) in seznanjanje z besedilom v ožjem smislu (tiho in glasno branje). Dobro je, da se pedagogi teh priprave redno uporabljajo, saj si mladi oblikujejo govorne navade s posnemanjem odraslih (Podbevšek, 1995).

6.1.5 Problemska slikanica

Slikanica je otrokova prva knjiga. Prvotno je bila slikanica vsaka knjiga s slikami ter je bila namenjena komurkoli. V drugi polovici 19. stoletja pa se slikanico povezuje s knjigami za otroke, v katerih prevladuje slika nad besedilom. Prve slikanice so predstavljale predvsem nabožno vsebino ali basni, kasneje so bile namenjene tudi pouku branja (abecedniki). Šele v dvajsetem stoletju so si knjižni ustvarjalci in založniki začeli prizadevati, da bi izdajali knjige prav za otroke. V zadnjem stoletju so raziskave pokazale, da je treba otroku do njegovega šestega leta zagotoviti zdrav emocionalni in socialni razvoj. K temu prispevajo tudi primerne knjige. Slikanica je knjiga, ki je v prvi vrsti namenjana otroku in je izrednega pomena za njegovo estetsko občutljivost. Po vsebini je slikanice mogoče razdeliti v štiri skupine: pravljične in domišljijske, realnemu okolju zveste slikanice, literarno zasnovane informativne slikanice in poljubno poučne informativne slikanice (Stražar, 1980).

Slikanica je najpogostejši medij v predšolskem obdobju. Združuje verbalno in vizualno komunikacijo, ki so prikazane na dvodimenzionalnem prostoru. Od tega se tudi loči od npr.

gledališča ali filma. Slikanici, gledališču in filmu pa je skupna ustna komunikacija. Slikanice skoraj vedno beremo naglas, saj imamo pred seboj mlado občinstvo. Najpogosteje slikanice temeljijo na klasičnih in sodobnih pravljicah ter združujejo različne kombinacije žanrom. Tako so zgodbe po navadi iz domišljijskega, pustolovskega in živalskega sveta. Slikanico enačimo z drugimi zvrstmi otroške književnosti. Pisci slikanic se morajo dobro zavedati dejstva, da v svoje delo vključujejo več generacij. Terminologija slikanice pojasnjuje, da slikanica nastane s pomočjo dveh različnih znakovnih sklopov, slikovnega in konvencionalnega. Slikovni prikazi so ilustracije, za katere otrok v večini primerov ne potrebuje posredovalca, da mu jih pojasni.

med določenimi jeziki. Poleg jezika pa sem sodijo tudi kretnje, simbole ter druge stvari, po katerih nas naša skupnost, v kateri živimo oblikuje. Obe dimenziji komunikacije obstajata že od vsega začetka. Slikanica je izjemno pomemben medij za otrokovo socializacijo ter tudi za njegovo učenje jezika in različnih življenjskih situacij; v zadnjem času je tudi medij, s pomočjo katerega se otrok lahko priložnostno uči tujega jezika. Slikanica nudi različne tipe te otroške literature. Obstajajo slikanice, v kateri prevladuje simetrični odnos med sliko in besedilo ter imata obe ravni isto sporočilo, tj. besedilo in slika pove isto zgodbo. Druga kategorija slikanic določa, da se prične komplementarni odnos med besedilom in ilustracijami, v tretji kategoriji ta odnos postane bolj stopnjevalen. Slikanica oriše zgodbo ter prizorišče, časovni in krajevni okvir. Tako si otrok zgodbo lahko postopoma riše v svoji domišljiji ter ima sam nadzor nad tem, ali ga bodo bolj prevzeli glavni junaki in njihove karakterne značilnosti ali pa akcijski del zgodbe (Nikolajeva, 2003).

Problemske slikanice, so slikanice, ki izkazujejo poglobljeno in kompleksno ubesedovanje bolečih problematik. Primeri problemskih slikanic so: O princu, ki mu je poročilo srce, Punčka in velikan, Ali te lahko objamem idr. Ena izmed svetovno znanih problemskih slikanic je Zaljubljen žabec, ki je na Nizozemskem izšla že leta 1989. Napisal in ilustriral jih je Max Velthuijs, ki je avtor vseh najuspešnejših knjig o žabcu. Originalen naslov slikanice je Frog in love, nadaljnje knjige so Frog and pig (Žabec in prašiček), Frog and cudk (Žabec in čudak), Frog is a hero (Žabec je junak) idr. Strokovnjaki, ki preučujejo njegovo delo menijo, da so zgodbe o Žabcu miniaturne, ampak etične zgodbe za današnji čas, saj nazorno prikazujejo, da je življenje pogosto tudi težavno, vendar je potrebno verjeti v kompromise in rešitve. Avtor v zgodbah vsakič izpostavi en življenjski problem, ki ga živali uspejo z življenjsko modrostjo, izkušnjami ter s strpnostjo optimistično rešiti. Teme v problemskih slikanic se največkrat navezujejo na teme kot so smrt, žalost, strah, ksenofobija … (Lavrenčič Vrabec, b. d.).