Nerazumevanje otrokovega samorazvoja (samouravnavanja) je lahko pogost vzrok opažanja motenj med poukom in tipiziranja oziroma stereotipiziranja otrok in mladostnikov. Nerazumevanje
otrokovega samorazvoja in njegovega doživljanja šolskega in življenjskega uspeha, je lahko vzrok številnim redukcijam.
Šolski standardi so v veliki meri družbeno pogojeni in združujejo "sliko" o primernem vedenju, o pričakovani storilnosti in o primernem socialnem odzivanju (vedenju). To pa lahko povzroča omejeno gledanje na otrokovo naravo in na ocenjevanje njegove osebnosti. Pojavljajo se t.i. redukcijski (poenostavljeni) pogledi na otrokov/mladostnikov samorazvoj (Kobolt idr. 2010) :
1. Redukcijska premisa opredeljuje "moč" odraslih pri ocenjevanju, določanju, vrednotenju in pri opredeljevanju otrokovega vedenja. Označi se v skladu z neželenim vedenjem za odrasle.
Motenost se pripisuje samo otroku. V tovrstnem subjektivnem ocenjevanju odrasli pozabljajo, da omejevanje na "videno vsoto vedenj" otroka ni primerna logika za presojo njihovih osebnosti. Še manj je primerno, da otroka označimo kot nosilca neprimernega, motečega oziroma izstopajočega vedenja v odnosih, v katerih je vloga učenca definirana s strani odraslih. Taka je npr. določena družbeno koristna dejavnost otrok predvsem na storilnostnem področju izobraževanja, pri čemer ima otrok malo možnosti vplivanja na proces šolanja. "Moč" odraslih pri ocenjevanju otrokovih vedenj se odraža tudi v ne-ekvivalentnosti primerjave z ocenjevanjem podobnih vedenj odraslih. Odrasli se za svoje odklonsko vedenje poslužujejo izrazov, kot so : "doživljanje krize" in trenutne slabosti ter slabše funkcioniranje, medtem ko otroka označujejo kot delikventnega, nemirnega, impulzivnega, obremenjujočega, težavnega, itd.
2. Redukcijska premisa pri ocenjevanju mladih je, da odrasli opazujejo njihovo vedenje izolirano in na podlagi tega poenostavljajo njihovo osebnostno delovanje na raven, na kateri je mogoče izolirano vedenje poljubno spreminjanjati, korigirati in modelirati po zamislih odraslih. Pozablja se na interakcijsko odvisnost in samoregulativno potrebo mladih, ki jo ti morajo izražati, saj je biološko pogojena. Otrok težko deluje pod pogoji dražljajev in reakcij na dražljaje, ki predvideva "ukaz" odraslih in izvršitev "ukaza" z želenim vedenjem otroka. Otrok ne deluje kot računalnik, ampak kot živo bitje, ki je lahko zelo nepredvidljivo (primerjaj Maturana/Varela 2005).
3. Redukcijska premisa vsebuje način umeščanja mladih v položaj obravnavanega, torej tistega, ki ga poskušamo spreminjati tako, da bo sprejemljivejši za okolje. Pri tem se uporabljajo določeni izključni odgovori na odklonsko vedenje mladih. Strokovnjak ve, kaj je odklonsko vedenje, in pozna vzroke. Njegova ocena je pravilna. Za odklonsko vedenje se razvijajo obravnave kot pristop k vplivanju in k spreminjanju vedenja. Cilj je motenega otroka znova integrirati.
4. Redukcijska premisa se nanaša na uporabo absolutnih norm, torej na opredeljevanje izstopajočega vedenja kot absolutno napačnega. Izhajanje iz domneve, da veljajo za človeško
življenje absolutne norme in vrednote, pomeni ne priznavati interakcionističnega konteksta opredeljevanja motečih vedenj in ne zgodovinske spremenljivosti. Klasifikacijske pripomočke je treba zato kritično uporabljati, saj so pojmi, ki opredeljujejo odklonska vedenja, podvrženi normativnemu spreminjaju. Postopki, ki so zajeti v shemah, modelih itd. ne puščajo prostora za individualnost posameznika in za interakcijsko/komunikacijsko dinamiko med posamezniki, ki se izraža z vplivi okolja in vplivi samouravnavanja posameznika na okolje.
Redukcijsko razumevanje navadno vsebuje odstopanje od skupno dogovorjenih pravil (pričakovanj), čemur se prireja normalizacija oziroma poskusi spreminjanja vedenja odstopajočega posameznika v smeri družbenih norm. Redukcijske premise izhajajo iz metateorij o pravilnem, normalnem življenju v družbi, pri čemer so otroci in mladostniki podrejeni odraslim. S tem "pridobijo" odrasli pravico do ocenjevanja in "modeliranja" njihovega vedenja v skladu s svojimi merili, normami. Pri tem se
pozablja na samouravnalne značilnosti posameznih otrok in mladostnikov ter na specifike v njihovem vedenju, ki so odraz spoznavno-emocionalnih procesov znotraj njihove osebnosti (Kobolt idr. 2010).
Vsa omenjena redukcijska "miselna orodja" opozarjajo na kritično uporabo pojmovnih "struktur," s katerimi poenostavljamo posameznikovo funkcioniranje in ga morda nehote na ta način označujemo, stigmatiziramo (prav tam 2010).
Redukcije so nasledek konservativnega modela, ki poskuša absolutno določati norme. Pri tem ne upošteva, da so norme izzidi razmerij socialnih moči. Tak vidik vedenjsko "odstopajoča" vedenja opredeljuje in razvršča kot težavna, neuspešna, moteča in v družbenem kontekstu nekonkurenčna.
Tako pridobijo status družbene marginalnosti (prav tam 2010). Pri redukcijah pozabljamo, da so otrokovi spoznavno-čustveni odzivi v socialnem okolju odvisni od kvalitete odnosov in od možnosti participacije v odnosih znotraj družine, razreda, vrstniške skupine itd. torej koliko lahko otrok zadovoljuje lastne psihosocialne potrebe.
Redukacije izhajajo bolj ali manj iz značilnosti sodobnih družb, ki so prežete z množično produkcijo in tržnimi principi. Na področju vzgoje in izobraževanja se te zahteve prenašajo na socializacijo, od katere se pričakuje optimalna učinkovitost in čimmanj težav pri uvajanju mladih v sodoben
potrošniški svet (Kobolt idr. 2010). V taki šolski kulturi in razredni klimi prihaja v ospredje povprečna normativnost za vedenja učencev kot splošnih meril družbene reprodukcije. Iščejo se splošne vzgojne
"tehnologije", ki ustvarjajo masovne produkte. Posamezniki se obravnavajo skozi optiko skupnega procesa socializacije in skozi skupne cilje, ki se jim morajo v tem procesu približati. Presojanje pa se izvaja po vedenju članov skupnosti.
Pri redukcijah izdatno pomagajo prispevki socialnih, psiholoških in pedagoških strok, ki želijo z
izpolnjevanjem svojega instrumentarija zagotoviti lastno urejenost in ravzščenost ter preglednost nad masovno produkcijo in storilnostjo. S tem lahko dolgoročno in usodno zaznamujejo posameznika. Z vsakim tudi "dobronamernim" posegom, ki ne upošteva položaja, potreb, intenc posameznika in
njegovega socialnega konteksta, se lahko dodatno stigmatizira. Tako ni prispevka k reševanju stanja, ampak k njegovemu utrjevanju (prav tam 2010).
Podobno poudarja UNICEF (2005), da integracija sama po sebi pomeni poglabljanje stigmatizacije učencev.
Na splošno lahko govorimo o redukcionizmu kot tendenci, da izjemno kompleksne pojave
pojasnjujemo v enem vzročnem modelu, ki posledično predvideva eno samo obliko intervencij kot popolno in ustrezno rešitev problema (Skidmore 2004, v Lesar 2009). Težave učencev v vzgoji in izobraževanju se na ta način locirajo znotraj posameznika ali šole oziroma znotraj družbe na splošno, pri tem pa je prezrta možnost interakcij med dejavniki, ki potekajo na različnih ravneh analize (prav tam 2009).
Radukcionizem je mogoče presegati s sociološkimi, kurikularnimi, organizacijskimi in odnosnimi (etičnimi) vidiki, saj le interdisciplinarni in transdisciplinarni pristopi omogočajo iskanje rešitev za integracijo in inkluzijo. Vsekakor pa naj bi rešitve obsegale možnosti udeležencev pri samostojnem sprejemanju odločitev v zvezi s svojim življenjem in polnopravno soudeleženost v dogajanju širše skupnosti (primerjaj Lesar, v Kobolt idr 2010). Za uresničitev tega cilja pa bo treba tudi na ravni šolskega sistema spremeniti načela in vrednote, ki bistveno opredeljujejo delovanje na šolski ravni v povezavi z vključenostjo/izključenostjo, predvsem pa bo treba nameniti prostor resničnemu
prepoznavanju "glasov" učencev (prav tam 2010).
Redukcije se pojavljajo predvsem ob presoji izstopajočega vedenja, ki bolj poudarja "motenosti" in
"slabosti" posameznika ter nesposobnosti dosegati storilnostne cilje učiteljev kot pa njegove
"prednosti", ki so odkrivanje potencialov, ki jih lahko posameznik samorazvije ob različni socialni pomoči. Zato je treba oblikovati okolje, ki spodbuja (motivira) posameznika k aktivnosti in
samouravnalnim izkušnjam, ne pa k zapletenosti v "dražljaje in reakcije ", ki poudarjajo način razvoja posameznika od zunaj. Ob tem se hitro pozablja na motive in samouravnalne mehanizme, ki so temeljna lastnost vsega živega (primerjaj Powers 1989).
Z opazovanjem in ocenjevanjem vrednosti vedenj glede na naša vrednostna izhodišča v bistvu nastajajo behavioristične klasifikacije. Na podlagi opisa nepravilnega, izstopajočega (odstopajočega) vedenja določamo njegovo neprimernost in rešitve glede na naše predstave. Tako ocenjeno vedenje je izolirano, obravnavano kot nekaj ločenega od osebnosti posameznika in obravnavano kot "objekt"
(primerjaj Kobolt idr. 2010). Otroci in mladostniki so tako zdreducirani na statistične številke in objekte obdelave.