GLASOVNI PRISTOPI K POUČEVANJU BRANJA IN

Angleščina je jezik z abecednim pisnim sistemom. Poznavanje tega sistema in znanje o tem, kako ga uporabiti pri branju in pisanju, je za učenje le-tega ključnega pomena (Phajane, 2014). Prepoznavanje črk in zavedanje glasov sta dve neločljivi zmožnosti, ki sta predpogoj za uspešno učenje branja in

19

pisanja. Znanje abecede namreč pozitivno vpliva na razvoj glasovnega zavedanja in tako prispeva k bralnemu razvoju (Jamaludin idr., 2015).

Cilja glasovnih pristopov sta razvoj glasovnega zavedanja (Ehri, 2003) ter spoznanje učencev, da obstaja sistematična in predvidljiva povezava med govorjenimi glasovi in pisanimi črkami. Glasovni pristop k poučevanju branja in pisanja je torej vsak pristop, pri katerem da učitelj učencem kakršen koli namig o tem, kako dekodirati besede (Phajane, 2014). Branje in pisanje lahko po glasovnih pristopih poučujemo na sistematičen ali nesistematičen način. Sistematično poučevanje branja in pisanja z glasovnimi pristopi predvideva razlago povezav med glasovi in črkami od lažjih k bolj zahtevnim (Martinez Martinez, 2011).

Zmožnost glasovnega zavedanja jezika je ključna sestavina sistematičnih glasovnih pristopov k poučevanju branja in pisanja ter osnova za uspešno opismenjevanje tako v maternem kot v tujem jeziku (Armbruster, Lehr in Osborn, 2001; Jamaludin idr., 2015; Martinez Martinez, 2011; Rupley, 2009;

Stuart, 1999; Zorman, 2013). Zmožnost glasovnega zavedanja, pridobljena z učenjem branja in pisanja v maternem jeziku, učencem omogoča bolj učinkovito branje in pisanje v tujem jeziku (Jamaludin idr., 2015). Učenci z dobro razvitim glasovnim zavedanjem namreč prenesejo to zmožnost z maternega na tuj jezik (Lesaux in Siegel 2003; Rupley, 2009). Poleg tega imajo učenci, izpostavljeni več kot enemu jeziku, pogosto višji nivo glasovnega zavedanja kot učenci, izpostavljeni le enemu glasovnemu sistemu (Stuart, 1999). Glasovno zavedanje je torej zmožnost, ki je za učence, ki se učijo branja in pisanja v angleščini kot tujem jeziku, izrednega pomena, zato jo v nadaljevanju na kratko opredelimo.

4.3.2.1 GLASOVNO ZAVEDANJE

Glasovno oz. fonološko zavedanje je občutljivost za glasovno strukturo jezika in zavestna sposobnost razločevanja, združevanja in upravljanja glasovnih enot različnih velikosti. Gre za razumevanje različnih načinov členjenja vezane govorice na manjše dele in zmožnost manipuliranja s temi deli. V vezani govorici lahko členimo povedi na besede, besede na zloge, zloge pa na začetke in konce ter na glasove (Barrus Smith idr., 1995, v Zorman, 2013). Glasovi so najmanjši deli govorjenih besed, ki povzročajo razlike v njihovih pomenih. Če na primer v angleški besedi hat prvi glas /h/

zamenjamo z glasom /p/, besedi spremenimo pomen (Armbruster idr., 2001).

Manipuliranje z glasovi pomeni izpuščanje, dodajanje ali nadomeščanje zlogov ali glasov (Zorman, 2013).

Zmožnost glasovnega zavedanja pomeni zmožnost zamisliti si govorjene besede kot zaporedje glasov (Read, Yun-Fei, Hong-Yin in Bao-Qing, 1986) ter zmožnost zaznavanja posameznih glasov, razmišljanja o posameznih glasovih in manipuliranja s posameznimi glasovi v govorjenih besedah (Armbruster idr., 2001). Glasovi so abstraktne enote govora, zato pridobivanje zmožnosti glasovnega zavedanja od učencev zahteva, da

20

prenesejo pozornost od pomena govora na njegovo strukturo, kar je zanje zahtevna naloga (Yopp, 1992).

Zmožnost glasovnega zavedanja se ne razvije spontano s kognitivno rastjo, zato ji moramo posvetiti posebno pozornost pred poukom branja in pisanja ter med njim (Read idr., 1986). Je namreč hkrati predpogoj in posledica učenja branja in pisanja v abecednem pisnem sistemu (Yopp, 1992).

Učinkovit pouk glasovnega zavedanja z uporabo različnih dejavnosti učence nauči zaznati posamezne glasove v besedah in manipulirati z nijmi (Armbruster idr., 2001). Gre za prehod od preprostih k zapletenejšim operacijam glasovnega zavedanja po naslednjem vrstnem redu:

 rime in aliteracije,

 členjenje povedi na besede,

 členjenje besed na zloge in spajanje zlogov v besede,

 začetki in konci besed ter

 členjenje, spajanje in manipuliranje s posameznimi glasovi v besedah (Zorman, 2013).

4.3.2.2 SISTEMATIČNI GLASOVNI PRISTOPI K POUČEVANJU BRANJA IN PISANJA V ANGLEŠČINI

V skladu s tem, na katere operacije glasovnega zavedanja se osredinimo pri poučevanju branja in pisanja, sistematične glasovne pristope k poučevanju le-tega delimo na sintetični glasovni pristop, analitični glasovni pristop, analogični glasovni pristop, na zapisovanju temelječ glasovni pristop ter na glasovni pristop z začetki in konci.

 Sintetični glasovni pristop (ang. synthetic phonics) uči, kako črke in kombinacije črk pretvoriti v ustrezajoče posamezne glasove ter kako te glasove povezati v prepoznavne besede. Na primer posamezne glasove /t/, /æ/ in /p/, predstavljene s črkami t, a in p, povežemo v besedo tap (de Graaff, Bosman, Hasselman in Verhoeven, 2009;

Armbruster idr., 2001).

 Analitični glasovni pristop (ang. analytic phonics) uči analiziranje zapisa predhodno naučenih besed ter povezave med črkami in glasovi v teh besedah, ne da bi morali učenci glasove izgovarjati posamezno (Armbruster idr., 2001).

 Analogični glasovni pristop (ang. analogy phonics) uči prepoznavanje novih besed na podlagi že znanih, na primer učenje novih besed van, ran in can na podlagi že poznane besede man (de Graaff idr., 2009).

 Na zapisovanju temelječ glasovni pristop (ang. phonics through spelling) uči, kako govorjene besede razdeliti na posamezne glasove in kako te glasove zapisati z ustreznimi simboli (de Graaff idr., 2009).

21

 Glasovni pristop z začetki in konci (ang. onset-rime phonics) uči prepoznavanje glasu črke ali skupine črk pred prvim samoglasnikom v enozložnih besedah (ang. onset) in prepoznavanje glasu koncev besed (ang. rime) (Armbruster idr., 2001).

4.3.2.3 NESISTEMATIČNI GLASOVNI PRISTOPI K POUČEVANJU BRANJA IN PISANJA V ANGLEŠČINI

Nesistematični glasovni pristopi k poučevanju branja in pisanja sicer predvidevajo določene smernice o tem, kako dekodirati besede, vendar pogosto učijo zapis besed kot celot. Poznamo glasovni pristop z vgrajenimi deli, celobesedni pristop in pristop osnovnega branja.

 Glasovni pristop z vgrajenimi deli (ang. embedded phonics) temelji na vzorcih črkovanja, ki jih srečamo v besedilih, na primer učenje vzorcev črkovanja, kot so -at, -ad, -an, -am ipd. in prepoznavanje teh vzorcev v povezanih besedilih (de Graaff idr., 2009). Ta pristop k poučevanju branja in pisanja ni sistematičen, ker predvideva učenje povezav med glasovi in črkami ob branju povezanega besedila, v katerem so povezave med črkami in glasovi različne (Armbruster idr., 2001).

 Celobesedni pristop (ang. whole word approach) poudarja pomen hitrega prepoznavanja pogostih angleških besed. Temelji na mnenju, da lahko učenci preberejo polovico besed, na katere naletijo v besedilih, če obvladajo približno sto najpogostejših besed, kot so na primer of, and in the. Ta pristop z uporabo povezave zapisa, izgovarjave in slike učence uči prepoznati celotne besede (Ediger, 2001). Pogosto se povezuje z glasovnim pristopom, ki pa je pri tej metodi zapostavljen (Ehri, 2003). Celobesedni pristop namreč učence najprej nauči petdeset do sto najpogostejših besed, šele nato se začne dopolnjevati s poučevanjem abecednega principa in z glasovnim pristopom k poučevanju branja in pisanja (Armbruster idr., 2001).

 Pristop osnovnega branja (ang. basal reader approach) je osnovan na ideji, da mora poučevanje branja in pisanja potekati tako, da učenci postopoma usvojijo glasove od lažjih k težjim, ter predvideva delo z besedili, ki so oblikovana posebej za ta namen (Ediger, 2001), vendar se osredinja na dejavnosti, ki temeljijo na pomenih. Deloma sicer uči tudi povezave med črkami in glasovi, vendar predvideva zelo malo smernic o tem, kako s spajanjem glasov tvoriti besede (Armbruster idr., 2001).

22