Po McClellandu (1994) in Powersu (1989) osebe, vpletene v interakcijo, simultano kontrolirajo svojo percepcijo tako, da korigirajo odstopanja, ki jih povzročajo motnje (perturbacije) v okolju na
organizem. Aktivnosti, ki bazirajo na intencah (ciljih) ljudi, s katerimi povzročajo motnje v percepciji drugih oseb, imajo lahko večjo ali manjšo intenzivnost. Glede na intenzivnost motenj, ki jih
povzročajo posamezniki v skupnem okolju, lahko bolj ali manj intenzivno vplivajo na druge osebe in na ta način poskušajo doseči želene spremembe. Osnovne strategije motenja percepcije drugih oseb so : vplivanje, grožnje in fizična sila (McClelland 1994). Vse strategije imajo skupno izhodišče v tem, da predvidevajo različno intenziven vpliv na drugega posameznika ali na skupino z namenom, da bi spremenili intence (cilje), ki jim drugi posamezniki (skupine) trenutno sledijo (prav tam 1994) :
1. Vplivanje na druge osebe se po PCT odvija takrat, ko oseba A vpliva na osebo B s kreiranjem motenj (učinkov) v okolju, zaradi katerih oseba B konstruira reference (cilje) za lastno vedenje, ki so želene s strani osebe B. O uspešnem vplivu govorimo takrat, ko ena oseba učinkuje na drugo tako, da lahko oseba pod vplivom s povratno informacijo potrdi dejanski učinek vpliva.
O medsebojnem vplivu govorimo tudi takrat, ko osebe imitirajo vedenje drugih oseb.
Medsebojni vpliv se torej pojavi v primerih, ko osebe na kakršenkoli način spreminjajo reference (cilje) v svoji notranjosti in s tem vedenje, ki je podobno vedenju druge osebe. Z vplivanjem na drugo osebo lahko spodbudimo želeno vedenje ali ga preprečimo. Strategije kontrole z vplivanjem na druge osebe so omejene predvsem s sprejemljivostjo določene osebe za vplive drugih. Npr. nekateri učenci so trmasti, samosvoji in nikogar ne poslušajo, nekateri pa izkazujejo povsem konformno vedenje.
Način za direktno prepošiljanje referenc (ciljev) na druge ljudi ne obstaja. Ljudje navadno razvijejo unikatno konstrukcijo organiziranih percepcij na različnih nivojih, ki ustrezajo
značilnostim njihovih osebnostnih struktur, kar povzroča težave pri natančni komunikaciji in pri "prenašanju" referenc z ene osebe na drugo. Morda bi temu ustrezal pojem telepatija tj.
prenos misli na daljavo, ki pa zaenkrat še ni znanstveno dokazana (Pečjak 1976). Vsaka oseba se formira skozi unikaten proces reorganizacije (Powers 2005), ki skrbi za avtonomijo in za identiteto organizma. Poleg tega je vsak perceptualni aparat različen in tako niti dva posameznika ne moreta imeti enake "slike" realnosti. Očitno pa je, da lahko komuniciramo med seboj oziroma izmenjujemo misli, čustva, domišljijo itd. Vendar pa tisto, kar eni govorijo, ni vedno tisto, kar drugi slišijo in razumejo (Maturana/Varela 2005).
Tudi, ko ljudje ubogajo, je kontrola percepcije še vedno njihova. Verbalne komande lahko zahtevajo določeno aktivnost, torej postavljajo specifično zahtevo o želeni aktivnosti osebe, na katero se poskuša vplivati. Verbalne komande se navadno nanašajo na višja ciljna stanja.
Če nekomu naročimo, naj gre v trgovino, smo specificirali samo smer, vse ostale detajle te aktivnosti pa mora opraviti oseba, ki ji naročamo. Zelo nizko nivojske reference je težko verbalizirati, kot npr. mišično tenzijo, kotni naklon noge itd. Že oseba sama nima zavestne kontrole nad temi procesi, zato je toliko manj verjetno, da jih ima lahko oseba, ki veleva, ukazuje. Opisi, kako izvajati v detajle želene motorične outpute, lahko povzročajo zmedo.
Preveč miselnega poglabljanja v samo aktivnost lahko vodi do oklevanja in napak. Z
usklajevanjem višjega cilja z realnostjo sprejmemo možnost, da še vedno kontroliramo svojo percepcijo, torej nivo reference, ki jo sami želimo izvesti. Ovire, ki izvirajo iz problemov komunikacije, neodvisnost človekove svobodne volje in težavnost izražanja specifičnih aktivnosti v detajle povzročajo "kontrolo" drugih ljudi (vplivanje) zelo oteženo.
Vplivanje širše zajema različne poskuse kontrole drugih. Mednje sodijo : uporaba sile, groženj, nasilno ali milo prepričevanje, manipulacije, spletkarjenja, hinavščina, laži, ukane, hipohondriranje z
namenom koristi itd. Tudi Glasserjeva "Kontrolna teorija" (1994), ki skoraj v celoti izvira iz Powersove (1973, v 2005), omenja blage poskuse kontrole, kot so : jezenje, jokanje, trmoglavost itd. Omenjena so kot sredstva poskusa kontrole drugih ljudi.
2. V silo sodi definicija : A uporablja silo na B, če njegova aktivnost kreira motnje, ki so za B dovolj, da izgubi kontrolo nad spremenljivkami, ki jih trenutno samouravnava. V silo sodijo vse aktivnosti, s katerimi poskuša posameznik drugemu posamezniku vsiliti svojo voljo (kontrolo) oziroma ga podrediti. Sem sodi psihično in fizično nasilje, saj aktivnosti osebe niso nujno agresivne ali fizične, da prekinejo kontrolo določene percepcije. Tako npr. poskus žalitve ali sramotitve po definiciji ustreza verbalni nasilnosti, s katero poskuša oseba A doseči, da oseba B izgubi kontrolo nad svojo samozavestjo (samospoštovanjem). Ločiti moramo med namernim povzročanjem sile in nenamernim. Če se npr. v nekoga zaletimo nenamerno, se opravičimo. Če nekoga nevede užalimo, se lahko opravičimo, da besede niso imele žaljivega namena. Motnja osebe A skozi poksus kontrole osebe B ni imela namena, kot ga je občutila oseba B. Opravičilo služi višjim ciljem, ki jih predvidoma delita obe osebi. Oseba, nad katero se izvaja sila, ima svoje "intrinzične" meje, do kod lahko prenese fizično ali psihično bolečino.
Zato je mogoče, da se "upogne" volji nasilneža in sprejme njegove reference, čeprav to ni
vedno nujno. Žrtev lahko poišče novo referenco, ki ji sledi, in se npr. upre nasilnežu. Sila navadno spodbuja odpor in maščevanje. Poskusi kontrole posameznikov lahko ob uveljavljanju sile zaidejo v hud konflikt, ker se navadno nanašajo na zadovoljevanje višjih potreb. To pa lahko povzroči močan negativen emocionalni odziv.
3. Z ustrahovanjem (grožnjo) poskuša posameznik drugemu posamezniku uveljaviti (vsiliti) svojo kontrolo (voljo), da bi se vedel tako, kot bi ustrahovalec želel. PCT definicija pravi, da A ustrahuje B s produciranjem motenj, ki imajo namen spreminjanja kontrole percepcije osebe B tako, da bi oseba B sprejela reference, ki jih ponuja oseba A. Ali z drugimi besedami, da bi oseba B naredila tisto, kar želi oseba A. Ustrahovanje se zgodi, ko oseba B percepira aktivnosti osebe A kot imaginacijo posledic, ki bi jih oseba A lahko povzročila s silo ali z odtegovanjem možnosti za zadovoljevanje potreb. Če je oseba B spremenila referenco (se spomni ali predstavlja incident sile), potem percepira sebe kot žrtev ali pa se aktivno izogne takemu izzidu z reorganizacijo vedenja. Percepcija žrtve kot pomemben del ustrahovalne interakcije, je lahko včasih pretirana, ustrahovanje pa preveč uspešno, npr. interakcija policaj in civil itd. Včasih se ustrahovanje pojavi nenamensko. Žrtev si lahko predstavlja grožnjo preveč živo in v strahu pred resnično uporabo sile nespretno ravna. Ustrahovanje lahko povzroča prevelik strah in žrtev povsem odpove. Vedno pa je učinek grožnje druge osebe odvisen od tega, kako žrtev percepira grožnjo. Delavci v podjetjih, ki garajo za mesečne
"mezde", so v nenehni ustrahovalni situaciji, da lahko izgubijo službe. Zato se navadno podrejajo interpersonalni kontroli delodajalcev ali tvegajo, da ostanejo brez službe. Pod temi pogoji napetosti in stresa se lahko razvije nevzdržnost in pride do odprtih konfliktov oziroma do sindikalnih protigroženj ali stavk itd. Človekova "požrešnost" nima meja in tudi
izkoriščanje za lastno kvaliteto življenja ne pozna večjih omejitev, posebno ne tam, kjer je individualni uspeh z ustvarjanjem profita poglavitni cilj družbenega dogajanja.
Sklepati je mogoče, da so priganjajoči storilnostni in kaznovalni sistemi interpersonalne kontrole, kot so sila in ustrahovanje, v veliki meri omejeni in se pogosto izkažejo za neučinkovite strategije kontrole vedenja drugih. Prav tako so nezdravi za posamezne udeležence interakcije, saj lahko povzročajo trajna stanja nezadovoljenosti potreb posameznikov in s tem večajo možnost nekontroliranih
"reakcij". Podobna je situacija v šoli.
Strokovnjak in učenec lahko gledata drug na drugega kot na nekoga, ki si postavljata "ovire" pri realizaciji ciljev (možni konflikti) oziroma poskušata z različnimi vedenji vzpostaviti skupno medsebojno kontrolo tako, da ovire "odstranjujeta" in sodelujeta. To jima omogoča lažje doseganje lastnih ali skupnih ciljev, ki so povezani z učinkovitejšim uresničevanjem samouravnavanja (psihofizične stabilnosti) obeh. Tudi vzgojno-izobraževalni proces je z vidika poskusov kontrole vedenja videti manj konflikten, če oba delujeta kot subjekta in sodelujeta.
Samouravnalni položaj posameznika v interaktivni življenjski mreži bi lahko tako opredelili kot določeno psihofizično in psihosocialno ravnovesje posameznika oziroma njegovo ciljno strukturo, ki se izraža v odnosu na samouravnavanje vseh v interakcijo vključenih posameznikov v socialni mreži.
Na stabilnost in na ciljno usmerjenost delovanja vseh udeleženih nenehno vplivajo tudi različne
manjše ali večje motnje, ki jih povzroča fizično okolje ali pa si jih medsebojno povzročajo posamezniki vključeni v interakcije.
Ljudje nenehno odkrivamo različne vedenjske rešitve (posledica velike plastičnosti živčnega sistema), pri spoprijemanju s težavami, ki jih povzročata fizično in socialno okolje To je vidno predvsem v vseh mogočih vedenjih, ki jih lahko izumijo ljudje v vsakodnevnem življenju npr. pri nakupovanju (vedno novi artikli) ali pri vožnji avtomobila (vsa mogoča kršenja prometnih predpisov). Iznajdljivost ljudi, ko zadovoljujejo svoje potrebe in tako sledijo svojim ciljem, praktično nima meja.
Podobno ravnajo učenci, ko poskušajo uravnotežiti svoj življenjski vsakdan z različnimi cilji, ki si jih postavljajo sami ali jih ustvarijo v interakciji s socialnim okoljem. Obveznosti (med njimi tudi šolske) različno vplivajo na individualni razvoj osebnostnih značilnosti posameznika pri realizaciji lastnih ciljev in pri usklajevanju vedenj v šolski socialni mreži. Nekateri se v teh procesih počutijo bolj utesnjene, drugi manj, vsekakor pa se od socialnega okolja pričakuje medsebojno razumevanje življenjskih položajev in medsebojna pomoč, ki jo lahko nudijo ljudje v različnih problemskih življenjskih situacijah, v katerih se znajdejo. Mladi potrebujejo zaradi nedoraslosti in neizkušenosti toliko več razumevanja pri težavah samouravnavanja, saj izkušnje z lastnim osebnostnim ravnovesjem šele bolj ali manj intenzivno pridobivajo.
Represivne metode kontrole, ki spadajo med strategije interperosnalne kontrole in jih navadno uporabljajo učitelji, da bi dosegli želeno (svoje cilje), navadno niso uspešne in so bolj izključujoče kot ne. Povzročajo pa lahko različna težavna psihosocialna stanja otrok in mladostnikov (Mikuš Kos idr.
1999) in na ta način prispevajo k njihovi slabši psihosocialni stabilnosti, ki lahko preide v trajne oblike motenj funkcioniranja. Zato so morda bolj priporočljive metode sodelovanja in skupnega ustvarjanja (Čačinovič Vogrinčič, v Šugman Bohnc idr. 2011), ki vodijo k večji harmoniji v odnosih med učitelji in učenci, kar je tudi pomemben cilj socialnopedagoškega prizadevanja.
Iz povedanega sledi, da so lahko uspešnejši vzgojno-izobraževalni vplivi učiteljev, ki ne vsebujejo konfliktne kontrole. Bolje je s sodelovanjem spodbujati notranjo motivacijo za lastno aktivnost učenca (notranje spodbude in cilje) in za inkluzivno obravnavo (UNICEF 2005, 2009). Ugotovitev nakazuje, da sta notranja motivacija in čustvovanje posameznika pri uresničevanju lastnih ciljev zelo pomembni dimenziji v samouravnavanju posameznika in s tem pri uspešnosti realizacije pouka. V terminih samouravnavanja pomeni količino volje, ki jo ima človek pri sledenju svojim ciljem, koliko dvomi o njihovi realizaciji, koliko se mu zdijo oddaljeni, koliko napora mora vložiti in kako hitro obupa (Carver/Scheier 1998). Pomembno je torej, kako močno si posameznik želi doseči cilje (svoje, skupne). Pri tem ima pomembno vlogo celotna socialna mreža posameznika, ki lahko bolj ali manj ugodno vpliva na posameznikovo uspešnost in k usmerjenosti vedenja v sodelovanje, konflikte ali vmesne oblike vedenj s samouravnalnimi učinki, kar imajo odločujoč vpliv na potek pouka.