Za obmoþja z omejenimi možnostmi za kmetijsko pridelavo so znaþilni nižji pridelovalni potenciali v kmetijski proizvodnji. Ohranjanje kmetovanja na teh obmoþjih ima pomembno vlogo pri ohranjanju poseljenosti podeželskih obmoþij ter vzdrževanju kulturne krajine in ekološkega ravnotežja (RS 2011, 32). Veþ kot 96 % vseh kmetijskih zemljišþ v Sloveniji je bilo v letu 2000 v upravljanju KG (Dernulc idr. 2002, 108). Zaradi veþnamenske vloge kmetijstva in deleža zemlje v upravljanju KG so KG najpomembnejši upravljavci hribovske krajine.
Pojem podeželje je v literaturi razliþno definiran. Definicije se med seboj razlikujejo glede na podroþje in namen raziskave ter potrebe po primerljivosti podatkov. Evropska statistika za razmejitev mestnih in podeželskih obmoþij uporablja definicijo OECD (1994a), ki doloþa razmejitev na ravni obþine in regije. Kriterij za doloþitev podeželskih obmoþij na ravni obþine je gostota prebivalcev (pod 150 prebivalcev na km2, ostala obmoþja so mestna obmoþja). Na regionalni ravni regije razvršþa glede na delež prebivalstva, ki živi v obþinah znotraj posamezne regije, in sicer v tri skupine: pretežno podeželske regije (veþ kot 50 % prebivalstva živi v podeželskih obþinah), znaþilno podeželske regije (od 15 % do 50 % prebivalstva živi v podeželskih obþinah) in pretežno mestne regije (pod 15 % prebivalstva živi v podeželskih obþinah).59 Klasifikacija OECD je edina mednarodno sprejeta klasifikacija podeželja in se
59 Skladno s klasifikacijo OECD 92,7 % ozemlja EU-27 predstavljajo zmerno in pretežno podeželske regije. Slovenija s uvršþa v krog držav þlanic EU z nadpovpreþnim deležem podeželskih obmoþij (100 %). V pretežno podeželska obmoþja se uvršþa 67 % vseh obþin (NUTS 5) oziroma 77 % celotnega ozemlja, v podeželskih obþinah pa živi 41 % vsega prebivalstva (RS 2011, 8). Na ravni
pojavlja v temeljnih razvojnih dokumentih EU, vendar v primeru neenakomerno naseljenih regij (npr. gosta poselitev le v delu regije) prikaže izkrivljeno stanje, zato je Eurostat v letu 2005 predlagal delitev po stopnji urbanizacije na gosto naseljena obmoþja,60 srednje gosto naseljena obmoþja61 in redko naseljena obmoþja62 (SURS 2006b, 3–4).63
Vloga in pomen kmetijstva KG pri razvoju podeželja se z razvojem družb spreminja.64 Ohranjanje kmetijske dejavnosti KG na podeželju daje osnovo za ekonomski razvoj drugih dejavnosti (Flury, Giuliani in Buchli 2008, 83; EC 2006 in RS 2007a, 2011). Pomembna je predvsem ohranitev multifunkcionalnega kmetijstva KG, ki skupaj s sodobno informacijsko infrastrukturo omogoþa podeželju nove priložnosti za endogeno rast in zagotavljanje novih delovnih mest (Vadnal 2001, 246). Vzporedno s tem se oblikuje izziv politikam v angažiranju in vkljuþevanju lokalnega in kmetijskega managementa ter iskanju smeri in obsega pomoþi za ohranjanje dejavnosti (Durand in van Huylenbroek 2003).
Multifunkcionalna vloga kmetijstva KG je postala s podporo politik politiþno-ekonomski pojem, ki se je v okviru EU prviþ pojavil leta 1992 na konferenci v Riu de Janeiru (Bedraþ in Cunder 2006).65 V literaturi razliþni avtorji relativno razliþno opredeljujejo in definirajo pojem »multifunkcionalno kmetijstvo«. Razlikujejo se predvsem v stališþih in pogledih na rezultate kmetijstva. Holistiþna interpretacija multifunkcionalnosti kmetijstva, ki je osnovana predvsem na podeželski sociologiji in geografiji, pripisuje kmetijstvu zaradi novega modela vkljuþenosti v lokalno okolje drugaþno, multifunkcionalno vlogo. Multifunkcionalnost v tem statistiþnih regij (NUTS 3) so štiri regije (Zasavska, Gorenjska, Obalno-kraška in Osrednjeslovenska) razvršþene med znaþilno podeželske, ostale pa med pretežno podeželske (SURS 2006b, 2–3).
60 Sklenjen niz obþin s številom prebivalcev najmanj 50.000 in gostoto poselitve najmanj 500 prebivalcev na kvadratni kilometer (SURS 2006b, 3).
61 Sklenjen niz obþin s številom prebivalcev najmanj 50.000 in gostoto poselitve najmanj 100 prebivalcev na kvadratni kilometer (SURS 2006b, 3).
62 Sklenjen niz obþin, ki niso gosto naseljena obmoþja ali srednje gosto naseljena obmoþja (DURS 2006b, 3).
63 Skladno z definicijo Eurostata je 71 % slovenskih obþin razvršþenih med redko poseljena obmoþja, ostale obþine pa med srednje gosto poseljena obmoþja (SURS 2006a).
64 V preteklosti je kmetijstvo predstavljalo osnovno gospodarsko dejavnost, od katere sta bila odvisna razvoj podeželja in preživetje prebivalstva. Danes se ta pomen ohranja na nerazvitih obmoþjih, kjer so velike skupine ljudi in obsežna obmoþja zaradi tržnega tekmovanja postala marginalizirana. Predvsem z liberalizacijo trgov, uvozom hrane iz dežel z relativnimi nizkimi proizvodnimi stroški, širitvijo EU, spremembami v preferencah potrošnikov na razvitejših obmoþjih podeželja upada pomembnost primarne kmetijske dejavnosti, kar se odraža manjših deležih kmetijstva v bruto družbenem proizvodu in zaposlenih v panogi, veþa pa se vpliv dejavnosti v širšem geografskem prostoru.
65 Slovenska kmetijska politika je pomen multifunkcionalne vloge kmetijstva prviþ zapisala v
Strategijo razvoja slovenskega kmetijstva iz leta 1992 (RS 1992). Bedraþ in Cunder (2006, 257; 2007, 59) ocenjujeta, da so bili v obdobju 1994–2004 v Sloveniji uspešno zagotovljeni predvsem proizvodni in okoljski elementi multifunkcionalne vloge kmetijstva, medtem ko so bili manj uspešni ukrepi povezani s prostorskimi elementi, in sicer zaradi prisotnega odseljevanja kmeþkega prebivalstva na marginalnih obmoþjih in zmanjševanja površine kmetijskih zemljišþ.
pogledu vkljuþuje kmetijstvo, ki je vpeto v lokalno okolje, uporablja lokalne vire in gradi nove povezave med proizvajalci in potrošniki. Multifunkcionalno kmetijstvo v tem pogledu predstavlja kmetijsko-živilski sistem, ki zajema ponudbo in povpraševanje in je umešþen na lokalni trg (Wilson 2001, 79). V literaturi je pogosto uporabljena definicija OECD, ki opisuje multifunkcionalnost kmetijstva z obstojem proizvodnih in neproizvodnih dobrin, ki nastanejo kot posledica kmetijske proizvodnje (OECD 2001, 6). Za neproizvodne dobrine je znaþilno, da imajo znaþilnosti eksternalij oziroma javnih dobrin, ki niso neposredno tržno merljive (Abler 2004, Ballin, Mancini in Pizzoli 2005, 2; Brouwer in van der Heide 2009, 5). Analiza multifunkcionalnega kmetijstva pokaže, da imamo lahko kot eno skrajnost kmetijsko proizvodnjo z eno ekonomsko dejavnostjo (proizvodnja hrane), ki lahko hkrati daje veþ razliþnih rezultatov oziroma proizvodov in je zato veþnamenska. V drugo skrajnost sodita diverzifikacija in kmetijsko podjetništvo, ki vkljuþujta veþ dejavnosti na isti proizvodni enoti – KG (primer: proizvodnja hrane in turizem). Ta je prav tako veþnamenska, þeprav je posamezna dejavnost teoretiþno lahko tudi monofunkcionalna (van Huylenbroeck idr. 2007, 7 in 8). Poleg pojma multifunkcionalno kmetijstvo v literaturi pogosto zasledimo tudi pojem
»trajnostno kmetijstvo«. Pojem je prviþ uporabil Fisher leta 1977 na kongresu »European Organic Congres« in v državah EU ni enotno opredeljen (Podmenik 2012, 31–33). Koncept trajnostnega kmetijstva v osnovi sloni na dolgoroþnem in globalnem konceptu rabe in ohranjanja naravnih virov (osredotoþa se predvsem na vpliv kmetijske dejavnosti na okolje), medtem ko je koncept multifunkcionalnosti usmerjen na þlovekovo dejavnost in uþinke njegovega delovanja (OECD 2001, Doitchinova 2005, 41).
Vloge multifunkcionalnega kmetijstva KG delimo na proizvodno-ekonomsko, socialno in okoljsko funkcijo. Proizvodno-ekonomska funkcija vkljuþuje proizvodnjo hrane in surovin za predelavo. Njeni koristni uþinki so lahko kratkoroþni, srednjeroþni ali dolgoroþni.
Pomembnejše determinante proizvodno-ekonomske funkcije kmetijstva KG vkljuþujejo kompleksnost in zrelost razvitosti trga ter institucionalno razvitost, vrednoteno preko ravni zakonskih zahtev, kar je pomembno tudi za zagotavljanje preskrbe z varno in kakovostno hrano (van Huylenbroeck idr. 2007, 16). Socialna funkcija vkljuþuje poseljenost podeželja, kakovost življenja na podeželju, zgodovinsko in kulturno dedišþino in uravnotežen prostorski razvoj. Razvoj socialne funkcije znotraj lokalnih skupnosti je odvisen od kapitalizacije lokalnega znanja, rezultatov sodelovanja lokalnih in zunanjih ekspertov ter informacij.
Pomembno je relativno intenzivno istovetenje lokalnih skupnosti z zgodovinskim poreklom, kmetijsko lokalno skupnostjo in življenjskim stilom na podeželju. Okoljska funkcija zajema vpliv kmetijskih dejavnosti na okolje. Vplivi so lahko koristni ali škodljivi. Obiþajno so povezani z okoljskimi problemi, kot so ohranjanje biološke raznovrstnosti, podnebne spremembe, zagotavljanje zadostnih koliþin kakovostne vode in onesnaževanje (van Huylenbroeck idr. 2007, 17). Turk (1998, 14) k vsebini in naravi proizvodno-ekonomske funkcije dodaja še razvojno funkcijo kmetijstva KG, ki je poleg ponudbe hrane in proizvodnih surovin pomembna z vidika ponudbe delovne sile na trgu dela. Z vidika zunanjetrgovinske
menjave omenja tudi zunanjetrgovinsko funkcijo kmetijstva KG, ki je pomembna predvsem pri državah izvoznicah hrane.
Rezultate in proizvode multifunkcionalnega kmetijstva KG lahko delimo tudi po možnostih za njihovo trženje, in sicer na tržne in netržne dobrine. Slednji nastajajo kot stranski produkt proizvodnje tržnih dobrin in zanje trg ni vzpostavljen, medtem ko so njihovi uþinki lahko pozitivni ali negativni (Boardman idr. 2006, 84–85). Durand in van Huylenbroek (2003, 4–5) med tržne dobrine prištevata proizvodnjo hrane, vlaken in drugih produktov, predelavo proizvodov primarne kmetijske proizvodnje, podeželski turizem, socialno-varstvene in terapevtske storitve, med pozitivnimi netržnimi pa izpostavita prehransko varnost, naþin življenja na podeželju, podeželsko okolje, biološka raznovrstnost, varovanje tal, zdravje in druge netržne produkte. Netržne pozitivne proizvode obiþajno prištevamo med javno dobro (Abler 2004; Ballin, Mancini in Pizzoli 2005, 2; Brouwer in van der Heide 2009, 5). ýistim javnim dobrinam v primerjavi s tržnimi dobrinami pripisujemo splošno dostopnost in proizvodnjo brez dodatnih stroškov oziroma jih lahko zagotovimo mnogim enako lahko kot samo enemu posamezniku (Samuelson in Nordhouse 2002, 331–332). Njihova koliþina in kakovost je odvisna od tipa kmetijske proizvodnje, velikosti kmetije KG, lokalnega okolja, socio-ekonomskega stanja obmoþja, tradicije in lokalnega pomena kmetijstva KG (Ballin, Mancini in Pizzoli 2005, 2). Ekonomsko vrednotenje netržnih dobrin je potrebno, vendar kompleksno, rezultat vrednotenja pa je odvisen od uporabljenih predpostavk in podatkov (Durand in van Huylenbroek 2003, 11–12; Bedraþ in Cunder 2006; Uršiþ in Hoþevar 2007).
Slabe-Erkerjeva (2005, 277) ugotavlja, da je ekonomsko vrednotenje neblagovnih uþinkov kmetijstva KG v praksi potrebno predvsem za reševanje lokalnih in nacionalnih problemov v povezavi z brezplaþnimi naravnimi in kulturnimi dobrinami, ki poveþujejo blaginjo njihovim uporabnikom in tudi ne-uporabnikom, kadar gre za nacionalno ali globalno pomembne dobrine. Ker je uporaba javnih dobrin na podeželju v veþini primerov brezplaþna, mora za njihovo ohranjanje država kriti upravljavcem stroške, ki jih imajo z vzdrževanjem.
Škofjeloško podeželje
Škofjeloško obmoþje leži v predalpskem svetu južnega dela Gorenjske. Po SURS (2012c) meri celotna površina 512,3 km2. Obsega Škofjeloško hribovje, ki ga sestavljajo Selška in Poljanska dolina ter hribovja nad njima, Žirovska kotlina ter Sorško polje. Prevladuje hribovit svet, ki je moþno razþlenjen. Razteza se nad dolinama Poljanske in Selške Sore do nadmorske višine okoli 1500 metrov (slika 2).
Slika 2: Karta škofjeloškega obmoþja