Kot piše Musek (1995), je družina svet, življenje, človeštvo in družba v malem. Je edinstvena enota, v kateri se spletajo temeljne vloge človeškega bitja, spolne in generacijske – vloge moškega in ženske, vloga staršev in otrok.
Posameznikova osebnost se najbolj oblikuje v družini, tj. v biološkem, duhovnem in v socialnem smislu. J. Lepičnik - Vodopivec (1996: 7) poudari, da gre za »najbolj preprosto in naravno človeško skupnost«. Otrok v njej živi in dela ob stalni pomoči članov družine in tesnih čustvenih vezeh, ki vladajo med njimi. Družina je za otroka prva šola za življenje, zanj je družina svet v malem. V družini otrok pridobiva prve izkušnje o vrednotah življenja, prve predstave o ljudeh in njihovih medsebojnih odnosih, življenjskih problemih in o načinih njihovega reševanja. Spoznava pravice in dolžnosti posameznika in skupine, v družini najde svojo veljavo, svoje mesto, svojo vrednost.« V Družinskem zakoniku (2011) je zapisano, da je družina življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka ter ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice.
Predlog novega družinskega zakonika (2012), ki je bil v javni razpravi in v katerem je glede zakonske zveze predlagana življenjska skupnost dveh oseb istega ali različnega spola, ni bil sprejet. G. Čačinovič Vogrinčič (1998) zapiše, da družino tvorita dva ali več posameznikov, ki so v interakciji, imajo skupne motive in cilje;
povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote; odnose v njej odraža in odloča sorazmerno skrajna struktura statusov in vlog; v družini se oblikujeta zanjo značilna struktura moči in način vodenja; izoblikuje se sorazmerno trajna mreža komunikacij ter statusov in vlog posameznih družinskih članov; diferencirajo se vloge glede delitve dela; razločijo se čustveni odnosi med člani.
Skozi zgodovino so se vsebine in oblike nalog, ki jih opravlja družina, precej spreminjale, prav tako pa tudi notranji družinski odnosi med člani. V primitivnih človekovih združbah je vladalo neomejeno spolno občevanje med člani združbe. Kot
4
posledica so vladali v skupnosti taki odnosi, kjer je celotna pomenska skupnost predstavljala družino v današnjem smislu. Identificirala se je lahko samo mati; po njej se je določalo tudi sorodstvo. Razvil se je matriarhat. Revolucija v pojmovanju družine se je zgodila z razvojem poljedelstva in živinoreje. Tehtnica se je nagnila na stran moškega, ki si je lastil proizvajalna sredstva. Sorodstvo se je določalo po moškem; tako se je razvila patriarhalna družina. Prvič se je uveljavila tudi monogamna družina, v kateri je bila odločilna oblast moža nad ženo in otroki.
Industrijska proizvodnja pa je povzročila močne premike v strukturi patriarhalnih družin. Delovno območje se je ločilo od družinskega. Družina je izgubila svojo prvotno proizvodno funkcijo. Urbanizacija je potegnila družine v mesta in industrijska središča, kjer so živele v tesnejših, najetih stanovanjih. Obseg družine se je krčil, število otrok se je zmanjšalo. Iz take rodbine je postopoma postala majhna nuklearna družina, v kateri so živeli skupaj le starši z otroki. Po organizacijski strani se je proces odmiranja patriarhalne družine končal z zaposlitvijo matere zunaj družine, kar je ustvarilo velike vrzeli na področju vzgoje. Z razpadom patriarhalne družine so otroci in mati pridobili večje pravice, zavedajo se otrokove individualnosti. Na obzorju so se pojavili znaki nove partnerske, enakopravne družine. Za družine v naši družbi je značilno, da ne morejo več delovati po starih vzorcih in da morajo tudi same iskati in oblikovati ter ustvarjati nove načine svojega obstoja. Majhna družina v sodobnosti ne more obstajati kot samozadostna in zaprta, nujna sta vključevanje in povezovanje v širšo družbo. Prvi znaki demokratizacije in spreminjanja odnosov v družini se kažejo v spreminjanju položaja otrok in žena, saj so bili do odnosov do očeta in moža v podrejeni vlogi. Čim bolj so se odnosi v družini demokratizirali, tem bolj se je vzgoja otrok posluževala spodbude, pohvale, razlage in medsebojnega razgovora. Pod vplivom različnih humanističnih različic in psihoanalitičnih teorij se začne uveljavljati model napredne vzgoje z nazivom permisivna ali neavtoritarna vzgoja. Pedagogi so svetovali, da naj starši vzgajajo svoje otroke glede na njihove potrebe, pri čemer pa je pomembna ljubezen staršev do otrok. Starši naj se predvsem odzivajo na otrokova čustva s svojimi čustvi, pri čemer so dovoljena vsa čustva (Bergant 1981).
5 1.2 Vrste in tipi družin
B. Coloroso (1996) piše, da je družinska vzgoja pomembna. Otrok se v njenih okvirih socializira, pridobiva prve pomembne izkušnje o življenju, ljudeh in o njihovih medosebnih odnosih, skratka, pomembna je za zdrav, nemoten razvoj otrok.
Da bi vzgojitelj v vrtcu lažje razumel otroka in njegovo obnašanje v vzgojno-izobraževalni organizaciji, mora poznati njegovo družinsko okolje oz. na katerih načelih temelji njihova družinska vzgoja. Čim bolje bo vzgojitelj to okolje poznal, tem uspešnejše bo sodeloval s starši, usmerjal njihov splošni vpliv na otroka in prispeval k uresničevanju temeljnih družbenih obveznosti pri vzgoji otrok.
1.2.1 Vrste družin
B. Coloroso (prav tam) opisuje tri vrste družin, ki se med seboj razlikujejo po različnih vzgojnih stilih – na kakšen način vzgajamo otroke. Deli jih na trdo, mehko in prožno družino.
Trda družina je tip družine, ki je podvržen pravilom, je obseden z redom, nadzorom, z ubogljivostjo in ima strogo hierarhijo moči. Starši otroke nadzirajo, poučujejo, ukazujejo, grozijo, opominjajo in so nenehno zaskrbljeni. Otroci so v podrejenem položaju, starši jih venomer nadzirajo in manipulirajo z njimi. Otroci ne smejo izražati svojih mnenj, čustev in občutkov. Trda družina se na zunaj zdi tesno povezana celota, a to je samo zunanja podoba. Potlačena čustva lahko v kritičnih trenutkih silovito izbruhnejo. Za ta tip družine je značilen represiven vzgojni stil, za katerega M. Bergant (1994) poudarja negativna vzgojna sredstva (prepovedi, omejitve, nadzorovanje, utesnjevanje), da bi odpravil otrokove napake; onemogoča stik med učiteljem in učencem; vzgoja je zasičena s predsodki, z odpori, negativnimi čustvi; verjame v moč kazni in prepričevanja; posameznik je potisnjen v vlogo, ki sprejema, vzgojitelj pa vlada, daje; rezultat je poslušen vdan posameznik. Kroflič (1997) pa ta vzgojni stil, ki vlada v trdi družini, poimenuje kulturno-transmisijski model, za katerega je značilen direktivni stil vzgajanja in poučevanja. Otrokova vloga se omeji na poslušno sledenje vzgojiteljevim napotkom, kritično presojanje pa je ovrednoteno kot neracionalna poraba časa. Ta vzgojni stil zajema represivne oblike kaznovanja in nadzorovanja. Učenje poteka na pamet brez globljega razumevanja snovi. Nekritično se prenašajo vedenjski vzorci, navade
6
(konformistična morala, ki temelji na težnji po izogibanju težavam in zagotavljanjem ugodja). Nekatere značilnosti trdega tipa družine so poniževanje – starši poskušajo z otroki manipulirati s sarkazmom in z norčevanjem ali pa jih spravljajo v zadrego;
učenje poteka v ustrahovalnem vzdušju, napake so nekaj slabega in niso dovoljene, cilj je popolnost; prekomerna uporaba groženj in podkupovanja – starši izmenično uporabljajo korenček in palico, tako da otrok ne ve, kaj naj pričakuje; ločena in strogo uveljavljena pravila – fantje se naučijo potlačevati svoja občutja, slabosti in ne upajo si pokazati svoje ranljivosti. Deklice se naučijo zatirati svoja občutja jeze in izražati naučeno nemoč; točnost, čistoča in red – starši uveljavljajo časovne roke in pretirane sanitarne omejitve; hierarhija oblasti, v kateri imajo starši absolutno avtoriteto, vsiljujejo red in vedno zmagajo (Coloroso 1996).
Tip mehke družine je popolno nasprotje trdi družini. Otroci pri taki vzgoji nimajo občutka notranje varnosti, verjamejo, da je svet nepredvidljiv in imajo po navadi zelo nizko samopodobo. Za ta tip družine je značilen permisiven vzgojni stil, za katerega M. Bergant (1994) piše, da v njem prevladujejo pozitivni vzgojni vplivi (ljubezen, skrb za razvoj, upoštevanje otrokovih potreb). Rezultat permisivnega vzgojnega stila je srečen, samostojen, ustvarjalen posameznik. Kroflič (1997) pa ta vzgojni stil poimenuje permisiven model, ki temelji na pojmovanju vzgojnega okolja kot »tople grede«, izvira iz zavedanja o potrebi po spoštovanju posameznikovih pravic (katoliška vzgoja – otrokovo grešno naravo je treba zatreti z vzgojo, fizično kaznovanje). Ta vzgojni stil izvira iz zavedanja, da je uporaba nasilnih metod neučinkovita. Otrok naj se vede spontano, svobodno in naj občuti učenje kot igro, naj sam ugotovi, kaj je primerno za njega in kaj pričakuje okolica od njega. Permisiven vzgojni stil ni usmerjen v razvoj otrokovih osebnostnih potencialov, ampak v iskanje ustreznih vzgojnih metod in pozitivno podkrepitev zaželenih vedenjskih vzorcev. B.
Coloroso (1996) mehko družino razdeli na dve vrsti, učinek pa je na otroke pri obeh enak. V prvi vrsti mehke družine so starši otroka naučili kaj, kdaj in kako naj govorijo, delujejo in se odzivajo, niso pa ga naučili, kako naj razmišlja. Otrok dobi vse, kar si zaželi, čeprav na račun potreb svojih staršev. V drugi vrsti mehke družine pa imajo starši svoje osebne probleme, zaradi katerih so osredinjeni samo nase in ne na otroka. Starši so nesposobni poskrbeti za otroka, saj jim manjka samospoštovanja.
V tej vrsti družine ni nikogar, ki bi poskrbel za vzgojno, skrbno, spodbudno okolje za otroka. V odrasli dobi bodo osamljeni in nesposobni ljubiti. Nepoštenost in manipulacija bosta postali njihov življenjski stil. Nekatere značilnosti mehkega tipa
7
družine so: nepredvidljive kazni in nagrade; otroku so dane možnosti na nepredvidljiv način; starši se ne menijo za družinske probleme in ne prepoznavajo potrebe po pomoči, velikokrat se zgodi, da otroci dobijo pomoč, ki jo potrebujejo, šele takrat, ko nekdo zunaj družine dojame resnost problema; otroci hitro zapadejo pod vpliv vrstnikov; vsakdanje grožnje in podkupnine. Mehke družine obeh vrst nimajo nikakršne zunanje ne notranje zgradbe. Vse je razpuščeno, ker od svojih staršev ne dobijo nikakršnih potrdil. Svoja čustva in sproščenost držijo v vajetih ali pa gredo v drugo skrajnost, postanejo lahkomiselni, brezskrbni in brezglavo letajo sem ter tja (prav tam).
Prožne družine so tiste družine, katerih glavna značilnost teh staršev ni, kaj počno, ampak to, kako v vsem, kar počno, uravnovešajo čut zase s čutom za skupnost. Priznavajo in negujejo svojo odvisnost. Prožna družina zagotavlja medsebojno povezanost, trdnost in poštenost pa tudi mirno in preudarno strukturo, ki jo otroci potrebujejo, da zgradijo svoj pravi jaz. V njih starši ne zahtevajo poslušnosti, ampak jo sami demonstrirajo in učijo. M. Bergant (1994) poimenuje vzgojni stil tega tipa družine »laissez-faire«, kjer se učitelj lahko odreče odgovornosti, učenci pa delajo, kar hočejo. Pri obeh zgornjih tipih vzgoje je problem, da permisivna vzgoja ne izpolni svojih pričakovanj, represivna pa je agresivna do učencev. Zato se je ta vzgojni stil spremenil v vzgojni stil »laissez-faire«. Kroflič (1997) pa poudari, da gre tu za procesno-razvojni model, ki je prepleten s humanistično tradicijo pogledov na otrokovo naravo in njen razvoj; postmoderno iskanje temeljnih moralnih vrednot in etičnih načel; kurikularna teorija, ki ne raziskuje le neposrednih oblik vzgajanja, ampak kot dejavno vzgojno okolje pojmuje celoto realnega življenja v vzgojno-izobraževalni ustanovi; pravni vidik zaščite otrokovih pravic (človečanskih in psiholoških). Otrok je v vzgojnem procesu aktiven v načelu obojestranske komunikacije med njim in vzgojiteljem, ki se začne uveljavljati šele takrat, ko začno psihologi in pedagogi poudarjati pomen otrokovega neoviranega presojanja, domišljijskega snovanja in moralnega odločanja za optimalen razvoj osebnostnih potencialov. Tu je model avtoritete, ki otroku omogoča doživetje sprejetosti in varnosti, hkrati pa postopno spodbuja osamosvajanje in rahljanje navezanosti na vzgojitelja. Vzgoja ni usmerjena na oblikovanje vnaprej določenih vedenjskih vzorcev, ampak si za cilj postavi podpiranje otrokovih potencialov (razvoj moralnega razsojanja). Osnovne značilnosti prožne družine B.
Coloroso (1996) navede zelo pregledno in zapiše, da se otroci demokracije učijo prek
8
izkušenj, dojamejo, da starši njihove ideje in občutke spoštujejo in sprejemajo ter da ni vedno preprosto uskladiti potreb in hotenj vseh družinskih članov. Vzpostavi se okolje, ki spodbuja ustvarjalno, konstruktivno in odgovorno udejstvovanje, napake se obravnavajo kot priložnost za učenje in razvoj. Pravila so jasna in preprosto definirana; pri njihovem postavljanju izhajajo iz lastnih modrosti, občutka odgovornosti in svoje zaznave otrokovih potreb, pri tem pa neprestano povečujejo priložnosti za otrokovo odločanje in notranje razvijanje. Posledice neodgovornega dejanja so naravne ali logične, obenem so tudi preproste; imajo vrednost in so smiselne. Starši uveljavljajo disciplino z avtoriteto, ki daje otrokovemu učenju življenjsko moč; pokažejo mu, kaj je storil narobe in mu prepustijo, da probleme rešuje sam, in mu predlagajo načine, kako naj jih razreši. Starši otroke motivirajo, tako da bi – kolikor se le da – realizirali svoje zmožnosti, otroke sprejemajo takšne, kot so, hkrati pa jih spodbujajo, da bi postali več kot sami mislijo, da so lahko. Otroci se naučijo sprejemati lastna čustva in ravnati odgovorno, tj. z močnim čutom za samozavedanje: starši se vživljajo v otroke in uporabljajo ustrezne načine za to, da jim kažejo močno množico svojih čustev. Starši otrokom podarjajo veliko objemov, smeha in humorja, otroci se naučijo, da je dotik usodnega pomena pri vzpostavljanju človeških odnosov, s tem ko opazujejo dotike, ki si jih poklanjajo starši med seboj in s katerimi obdarujejo tudi njih – svoje otroke. Ljubezen je brezpogojna: preprosto zato, ker so otroci, in zaradi nikakršnega drugega razloga imajo svoje dostojanstvo in so dragoceni. Starši z vzgledom spodbujajo sodelovanje in sposobnost opravljanja nalog: otrokom z vzgledom pokažejo, kako opraviti različne naloge. Starši otroke učijo, kako naj razmišljajo – otrokom ne dopovedujejo, ampak se z njimi pogovarjajo. Ne ignorirajo jih, ampak jim prisluhnejo. Družina je pripravljena sprejeti pomoč: ne zanika problemov niti jih ne skriva. Starši prepoznajo trenutek, ko je treba poiskati pomoč pri modrejših ali bolj izurjenih strokovnjakih, nasvete pa sprejemajo z odprtim srcem in razumom (prav tam).
1.2.2 Tipi družin
Švajner (1998) piše, da je otrok pogoj, da se oblikuje družina, vendar pa poznamo kar nekaj tipov družin in ne le enega. Če je kakšna družina malo drugačna, jo že teorija označuje za nenormalno. Popolna idealnost je torej dvostarševska družina. Ko družina opravlja svoje naloge, kadar odrasli otrokom omogočijo ustrezen
9
življenjski prostor, jim pomagajo v komunikaciji z zunanjim svetom, so jim za vzgled in otrokom s tem krepijo spoštovanje in samopodobo, se družina pojmuje kot normalna. Satir (1995) pravi, da poznamo več tipov družin, in sicer: nuklearno, enoroditeljsko, reorganizirano, razširjeno in rejniško družino.
Nuklearna družina predstavlja popolno družino, ki jo sestavljajo starši z vsaj enim otrokom. Je dvogeneracijska, sorodniki se v izolirano družinsko okolje nuklearnih družin ne vključujejo in ne pomagajo družini na noben način. Vendar to ne pomeni, da nimajo stikov, saj nuklearne družine dopuščajo nudenje pomoči sorodnikov na različne načine, na primer pri varstvu otrok, gospodinjskih opravilih itn.
Enoroditeljska družina je obstajala že v preteklosti in ni produkt današnjega časa. Delimo jo lahko na enoroditeljsko izvorno materinsko (nastane ob rojstvu otroka in za otroka skrbi mati) in enoroditeljsko izvorno očetovsko (nastane ob rojstvu otroka in za otroka skrbi oče). Lahko pa enoroditeljska nastane zaradi določenih posledic (smrt, razveza) in se deli na posledično materinsko družino in posledično očetovsko družino. Poznamo tudi pogojno enoroditeljske družine, ki nastanejo, če eden od članov družine ni prisoten v družinskem življenju zaradi bolezni, alkoholne odvisnosti ali zaradi katere druge odvisnosti.
Reorganizirana družina je tak tip družine, za katero se uveljavlja kot posledica velikega števila ločitev in ponovnih sklenitev zakonskih zvez (Lawson Jones in Moores 2004). Praper (1995) pa piše, da je reorganizirana družina sestavljena iz starša in otroka z novim partnerjem in njegovimi otroki oziroma s skupnim otrokom. Skupno vsem reorganiziranim družinam je, da se zaradi različnih vzrokov ponovno združijo prej razdružene družine. Praper (1995) navaja tri načine:
mati z otroki, ki se poroči z moškim brez otrok; oče z otroki, ki se poroči z žensko brez otrok, ter mati in oče z otroki iz prejšnjega zakona. Ta tip družine tvorijo ponovno poročeni pari z otroki. Otroci so lahko od enega partnerja, od obeh partnerjev iz prejšnjih zvez ali pa skupni otroci partnerjev. Vsi člani reorganizirane družine (partnerja, otroci, nekdanji partnerji) vplivajo drug na drugega. Vsak mora imeti svoj prostor in vsak član je pomemben za takšno reorganizirano družino.
Razširjeno družino pa sestavljajo od tri do štiri generacije, ki živijo v skupnem gospodinjstvu. Praper (1995) piše, da so vse generacije med seboj povezane in vplivajo druga na drugo. Razširjena družina nastane takrat, ko mladi par ostane pri starših enega od njiju. Ko se jima rodi otrok, so tako skupaj tri generacije – otrok,
10
starši in stari starši. Vendar se s tem, ko živijo skupaj tri generacije, pojavlja večja možnost konfliktov glede vzgajanja otroka. Največkrat prihaja do konfliktov med materjo otroka in babico. Babica si seveda želi, da bi jo vnuk ohranil v lepem spominu, zato mu pri vzgajanju popušča in ga razvaja. Otrok, ki ga vzgajajo hkrati starši in stari starši, postaja zmeden in ne ve, kaj je prav in kaj ne. Razširjena družina funkcionira le, če se vzpostavi partnerske odnose in notranje meje med seboj. Edino tako se omogoči staršem otroka, da lahko vzgajajo otroka brez tekmovanja glede tega, koga bo imel otrok raje. Različni avtorji navajajo, da vse razširjene družine niso enake. Poznamo vertikalno razširjeno družino, ki je sestavljena iz treh generacij, ki so v skupnem gospodinjstvu (stari starši, starši in otroci). S podaljševanjem življenjske dobe takšna družina postaja vse bolj običajna. Naslednja razširjena družina je horizontalno razširjena družina, ko v enem gospodinjstvu skupaj živijo družine bratov in sester (Lawson, Jones in Moores 2004). Klasično razširjeno družino sestavlja več družin, ki so med seboj sorodstveno povezane in živijo skupaj v isti hiši, isti ulici ali na istem območju. Značilna sta strnjena lokacija prebivanja in pogostost obiskov. Zadnja pa je modificirana razširjena družina, v kateri pa živijo ločeno od svojega sorodstva, vendar imajo z njimi redne stike. Takšne družine si med seboj tudi pomagajo in se podpirajo (Barle - Lakota, Počkar in drugi 2004).
Naslednja je rejniška družina, ki ima vse zakonitosti države, vendar je v bistvu za otroka drugačna, druga.
Rejniška družina je celotna družina, ki jo sestavljajo rejnik in vsi družinski člani. V njej veljajo družinska pravila, vloge so razdeljene med družinske člane, v družini se delijo delo in obveznosti. Pomembno je, da se pri odločanju za rejništvo
Rejniška družina je celotna družina, ki jo sestavljajo rejnik in vsi družinski člani. V njej veljajo družinska pravila, vloge so razdeljene med družinske člane, v družini se delijo delo in obveznosti. Pomembno je, da se pri odločanju za rejništvo