Skozi povratno kontrolno zanko ("feed-back") preko živčnega sistema (Powers 1989, 2005, Ashby 1960) se posameznik z vsakim poskusnim krogom povezanih dogodkov približuje ciljem pri urejanju svojega bivalnega okolja. Druga povratna zanka poteka preko vpliva okolja na gene in na esencialne spremenljivke.
Ciljno orientirano vedenje
Powers (1989, 2005) je nadgradil Ashby-jevo teorijo ultrastabilnosti in bistveno natančneje opredelil, kako poteka ustvarjanje in doseganje ciljev v človeškem organizmu. Svojo teorijo je Powers leta 1973 (v Powers 2005) poimenoval PCT (Perceptualna kontrola teorija). Bistvo teorije je v procesu
samouravnavanja, ki je osnova za doseganje ciljev skozi kontrolo percepcije, in ne skozi kontrolo vedenja, kot se zdravo razumsko kaže ljudem. Ljudje lahko le skozi svoje percepcije konstruirajo stvarnost in jo kontrolirajo. Teorija podobno kot "autopoiesis" zagovarja fenomenološko konstrukcijo stvarnosti. Torej percepcija je nekaj, kar omogoča subjektivno odražanje stvarnosti v naši zavesti, in ne objektivno (Powers 1989).
Podobno kot Maturana/Varela (2005) s plastičnostjo živčnega sistema je Powers (1998) opredelil učenje z reorganizacijo živčnega sistema, kot načinom korekcije odstopanj pri ciljnih aktivnostih.
Natančneje kot Ashby pa je opredelil, kako poteka percepcija stvarnosti in koliko časa potrebuje, da se uskladi z referencami organizma in s tem kompenzira neugodne vplive okolja oziroma vzpostavi
"homeostazo" (Guyton 2005).
Živčni sistem Esencialne
spremenljivke
Vplivi okolja Geni
Subjektivne karakteristike zaznavanja in učenja kot kontrola dogajanja
Ljudje naj bi se učili skozi kontrolno povratno zanko (primerjaj Powers 2005). Skozi poskuse in napake ter korekcije svojih aktivnosti naj bi ljudje spreminjali neugodna stanj v ugodna. Skratka, skozi
delovanje na stvarnost in s povratnim zaznavanjem učinkov delovanja naj bi se na podlagi izkušenj formirale in spreminjale predstave, mnenja, stališča, teorije, paradigme, načrti itd.
Diagram 7 : Potek kontrole pri realizaciji ciljev v negativni "feed-back" zanki (Powers 2005)
Puščice v zgornjem delu diagrama 4 (nad črto, ki ločuje organizem in okolje) predstavljajo signale v živčnem sistemu, ki so vključeni v perceptualno (aferentno) in motorično (vedenjsko,
eferentno) delovanje organizma. Tako so v diagramu opredeljene spremenljivke in funkcije, ki pretvarjajo energijo in materijo iz ene oblike v drugo (Powers 2005) :
1. Input funkcija pretvarja fizikalne spremenljivke okolja v perceptualni signal.
2. Komparator primerja perceptualni signal in referenco in ustvarja »error« signal oziroma razliko med njima ali enakost.
3. Output funkcija pretvarja »error« signal v fizikalno moč mišic ali v aktivnost žlez z notranjim izločanjem.
4. Okoljska funkcija pretvarja učinke mišic v fizikalne spremenljivke zunanjega okolja in vpliva na input (senzorje).
PCT model predvideva kontinuiran tok signalov skozi funkcije tako, da se vpliv vedenja na percepcijo in vpliv le te na komparacijo z referenco ter naprej ponovno v vedenje odvija
neprekinjeno in tako sledi osnovnemu cilju ohranjanja perceptualnega signala v bližini reference, kar pomeni, da cilje posameznik dosega (diagram 4). Če je npr. referenca učitelja (ciljna
predstava) priden učenec, ki prizadevno spremlja pouk in opravlja naloge v skladu z učiteljevimi navodili, potem bodo učiteljeve realne percepcije dogajanja v razredu in opazovanja različnih
KOMPARATOR
učencev kazale večje ali manjše odstopanje od učiteljeve reference (ciljne predstave) kakšni bi učenci morali biti. So pa tu prisotna še večje ali manjše druge "motnje", ki jih učitelj zaznava.
Referenca je v Powersovi teoriji opredeljena kot nekaj, kar naj bi posameznik želel doseči oziroma kar naj bi pričakovano dosegel (Powers 2005).
Hierarhija ciljev
Powers je krožni tok dogodkov v kontrolni zanki (diagram 4) multipliciral tako, da je percepcije razvrstil v hierarhije in jih povezal. Tako je ustvaril medsebojno odvisnot delovanja posameznih samouravnalnih enot in jih povezal v sinhrono delujočo celoto pri realizaciji ciljev.
Heirarhična organizacija (konstrukcija) percepcij :
1. INTENZIVNOST (intenzivnost draženja receptorjev),
2. SENZACIJE (intenzivnosti različnih receptorjev, združenih v manjše perceptivne celote kot npr. "zvok in slika" skupaj…,
3. KONFIGURACIJE (osnovne strukture percepcij, kot so fizične oblike, skladba, …), 4. TRANZICIJE ("gibanje" konfiguracij),
5. DOGODEK (skupek oblik in tranzicij v okolju),
6. RELACIJE - odnosna razmerja (relacije med dogodki),
7. KATEGORIJE DOGODKOV (poimenovanje različnih dogodkov), 8. SEKVENCE (zaporedja dogodkov, časovni potek dogodkov), 9. PROGRAM (zaporedje sekvenc pri doseganju ciljev), 10. PRINCIPI (“merila”, vrednote za izbiro programov),
11. SISTEMSKI KONCEPTI (predstave o nas samih in o našem položaju v različnih naravnih in socialnih strukturah, organizacijah).
Perceptualna hierarhija je sestavljena iz različnih organizacj percepcij iz različnih virov (receptorjev), ki se skozi nivoje živčnega sistema združujejo v vse bolj integrirane celote, ki bolj ali manj natančno odražajo stvarnost.
Perceptualna hierarhija je dobila svojo eksperimentalno potrditev predvsem v eksperimentih skupine za razvoj PCT teorije (CSGnet) in v razvojni psihologiji nizozemskega antropologa (Ploiij, 2011) ter v delih Carver/Scheier (1998, 2011). Teoretske in eksperimentalne potrditve PCT pa nudijo tudi fiziološke razlage delovanja organizma. Najbolj znana pa je priredba Powersove teorije v "Kontrolni teoriji" Glasserja, ki je zapisal, da je: "...navdušen nad možnostjo njene uporabe za dvig kakovosti našega življenja. Ta knjiga je moj poskus prenesti te možnosti v prakso..." (Glasser, 1994:4).
Primer delovanja kontrolne hierarhije v organizmu poskušamo prikazati na "tracking" eksperimentu in na vozniku avtomobila, ki se vozi v določeni smeri (cilj) in deluje z raznimi sredstvi (upravljanje avtomobila) za doseganje cilja. Tako poskušamo pojasniti, kako deluje ciljno orientirano vedenje s koordiniranm delovanjem hierarhije kontrolnih podisitemov.
Eksperiment z računalniško miško (McLelland, 2004) prikazuje nalogo eksperimentalne osebe, v kateri mora poravnati miškin kazalec na ekranu in premikanje "tarče", ki jo naključno premika računalnik. Poskusna oseba poskuša z miškinim kazalcem pokriti računalniško "tarčo" in je pri tem bolj ali manj uspešna. To je zelo enostaven primer eksperimentalno dokazljivega ciljno usmerjenega vedenja, ker vsebuje vse elemente kontrolne zanke (diagram 4):
1. referenco (cilj eskeprimentalne osebe), ki predstavlja želeno stanje kazalca miške na ekranu;
2. input, ki percepira aktualno razliko med kazalcem in "tarčo" ; 3. output, ki kompenzira razliko med kazalcem in "tarčo";
4. stanje kontrolirane variable (položaj kazalcev), ki zavzema različne vrednosti glede na delovanje outputa poskusne osebe.
V bistvu je celotno vedenje poskusne osebe ciljno usmerjeno k zmanjševanje razlike med miškinim kazalcem in "tarčo". Cilj aktivnosti je torej zmanjševati razliko med želenim položajem miškinega kazalca na ekranu in aktualnim položajem, ki ga poskusni osebi posredujejo čutila.
Pri vozniku, ki želi priti na določen kraj (npr. v službo) se njegovo doživljanje vožnje odvija s paralelnimi aktivnostmi, med katerimi so vedno tudi take, ki trentuno niso v dosegu zavesti.
Kontrola ciljne vožnje avtomobila tako obsega aktivnost mnogih kontrolnih podistemov :
Vizualno kontrolo smeri vožnje avtomobila k želenemu cilju, ko mora voznik nenehno korigirati smer vožnje na predpisanem voznem pasu s predpisano hitrostjo. Na ta način usklajuje aktualne vizuelne infomacije vozišča z želenimi (cilj - prihod v službo);
kinestetično kontrolo nog, ki pritiskajo zavoro, pospeševalno pedalo itd.;
kinestetično kontrolo rok, ki usmerjajo volan in premikajo prestavno ročico v koodinaciji z nogami;
kontrolo iskanja postaj na radiu;
kontrolo pogovora s sovoznikom;
morda pogled na zanimivo osebo v okolici. V tistem trenutku je vožnja avtomobila povsem avtomatično kontrolirana s številnimi operacijami, ki se jih v tistem trenutku morda niti ne zavedamo;
misli v glavi, ki morda "odplavajo" k drugim problemom, pa se kljub temu vožnja nadaljuje v pravi smeri…
Vožnjo avtomobila lahko opišemo kot primer multikontrolnega delovanja organizma, ko vsak posamezen dogodek (korekcije volana, zaviranje, prestavljanje, usmerjanje misli, itd.) uravnava določena kontrolna enota v vozniku, z namenom doseganja določenega enotnega cilja.