V pedagogiki velja procesnorazvojni model šolanja za human pristop k razvoju otrokove in mladostnikove osebnosti (Hartman 1997). Svoj vpliv izkazuje na področju celovitejšega in učinkovitejšega načrtovanja kurikula in na demokratičneje izvajanje ter na evalvacijo vzgojno-izobraževalnega procesa. Obenem pa utemeljuje nujnost kontinuiranega in sistematičnega
posodabljanja materialnoorganizacijskih in drugih pogojev, ki omogočajo kvalitetno pedagoško delo (prav tam 1997).
Procesno razvojna strategija je dokaj kompleksen sistem vodenja pouka predvsem zaradi
demokratičnih teoretičnih predpostavk, zaradi akcijskega raziskovanja in velike količine podatkov, ki jih je treba nadzorovati (uporabljati, obdelovati, izmenjevati) v vzgojno-izobraževalni praksi (prav tam 1997). Zapletenost in kompleksnost izhaja iz osnovnih smotrov procesne strategije : aktivna vloga učitelja, sprotno vrednotenje učenčevega razvoja in njegova vloga subjekta. Zato je dobro v
konkretnem vzgojno-izobraževalnem procesu upoštevati kar največ že teoretično formuliranih in preizkušenih principov ter "pedagoških prijemov", ki v veliki meri zagotavljajo usmerjeno izvajanje procesnorazvojne strategije vodenja pouka in doseganje pričakovanih rezultatov (namenov, ciljev) (prav tam 1997).
Principi, ki usmerjajo procesno prakso, so (prirejeno po Kroflič 1993) :
aktivna vloga učenca (dijaka) kot subjekta v učnem procesu, kjer je vzgojno-izobraževalni proces pojmovan kot obojestrana komunikacija;
cilji, ki so vgrajeni v prakso oz. v proces kontinuirane rasti in razvoja učenčeve osebnosti;
učenčeva rastoča sposobnost za avtonomno ravnanje;
medsebojna pomoč učencev;
akcijsko raziskovanje in načrtovana kontinuirana strokovna intra-, inter- in trans-disciplinarna komunikacija med učitelji strokovnih predmetov in strok, ki lahko bistveno prispevajo k doseganju namenov in ciljev šolanja ter olajšajo operativno programiranje pouka kot tudi njegovo izvedbo ter evalvacijo vmesnih in končnih učinkov.
Konkretni pedagoški prijemi (prav tam : 481) pa so :
individualizacija in diferenciacija programa;
načrtovana izbirnost učnih vsebin;
velika pozornost, namenjena razvijanju kritičnosti, samostojnosti in aktivnega ter ustvarjalnega odnosa do življenja;
nujnost sprotnega vrednotenja (evalvacije) kvalitete študijskega (učnega) procesa...
Posebej pomembno je sprotno vrednotenje kvalitete vzgojno-izobraževalnega procesa, kar omogoča po vsakem učnem koraku oceniti, spremeniti, dopolniti učni načrt ali izhodiščne cilje (prav tam 1993).
Poleg naštetih parametrov pa različica procesnega pristopa k razvoju kurikuluma šolanja izkazuje določene prednosti v celovitejšem sistemu vodenja pouka in v večji odprtosti za uvajanje ustrezne in učinkovite zdravstvene podpore pri pedagoškem delu in pri strokovnem (interaktivnem) sodelovanju učiteljev ter pri njihovem akcijskem spopolnjevanju (Hartman 1998).
Procesnorazvojna strategija, "...je trenutno vsekakor najboljša osnova za kompleksno načrtovanje kurikuluma kot celote
,
povezave različnih kurikulumov institucije ali celotnega šolskega sistema v horizontalni in vertikalni smeri, njegova bazična koncepcija vzgoje in izobraževanja pa najustreznejša osnova za načrtovanje posameznih vzgojno-izobraževalnih sekvenc. Če sprejmemo procesnoplaniranje kot temeljno strategijo načrtovanja kurikuluma kot celote, lahko brez večjih težav posamezne učne segmente (učne teme, učne ure, problemske sklope, učne predmete ali kar cele letnike) načrtujemo tudi preko načel drugih opisanih strategij" (Kroflič 1993 : 486).
Iz ugotovitev našega vidnega strokovnjaka sledi, da je upravičenost prizadevanj v smeri večanja kvalitete pouka s procesnorazvojno strategijo v določeni prednosti, saj v njej zajemamo vzgojno-izobraževalni proces celovitejše kot pri tradicionalnem pristopu, predvsem pa je pomembno, da nastopata učitelj in učenec kot aktivna udeleženca (Hartman 2007).
Prednost procesnega pristopa pa je tudi v tem, da povečuje skladnost skupnih prizadevanj prenove slovenske šole z nekaterimi cilji in načeli dosedanjih kurikularnh prenov, kot so (Hartman 2007) :
vključevanje učiteljev v razvojno delo;
uveljavljanje učnociljnega in procesnorazvojnega pristopa;
problemsko učenje, povezovanje med predmeti, vključevanje medpredmetnih področij, timsko delo;
preprečevanje preobremenjenosti učencev;
uvajanje raznolikih oblik in metod dela in povečanje aktivne vloge učenca;
povečanje povezovalne in usmerjevalne vloge učiteljev v izobraževalnem procesu;
povečana stopnja vključenosti otrok in mladine v izobraževanje z večjo motivacijo, večjo individualizacijo in večjo možnostjo izbire;
priprava učencev na kakovostno življenje;
razvoj sposobnosti samostojnega ustvarjanja in kritičnega mišljenja ter presojanja itd.
Kot nadgradnja klasične (storilnostne) oblike pouka omogoča procesni pristop ugodnejši vpliv na psihofizični in psihosocilani razvoj mladostnikov ter na razvoj trajnih zdravstveno-delovnih navad posameznika. Tako pa naj bi omogočal tudi uspešnejše doseganje kratkoročnih in dolgoročnih namenov (ciljev), ki si jih zastavlja naša država in mednarodna skupnost.
Tabela 13 : Prikaz predvidenih kompenzacijskih učinkov s sodobnejšo organizacijo pouka (Hartman 2003) Toga organizacija kurikula Fleksibilna organizacija kurikula avtokratski odnos- predvsem enosmeren
prenos informacij z učitelja na učenca po učnih načrtih, malo možnosti izmenjave mnenj, participacija učencev v lastnem ustvarjanju kompleksnih miselnih struktur je zelo skromna;
demokratičen dialog (kritična izmenjava mnenj), večsmerna komunikacija - samostojno in skupinsko pridobivanje znanja po obveznih in interesnih učnih načrtih, timsko delo,
Ima za cilj pomagati otroku pri razvoju psihofizičnih in umskih ter komunikacijskih sposobnosti in iskanju oziroma oblikovanju
otrokovih življenjskih interesov. življenjskih interesov.
premalo možnosti za lastno kreativnost (ustvarjalnost) učitelja in učenca, prevelika uniformiranost;
zelo veliko možnosti za lasten kreativen razvoj in inovativno-raziskovalno duhovno rast učitelja in učenca, neuniformiranost;
Ni posebne pomoči in spodbud pri oblikovanju učnega stila učencev.
vsestranska pomoč in spodbuda pri oblikovanju lastnega učnega stila učencev; učnega procesa v drugih dimenzijah praktično ni. Zato navadno ni napredka v poučevalni strategiji.
sprotno (kontinuirano) preverjanje učinkovitosti učnega procesa in nenehno spopolnjevanje strategije poučevanja in vzgojno-izobraževalnih izhodišč;
Ne omogoča spodbud za vseživljenjsko učenje. Usposablja za vseživljenjsko učenje.
Ustreza bolj določenim tipom osebnosti (npr.
auditivnim). prilagodljiv različnim tipom osebnosti;
Podpira bolj konvergentni in asimilativni stil učenja (Žagar, v Novak idr. 1995).
prilagodljiv različnim učnim stilom učencev;
obremenilni značaj učnih aktivnosti za učence in starše (učenje doma, inštruktorji);
razbremenilni značaj učnih aktivnosti za učence in starše;
Težavnost razumevanja učne snovi je navadno odvisna od učitelja in njegovih komunikacijskih sposobnosti.
Razumevanje učne snovi je odvisno od učencev in učiteljev v dialogu oziroma več smerni komunikaciji.
Ekstenzivno učenje – znanje temelji na veliki količini podatkov, prenatrpanost učnih načrtov daje prednost pomnenju velike količine
informacij in učenju "na pamet".
Intenzivno učenje – zmanjšanje obsega informacij (podatkov) in kvalitetnejše
razumevanje in uporabnost učne snovi, prednost ustvarjalnim in inovativnim oblikam učenja.
Bistven premik, ki ga lahko dosežemo s prehodom na procesno strategijo načrtovanja kurikuluma, je prehod od pojmovanja učenca kot objekta k subjektu, od popolnega (totalnega) nadzora učitelja nad osebnostnim razvojem učenca k samonadzoru učenca (Kroflič 1993) v procesu sodelovanja in skupnega ustvarjanja (Čačinovič Vogrinčič 2007).