Kmetijska, strukturna in regionalna politika

Pri strukturnih spremembah KG na podeželju imajo pomembno vlogo vladne politike, ki morajo v procesih prilagajanja upoštevati zgodovinsko ozadje in razlike med regijami (Blandford in Hill 2006). Od njihovih ciljev je odvisna hitrost in smer sprememb (Swinnen 2004; Happe 2004). Pri tem pa je treba upoštevati, da se vsa KG (velike kmetije in male kmetije oziroma komercialne in samooskrbne kmetije) na vladne ukrepe ne odzovejo enako (Wolek 2009). Tržne cenovne podpore vplivajo na višje donose, ki se prenesejo na višje cene surovin za proizvodne dejavnike, intenziviranje pridelave z uporabo proizvodno intenzivnejših metod⁷² in tržne presežke hrane (OECD 1994b). Cene padejo, s tem se zmanjša spodbuda za pridelavo in poveþajo proizvodnja tveganja. Happe (2004, 234) ter Key in Roberts (2007) navajajo, da neposredna plaþila na proizvodno enoto povzroþijo strukturne spremembe, ki se pokažejo že na kratek rok predvsem v zmanjšanem najemu zemlje in alternativnih zaposlitvah dela in kapitala KG. Poslediþno se opusti kmetijska dejavnost na marginalnih obmoþjih. Za ohranitev obdelanosti teh obmoþij so potrebna plaþila na enoto površine (Happe 2004, 34; Brady idr. 2009; Kropp in Whitaker 2011). Plaþila na površino imajo lahko za posledico nižjo proizvodnjo (Brady idr. 2009; Erjavec idr. 2007, 11) in višje cene (najema) kmetijskih zemljišþ, kar pa lahko neugodno vpliva na dohodke kmetov (Brady idr. 2009).

SKP⁷³ usmerja kmetijstvo EU k naslednjim ciljem: (a) zagotavljanje redne oskrbe z živili po sprejemljivih cenah za potrošnike, (b) zagotavljanje primerne življenjske ravni za kmetijske pridelovalce, (c) zviševanje storilnosti v kmetijski pridelavi in (d) stabiliziranje kmetijskih trgov (prvi steber) (Avsec in Erjavec 2005, 105–106). V zadnjem desetletju namenja SKP vse veþjo pozornost tudi razvoju podeželja in varovanju okolja (Kezunoviþ 2003, 98–99; RS 2009a). SKP za uresniþevanje zastavljenih ciljev uporablja številne mehanizme. Njeno jedro tvorijo ukrepi in pravila, doloþena v predpisih skupnih tržnih ureditev. Nanašajo se na posamezne kmetijske proizvode in jih delimo na zunanjetrgovinske ukrepe, intervencije na notranjem trgu,⁷⁴ omejitve ponudbe,⁷⁵ neposredna plaþila⁷⁶ in spremljajoþe ukrepe za podporo skupnim tržnim ureditvam (Avsec in Juvanþiþ 2001, 23–41). Drugi steber SKP predstavljajo

72 Predvsem na specializiranih in veþjih kmetijah.

73 Temeljni akt SKP je Rimska pogodba iz leta 1957. SKP je kljub družbenim spremembam in

zmanjšanju gospodarskega pomena kmetijstva ter razvoju drugih politik in ureditev v EU ohranila svoj pomen v evropskih integracijskih procesih, kar se med drugim odraža v dejstvu, da je ob pristopu Slovenije k EU uniji namenjena skoraj polovico proraþuna SKP. Sledi ji okoli 40 odstotkov vseh predpisov EU.

74 Sem sodijo javni oziroma intervencijski nakupi, doloþitev institucionalnih cen, podpore skladišþenju in podpore porabi.

75 Proizvodne dajatve in program prahe.

76 Sem sodijo plaþila na hektar kmetijske površine ali na glavo živali.

strukturni ukrepi in ukrepi razvoja podeželja.⁷⁷ Vsi ukrepi so financirani iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS), pri þemer je jamstveni del ukrepov namenjen neposrednim podporam trga in kmetijstva, pri usmerjevalnem delu pa gre v veþji meri za vrsto projektov, ki se financirajo v sklopu širše regionalne in strukturne politike (Kezunoviþ 2003, 38–39; Mrak, Mrak in Rant 2004, 40–42). SKP je pri doseganju ciljev uspešna, vendar je kot najdražja politika EU deležna tudi številnih kritik: razsipnost in planski naþin delovanja, nepraviþnost,⁷⁸ povzroþanje trgovinskih motenj na svetovni ravni,⁷⁹ nekonkurenþnost držav EU,⁸⁰ neuþinkovitost⁸¹ in spodbujanje onesnaževanje okolja⁸² (Prokopijeviü 2005, 9–10 in 35–41).

Skupna regionalna politika EU je usmerjena h krepitvi enotnosti gospodarstev EU in zagotavljanju skladnega razvoja z zmanjševanjem razlik v razvitosti med posameznimi regijami.⁸³ Agenda 2000 je prinesla spremembe evropskih politik v finanþnem obdobju 2000–

2006.⁸⁴ Sredstva za doseganje ciljev kohezijske politike so bila v tem obdobju namenjena za predpristopno pomoþ in strukturne ukrepe za prvo fazo širitve EU. S tem je bil program PHARE dopolnjen s programoma SAPARD⁸⁵ in ISPA (Mrak idr. 2004, 30–33). Z reformo

77 To so okoljski ukrepi in neposredna plaþila, podpore naložbam v kmetijska gospodarstva, podpore za zgodnje upokojevanje in podpore izboljšavam v pridelavi in trženju kmetijskih proizvodov.

78 Veþino sredstev dobi manjšina kmetov. V letu 2003 je veþ kot polovico sredstev dobilo le 17 % kmetov.

79 Višje cene hrane zaradi carin in dampinški izvoz uniþujejo kmetijstvo nerazvitih držav.

80 Zaposlenost v kmetijstvu vzdržujejo subvencije in ne konkurenþne prednosti.

81 Visoki stroški presegajo koristi.

82 Omejevanje obdelovalnih površin povzroþa intenziviranje obdelave, kar vodi v relativno veþje onesnaževanje zemlje in podtalnice ter se prenaša na celoten ekološki sistem.

83 Na tej osnovi sta bila leta 1958 ustanovljena Evropski socialni sklad (ESS) in Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad (EKUJS). Namenjena sta izvajanju ukrepov kohezijske politike.

Pogodba o EU iz Maastrichta 1992 je postavila za enega glavnih ciljev krepitev ekonomske in socialne kohezije. Predvidela je ustanovitev Kohezijskega sklada, ki naj bi nudil podporo projektom na

podroþju okolja in prometa. Za namen kohezijske politike je bila že v finanþnem obdobju 1994–1999 namenjena približno tretjina proraþuna EU. EU je s spremembami kohezijske politike poskušala zagotoviti veþjo uþinkovitost, primernejšo porazdelitev ter boljše upravljanje s sredstvi. Ustanovljen je bil tudi Finanþni inštrument za usmerjanje ribištva (FIUR).

84 Na podroþju kohezijske politike je bilo poudarjeno izboljšanje uþinkovitosti vodenja in upravljanja s skladi in razjasnitev odgovornosti med posameznimi strankami.

85 Program SAPARD je bil eden od treh predpristopnih programov EU za države kandidatke. Obsegal je poseben program pomoþi kmetijstvu in razvoju podeželja v predpristopnem obdobju. Sredstva programa SAPARD so namenjena doseganju splošnih ciljev kmetijske politike, in sicer za spodbujanje trajnostnega razvoja kmetijstva in celovitega razvoja podeželja. Obsegal je ukrepe (i) naložbe v kmetijska gospodarstva (prireja in predelava mleka predelava mleka in mesa govedi, prašiþev in drobnice ter pridelava in predelava vrtnin, jagod in jagodiþja in pomoþi za novogradnjo ali obnovo gospodarskih poslopij, nakup opreme in mehanizacije in prvi nakup živine), (ii) naložbe v trženje kmetijskih in ribiških proizvodov (naložbe v novo tehnološko opremo in adaptacijo proizvodnih

SKP v okviru Agende 2000 naj bi se znižali stroški in ohranila konkurenþnost evropskega kmetijstva. Odtlej je bil glavni cilj proizvajanje visokokakovostnih proizvodov v koliþinah, ki bi nekoliko bolj sledile povpraševanju, in opušþanje za okolje škodljive intenzivne pridelave.

Naloga kmetijstva se je od proizvodnje hrane razširila na »preživetje podeželja kot življenjskega, delovnega in turistiþnega prostora«⁸⁶ (RS 2007b).

V obdobju 2007–2013 EU v okviru politik namenja pozornost in podporo konkurenþnosti kmetijstva in gozdarstva in tudi upravljanju podeželja, okolju, kakovosti življenja ter ekonomski diverzifikaciji dejavnosti na podeželju (EC 2006, 3–6).

Slovenija do osamosvojitve ni imela lastne kmetijske politike (Rednak idr. 1997, 157-162).

Prve spremembe sta prinesla Zakon o finanþnih intervencijah v kmetijstvo, proizvodnjo in ponudbo hrane iz leta 1991 in Strategija razvoja slovenskega kmetijstva iz leta 1992, ki je vsebovala cilje dolgoroþnega razvoja kmetijstva v Sloveniji: (a) stabilna pridelava kakovostne in þim cenejše hrane ter zagotavljanje prehranske varnosti Slovenije, (b) ohranjanje poseljenosti in kulturne krajine, ohranjanje kmetijske zemlje, varstvo kmetijskih zemljišþ in voda pred nesmotrno rabo, (c) trajno poveþanje konkurenþne sposobnosti kmetijstva in (d) zagotavljanje paritetnega dohodka⁸⁷ nadpovpreþno produktivnim pridelovalcem (Bedraþ in Cunder 2006, 246). Slovenska kmetijska politika je v tem obdobju delovala v smeri ciljev, vendar najuspešneje na podroþju doseganja dohodkovnih ciljev (Volk 2004, 158). V tem obdobju je bila sicer navidezno podobna SKP,⁸⁸ vendar je bil izvedbeni del izveden manj sistematiþno in relativno pomanjkljivo, zaradi þesar je za SKP zaostajala predvsem po celovitosti in uþinkovitosti (Rednak idr. 1997, 162–163). Temeljni cilji tržno-cenovne politike so bili namenjeni zaustavitvi padca cen kmetijskih proizvodov⁸⁹ in poveþanju dohodka v kmetijstvu⁹⁰ (Bedraþ in Cunder 2006, 247). Tržno-cenovna politika se je razlikovala od SKP na podroþju cen kmetijskih proizvodov,⁹¹ ukrepov za uravnavanje cen na notranjem trgu⁹² in

obratov), (iii) spodbude za diverzifikacijo dohodkov z turistiþno dejavnostjo in opravljanje domaþe obrti in (iv) spodbude za razvoj in izboljšanje infrastrukture na podeželju (MKGP 2004).

86 Proraþun SKP se v finanþnem obdobju 2007–2013 krþi na 35 % sredstev proraþuna EU, medtem ko se okrog 10 % sredstev prenaša na razvoj podeželja. Pomemben rezultat reform je nadomestitev subvencij na proizvedene koliþine z neposrednimi plaþili, ki naj bi kmetom zagotavljala primeren dohodek ob doseganju ciljev, kot so standardi varne hrane, zdravje živali in rastlin, dobro poþutje živali in ohranjanje tradicionalne podeželske krajine.

87 Enak, enakovreden dohodek (Kladnik 1999, 150).

88 Uvedba zunanje trgovinske zašþite in premiki pri strukturni politiki.

89 Podpore izvozu, pomoþ skladišþenju in podpore odkupu.

90 Proizvodne premije in dodatki k ceni, neposredna plaþila na glavo in površino (ha), regresi in druge podpore.

91 V Sloveniji so bili doloþeni z administrativnimi ukrepi, kar ni bilo v navadi v EU.

92 V Sloveniji bistveno manj ukrepov v primerjavi z EU.

proizvodno vezanih dohodkovnih doplaþil⁹³ (Rednak idr. 1997, 165–166). Cilji strukturne politike so bili usmerjeni k ohranjanju proizvodnega potenciala KG predvsem na obmoþjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko pridelavo,⁹⁴ poveþanju obsega pridelave in izboljšanju agrarne strukture (Bedraþ in Cunder 2006, 247). Slovenska strukturna politika je v tem obdobju sledila dogajanju v EU, vendar z opaznimi razlikami predvsem pri ukrepih za spodbujanje kmetijske dejavnosti na obmoþjih s težjimi pridelovalnimi razmerami,⁹⁵ podporah do okolja prijaznejši pridelavi,⁹⁶ podporah naložbam za izboljšanje konkurenþnosti kmetijstva⁹⁷ ter posrednih oblikah podpor⁹⁸ (Rednak idr. 1997, 166–167).

V predpristopnem obdobju (1999–2003) je Slovenija zaradi potreb po prilagajanju pravnemu redu EU izvedla reformo, ki je vplivala na kmetijsko politiko, strukturno politiko in politiko razvoja podeželja. Program reforme se je izvajal v okviru štirih stebrov: tržno-cenovna politika,⁹⁹ slovenski kmetijsko-okoljski program, prestrukturiranje kmetijstva in živilstva¹⁰⁰ ter razvoj podeželja.¹⁰¹ Na podroþju tržno-cenovnega dela politike so ukrepi pripomogli k liberalizaciji trga s kmetijskimi pridelki. Po vzoru EU je bil uveden tržni red za posamezne pridelke (Bedraþ in Cunder 2006, 247). Program razvoja kmetijstva, živilstva in ribištva 2000–2002 iz leta 1999 je sledil ciljem in strategijam SKP. V letu 2001 je bil sprejet Slovenski kmetijsko-okoljski program,¹⁰² ki je v okviru drugega stebra strukturne politike

93 V Sloveniji regresiranje semena, sadik in podobno, medtem ko je EU izvajala kompenzacijska in neposredna plaþila.

94 V obdobju 1994–1998 je strukturna politika namenjala veþ podpore za obmoþja z omejenimi možnostmi za kmetijstvo predvsem s pospeševanjem kmetijstva na teh obmoþjih, ohranjanju poseljenosti in kmetijske proizvodnje ter pospeševanje rajonalizacije in ekonomske privlaþnosti kmetijske proizvodnje na teh obmoþjih.

95 V EU so imeli proizvodno nevezana plaþila, medtem ko je imela Slovenija proizvodno vezana plaþila.

96 Novost v EU, medtem ko Slovenija ni poznala tovrstnih podpor.

97 V Sloveniji so bili ukrepi usmerjeni na poveþanje in koncentracijo pridelave (regresiranje obrestne mere, namenske investicije in podobno), medtem ko so bili v EU usmerjeni v izboljšanje kakovosti in konkurenþnosti, v izpolnjevanje standardov za rejo in varstvo živali.

98 V EU so se izvajale naložbe v živilskopredelovalno industrijo, ustanavljanje združenj pridelovalcev, predelovalcev in porabnikov, medtem ko je Slovenija z dejavnostmi sicer sledila EU, vendar je po vsebini in višini sredstev z EU ne moremo enakovredno primerjati.

99 Vzpostavitev tržnih mehanizmov po zgledu EU.

100 Ukrepi za izboljšanje agrarne in zemljiške strukture, tržno organiziranje, posodobitev in prilagoditev živilskopredelovalne industrije.

101 Preoblikovanje centrov za razvoj podeželja in ohranitev vasi.

102 Slovenski kmetijsko-okoljski program je bil po mnenju Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (2007) eden od osrednjih delov reforme kmetijske politike v Sloveniji, ki se je izvajal v obdobju 2000–2003 in je predstavljal prehod od proizvodno vezanih plaþil na sistem proizvodno nevezanih plaþil. Ta plaþila so bila usmerjena v zagotavljanje stabilne demografske strukture in poseljenosti, ohranjanje zemljiških potencialov, krajine ter naravne in kulturne dedišþine podeželja. Na obmoþjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko pridelavo so bili pomembni ukrepi izravnalnih plaþil

prinesel proizvodno nevezana, ciljno usmerjena neposredna plaþila na ha v odvisnosti od rabe površin (EKO 0), podpore kmetijstvu na podroþjih z omejenimi dejavniki za kmetijsko pridelavo (EKO1), ukrepe zmanjševanja negativnih vplivov na okolje in ohranjanja naravnih danosti, biotske raznovrstnosti in tradicionalne kulturne krajine ter ukrep varovanja zavarovanih obmoþij in podpore okolju prijaznejšim postopkom kmetovanja (EKO 3; MKGP 2001, 18–19). Prav tako se je v letu 2001 priþel izvajati predpristopni program SAPARD,¹⁰³ v okviru katerega so se izvajali ukrepi za naložbe na KG in kmetijskih podjetjih, naložbe v živilskopredelovalno industrijo, gospodarsko diverzifikacijo na podeželju ter razvoj in izboljšanje podeželske infrastrukture (Bedraþ in Cunder 2006, 251).

Vstop Slovenije v EU v maju 2004 je za slovensko kmetijstvo pomenil uveljavitev SKP in ostalih pravil skupnega kmetijskega trga. Po vstopu Slovenije v EU je velik del pristojnosti pri naþrtovanju in izvajanju prešel na EU. V letu 2004 je bil sprejet Program razvoja podeželja RS 2004–2006¹⁰⁴ (RS 2004) in Enotni programski dokument RS 2004–2006.¹⁰⁵ Slednji je v okviru prednostne naloge prestrukturiranja kmetijstva, gozdarstva in ribištva uveljavljal pet ukrepov, vezanih na kmetijstvo ali gozdarstvo: izboljšanje pridelave in trženja kmetijskih pridelkov, naložbe v kmetijska gospodarstva, diverzifikacijo kmetijskih dejavnosti in dejavnosti, ki so blizu kmetijstvu, investicije v gozdove za izboljšanje gospodarske in ekološke vrednosti gozdov ter trženje kakovostnih kmetijskih in živilskih proizvodov (Wostner 2004, 138–159).

za obmoþja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (OMD). Kmetijsko-okoljski ukrepi so bili v obdobju 2001–2003 namenjeni zmanjševanju negativnih vplivov kmetijstva na okolje, ohranjanju naravnih danosti, biotske pestrosti, rodovitnosti tal in tradicionalne kulturne krajine ter varovanju zavarovanih obmoþij. Izplaþevali so se na hektar obdelanih zemljišþ oziroma na glavo_. Ukrepe so financirali iz sredstev proraþuna RS.

103 Program SAPARD se je po oceni Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (2007) izkazal za primernega pri reševanju problemov podeželja, predvsem glede poveþanja konkurenþnosti in s tem trajnosti kmetij in živilskopredelovalnih podjetij. Prispeval je tudi k izboljšanju dohodkovnega in zaposlitvenega položaja kmetijskega in živilskopredelovalnega sektorja ter k uþinkovitejšemu izvajanju podobnih programov. Ugodno je vplival tudi na razvoj turistiþnih kmetij.

104 Izvajanje ukrepov Programa razvoja podeželja 2004–2006 je po mnenju Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (2007) prispevalo k poveþani osvešþenosti kmetov za usmerjanje v dolgoroþno in trajnostno kmetovanje, dolgoroþni vplivi ukrepov pa se in naj bi se odražali v izboljšanju stanja okolja, ohranjanju poseljenosti podeželskih obmoþij in ohranjanju kmetijske dejavnosti na marginalnih obmoþjih in obmoþjih z omejenimi možnostmi za pridelavo.

105 Enotni programski dokument RS 2004–2006 je kmetijstvo obravnaval znotraj 3. prednostne naloge Prestrukturiranje kmetijstva, gozdarstva in ribištva, ki je s štirimi kmetijskimi in enim gozdarskim ukrepom po mnenju Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (2007) prispeval k veþji

konkurenþnosti kmetijskega, živilskega in gozdarskega sektorja ter spodbujal uþinkovito rabo virov na podeželskih obmoþjih. Slovenija je prenesla del sprejetih obveznosti programskega obdobja za

izvajanje tretje prednostne naloge Enotnega programskega dokumenta RS za obdobje 2004–2006 v programsko obdobje 2007–2013. Plaþila so se izvajala v letih 2007–2009 (RS 2011, 93).

Program razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2007–2013¹⁰⁶ je programski dokument Nacionalnega strateškega razvoja podeželja 2007–2013¹⁰⁷ (RS 2009a), ki je razdeljen v štiri prednostne osi delovanja: izboljšanje konkurenþnosti kmetijskega in gozdarskega sektorja (prva os¹⁰⁸), izboljšanje okolja in podeželja (druga os¹⁰⁹), izboljšanje kakovosti življenja na podeželskih obmoþjih in spodbujanje diverzifikacije podeželskega gospodarstva (tretja os¹¹⁰) ter Leader (þetrta os¹¹¹). Uveljavitev programa prinaša proizvodno nevezana plaþila v obliki

106 Program razvoja podeželja 2007–2013 je skupni programski dokument Slovenije in Evropske komisije in predstavlja programsko osnovo za þrpanje finanþnih sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Sledi doseganju zastavljenih ciljev Lizbonske strategije, ki so usmerjeni v izboljšanje razmer v EU na podroþjih zaposlovanja, inovativnosti, podjetništva, liberalizacije in varovanja okolja.

107 Cilj Nacionalnega strateškega razvoja podeželja 2007–2013 je uravnotežen razvoj podeželskih obmoþij Slovenije. Doseganju tega cilja so namenjene tudi aktivnosti PRP 2007–2013, ki po mnenju RS (2009a) upoštevajo razvojne potrebe in možnosti slovenskega podeželja. Namenjene so izboljšanju konkurenþnosti vseh treh sektorjev primarne proizvodnje (kmetijstva, živilstva in gozdarstva) ter krepitvi multifunkcionalne vloge kmetijstva in gozdov ob upoštevanju splošnih naþel trajnostnega razvoja. Poudarek je na uspešnem razvoju kakovostnega podeželja (okrepitvi ekonomskega in socialnega stanja podeželja ter uveljavitvi podjetniške miselnosti za poveþanje zaposlenosti),

vzdrževanju kulturne krajine, varovanju okolja, trajnostnemu gospodarjenju z obnovljivimi naravnimi viri ter ohranjanju poseljenosti in identitete podeželja (RS 2009a in RS 2011).

108 Prva os vsebuje tri prednostne naloge: (i) dvig usposobljenosti in krepitev þloveškega potenciala v kmetijstvu in gozdarstvu; (ii) prestrukturiranje fiziþnega kapitala v kmetijstvu in gozdarstvu ter spodbujanje inovativnosti in (iii) izboljšanje kakovosti kmetijske proizvodnje in proizvodov, katerih namen je dvig konkurenþnosti primarnega sektorja in dodane vrednosti na vseh treh podroþjih ukrepanja (kmetijstvo, živilstvo in gozdarstvo) ter v izboljšanju kakovosti okolja ter življenja na podeželju. Ukrepi prve osi so usmerjeni k dvigu usposobljenosti in krepitvi þloveškega potenciala (usposabljanje za delo v kmetijstvu, pomoþ mladim kmetom in zgodnje upokojevanje kmetov), k prestrukturiranju fiziþnega kapitala v kmetijstvu in gozdarstvu ter spodbujanje inovativnosti (posodabljanje KG, poveþanje gospodarske vrednosti gozdov, dodane vrednosti kmetijskih in gozdarskih proizvodov ter razvoj in izboljšanje infrastrukture, povezane z razvojem in

prilagodljivostjo kmetijstva) in ukrepi za izboljšanje kakovosti kmetijske proizvodnje (podpore za sodelovanje v shemah kakovosti hrane, pospeševanju njene prodaje in informiranja ter podpore za ustvarjanje skupin proizvajalcev) (RS 2009a).

109 Prednostni nalogi 2. osi sta ohranjanje kmetovanja na obmoþjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost in spodbujanje okolju prijazne kmetijske prakse. Ukrepi druge osi zajemajo izravnalna plaþila za obmoþja z omejenimi možnostmi za kmetijsko pridelavo (OMD) in kmetijsko-okoljska plaþila (KOP; RS 2009a).

110 Prednostni nalogi tretje osi sta diverzifikacija podeželskega gospodarstva in izboljšanje kakovosti življenja na podeželju. Nalogi naj bi prispevali k izboljšanju zaposlitvenih možnosti in gospodarskemu razvoju podeželja, h kakovosti življenja na podeželju ter ohranjanju naravne in kulturne dedišþine.

Ukrepi tretje osi zajemajo ukrepe za diverzifikacijo podeželskega gospodarstva (podpore diverzifikacije nekmetijskih dejavnosti in ustanavljanju in razvoju mikro podjetij) in ukrepe za izboljšanje kakovosti življenja na vasi (pomoþi za obnovo in razvoj vasi ter ohranjanje in izboljšanje dedišþine podeželja) (RS 2009a).

111 Namen Leader-a je spodbujanje odloþanja o razvoju posameznih podeželskih obmoþij po pristopu od spodaj navzgor (pristop LEADER). Podpira pridobivanje strokovnih znanj in animacijo obmoþij za vzpostavitev javno-zasebnih lokalnih partnerstev, njihovo vodenje, izdelavo in izvajanje lokalnih razvojnih strategij ter sodelovanje in povezovanje med lokalnimi akcijskimi skupinami. Ukrepi Leader

enotnega plaþila na hektar KZU (plaþilne pravice,¹¹² izravnalna plaþila za obmoþja z omejenimi možnostmi za kmetijko pridelavo¹¹³ (OMD) in kmetijsko-okoljski ukrepi¹¹⁴ (KOP)), enako za vse proizvajalce na doloþenem obmoþju, ostal je le manjši del plaþil proizvodno vezanih plaþil,¹¹⁵ ki so namenjena izboljševanju težav posameznega sektorja.¹¹⁶ Neposredna plaþila izboljšujejo dohodkovni položaj KG in so v osnovi to plaþila za multifunkcionalne uþinke kmetijske dejavnosti KG, ki jih trg ne plaþa (MKGP 2008). V letu 2009 je bil konþan pregled reforme SKP, ki je prinesel spremembe predvsem v shemi neposrednih plaþil v smeri dodatnega zmanjšanja obsega proizvodno vezanih plaþil.¹¹⁷ Pomen ukrepov stabilizacije kmetijskih trgov se je postopoma zmanjševal, poveþeval pa se je pomen ukrepov razvoja podeželja 2007–2013 (MKGP 2011, 66–67). Bergs s sodelavci (2010, 350) vkljuþujejo državne pomoþi za izvajanje lokalnih razvojnih strategij, medregijsko in meddržavno sodelovanje ter vodenje lokalnih akcijskih skupin, pridobivanje strokovnih znanj in animacije obmoþij (RS 2009a).

112 Plaþilna pravica na enoto upraviþene površine (hektar), ki vsebuje enotno regionalno plaþilo, ki je enotno za celo Slovenijo (332 EUR/ha njiv in 133 EUR/ha trajnih travnikov in sadovnjakov), lahko pa tudi dodatke: dodatek na mleko, dodatek za sladkor, dodatek za sektor govedoreje in dodatki iz nacionalne rezerve (RS 2006).

113 Namen ukrepa izravnalnih plaþil za obmoþja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost je izravnava stroškov pridelave zaradi težjih pridelovalnih razmer na teh obmoþjih s ciljem ustvarjanja pogojev za kmetovanje in zagotavljanja primerne obdelanosti kmetijskih zemljišþ na obmoþjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost. Višine izravnalnih plaþil v obdobju 2007–2009

znašajo: 185,30 EUR/ha gorsko-višinskega KG ali planinskega KG (obremenitev najmanj 1 GVŽ/ha), 158,40 EUR/ha strmih ali kraških KG, 130,30 EUR/ha griþevnato-hribovitih KG in 63,90 EUR/ha za

znašajo: 185,30 EUR/ha gorsko-višinskega KG ali planinskega KG (obremenitev najmanj 1 GVŽ/ha), 158,40 EUR/ha strmih ali kraških KG, 130,30 EUR/ha griþevnato-hribovitih KG in 63,90 EUR/ha za

In document UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA MANAGEMENT (Strani 46-53)