2 PISMENOST
2.1 POMEN PISMENOSTI
»Pismenost je kulturna vrednota posameznika in družbe ter sodi med poglavitne dejavnike kvalitetnega in ustvarjalnega življenja v sodobni družbi«
(Zorman, 2007: i). V najožjem pomenu besede jo pojmujemo kot sposobnost branja in pisanja (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2000), v širšem pomenu besede pa je to »trajno razvijajoča se zmožnost posameznikov, da uporabljajo družbeno dogovorjene sisteme simbolov za sprejemanje, razumevanje, tvorjenje in uporabo besedil za življenje v družini, šoli, na delovnem mestu in v družbi« (Bucik idr., 2005: 6).
Sodobno razumevanje pojma pismenost je osredinjeno na procesnost in nedokončanost. Gre za celosten in kompleksen proces učenja, ki traja vse življenje ter vključuje sporazumevanje preko vidnega in slušnega prenosnika.
Pismeni človek je v ta proces aktivno vključen kot prejemnik ali kot tvorec sporočila, sporazumevanje pa je učinkovito le, če se kognitivni shemi prejemnika in tvorca besedila vsaj nekoliko prekrivata. Ta proces je kompleksen in nedokončan, ker smo ljudje v sodobni informacijski družbi ves čas obkroženi z novimi informacijami, ki jih moramo razumeti ter se nanje ustrezno odzvati (Zorman, 2013).
Ker je pismenost kompleksen proces, jo v družbi zasledimo v različnih pojavnih oblikah. Poznamo na primer bralno, družinsko, računalniško, akademsko, kulturno, medijsko in funkcionalno pismenost, pismenost odraslih, pismenost delovnega mesta in tako dalje (Pečjak, 2010, v Bodlaj, 2013). Te in še mnoge druge vrste pismenosti posameznik razvije postopoma v procesih svojega odraščanja, razvoja, učenja, spoznavanja sveta in vključevanja v družbo. Najprej od vseh pa posameznik razvije najosnovnejšo in najpomembnejšo vrsto pismenosti, ki je osnovna in temeljna sestavina pismenosti ter nepogrešljiva in nenadomestljiva sestavina učenja: osnovno oz. bralno pismenost.
Osnovna oz. bralna pismenost zajema vse spretnosti, sposobnosti, veščine in znanja, ki so vezani na branje in pisanje. Otrok jo razvije najprej in od nje je odvisen razvoj vseh ostalih vrst pismenosti. Šele ko posameznik obvlada osnovno pismenost, se lahko na njeni osnovi začne učiti in razvijati funkcionalno pismenost, ki je v sodobni informacijski družbi nepogrešljiva, saj pomeni sposobnost pisnega in ustnega sporočanja v različnih sporazumevalnih situacijah (Zorman, 2013).
Snow, Burns in Griffin (1998, v Jamaludin, Alias, Mohd Khir, DeWitt in Banu Kenayathula, 2015) so ugotovili jasno povezavo med razvojem bralne zmožnosti in akademskim uspehom. Slabi bralci imajo običajno tudi slabe akademske dosežke, kar vpliva na njihovo delovanje v družbi in njihov uspeh skozi celoten proces šolanja, zato je razvoj pismenosti še posebej pomemben.
3
Dandanes pa niti odlično razvita funkcionalna pismenost ni dovolj za uspešno delovanje v družbi, če jo obvladamo le v enem jeziku. Poleg informacij v maternem jeziku namreč ves čas prejemamo tudi informacije v tujih jezikih, predvsem v angleščini, zato je pomembno, da razvijemo funkcionalno pismenost v tem jeziku.
2.2 POMEN OPISMENJEVANJA V ANGLEŠČINI
Jezik in kultura sta zelo močno povezana. Otrok je v začetku svojega življenja obkrožen z jezikom in s kulturo svojih staršev. V družini spoznava način bivanja in način sporazumevanja v svoji neposredni okolici. Usvoji materni jezik, oblikuje stališča in vrednote ter pridobiva kulturne navade (Čok, 1999).
Že v predšolskem obdobju se otrok sreča s knjigo, računalnikom, radiem in televizijo ter začne tako razvijati pismenost. Ker lastni materni jezik govorno že obvlada, pa tudi pisnim besedam, besednim zvezam in povedim je najbolj izpostavljen v svoji materinščini, se v tem jeziku tudi najhitreje, najbolj učinkovito in najbolj zanesljivo opismenjuje. Dejstvo je, da je otrok ves čas bolj ali manj izpostavljen tudi tujim jezikom, predvsem angleščini. Tuje jezike sliši po radiu in televiziji, na plakatih in v reklamah vidi tuje besede, sliši tuje pesmi ter gleda tuje risanke in filme. Sodobna slovenska družba je namreč vse bolj mednarodno povezana tako z Evropo kot z vsem svetom (Čok, 1999). Učenje branja in pisanja v maternem in v tujem jeziku zato pogosto poteka istočasno. Kljub temu velja splošno prepričanje, da se morajo učenci naučiti brati in pisati najprej v maternem, šele nato v tujem jeziku (Pinter, 2006).
Otrok v svojem okolju ves čas zaznava napisane besede. Ob vstopu v šolo se v maternem jeziku osnovno opismeni, kar mu omogoči, da zapis besed tudi prepozna. Otrok v svojem domačem okolju prepozna ogromno slovenskih besed, ker pa je ves čas izpostavljen tudi angleškemu jeziku, kmalu opazi, da se angleške besede zapisujejo precej drugače, kot se izgovorijo. Na tem mestu nastopi potreba po opismenjevanju v angleščini (Čok, 1999). Ko se učenci v šoli začnejo učiti angleščine, v veliki meri izrazijo interes tudi za učenje branja in pisanja v angleščini. Zmožnost branja in pisanja v tem tujem jeziku služi tudi kot podpora temu, kar se učenci učijo slušno in govorno. Izpostavljenost pisnemu jeziku je še posebej pomembna za tiste učence, pri katerih prevladuje vizualni učni stil (Pinter, 2006).
Potreba po pismenosti v angleškem jeziku se v otrokovem življenju z leti stopnjuje, zato je zelo pomembno, da njenemu razvoju posvetimo dovolj pozornosti v času otrokovega šolanja.
Obvladanje branja in pisanja v angleškem jeziku bo za slovenske učence zelo koristno, ker:
4
jim bo to znanje omogočilo delovanje v sodobni informacijski družbi, v kateri podatke v največji meri pridobivamo na medmrežju, kjer je večina vsebin v angleškem jeziku, zato ga je brez znanja branja in pisanja v angleščini praktično nemogoče uporabljati (Kam, Ramachandran, Chiu in Raghavan, 2005);
jim bo to znanje omogočilo spoznavanje različnih kultur in komuniciranje z ljudmi z vsega sveta, ki dandanes večinoma poteka prek socialnih omrežij;
jim bo to znanje omogočilo učinkovito pridobivanje akademskega znanja, ker na slovenskih fakultetah profesorji pogosto zahtevajo študij angleške literature in sodelovanje na mednarodnih projektih ter
jim bo to znanje omogočilo študij in delo v tujini ter povečalo njihove možnosti za študij in delo doma.
Pri poučevanju branja in pisanja v angleščini kot tujem jeziku moramo upoštevati več dejavnikov. Eden izmed najpomembnejših je ta, da se slovenski in angleški glasovni in pisni sistem precej razlikujeta. Zaradi tega razloga bomo v naslednjem poglavju predstavili najpomembnejše razlike v pisnih sistemih in različne načine branja.
5