3.1 RAZLIČNE PISAVE
Osnovni namen pisave je sporazumevanje, vendar pisni sistemi dejanjsko sporočajo govorjeni jezik. Pisni sistemi morajo zato temeljiti na razumevanju procesiranja govorjenega jezika (Katz in Frost, 1992).
Pisni sistemi so lahko besedni, zlogovni ali abecedni (Katz in Frost, 1992).
Besedne pisave (npr. kitajščina) večinoma povezujejo pisne simbole s pomeni korenov besed, zlogovne pisave (npr. japonščina) največkrat povezujejo pisne simbole z zlogi, ki tvorijo besede, abecedne pisave (npr.
slovenščina in angleščina) pa temeljijo na povezovanju pisnih simbolov s posameznimi glasovi govorjenega jezika (Dagarin Fojkar, Sešek in Skela, 2011a).
DeFrancis (1989, v Katz in Frost, 1992) trdi, da besedni pisni sistemi niso učinkoviti, ker potrebujejo veliko število pismenk za zapis vseh morfemov določenega jezika. Tudi Dagarin Fojkar idr. (2011a) izpostavljajo, da so abecedne pisave bolj ekonomične, ker lahko z majhnim številom pisnih simbolov (npr. petindvajset črk slovenske abecede ali šestindvajset črk angleške abecede) predstavijo vse glasove določenega jezika.
Nobena pisava ne temelji izključno na pomenih oziroma izključno na glasovih. Abecedne pisave, kot sta slovenščina in angleščina, večinoma povezujejo pisne simbole z glasovi, vključujejo pa tudi neposredne povezave med pisnimi simboli in pomeni. Na primer črke v zapisani angleški besedi dollar so povezane z glasovi v izgovorjeni besedi /dɒlə/. Ko pri zapisani besedi dollar črko za črko pretvorimo v glasove, ugotovimo, da jo lahko izgovorimo kot /dɒlə/. Izgovorjeno besedo /dɒlə/ nato povežemo z njenim pomenom. Simbol $ je po drugi strani s pomenom povezan neposredno. Če ga nismo srečali še nikoli prej, ne moremo vedeti niti kako se izgovori niti kaj pomeni (Dagarin Fojkar idr., 2011a).
Čeprav imata slovenščina in angleščina abecedni pisni sistem, se njuni pisavi precej razlikujeta. Abecedne pisave odražajo govorjene strukture določenega jezika in imajo v skladu s tem različne stopnje ujemanja glasov in črk.
Pravimo, da se razlikujejo glede na ortografijo (Dagarin Fojkar idr., 2011a;
Katz in Frost, 1992). Razlike v ortografijah abecednih pisav se pojavljajo zaradi razlik v zahtevnosti govorjenih jezikov na področju povezav med fonologijo in morfologijo (Katz in Frost, 1992) ter zaradi razlik v starosti pisnih sistemov različnih jezikov (Dagarin Fojkar idr., 2011a).
Fonološko zahtevni jeziki imajo ponavadi globoko, fonološko enostavni jeziki pa plitvo ortografijo. Če je jezik fonološko zahteven, pomeni, da njegova morfologija in fonologija nista neločljivi. Na primer angleški besedi heal in health si delita isto morfološko, ne pa tudi iste fonološke osnove. Pri
6
fonološko enostavnih jezikih imajo skoraj vse morfološko povezane besede, tj. vse besede z istim korenom, tudi skupno fonološko osnovo (Katz in Frost, 1992). Na primer slovenski besedi zdraviti in zdravje si delita tako morfološko kot tudi fonološko osnovo.
Jeziki s starejšimi pisnimi sistemi imajo ponavadi globoko, jeziki z mlajšimi pisnimi sistemi pa plitvo ortografijo. Jezik se namreč neprestano razvija, pisava pa težko sledi nenehnim spremembam govorjenega jezika. Za ortografsko zelo plitve jezike je značilno, da so standardizirano pisavo pridobili dokaj pozno, zato obstaja verjetnost, da se bo njihova ortografija sčasoma poglobila (Dagarin Fojkar idr., 2011a).
Slovenščina in angleščina se torej bistveno razlikujeta v ortografiji abecedne pisave. Slovenščina je fonološko enostaven jezik, ki je svojo pisavo standardiziral šele v 19. stoletju, zato je ortografija njegove pisave plitva.
Angleščina pa je fonološko zahteven jezik, ki je svojo pisavo standardiziral že v srednjem veku, zato je ortografija njegove pisave globoka (Dagarin Fojkar idr., 2011a; Katz in Frost, 1992).
Dagarin Fojkar idr. (2011a) izpostavljajo dve pomembni načeli abecednih pisav, vendar ugotavljajo, da se pisni sistemi s plitvimi ortografijami teh načel držijo precej bolj dosledno kot pisni sistemi z globokimi ortografijami – slovenski pisni sistem se skoraj popolnoma drži teh dveh načel, angleški pisni sistem pa ju v veliki meri ne upošteva. Omenjeni načeli sta načelo »en glas – ena črka« oziroma »ena črka – en glas« in načelo linearnosti. Prvo načelo predvideva popolno ujemanje črk in glasov, drugo pa meri na to, da linearno zaporedje črk v zapisani besedi ustreza linearnemu zaporedju glasov v izgovorjeni besedi (Dagarin Fojkar idr., 2011a).
V slovenščini vsak zapisan soglasnik in vsak zapisan samoglasnik ustreza točno določenemu glasu, na primer črka k ustreza glasu /k/, črka a ustreza kratkemu ali dolgemu glasu /a/ in tako dalje (Križaj Ortar idr., 1999). V angleščini je povezav med črkami in glasovi oziroma glasovi ter črkami zelo veliko, tako lahko na primer črka t ustreza glasu /t/ v besedi ten in glasu /tʃ/ v besedi picture, glas /tʃ/ pa je lahko predstavljen še s črkama ch, kot na primer v besedi cheese, in s črkami tch, kot na primer v besedi witch. Veliko glasov in črk se pojavlja v dvojicah ali celo v trojicah, na primer dvojni glas /ei/ v besedi lazy in glas /tʃ/, ki je v besedi cheese napisan z dvema, v besedi witch pa s tremi črkami. Poleg tega je v angleščini veliko nemih črk, na primer v besedi sign (Dagarin Fojkar idr., 2011a).
Slovenščina dosledno sledi tudi načelu linearnosti, na primer v izgovorjeni besedi /preiti/ je zaporedje glasov enako zaporedju črk v zapisani besedi preiti. Tudi angleščina do neke mere sledi temu načelu, saj je pri večini angleških besed zaporedje glasov enako zaporedju črk, primer je beseda mat, ki jo izgovorimo /mæt/. V besedi mate pa denimo končni nemi e označuje, da predhodni samoglasnik a ustreza glasu /ei/ in ne glasu /æ/. Ker zadnja črka narekuje, kako se izgovori druga črka v besedi, ta podatek ni linearen (Dagarin Fojkar idr., 2011a).
Ker imajo pisni sistemi s plitvimi ortografijami relativno enostavne in dosledne povezave med glasovi in črkami, se bralci začetniki lažje naučijo brati v jezikih s plitvo ortografijo (Katz in Frost, 1992). Slovensko govoreči učenci se
7
zato lažje naučijo brati in pisati v svojem maternem jeziku kot angleško govoreči učenci (Dagarin Fojkar idr., 2011a).
Različni jeziki imajo različne načine zapisovanja govorjenega jezika in nekateri načini so enostavnejši kot drugi. Obstajajo pa tudi različni načini procesiranja pisnega jezika, s katerimi si lahko pomagamo pri razumevanju sporočil, zakodiranih v pisne simbole.
3.2 NAČINI BRANJA
Poznamo dva načina procesiranja besed: leksikalni in subleksikalni oz.
fonološki miselni proces.
Leksikalni miselni proces deluje tako, da bralci izgovarjavo in pomen zapisanih simbolov ali besed črpamo iz svojega ortografskega leksikona (Stuart, 2004), v katerem skladiščimo besede ter druge jezikovne podatke, kot so pomen, izgovarjava, morfološke značilnosti in zapis besed (Skela, Sešek in Dagarin Fojkar, 2009). Če pri branju uporabljamo ta miselni proces, besedo preberemo na enak način kot bi na primer prebrali simbol $. Besedo torej preberemo kot celoto in jo neposredno povežemo z njenim pomenom.
Če določene zapisane besede nismo videli še nikoli prej, ne moremo vedeti, kako se izgovori in kaj pomeni.
Subleksikalni oz. fonološki miselni proces po drugi strani deluje tako, da bralci v skladu s pravili ujemanja črk in glasov določenega jezika dele zapisanih besed (črke) povežejo z deli govorjenih besed (glasovi) ter jih izgovorijo povezano, na podlagi tega pa dostopajo do pomena besed (Stuart, 2004). Ehri (2003) opiše tri načine subleksikalnega miselnega procesiranja:
branje posameznih glasov: črke ali skupine črk neposredno pretvorimo v ustrezne glasove in jih povežemo v prepoznavne besede, npr.
izgovorimo tri grafeme sh, i, p ter jih povežemo v besedo ship;
branje po analogiji: znanje branja že poznanih besed prenesemo na branje neznanih besed, npr. znanje branja besede rock prenesemo na branje nove besede smock, tako da povežemo sm– s skupnim koncem –ock;
branje s predvidevanjem: na podlagi sobesedila in prve črke neznane besede sklepamo, katera je neznana beseda, npr. v angleški povedi For breakfast, he poured milk on his c___, je zadnja beseda verjetno cereal ali cheerios. Ugibanje besed na podlagi sobesedila in dela besed je manj zanesljivo ter pogosto manj točno kot popolno procesiranje z namenom identificiranja besed.
V 19. stoletju je veljajo prepričanje, da besede prepoznamo tako kot ostale znane predmete, kot so drevesa, živali, avtomobili, hiše in tako dalje (McGuinness in McGuinness, 1998). V skladu s tem so ljudje mislili, da se naučimo brati tako, da si zapomnimo vizualne oblike besed (Ehri, 2003) in lahko prepoznamo zelo veliko število celih besed (McGuinness in McGuinness, 1998). Kasnejše raziskave so vodile do spoznanja, da branje
8
ne temelji na vizualni stimulaciji, temveč na stimulaciji glasov. Nihče namreč
nima težav z razlikovanjem
in ,
večina bralcev začetnikov pa ima težave z razlikovanjem besed house in horse (McGuinness in McGuinness, 1998).
Branje s pomočjo subleksikalnega miselnega procesa je odvisno od sposobnosti glasovnega zavedanja in znanja povezav med glasovi in črkami določenega jezika. To znanje omogoča, da besede preberemo hitro in jih takoj povežemo z njihovim pomenom. Dobri bralci so sposobni prebrati znane besede točno in hitro, ker so vse povezave med črkami in glasovi varno shranjene v njihovem spominu. Slabi bralci besede berejo manj točno in počasneje, lahko pa celo narobe preberejo podobne besede (npr. house in horse ali short, shirt in sheet), ker so samo določene črke v njihovem spominu povezane s pripadajočimi glasovi (Ehri, 2003).
3.3 POVEZAVA MED RAZLIČNIMI PISAVAMI IN RAZLIČNIMI NAČINI BRANJA
Tako kot nobena pisava ne temelji izključno na pomenih ali izključno na glasovih, se tudi pri branju ne držimo le leksikalne ali le subleksikalne miselne poti. Branje je interaktiven proces, pri katerem bralec nenehno potuje od ene poti k drugi in tako uporablja oba miselna procesa (Nunan, 1999).
Ker moramo pri besednih pisavah (npr. kitajščina) poznati veliko število pismenk določene pisave in njihov pomen, je za branje teh pisav bolj smiselna uporaba leksikalnega miselnega procesa. Pri branju abecednih pisav (npr. slovenščina in angleščina) je subleksikalna metoda nujna za prepoznavanje novih besed, leksikalna metoda pa pride prav pri procesiranju pogostih vsakdanjih besed in besed, ki niso v skladu s pravili ujemanja glasov in črk določenega jezika (Skela idr., 2009).
Ker je ortografija angleške abecedne pisave mnogo globlja kot ortografija slovenske abecedne pisave, moramo pri branju v angleščini pogosteje uporabiti leksikalno miselno pot kot pri branju v slovenščini. Da pa lahko tudi pri branju angleščine čim pogosteje uporabimo subleksikalno miselno pot in si ga s tem olajšamo, moramo biti še posebej pozorni na razlike med slovenskim in angleškim glasovnim sistemom, sistemom pisave ter ujemanjem glasov in črk.
9
3.4 RAZLIKE MED SLOVENSKIM IN ANGLEŠKIM SISTEMOM PISAVE
Angleščina ima, tako kot slovenščina, abecedno pisavo, pri kateri posamezne črke predstavljajo posamezne glasove. Slovenska abeceda ima petindvajset, angleška pa šestindvajset črk, s katerimi zapišemo vse glasove določenega jezika. Slovenski in angleški abecedni sistem si delita večino črk, vendar ima tako slovenščina kot angleščina nekaj posebnosti. V slovenski pisavi gre za črke č, š in ž, v angleški pisavi pa za črke q, w, x in y.
3.5 RAZLIKE MED SLOVENSKIM IN ANGLEŠKIM GLASOVNIM SISTEMOM
Kljub temu da ima angleščina v svoji abecedi le eno črko več, ima v svojem glasovnem sistemu veliko več glasov kot slovenščina. Slednja ima devetindvajset glasov, angleščina pa štiriinštirideset glasov in dvoglasnikov.
Nekateri angleški glasovi so enaki slovenskim, le da se drugače napišejo, drugi pa so posebni. Angleški glasovi, ki jih v slovenščini nimamo, so /Ʌ/, /æ/, /Ʊ/, /eə/, /iə/, /З:/, /əƱ/, /Ɔi/, /ai/, /ei/, /aƱ/, /ju:/, /ŋ/, /θ/, /ð/ in /w/ (Dagarin Fojkar idr., 2011a).
3.6 RAZLIKE MED SLOVENSKIM IN ANGLEŠKIM UJEMANJEM GLASOV IN ČRK
Zapis besede nas informira, kako se določena beseda izgovori, hkrati pa znamo to besedo zapisati na podlagi njene zvočne podobe. Posamezne črke ali skupine črk so torej dvosmerno povezane z določenimi glasovi. Slovenska in angleška pisava imata različna pravila, ki določajo ujemanje črk posamezne abecede z glasovi pripadajočega jezika (Skela idr., 2009).
Čeprav je slovenska pisava ortografsko plitva, v slovenščini ne velja pravilo kolikor glasov, toliko črk oziroma vsak glas ima svojo črko. Obstaja namreč nekaj glasov, ki jih pišemo z isto črko (npr. glasove ozki /e/, široki /e/ in polglasnik /ə/ pišemo s črko e), in nekaj glasov, ki jih pišemo z različnimi črkami (npr. glas /s/ zapišemo s črkama s ali z). Slovenščina ima pet črk za zapis osmih samoglasnikov (črka a za zapis glasu /a/, črka e za zapis glasov ozkega in širokega /e/ ter za zapis polglasnika, črka i za zapis glasu /i/, črka o za zapis glasov ozkega in širokega /o/ ter črka u za zapis glasu /u/) in dvajset črk za zapis enaindvajsetih soglasnikov (vsak soglasnik slovenskega jezika se zapiše z ustrezajočo črko, le soglasnik /dȝ/ se zapiše z dvočrkjem
10
dž). Pri zapisovanju soglasnikov se slovenščina večinoma ravna po morfonološkem načelu (Križaj Ortar idr., 1999).
Angleška pisava je ortografsko globoka, zato ima v nasprotju s slovensko pisavo zelo veliko načinov za zapis dvajsetih samoglasnikov in dvoglasnikov in štiriindvajsetih soglasnikov angleškega jezika. Ujemanje samoglasniških, dvoglasniških in soglasniških glasov z njihovimi pisnimi ustreznicami je podrobno predstavljeno v Prilogi 1.
11