Cilji in strategije KG

Chayanov (1986) meni, da je za razumevanje strukturnih sprememb v kmetijstvu treba upoštevati dvojno vlogo kmeta oziroma gospodarja KG (podjetnik/lastnik in delavec), ki s stopnjo izkorišþanja lastnega dela opredeljuje odnos med mejno funkcijo porabe in produktivnostjo dela na kmetiji oziroma izven nje, odloþitve pa niso zgolj odraz tržnih razmer temveþ tudi subjektivnih želja þlanov KG in strukture KG.

Strateško naþrtovanje kmetijske dejavnosti pri KG ni primerljivo z naþrtovanjem gospodarskih subjektov. Razlogi za to so pogosto v znanju, slabi mobilnosti proizvodnih dejavnikov in relativno skromnih sredstvih za vlaganja. Gasson in Erringtton (1993, 18) ugotavljata razlike v izvajanju gospodarske funkcije pri KG v primerjavi s podjetjem: (a) lastnik kmetije izvaja tudi funkcijo vodenja; (b) gospodar skupaj z družinskimi þlani zagotavlja kapital in opravlja delo; (c) lastništvo kmetije in s tem tudi njeno vodenje se prenašata na potomce; (d) družina živi na kmetiji. KG tako lahko poimenujemo tudi kot

»družinsko podjetje«, ki se ukvarja s tržno pridelavo, ki pa jo lahko kombinira tudi z eno ali veþ dopolnilnimi dejavnostmi.

Strateško naþrtovanje je proces, ki zajema odloþanje o ciljih in sredstvih za doseganje ciljev.

Cilji KG se lahko razlikujejo od ciljev drugih poslovnih sistemov. Kay in Edvards (1994, 10) prepoznavata naslednje pogoste cilje KG: (a) preživetje in obstanek posla; (b) maksimalni dobiþek in nagrada za investicije; (c) poveþati obstojeþi standard; (d) poveþati neto vrednost in doseþi želeni standard; (e) zmanjšati oziroma odpraviti izgubo; (f) dosegati vsaj minimalen dobiþek in stabilen dohodek; (g) prenos kmetije na naslednjo generacijo; (h) poveþati koliþino prostega þasa; (i) poveþati velikost kmetije, razširiti in pridobiti zemljo; (j) ohraniti kakovost zemlje in vodnih virov.

Cilji in strategije komercialnih¹²⁸ in samooskrbnih kmetij¹²⁹ so si med seboj pogosto razliþni.

Veþje komercialne kmetije težijo k intenziviranju kmetijske proizvodnje (delo in viri) ter poveþanju deleža prodaje, manjše kmetije pa k ohranjanju obstojeþega naþina kmetovanja in diverzifikaciji dohodkov z nekmetijskimi zaposlitvami (Davidova in Fredriksson 2009).

Strategije manjših kmetij¹³⁰ so pogosto usmerjene k samooskrbi, dohodki iz kmetijske dejavnosti so nizki (Dillon in Hardaker 1980, 1; Barbiþ 2005, 25–26; Knific in Bojnec 2010).

Za samooskrbne kmetije je znaþilno, da veþji del kmetijske proizvodnje porabijo (nad 50 %) za lastne potrebe, le malo pridelkov prodajo, prav tako so njihove potrebe po inputih (surovinah) nizke. Kmetovanje jim predstavlja naþin življenja na podeželju (Barnett 1996), glavni vir dohodka so zunanje zaposlitve (Davidova in Fredriksson 2009) in pokojnine (Wolek 2009; Knific in Bojnec 2010). Zaradi majhne odvisnosti od dohodkov iz kmetijstva ohranjajo zemljo v lasti zaradi socialne in premoženjske varnosti ali zgolj zaradi navezanosti na zemljo. S tem tudi omejujejo ponudbo zemlje, ohranjajo njeno relativno visoko ceno ter zavirajo ekonomsko racionalizacijo kmetijstva (Erjavec idr. 1998, 150–151) oziroma strukturne spremembe v kmetijstvu. Opušþanje kmetijske pridelave je pri KG pogosto posledica nezainteresiranosti naslednikov za kmetovanje (npr. Kovaþiþ 1996, 82; Kerbler 2008; Rossier 2005; Dumas idr. 1995; Knific in Bojnec 2009, 119).

KG glede na njihove cilje in organizacijo obsegajo paleto ureditev med dvema skrajnima primeroma: samooskrbna kmetija¹³¹ (tradicionalna kmetija) in komercialna kmetija.¹³² KG, ki je tradicionalna kmetija, sledi družinski tradiciji in ohranjanju kmetije za naslednjo generacijo, pri tem pa poleg družinske tradicije upošteva tudi regionalne družbene vzorce.

Kmetovanje je za tradicionalne kmetije naþin življenja. Veþino dela opravijo þlani KG, kmetija je v lasti in upravljanju gospodarja KG. Samooskrbna kmetija je v primerjavi z komercialno kmetijo relativno neodvisna in individualizirana. Komercialna kmetija usmerja pozornost na racionalizacijo poslovanja in se odloþa individualizirano. Zanjo so znaþilna veþja vlaganja v kmetijsko pridelavo in najem delovne sile, kar prinaša veþjo odvisnost od virov posojil, državnih pomoþi in trgov (Gasson in Errington 1993; Davidova in Fredriksson 2009). KG se prilagajajo spremembam na trgih tudi z optimizacijo stroškov v okviru

128 Komercialne kmetije so kmetije, katerih proizvodnja je pretežno namenjena prodaji na trgu (Sarris, Doucha in Mathijs 1999). V okviru te raziskave med komercialne kmetije prištevamo þiste, mešane in dopolnilne kmetije, ki jih podrobneje opišemo v toþki 2.3.3.

129 Samooskrbne kmetije so kmetije, pri katerih je veþina kmetijske proizvodnje namenjene lastni porabi (Sarris, Doucha in Mathijs 1999; Davidova in Fredriksson 2009).

130 Majhne kmetije po površini KZU; Dillon in Hardaker (1980) npr. uvršþata med majhne kmetije tiste kmetije, ki obdelujejo manj kot 5 ha KZU. Pri tem opozarjata, da je poleg površine kmetijske zemlje pomembna tudi njena kakovost.

131 Samooskrbne kmetije so kmetije, pri katerih je veþji del kmetijske proizvodnje namenjene lastni porabi (Sarris, Doucha in Mathijs 1999; Davidova in Fredriksson 2009).

132 Avtor jo poimenuje tudi moderna kmetija. Zanjo je znaþilno, da ima intenzivirano in specializirano proizvodnjo.

kmetijske proizvodnje. Nekomercialne in male kmetije so fleksibilnejše v prilagajanju inputov, veþje, komercialne kmetije pa s prilagajanjem outputov (obseg in diverzifikacija proizvodov) (Hubbard in Gorton 2009). Vesala in Peura (2005) ob tem opozorita, da komercialne kmetije izgubljajo nadzor nad uspehom predvsem z vidika avtonomije in neodvisnosti, medtem ko so po vrednotah (kot so usmerjenost k dosežkom in uþinkovitost) podobna podjetjem.

Strategija veþine KG z manjšimi in srednje velikimi kmetijami pogosto vkljuþuje diverzifikacijo dohodkov KG z nekmetijskimi zaposlitvami. Nekmetijske zaposlitve imajo na strukturne spremembe KG lahko dvosmeren vpliv: višji dohodki iz nekmetijskih zaposlitev v primerjavi z dohodki iz kmetijstva višajo opurtunitetne stroške in lahko spodbudijo KG k poveþanju kmetijskih dohodkov (npr. razširitev kmetije) ali pa predstavljajo prvi korak k opustitvi kmetijske pridelave (izhod iz sektorja) (Halam 1991). Dohodki KG iz dopolnilnih dejavnosti ne dosegajo dohodkov nekmetijskih zaposlitev izven kmetije (Gasson 1988, 180).

Naþrtovanje in vodenje razliþnih dejavnosti KG in vlaganje KG oziroma þlanov KG v posamezne dejavnosti je pri KG lahko skupno (vse aktivnosti vodi gospodar) ali loþeno, delitev dohodka iz dejavnosti med þlane pa vnaprej dogovorjena.

Za dolgoroþen obstoj kmetij je izbira naslednika in izvedba uspešnega prenosa kmetije na naslednika ena kljuþnih vsebin strategij KG. Študije o nasledstvu ugotavljajo, da prenos manjših kmetij (nezadostna ekonomska velikost) ovira njihova nekonkurenþnost na skupnem trgu (Rossier 2005). Dumas s sodelavci (1995, 99–101) k spodbujevalcem prenosa kmetije na naslednika prišteva zavezanost kmetiji, veselje do dela na kmetiji in stika z naravo, pomanjkanje nekmetijskih zaposlitev, prisotne samozaposlitve in socializacijo naslednika v družinsko podjetje, možnost biti sam svoj gospodar, prebivališþe na kmetiji, med negativne pa nezadostne državne pomoþi, tržno nestabilnost, okoljske ovire, zakonske zahteve in nezadostna finanþna sredstva za investicije. Kerbler (2008, 298) med pozitivne dejavnike nasledstva hribovskih kmetij v Sloveniji prišteva veselje do dela na kmetiji, zadostno ekonomsko velikost kmetije, prisotnost potomcev moškega spola in formalne kmetijske izobrazbe naslednika, med negativne dejavnike pa oddaljenost od gospodarskih središþ, zmanjšanje velikosti kmetije, zaposlitve naslednika izven kmetije in višješolsko ali visokošolsko izobrazbo naslednika.

KG brez naslednika imajo drugaþne strategije gospodarjenja kot KG z naslednikom.

Gospodarji brez naslednika postopoma opušþajo kmetijsko pridelavo, manjša je intenzivnost pridelave, manjša so vlaganja v kmetijske objekte in mehanizacijo, manjši je tudi njihov obseg dela na kmetiji (Potter in Lobley 1992 in 1996; Bohak 2011, 104; Knific in Bojnec 2009).