Avtorja avtopoeze predstavita spoznavanje kot nenehno porajanje sveta skozi življenjski proces v strukturi organizma namesto razumevanja reprezentacije sveta kot nekaj objektivnega "tam zunaj"
(Maturana/Varela 2005).
Ljudje najraje živimo v svetu gotovosti in nespornih zaznav. Prepričani smo, da so stvari zunaj takšne, kot so, in da je to resnična "stvarnost". Navidezna čvrstost našega izkustvenega sveta se zrahlja, če smo pozorni na to, kaj resnično zaznavamo (prav tam 2005).
Dva vsakodnevna eksperimenta (prav tam 2005:15) nam pokažeta navidezno zaznavanje sveta. Prvi opredeljuje, da je v vidnem polju prisotna "slepa pega", ki jo navadno pri opazovanju sveta ne vidimo, ampak doživljamo svet okoli sebe kot neokrnjeno celoto, čeprav bi morali gledati z "luknjo" v vidnem polju. Drugi eksperiment z barvami (prav tam : 17) pa pokaže, da ni jasno, kako se lahko v poskusnih osebah pojavijo v vidnem polju barve, ki niso zastopane v svetlobnem viru. Navajeni smo namreč misliti, da je barva lastnost predmetov, ki odbijajo svetlobo. Eksperiment z barvami pa pokaže, da barva ni odvisna od lastnosti stvari, ampak je neločljivo povezana s tem, kako jo vidimo, doživljamo.
Torej je skladna z individualno strukturo posameznika. Postavlja se vprašanje, kakšne barve so stvari v resnici (prav tam 2005).
Na vprašanje lahko odgovorimo, če si predstavljamo doživljanje barv kot ustreznih stanj našega živčnega sistema. Tako je mogoče zaznane barve razlagati s stanjem nevronske aktivnosti, in ne s fizikalnimi valovnimi dolžinami, ki se izsevajo ali odbijajo od predmetov v okolici. To naj bi veljalo za vse razsežnosti vidnega doživljanja (gibanje, sestavo stvari, oblike itd.). Vse, kar zaznavamo nosi neizbrisen pečat naše lastne strukture in organizacije. Tako ne vidimo prostora sveta, ampak svoje vidno polje. Ne vidimo barv, ampak doživljamo svoj barvni prostor (prav tam 2005).
V bistvu je svet, ki ga opazujemo, konstrukcija zaznav. Vsega, kar sestavlja našo strukturo zavesti (biološko in socialno) in njeno zgodovino, ne moremo ločiti od tega, kako svet zaznavamo in doživljamo. To je edina resnica, ki jo lahko potrdimo.
Fenomena spoznavanja torej ni mogoče pojmovati v smislu obkroženosti s trdnimi "dejstvi" kot neko objektivno (absolutno) realnost, ki je neodvisna od nas in jo lahko s pomočjo receptorjev
"prenesemo" v svojo zavest. Spoznavanje je proces, v katerem živčni sistem sam določa svojo aktivnost, in ne zunanji svet, ki lahko le do določene mere vpliva na njegovo notranjo aktivnost.
Temeljno odkritje "autopoiesis" je torej spoznanje, da deluje živčni sistem kot zaprt sistem in da na zaznavo in spoznavanje lahko gledamo kot na njegovo specifikacijo. Spoznavanje se kot biološki fenomen dogaja v organizmu. Spoznavanje in delovanje živčnega sistema sta torej eno in isto (prav tam 2005).
Diagram 4 : Zaprto delovanje živčnega sistema (spoznavanje in delovanje)
"Refleksija je proces, v katerem spoznavamo, kako spoznavamo. Je dejanje, v katerem se ozremo sami vase. Je edina priložnost, ki nam je na voljo, da odkrijemo svojo slepoto in spoznamo, da sta gotovost in spoznanje drugih enako nezavezujoča in krhka kot naša lastna" (prav tam 2005 : 19).
Ljudje premalo poznamo svoj svet doživljanja, čeprav nam je najbližji.
Živi sistemi ne delujejo kot odprti sistemi, ki naj bi jih definiralo okolje, ampak ohranjajo v svojem delovanju avtonomijo. Avtopoetski sistem nenehno ustvarja in določa svojo organizacijo s
proizvajanjem lastnih sestavin ob stalnih perturbacijah in kompenzacijah teh perturbacij. Avtopoetski sistem je homeostatski, ki ima lastno organizacijo za temeljno spremenljivko, ki jo ohranja
konstantno (Černigoj 2007).
Avtopoetski sistemi so avtonomni, ker vse spremembe podrejajo vzdrževanju lastne organizacije.
Imajo svojo individualnost, kar pomeni, da prek vzdrževanja "nespremenljivosti" svoje organizacije aktivno vzdržujejo identiteto (Možina/Kordeš, v Maturana/Varela 2005).
Avtopoeza je idejni konstrukt, podprt z eksperimenti, ki nas opozarja, da človek ne more sprejemati
"reprezentacije" sveta takega, kot je, ker je vsako spoznavanje sveta vezano na specifično biološko (fiziološko, čustveno, miselno) strukturo posameznika. Torej človek ne more delovati kot računalnik, v katerega bi vnašali "objektivne" podatke in bi jih potem posameznik neomejeno pomnil in jih poljubno reproduciral, ampak védenje in vedenje se vedno specifično individualno konstruira.
Zavest naj bi bila podobna bivanju v podmornici (prav tam 2005). Na vse, kar se lahko zanesemo pri vodenju podmornice, so podatki, ki jih posredujejo merilne naprave in jih navigator povezuje tako, da
Zaznavanje Delovanje
gOKOLJE Spoznavanje
določa položaj podmornice v času in prostoru. Več merilnih naprav, več podatkov, varnejše plutje.
Tudi zavest ima na razpolago le "podatke" svojih čutnih organov, ki posredujejo le delne "podatke" o stvarnosti, ko se povezujejo v njen konstrukt. Delovanje podmornice in njena dinamika stanj v gibanju in v spreminjanju položajev v okolju ne pozna "objektivnega zunanjega sveta" in ga zato ne more reprezentirati. Navigator podmornice le deloma zaznava svet okoli podmornice, torej toliko, kot to omogočajo "čutila" oziroma senzorji. Podobno tudi zavest lahko spoznava stvarnost le do stopnje, ki jo omogočajo receptorji (senzorji).
Razširjena podoba, da so možgani "naprava za obdelovanje in pomnenje podatkov", ni le dvoumna, temveč tudi zgrešena, saj živčni sistem ne "dobiva informacij" iz okolja, ampak jih ustvarja, tako da določa, kateri vzorci okolja so perturbacije in katere spremembe jih sprožajo v organizmu
(Maturana/Varela 2005).
"Konstruktivizem" Maturane/Varele (2005) ne izvira iz poznavanja filozofske ali pedagoške smeri itd., pač pa le iz njunih bioloških eksperimentov. Ti dokazujejo, da se v posamezniku ne reprezentira fizična ali socialna stvarnost, ampak se opredeljuje lasten doživljaj in lastna izkušnja, ki sta odraz stanja aktivnosti živčnega sistema (prav tam 2005). Kateri vplivi okolja bodo sprožali stanja nevronske aktivnosti, pa določa posameznik oziroma njegova individualna struktura, ne pa lastnost dejavnika v okolju, ki sproža vpliv.