Na prej omenjenih principih PCT kontrolne zanke (diagram 4) sta svojo teorijo samoregulacije ("self-regulation") zgradila tudi večkrat nagrajena psihologa Carver/Scheier (1998, 2011), ki
poudarjata pomen "feedbacka" kot pomembnega gradnika pri doseganju ciljev. Ugotavljata, da je vedenje ciljno usmerjeno in regulirano skozi povratno kontrolne zanke.
Koncept samoregulacije naj bi po Carver/Scheier (2011) izviral iz fiziologije. V osnovi naj bi ustrezal konceptu homeostaze, s katero organizem samoregulira osnovne funkcije organizma, kot so : telesna temperatura, krvni sladkor, ionska koncentracija, pH, srčni utrip, krvni pritisk itd.
(primerjaj Černigoj 2007; Guyton 2005; Powers 2005; Piaget 1971; Ashby 1960). To naj bi bili prototipi "feed-back" kontrole in naj bi bili fundamentalni gradniki kompleksnih živih sistemov.
Zato je po njunem mnenju realno pričakovati, da so principi osnovnih fizioloških kontrolnih sistemov utelešeni tudi v fizični kontroli gibanj (vedenj) in v višjih psihičnih funkcijah.
Vedenje je v teoriji samoregulacije opredeljno kot samokontrolirano : ciljno usmerjeno in regulirano skozi "feedback" kontrolne procese (Carver/Scheier 2004). Ljudje se bolj ali manj nenehno trudijo dosegati cilje ali pa jih tudi opuščajo. Cilji se razlikujejo po svoji "širini" glede na to, kako vključujejo druge cilje, in po svoji pomembnosti (prioriteta pri izvajanju ciljev). Pri tem se vključujejo čustva, ki lahko pomembno vplivajo na doseganje ciljev. Ljudje lahko cilje tudi spreminjajo ali "preklapljajo" med seboj oziroma vztrajajo pri doseganju enega ali več ciljev. Na tej osnovi so opredeljena uspešna in neuspešna (neprilagojena) vedenja (Carver/Scheier 2011).
Negativno kontrolno zanko (Carver/Scheier 1998) opredelita podobno kot Powers s štirimi bistvenimi elementi : input funkcija, referenčna vrednost, komparator in output funkcija.
Spustita samo "feedback" funkcijo, ki deluje pri transformaciji energije in materije v neposrednem okolju živega sistema iz outputa v input (Powers 2005).
Glede na to, da sta Carver/Scheier (1998) opredelila kontrolno zanko podobno kot Powers (1973, v Powers 2005), tu ne bomo ponavljali njenega delovanja. Lahko omenimo le še to, da je referenčna vrednost poimenovana tudi kot standard v organizmu, s katerim živi sistem usklajuje input tako, da je vedenje v servisu kreiranja in ohranjanja želene percepcije (Carver/Scheier, 1998 : 12).
V svoji inačici samokontrole oziroma samoregulacije vedenja Carver/Scheier (1998) poudarita pomen hierarhije ciljev skoraj povsem skladno s Powersovo razlago. Hierarhija ciljev po njunem mnenju pomeni realizacijo višjih ciljev s pomočjo nižjih.
Diagram 8 : Hierarhija kontrolnih enot in ciljev, povzeto po Carver/Scheier 1998
Carver/Scheierjev (1998) diagram realizacije ciljev implicira, da se na najvišjem nivoju ustvarjajo cilji ("to be") za poseben način izvedbe, ki poteka po določenih principih. Na nižjem nivoju ("do") naj bi se formirale predstave o izvedbi najvišjih ciljev (programi). Na še nižjem nivoju pa naj bi se cilji
"pretvarjali" v konkretno kontrolo vedenja (mišice) in s tem v učinke na fizično okolje, ki se odraža na intenzivnosti percepcije (dražljaji, senzacije, konfiguracije...).
Primer ciljne hierarhije lahko predstavimo tudi z identifikacijo ciljev glede na nivoje abstraktnosti (vsebnosti drugih ciljev). Tako si lahko predstavljamo hierarhijo ciljev, ki se začne, npr. pri popravilu postelje v eni sobi stanovanjske hiše.
1. Najprej j treba identificirati cilj, ki potrebuje popravilo s kladivom in z žeblji npr.
"popravilo postelje", kar je realen cilj oziroma fizično izvedljiv. Lahko pa si postavimo za cilj nakup nove postelje.
2. Cilj "popravilo postelje" ali nakup nove postelje je lahko zaobsežen v splošnejšem cilju
"urejanje sobe".
3. "Urejanje sobe" je lahko vključeno v še širši cilj "obnova spodnjega nadstropja".
4. "Obnova spodnjega nadstropja" lahko sodi v širši cilj "obnova celotne hiše".
5. Točka 3. in 4. sta lahko vključeni v še širši abstraktni cilj imeti "lepo hišo in okolico hiše".
6. Vse pa je lahko vključeno v abstrakten cilj "biti cenjen pri sosedih".
7. Točko 6 zopet uvrstimo v še bolj abstraktni cilj "ustvariti želeno samopodobo" ali
"željeno podobo v določeni skupnosti", kar lahko morda vključimo v najširši.
8. Abstraktni cilj "željeni socialni položaj posameznika", ki lahko vsebuje še mnoge druge podstrukture ciljev, s katerimi dosegamo končni cilj.
V hierarhiji ciljev je doseganje posameznih (višjih) ciljev pogojeno z doseganjem drugih (nižjih) ciljev (Powers 2005, Carver/Scheier 1998). Tako moramo najprej nabaviti žeblje in kladivo ter popraviti posteljo ali kupiti novo. Nato postopoma realiziramo ostale cilje po hierarhiji navzgor vse do konformnosti s končnim najbolj abstraktnim (najširšim) ciljem, ki smo si ga zadali oziroma želeli izvesti, to je npr. socialni položaj posameznika v skupnosti, npr. cenjen član ali župan v
Idealni jaz
lokalni skupnosti. Lahko pa je končni cilj pozitivna samopodoba itd. Končni, navadno bolj ali manj kompleksno strukturiran abstrakten cilj bo po vsej verjetnosti realiziran, ko bodo realizirani nižji cilji, razen če si vmes posameznik ne premisli in spremeni strukturo hierarhije ciljev oziroma postavi nove abstraktne cilje in hierarhično strukturo podciljev. Navadno je vsaka hierarhija ciljev dinamična in prilagodljiva struktura, ki sledi "ultra-stabilnim" zahtevam ljudi, torej se lahko spreminjajo "nižji" ali "visoki" cilji.
Večino problemov v človekovem življenju naj bi predstavljal problem približevanja in oddaljevanja od želenih ciljev (Powers 2005, Carver/Scheier 1998), kot je npr. skrb in
razmišljanje o bodočnosti in o možnostih realizacije pomembnih ciljev, npr. ali bodo cilji, želje, pričakovanja, načrti glede srečnega partnerskega odnosa realizirani, zadeve glede službe urejene, zdravje doseženo, bo obisk pri zobozdravniku neboleč, bo posameznik zadel na loteriji itd.
Že večkrat smo omenili, da poteka realizacija ciljev skozi "feed-back" zanko in se kontrolira tudi s čustvi. Tako je pri doseganju ciljev, ko naj bi bilo pomembno vključevanje čustev (Powers 2005), kar Carver/Scheier (1998, 2004) dokaj natančno analizirata. Zagovarjata stališče, da naj bi se čustva vključevala kot posledica rezultata primerjave med inputom in referenco. Proces naj bi se odvijal simultano s funkcijo samousmerjanja vedenja k ciljem in paralelno z njo. Čustva naj bi spremljala predvsem uspešnot pri doseganju zastavljenih ciljev posameznika. Pojavljanje čustev naj bi povratno omogočilo drugačen način doseganja ciljev skozi vedenjskokontrolno zanko oziroma skozi drugačno učinkovitost zanke pri zmanjševanju odstopanj med referenco (ciljem) in aktualno percepcijo doseženosti cilja.
Na splošno naj bi po Carver/Scheier (1998) veljalo, da naj bi imelo različno hitro približevanje k cilju, pospeševanje, opuščanje, spreminjanje ali celo onemogočanje približevanja različno emocionalno "obarvanost". Tako ločita v principu dve vrsti delovanja vedenjskih kontrolnih zank oziroma dve dimenziji afektov (shema 5).
Tabela 11 : Kontinuum pojavljanja čustev z dvema ekstremoma ob doseganju ali ne doseganju ciljev (povzeto po Carver/Scheier 1998)
POZITIVNA ČUSTVA nevtralna čustva NEGATIVNA ČUSTVA Navdušenje,
veselje, sreča <---doseganje ciljev----||---- nedoseganje ciljev --->žalost,depresija, olajšanje, anksioznost, stres…
zadovoljstvo…
V različnih človeških aktivnostih naj bi se torej pojavljala različna čustva predvsem
proporcionalno težavam oziroma lahkotnosti pri uresničevanju ciljev, torej glede na različne značilnosti "ovir" in uspešnosti pri realizaciji ciljev. Čustva pa lahko povratno vplivajo na boljšo ali
slabšo realizacijo ciljev. Cilji so lahko tudi neuresničljivi in temu primerne so spremljajoče emocije.
Če so cilji previsoko postavljeni, je težko kreirati želeno percepcijo v realnem svetu, ker že same možnosti organizma in socialne mreže morda tega ne dopuščajo.
Pojavljanje čustev pri realizaciji ciljev si lahko predstavljamo s primerom voznika. Če se voznik prepočasi premika proti cilju vožnje (npr. vožnja v koloni vozil), se navadno pojavijo negativni afekti (nestrpnost, jeza s spremljajočimi gibi, negodovanje, geste, ki izražajo nezadovoljstvo s situacijo, tesnoba, živčnost itd.). Odgovor voznika na nastalo situacijo (kolono vozil), v kateri ne dosega želenega cilja na način, kot si je zamislil, lahko sproža v vozniku napetosti, slabo voljo in druga "negativna" čustva ter vlaganje dodatnih aktivnosti oziroma se lahko pojavlja splošna težnja po povečevanju napora v raznih aktivnostih, s katerimi bi voznik lahko dosegel cilj vožnje.
Videti je, kot da bi voznik želel pospešiti dogajanje k realizaciji ciljev. Iznajdljivejši vozniki se lahko poslužijo obvoznih poti, lahko pa npr. prehitevajo druga vozila, izsiljujejo prednost in spravljajo v nevarnost druge udeležence prometa, energično prestavljajo ročico za spreminjanje hitrosti, pritiskajo na plin in "divjajo" po cesti, delajo prekrške, kolnejo itd...
Obratno pa lahko hitrejše in bolj nemoteno približevanje k cilju sproža ugodne, zadovoljne, vesele,… občutke oziroma se sprožajo pozitivna čustva, kot so : boljše razpoloženje, olajšanje, navdušenje, vznesenost, zadovoljstvo...
Koncept ciljev in njihovo doseganje je po Carver/Scheier (2011) dovolj utemeljena začetna točka razmišljanja o osebnosti in o raziskovanju osebnostne strukture. Različni avtorji (Klinger 1975, Emmons 1986, Little 1989, Markus & Nurius 1986, Higgins 1987 in 1996, v Carver/Scheier, 1998) so po njunem mnenju uporabljali različne oznake, ki so reflektirale podobne tendence kot npr.
"tekoče zadeve", "osebna stremljenja", "življenjska opravila", "osebni projekt", "možni jazi", samovodenje". Vsi ti konstrukti naj bi vsebovali cilje in podcilje, z veliko prostora za
individualizacijo, kar naj bi pomenilo, da je mogoče cilje dosegati na veliko načinov, po različnih poteh. Ljudje naj bi izbirali cilje in "poti” uresničevanja ciljev v skladu z značilnostmi osebnostne strukture in z različnimi aspekti življenjskih situacij (okolja).