Na področju vzgoje in izobraževanja s konstruktivizmom označujemo teorije znanja in iz njih izpeljane teorije učenja, ki temeljijo na predpostavki, da je znanje človekov konstrukt in tako posledica
človekove individualne, ožje socialne oziroma širše družbene dejavnosti (Plut Pregelj, v Marentič Požarnik idr. 2004).
K formalizaciji teorije konstruktivizma je največ prispeval Piaget (prav tam 2004). Argumentiral je, da ljudje generirajo znanje in pomen iz interakcije med izkušnjo in idejo. Piaget je imenoval to vrsto strukturnega znanja "schemata" (Piaget 1971). Z genetsko epistemologijo pa je Piaget opredelil znanje kot nekaj, kar mora služiti adaptaciji (Plut Pregelj, v Marentič Požarnik 2004).
Spoznavnoteoretska osnova konstruktivizma opredeljuje, da znanje ni direkten odsev materialne resničnosti, ampak človekov produkt, ki ima pečat prostora in časa. Zato naj bi se nastajanje znanja in samo znanje spreminjalo. Vsi konstruktivisti pa se ukvarjajo z iskanjem poti za dosego razumljivega znanja za vsakega posameznika in priznavajo različnost pristopov pri doseganju ciljev (prav tam 2004).
Psihološki pristop h konstruktivizmu izhaja iz predpostavke, da učenec nove vsebine povezuje s svojimi obstoječimi mentalnimi strukturami, ki jih je oblikoval v življenju v različnih okoljih in jih razširja, poglablja, nadgrajuje, popravlja in ustvarja sebi razumljivo znanje. Iz tega sledita dve premisi (prav tam 2004) :
1. Zaradi razlik v učenčevem predhodnem znanju, v izkušnjah in v njegovi osebnosti itd. in zaradi razlik v okolju bo vedno prihajalo do razlik pri razumevanju istih vsebin.
2. Za uspešno poučevanje je treba učence in njihovo okolje spoznati in jih upoštevati.
Klasična didaktika navadno išče v različnih konstruktih učencev "napake", ki odstopajo od učiteljevih znanj, in jih poskuša odpraviti, konstruktivizem pa jih spodbuja (prav tam 2004).
Artikulirana mehanizma, skozi katera se znanje internalizira, sta individualna procesa asimilacije in akomodacije. Tako se konstruirajo nova znanja na podlagi izkušenj (Psychology Wiki).
Ko posamezniki asimilirajo, vključujejo nove izkušnje (percepcije) v že obstoječe strukture, in če ni bistvenih sprememb strukture, lahko sklepamo, da so izkušnje skladne z notranjimi konstrukti sveta.
Asimilacija lahko poteka tudi kot nespreminjanje miselnih struktur iz drugih vzrokov, npr. zaradi napačnega razumevanja. Če ljudje ne opazijo nekega dogodka oziroma se jim ga ne zdi pomembno vključevati, ker ga npr. ne razumejo, lahko posameznik ne asimilira percepcije v obstoječe miselne strukture. Izkušnje lahko tudi nasprotujejo notranjim prezentacijam (idejam), kar pomeni, da ljudje lahko tudi spreminjajo percepcije svojih izkušenj in poskrbijo, da izkušnje ustrezajo njihovim notranjim prezentacijam (prav tam Wiki).
Akomodacija naj bi bil proces prestrukturiranja mentalnih prezentacij zunanjega sveta tako, da ustrezajo novim izkušnjam. Akomodacijo lahko razumemo kot mehanizem, kjer napaka vodi k učenju.
Ko smo aktivni, se vedemo z določenimi pričakovanji, da svet deluje po določenih principih. Izkušnja lahko nasprotuje našim pričakovanjem ali pa gre za napačno presojo. Lahko pa je skladna z
obstoječimi konstrukti v posamezniku. Z akomodacijo novih izkušenj in s prestrukturiranjem svojega modela v skladu z izkušnjo, kako svet res deluje, se učimo iz lastnih napak ali iz napak drugih (prav tam).
Konstruktivizem je način razumevanja sveta. Opisuje, kako se učenje zgodi, ne glede na to ali učenci uporabljajo lastne ali tuje izkušnje. V obeh primerih gre za konstrukcijo znanja na podlagi izkušenj.
Zato je morda konstruktivizem toliko povezan s pedagoškim pristopom, ki promovira aktivno učenje ali učenje s preizkušanjem (prav tam Wiki).
Konstrukcija znanja je pomemben del učenčevega kognitivnega razvoja (prav tam Wiki). Otrok se lahko igra tudi sam in pridobiva izkušnje s svojimi mentalnimi in psihofizičnimi sposobnostmi ali pa v interakciji z drugimi pridobiva druge "konstrukcije", ki ustrezno posameznikovi konstrukciji
omogočajo uspešnejšo adaptacijo v življenjskih okoliščinah. Nekateri otroci pa pridejo do ustreznih rešitev sami.
Pri pouku ne bi smeli spregledati, da je učenec aktiven soustvarjalec izobraževalne vsebine s svojim razumevanjem problema, ki se poglablja v interakciji med učiteljem in učencem ter med učenci samimi. Znanje naj bi bilo vselej subjektiven konstrukt vsakega posameznika ali z drugimi besedami, vsak učenec svoje znanje ustvarja sam. Pri tem so vsi, ki sodelujejo (npr. učitelji), samo bolj ali manj uspešni spodbujevalci in usmerjevalci procesa učenja (Plut Pregelj 2008).
Vsako spoznavanje ali opazovanje je pogojeno s spoznavnim aparatom spoznavajočega (Jeriček 2003). Ne gre za vprašanje o tem, kakšen je svet v resnici, ampak kakšne so lastnosti samega spoznavnega procesa. Učenje je aktiven psihični proces in ne pasivno sprejemanje informacij.
Predpostavka konstruktivizma je obstoj resničnega sveta, ki ga je mogoče izkusiti in osmisliti kot konstrukt vsakega posameznika, pri čemer se konstrukti posameznikov lahko močno razlikujejo. Ne
obstaja nek "pravi" ali "verodostojen" opis resničnosti, pač pa je vedno veliko različnih pristopov.
Kriterije vedno postavlja opazovalec ali razsodnik koncepta pri izbiranju njemu pomembnih informacij. Podlago za razlikovanje pa predstavljajo razlikovanja in vrednote glede na perspektive, interese in cilje (Patry, v Marentič Požarnik 2004).
Učitelji navadno ne upoštevajo dejstva, da je pravo učenje po svoji naravi samoiniciativno (notranje motivirano), torej je učenec aktiven člen v procesu izgrajevanja lastnega znanja. Znanja ni mogoče
"vlivati" v glavo (prav tam 2004).
Konstruktivistična spoznavna načela delujejo neodvisno od metode tako, da so vse metode primerne, če spodbujajo k lastnemu razmišljanju. Omogočajo nam nova spoznanja, nenavadne načine
opazovanja ter odpirajo nove poglede, širijo interese in nova obzorja (Špoljar, v Marentič Požarnik 2004).
Konstruktivizem je zaradi svojih kibernetskih korenin usmerjen v odgovarjanje na vprašanje "kako?"
in ne toliko "kaj?" oziroma "zakaj?". S konstruktivističnega vidika je bistveno, kako spoznavamo in kako se učimo, in ne toliko, kaj. Zdi se, da je pomembnost učenja že v dobri meri prisotna v sodobni pedagogiki (Kordeš U., v Marentič Požarnik 2004). Ljudje smo izrazito netrivialni sistemi, zaradi tega nenapovedljivi, unikatni in nepopisljivi s statističnimi algoritmom. Originalni in unikatni smo v svojem načinu percepiranja, spoznavanja in delovanja (prav tam 2004).
Skozi selektivna čutila je pač mogoče sprejeti le selektivne dele sveta in iz tega ustvariti konstrukcijo, ki bolj ali manj ustreza svetu. Sklepamo lahko, da je človek vpet v svet v določenem času in prostoru z vsemi svojimi čutili in da je njegov način doživljanja sveta odvisen le od čutil in od spoznanj, ki jih ustvarja z integracijo čutnih "vtisov" in s tem, kako svojevrstno deluje povratno na svet. Ali je to res, lahko človek preveri le z nadaljnjim čutenjem (percepiranjem) in delovanjem, ne pa z "objektivnim"
dojemanjem dejstev.
Glavni problem pri pedagoškem ocenjevanju pomembnosti in "resničnosti" konstruktivizma je vprašanje, ali je mogoče spoznanja iz zunanjega sveta (fizičnega in socialnega okolja) prenesti v
"reprezentativni" obliki ali ne. Torej, ali lahko učitelji "prenesejo" vsebine izobraževalnega načrta, ki ga nekateri imenujejo kot "kakovostno" znanje, v glave učencev ? Morda si tako nekateri zamišljajo prenos izkušenj s starejše na mlajšo generacijo, vendar pa ravno konstruktivizem to predpostavko ruši. Učenci bodo vedno ustvarjali svoj konstrukt realnosti, v katerega pa bodo vključevali tisto, kar bo njim pomembno, razen če ne bodo prisiljeni ravnati drugače, kar se navadno zgodi ob uporabi represivnih sredstev.
Sklepamo lahko, da se konstruktivizem nanaša na učenčevo izkustveno učenje in na lastno konstrukcijo šolskega znanja ne glede na vir zunanjega spoznavanja (fizično ali socialno okolje). V vsakem primeru gre za subjektivno, povsem originalno interpretacijo "objektivnih dejstev".
Pojmovanje konstruiranega znanja bi lahko opisali z dvema trditvama (Plut Pregelj 2008) :
1. Znanje je produkt človeka, ki se spreminja s časom, prostorom in s tehnološkim razvojem.
2. Znanje ne nastaja samo na racionalnih temeljih, temveč vplivajo nanj fiziološka in čustvena aktivnost človeka ter njegova socialna umeščenost.
Bistvo konstruktivizma bi lahko opredelili z "…osnovno predpostavko, da znanja ne moremo preprosto 'podati' drugim oziroma ga od drugih sprejemati, ampak da si ga mora vsakdo zgraditi, 'skovati' z lastno miselno aktivnostjo ob izpolnjevanju ali spreminjanju obstoječih idej o svetu v procesu produktivne interakcije dialoga s soljudmi" (Marentič-Požarnik idr. 2004:7).
V skladu z omenjeno predpostavko lahko razumemo, zakaj učitelji tako subjektivno zaznavajo motnje v razredu in zakaj učenci tako subjektivno "usvajajo" učiteljevo znanje.