Cilji in naloge vrtca - UVAJANJE OTROKA V VRTEC

Predšolska vzgoja v vrtcih poteka v dveh starostnih obdobjih, in sicer so v oddelke prvega starostnega obdobja vključeni otroci, stari od enega leta do treh let, v oddelke drugega starostnega obdobja pa otroci, stari od treh do šest let. Poznamo tri različne oddelke, in sicer starostne homogene, heterogene in kombinirane oddelke. V homogene oddelke so vključeni otroci v starostnem razponu enega leta, v heterogene

oddelke otroci prvega ali drugega starostnega obdobja in kombinirane oddelke, v katere so vključeni otroci prvega in drugega starostnega obdobja (Bela knjiga 2011).

Vrtci nudijo različne programe glede na trajanje in organizacijo dela v vrtcu. Vrtec nudi dnevni program, ki traja od šest do devet ur in lahko poteka dopoldne, popoldne, ves dan ali izmenično. Potem nudi poldnevni program, ki traja od štiri do šest ur in lahko poteka dopoldne, popoldne ali izmenično. In zadnji program je krajši program, ki traja od 240 do 720 ur letno strnjeno ali razporejeno v šolskem letu.

Dnevni in poldnevni ter krajši program so namenjeni otrokom od enega leta starosti do vstopa v šolo (Bela knjiga 2011). Vrtec glede na potrebe staršev v vrtec vključenih otrok vsako leto z letnim delovnim načrtom določi poslovni čas vrtca, ki je lahko daljši od trajanja programa. Vrtec začne poslovni čas ob uri, ko glede na potrebe staršev lahko oblikuje za en oddelek otrok, pri tem pa upošteva normative za oblikovanje oddelkov vrtca, ki jih določa Pravilnik o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (Bela knjiga 2011). Pravilnik o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (Uradni list RS, št. 75/2005, 34. člen) prav tako določa, da lahko občina, ki je ustanoviteljica vrtca, določi najmanjše število otrok, ko je vrtec dolžen začeti oziroma končati poslovni čas. Vrtci so odprti vsak delovni dan v tednu.

Delitev odgovornosti in različnost pristojnosti je pri odnosu med vrtcem in starši zelo pomembna. Ustanova naj družini nudi storitve, ne pa posega v njeno sfero zasebnosti oziroma v pravice staršev. Starši pa ne smejo posegati v strokovnost vzgojno-varstvene ustanove in morajo upoštevati meje svojega soodločanja (Bela knjiga 1995). V Beli knjigi (2011) pa je zapisano, da je treba pri sodelovanju strokovnih delavcev in staršev zagotoviti varovanje zasebnosti obojih in jasno začrtati meje strokovnih odločitev, na katere starši nimajo pravice vplivati. Vrtec mora spoštovati jezik, kulturo, identiteto, vrednote, stališča, navade, prepričanja in običaje otrokovih staršev, kot je zapisano v Beli knjigi (1995).

Pravice staršev otrok, ki jih najdemo zapisane v Kurikulumu za vrtce (2007), so: pravica do izbire programa, v katerega bodo vključili svoje otroke, in obvestil o različnih ponudbah programov v vrtcih, ki morajo biti javno dostopna, pravica do postopnega uvajanja otroka v vrtec, pravica pri sodelovanju, načrtovanju življenja in dela v vrtcu, v oddelku ter po dogovoru z vzgojiteljem aktivno sodelovati pri vzgojnem delu, pravica do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, pravica do sprotnega informiranja in seznanjanja z njihovimi pravicami in odgovornostmi.

20 4.2 Družina in vrtec

Otrok je aktivni udeleženec v vzgojnem procesu, saj zbira informacije iz svoje okolice skladno s svojo razvojno stopnjo. Otrok spoznava zakonitosti narave in družbe, ki ga obdaja, razvijajoč svoje sposobnosti in njegovo radovednost v svet in okolje. S svojim početjem spreminja okolje, ki ga odkriva in v katerem živi. Z izražanjem svojih potreb zahteva od staršev in vzgojiteljev njihovo nenehno aktivnost, povezano z zadovoljevanjem, in pomoč pri zadovoljevanju njegovih potreb. S pomočjo vedenja, emocionalnih odnosov med udeleženci prek stališč in osebnostnih potez posameznikov se velik del vplivov družine in vrtca prenaša na otroka spontano. Otrok se pravzaprav spontano uči določenih postopkov in načinov odzivanja v posameznih situacijah, oblikuje stališča in odnose do življenja, usvaja posamezne osebnostne lastnosti. Na otrokov razvoj vpliva življenje v družini in vrtcu. Če so starši in vzgojitelji entuziasti, se bo otrok naučil uživati v malenkostih, ki jih daje vsakdanje življenje. Če so starši in vzgojitelji iskreni, se bodo otroci naučili odgovornosti in samodiscipline. Starši in vzgojitelji so za otroka model, po katerem se učijo. Učenje po modelu je povsem avtomatično, brez nadzora zavesti. To pomeni, da se bo otrok na enak način učil pozitivnih in negativnih oblik vedenja. Kaj in koliko se bo otrok naučil, je odvisno od stopnje in naravne emocionalne povezanosti s staršem in z vzgojiteljem, osebnostnih lastnosti odraslih in otroka ter od vsebine vedenja. Od otroka je odvisno, ali bo le posnemal obnašanje ali pa se bo z njim poistovetil. Velikokrat se vzgojni postopki staršev in otrok razlikujejo. Na otroka vplivajo eni in drugi nepovezano in neusklajeno. Dogaja se, da o postopkih in načinih, za katere so v družini prepričani, da so dobri, vzgojitelji v vrtcu ne mislijo tako, in nasprotno. Dokler je povezovanje družine in vrtca le na ravni informacij o zadovoljevanju otrokovih bioloških potreb, ostajajo konflikti v stališčih in vedenju med starši in vzgojitelji prikriti. Če pride do tesnejšega stika med vzgojitelji in starši, pa stopijo v ospredje razlike v stališčih, pogledu na razvoj. Izkušnje kažejo na to, da z ustrezno komunikacijo med vzgojitelji in starši ugodno vplivamo na konstruktivno reševanje konfliktov, ki nastajajo med njimi, in s tem obe strani prevzemata svoj del odgovornosti za otrokov razvoj. Tako se vzgoja v družini in vrtcu medsebojno povezujeta, prepletata in dopolnjujeta ter vplivata na razvoj otrok (Lepičnik - Vodopivec 1996).

Sodelovanje med starši in vzgojitelji je zapleten proces, ki temelji na obojestranski pripravljenosti za sodelovanje. Številne raziskave (v Lepičnik - Vodopivec 1996), ki so bile opravljene v zadnjih desetletjih pri nas in po svetu, govorijo o nujnosti povezovanja med družino in vrtcem. Povzetki teh raziskav kažejo na to, da je vzgojno-izobraževalni vpliv družine na otroka tako velik, da ga je zelo težko, skoraj nemogoče zamenjati z delovanjem vrtca, kljub različnim, dobrim ali manj dobrim programom, ki jih ponuja vrtec (Lepičnik - Vodopivec 1996).

Sodelovanje s starši v javnem vrtcu poteka na ravni formalnih in neformalnih oblik sodelovanja. Med formalne oblike sodelovanja štejemo: govorilne ure, roditeljske sestanke, svet staršev, svet javnega vrtca, pisna sporočila, telefonske pogovore in elektronska sporočila. Med neformalne oblike sodelovanja pa štejemo publikacijo, s katero se vrtec predstavi staršem, komunikacijo s starši ob prihodih in odhodih otrok v oziroma iz vrtca, nenačrtovane razgovore, oglasne deske v vrtcih, kjer starši pridobivajo pomembne informacije, različni nabiralniki, namenjeni predlogom staršev, odprti dnevi vrtca, tematski dnevi, šole in delavnice za starše, projekti, pikniki, sodelovanje pri razstavah, izletih, športnih aktivnostih, praznovanjih, interesnih dejavnosti itn. (Strojin 1992).

Glede na odnose med vzgojno-izobraževalno ustanovo in starši avtorici T.

Devjak in S. Berčnik (2009) govorita o partnerskem, klientskem in o paternalističnem odnosu. Pri klientskem odnosu je v ospredju predvsem pravica staršev do izbire vrtca za svojega otroka, pri paternalističnem odnosu pa strokovnjaki

»poučujejo« starše. Tak odnos staršev ne postavlja v enakopraven položaj in starši se ne morejo enakovredno vključevati v razpravljanje in odločanje v situacijah, v katerih je treba uporabiti strokovno znanje. Pri partnerskem odnosu pa menita, da gre največkrat za odnos, ki vključuje deljenje odgovornosti, moči (seveda pri vrtcu in šoli ta moč ne more biti enakovredno porazdeljena), izkazovanje naklonjenosti, postavljanje skupnih ciljev ter skupno delovanje. Avtorici ugotavljata, da partnerstvo implicira enakovreden prispevek nečesa vrednega na poti do skupnega cilja. V partnerstvo vključita možnost formalnega odločanja, dolžnosti in interakcijo.

Doseženi cilji so po njunem mnenju rezultat skupnih artikuliranih prispevkov partnerjev, ki pa niso nujno enakovredni. Katero koli definicijo partnerstva ali partnerskega odnosa pogledamo, lahko sklenemo, da vključujejo določeno stopnjo aktivne udeleženosti pri postavljanju in doseganju ciljev, bistveno pa je tudi ugotavljanje pravega razmerja moči med obema akterjema.

Delo in sodelovanje s starši izhaja iz teze, da lahko pričakujemo boljše rezultate na področju socializacije otrok, če hkrati strokovno delujemo na otroke in tudi starše. Z vzporednim delovanjem ustvarjamo ugodnejše pogoje za razvoj otrokove osebnosti, uresničujemo načelo medsebojnega sodelovanja in ustvarjamo pogoje za kontinuirano vzgojno delovanje. Sodelovanje je nujno zato, ker otrok z vstopom v vrtec prvič prehaja iz znanega socialnega okolja v neznano socialno okolje. To je pomemben trenutek v otrokovem življenju, saj se otrok prvič sreča z dvema socialnima okoljema. Otrok je pod vplivom različnih dejavnikov v teh okoljih, zato si moramo prizadevati, da se ti dejavniki čim bolj med seboj približajo.

Dogaja se, da v okolju, v katerem živijo in delajo starši, nimajo pogojev za zadovoljitev potreb, kot so potrebe po pripadanju, ljubezni in po spoštovanju.

Pedagoški delavci vrtca, zlasti vzgojitelji, imajo pri tem pomembno vlogo, ki jo lahko uresničujejo z resničnim, vsebinsko bogatim sodelovanjem s starši. Takšno sodelovanje po eni strani krepi in usposablja starše za uspešnejše delovanje na otrokov razvoj, po drugi strani pa vpliva tudi na boljše delovanje njih samih.

Vzgojitelji so postavljeni še pred večjo odgovornost. Od njih se zahteva, da spodbujajo povezovanje s starši, da jih vzdržujejo in bogatijo. Zagotavljanje sodelujočih medsebojnih odnosov med starši in vzgojitelji pa je povezano s korenitimi spremembami njihovih vlog in pojmovanja medsebojnih odnosov (Lepičnik - Vodopivec 1996).

5 POSTOPNO UVAJANJE OTROKA V VRTEC

5.1 Uvajalno obdobje

Otroka je treba uvajati v vrtec postopno. Tudi če je otrokov prvi odziv na vrtec dober, naj ga starši ne bi dlje časa puščali samega. Majhen otrok mora postopoma premagati strah (Demšar 2001). V Kurikulumu za vrtce (2007) piše, da je postopno uvajanje v različne programe vrtca pravica staršev. Še posebej je pomembno, da imajo starši pravico do postopnega uvajanja v vrtec in možnost, da se s strokovnim delavcem dogovorijo za najbolj sprejemljiv način vključevanja svojega otroka v vrtec. Sodelovanje med vrtcem in starši je pomemben vidik kakovosti predšolske vzgoje, saj prav to sodelovanje prispeva k ustreznemu dopolnjevanju

družinske in institucionalne vzgoje. V članku (Snoj 2001: 5–7), ki sem ga zasledila, je zapisano, da se v številnih vrtcih srečujejo z ignoriranjem staršev, ki se jim zapira vrata, medtem ko malčki v stiski jokajo dan za dnem, dokler se ne vdajo v novo rutino, ali pa jih obupani starši izpišejo iz vrtca. Na takšen pristop že dolgo opozarja N. Turnšek (Snoj 2001). Poudari, da lahko starši veliko pomagajo v prvih dneh in tednih uvajanja otroka v vrtec. Kakšno bo uvajanje, je prepuščeno vzgojiteljici, ali bo to en dan z vsemi starši in otroki na kupu ali tri tedne ali pa bo naredila načrt za vsakega otroka posebej glede na njegov položaj. So vrtci in vzgojiteljice, ki premišljeno in s posluhom za otroka načrtujejo uvajanje. Sproti spoznavajo starše in otroke, se dogovarjajo in prilagajajo. Vsak otrok se uvaja drugače in to je pomembno. Eni otroci se bodo hitreje uvedli v vrtec, drugi počasneje. N. Turnšek poudarja, da mora biti skupno vsem povabilo k sodelovanju, skupni poti do cilja. A.

Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2011) pravita, da otroku s postopnim uvajalnim obdobjem omogočimo lažji prehod v vrtec in da je uvajanje otroka v življenje v vrtcu proces, ki zahteva svoj čas, pri tem pa je seveda pomembnih več dejavnikov – med prvimi je ta, da se starši in otrok dobro pripravijo na vrtec. Z. Zalokar Divjak (2000) pravi, da je prva prava ločitev otroka od staršev ob vstopu otroka v vrtec. Glede na izkušnje je priprava staršev na ločitev od otroka pomembnejša, saj otroci po navadi hitro prebrodijo prvo krizo, starši pa zavestno ali podzavestno podaljšujejo obdobje uvajanja. Ko mama odide iz skupine, se večinoma otrok hitro potolaži in preneha jokati. Za to poskrbijo vzgojiteljice in za njih je vsak otrok izziv za njeno uspešno delo.

5.2 Posebnosti uvajalnega načina

Pri uvajanju v prvi starostni skupini moramo biti posebej pozorni na otrokovo spanje in hranjenje. Če se otrok še doji, je dobro, da mati začne prilagajati obdobje dojenja na čas doma, da ne bo otrok odvrnjen od prijetnih ritualov, ki jih ima z mamo. Pri spanju pa se otroci v prvem starostnem obdobju zelo razlikujejo. Nekatere bo ob njihovem času preprosto »zmanjkalo«, ne glede na to, kaj se dogaja okrog njih in kdo je z njimi, drugi bodo zaspali le ob prisotnosti mame ali po dojenju. V takih primerih je potrebna strpnost. Za otroke vseh starosti velja, da so jim rituali, ki jih imajo pred spanjem, dragoceni. Tudi okolje, v katerem zaspijo, je zanje pomembno.

V vrtcu se srečajo z ležalniki, različnimi zvoki, vonjem itn. Zato je pomembno, da se jim na začetku pričara vsaj nekaj običajnih procedur pred spanjem ali pri samem uspavanju. Otrok v prvem starostnem obdobju še ne zna besedno sporočati, kaj doživlja in čuti. Že njegova utrujenost ga zmede, zato se slabše odziva na starše in vzgojitelje (Varjačič - Rajko 2007).

Tudi uvajanje otrok druge starostne skupine je pomembno, vendar je o tem zelo malo zapisanega oziroma poudarjenega. Veliko avtorjev se opredeljuje le na prvo starostno obdobje. Glede na izkušnje, ki sem jih pridobila pri uvajanju otrok druge starostne skupine, lahko zapišem, da imajo v večini starejši otroci probleme pri navezovanju stikov s preostalimi otroki. Doma so bili vajeni večinoma družbe odraslih, zato ne vedo, kako navezati stik s preostalimi otroki. Tu imajo vzgojitelji in starši pri uvajanju zelo pomembno vlogo. Večina otrok v drugem starostnem obdobju vstopi v vrtec s ponosom, da gre v vrtec. Vse je lepo in prav, dokler ne ostanejo sami v vrtcu. Pomembno je, da se starši z otrokom pogovarjajo o vrtcu, jim povedo, kaj se v vrtcu počne, koga bodo v vrtcu spoznali in na koga se lahko obrnejo, če bodo imeli kakšne težave. Starši naj otrokom povedo, kje bodo oni tisti čas, ko bodo oni v vrtcu, saj bodo tako lažje razumeli starševsko odsotnost in nujnost po vključitvi v vrtec. Pri tem starostnem obdobju je pomemben pogovor, saj ti otroci razumejo in dejansko lahko svojo stisko ubesedijo, kar je pozitivna značilnost, saj v prvi starostni skupini tega ni. Otroci bodo svoj prehod z doma na vrtec lažje preklopili, če bodo imeli s seboj kakšno svojo igračo od doma. Otroci so radovedni in jim ta način pomaga pri navezovanju stikov z vrstniki. Lahko rečem, da se starejši otroci lažje in hitreje prilagodijo kot pa mlajši otroci. Te trditve sem v sklopu empiričnega dela diplomske naloge tudi preverila.

5.3 Priprava otroka na vstop v vrtec

Na prihod v vrtec se pripravljajo otroci in starši, saj bo to za njih nova izkušnja v življenju. Tako kot pri drugih stvareh v življenju je tudi tu pomembno, da smo na nove izkušnje pripravljeni. S pomočjo priprave imajo otrok in starši možnost miselno in čustveno predelati izzive novih okoliščin (Varjačič - Rajko 2007). Za starše otrok, ki začnejo obiskovati vrtec z novim šolskim letom, so organizirani sestanki, na katerih jih seznanijo z delom in življenjem v vrtcu (Demšar 2001).

Varjačič - Rajko (2007) meni, da naj bo priprava na prvi vstop v vrtec sproščena in da sploh ni nujno, da je sistematična. Zanjo si vzemimo veliko časa, zato je dobro, da jo začnemo mesec ali dva pred vpisom v vrtec in jo nadaljujemo do dejanskega sprejema.

Starši naj se z otroki o vrtcu pogovorijo. Z otroki druge starostne skupine govorimo o tem, kakšno je življenje v vrtcu, zakaj otroci hodijo v vrtec, kaj se v vrtcu počne itn. Dobro se je pogovoriti o tem, na koga se lahko otrok obrne, če smrka, če je žejen, če mora na stranišče, če ima probleme s sovrstniki, kakšna je v vrtcu hrana itn. Če je otrok pripravljen sodelovati v pogovoru, odgovorimo na njegova vprašanja. Vrtca nikakor ne smemo povezovati z grožnjo, npr.: »V vrtcu boš pa že videl.« Otroku lahko povemo, da se bo v vrtcu igral z otroki in sklepal nova prijateljstva. Če bo otrok pred vpisom obiskal vrtec, ga bo vse skupaj še bolj zanimalo. Starši naj se pogovorijo tudi z osebjem vrtca. Večina vrtcev po vpisu otroka v vrtec pripravi sestanke za starše, na katerih predstavijo program vrtca in odgovarjajo na vprašanja. Vsekakor se je treba pred prihodom v vrtec pogovoriti z vzgojitelji, saj bodo oni tisti, ki bodo v neposrednem stiku z otrokom. Sodelovanje z vzgojitelji je pomembno za uspešno uvajanje in dobro počutje otroka v skupini.

Pomembno je, da starši in vzgojitelj uskladijo poglede na uvajanje, kot so: okvirni čas uvajanja, prisotnost staršev v skupini, kdaj in kako se boste poslavljali od otroka, kaj boste počeli v skupini, ko boste uvajali otroka. V pogovoru z vzgojiteljico se je pomembno pogovoriti tudi o odzivih na občasne ločitve od staršev, otrokovih izkušnjah z otroki in odraslimi, o otrokovih potrebah, najljubših igračah, navadah spanja in hranjenja ter o boleznih. Starši se lahko z vzgojiteljico dogovorijo o obisku vrtca. Tako bodo lahko starši in otrok spoznali prostore v vrtcu (garderobo, igralnico, stranišče, igrišče …) in opazovali potek dela v vrtcu. Starši si lahko z malo domišljije doma pričarajo situacijo iz vrtca in se z otrokom igrajo vrtec. Tako si bo otrok lažje predstavljal, kaj bo počel v vrtcu, kaj bodo počeli vzgojiteljica, kuharica, hišnik itn.

Med uvajanjem otroka na vrtec morajo starši pomisliti na različne razvojne premike, kot so: ukinitev dojenja, hiter prehod na drugačno vrsto hrane, odvajanje od dude ali stekleničke, selitev otroka v drugo spalnico, zahteve po tem, da bi bil otrok suh, če še ni, spremembe ritualov zbujanja in ritualov pred spanjem. Vse te razvojne premike naj starši uredijo pred otrokovim vstopom v vrtec (vsaj nekaj mesecev pred vstopom v vrtec). Med uvajanjem ni zaželeno, da bi pri otroku poskušali doseči hitre razvojne premike. Če se v družini dogajajo kakšne spremembe, kot so: selitev, izguba bližnje

osebe, hujša finančna stiska, konflikti med partnerjema, izguba službe, rojstvo otroka itn., naj starši raje odložijo otrokovo uvajanje na vrtec za kakšen mesec dni ali pa ga vpišejo v vrtec naslednje šolsko leto. Pri vstopu otroka v vrtec se morajo starši navaditi na spremenjen družinski ritem. O uvajanju otroka na vrtec morajo starši obvestiti delavce v službi, saj bo prihajalo do določenih izhodov ali daljših odsotnosti. Starši si morajo za uvajanje otroka v vrtec vzeti kakšen teden več dopusta, kot so nameravali, saj lahko pride do določenih zapletov (prav tam).

Sorko (2004) meni, da naj se priprava na vrtec začne že v družini. Otroku je treba pojasniti, zakaj mora v vrtec, mu predstaviti vrtec v pozitivni luči. Starši naj otroku pripovedujejo o življenju v vrtcu in si skupaj z njim vrtec tudi ogledajo.

Otrokom morajo povedati, da se bodo vedno vrnili ponje. Previdni pa morajo biti pri svojih obljubah, da se jih držijo. Otrok bo hitro izgubil zaupanje v starše, ki bodo prišli ponj pozneje, kot so obljubili. Izmislijo naj si pomirjajoč obred za slovo, ki bo otroku pomagal, da se bo lažje navadil na slovo. Starši morajo biti tisti, ki vzgojitelju predajo otroka v naročje, in ne nasprotno, da ga mora vzgojitelj trgati iz njegovega naročja.

5.4 Prvi dnevi v vrtcu

Pa je tukaj tisti dan, ko se prvič z otrokom odpravite v vrtec. Prvi dan je mogoče najtežji. Pozneje pa se boste počutili v vrtcu kot doma, bolje boste poznali ritem skupine in vzgojitelje v njem. Otrok po nekaj dnevih spoznava, da gre zdaj

In document UVAJANJE OTROKA V VRTEC (Strani 24-0)