Tipi družin - Vrste in tipi družin - UVAJANJE OTROKA V VRTEC

1.2 Vrste in tipi družin

1.2.2 Tipi družin

Švajner (1998) piše, da je otrok pogoj, da se oblikuje družina, vendar pa poznamo kar nekaj tipov družin in ne le enega. Če je kakšna družina malo drugačna, jo že teorija označuje za nenormalno. Popolna idealnost je torej dvostarševska družina. Ko družina opravlja svoje naloge, kadar odrasli otrokom omogočijo ustrezen

življenjski prostor, jim pomagajo v komunikaciji z zunanjim svetom, so jim za vzgled in otrokom s tem krepijo spoštovanje in samopodobo, se družina pojmuje kot normalna. Satir (1995) pravi, da poznamo več tipov družin, in sicer: nuklearno, enoroditeljsko, reorganizirano, razširjeno in rejniško družino.

Nuklearna družina predstavlja popolno družino, ki jo sestavljajo starši z vsaj enim otrokom. Je dvogeneracijska, sorodniki se v izolirano družinsko okolje nuklearnih družin ne vključujejo in ne pomagajo družini na noben način. Vendar to ne pomeni, da nimajo stikov, saj nuklearne družine dopuščajo nudenje pomoči sorodnikov na različne načine, na primer pri varstvu otrok, gospodinjskih opravilih itn.

Enoroditeljska družina je obstajala že v preteklosti in ni produkt današnjega časa. Delimo jo lahko na enoroditeljsko izvorno materinsko (nastane ob rojstvu otroka in za otroka skrbi mati) in enoroditeljsko izvorno očetovsko (nastane ob rojstvu otroka in za otroka skrbi oče). Lahko pa enoroditeljska nastane zaradi določenih posledic (smrt, razveza) in se deli na posledično materinsko družino in posledično očetovsko družino. Poznamo tudi pogojno enoroditeljske družine, ki nastanejo, če eden od članov družine ni prisoten v družinskem življenju zaradi bolezni, alkoholne odvisnosti ali zaradi katere druge odvisnosti.

Reorganizirana družina je tak tip družine, za katero se uveljavlja kot posledica velikega števila ločitev in ponovnih sklenitev zakonskih zvez (Lawson Jones in Moores 2004). Praper (1995) pa piše, da je reorganizirana družina sestavljena iz starša in otroka z novim partnerjem in njegovimi otroki oziroma s skupnim otrokom. Skupno vsem reorganiziranim družinam je, da se zaradi različnih vzrokov ponovno združijo prej razdružene družine. Praper (1995) navaja tri načine:

mati z otroki, ki se poroči z moškim brez otrok; oče z otroki, ki se poroči z žensko brez otrok, ter mati in oče z otroki iz prejšnjega zakona. Ta tip družine tvorijo ponovno poročeni pari z otroki. Otroci so lahko od enega partnerja, od obeh partnerjev iz prejšnjih zvez ali pa skupni otroci partnerjev. Vsi člani reorganizirane družine (partnerja, otroci, nekdanji partnerji) vplivajo drug na drugega. Vsak mora imeti svoj prostor in vsak član je pomemben za takšno reorganizirano družino.

Razširjeno družino pa sestavljajo od tri do štiri generacije, ki živijo v skupnem gospodinjstvu. Praper (1995) piše, da so vse generacije med seboj povezane in vplivajo druga na drugo. Razširjena družina nastane takrat, ko mladi par ostane pri starših enega od njiju. Ko se jima rodi otrok, so tako skupaj tri generacije – otrok,

starši in stari starši. Vendar se s tem, ko živijo skupaj tri generacije, pojavlja večja možnost konfliktov glede vzgajanja otroka. Največkrat prihaja do konfliktov med materjo otroka in babico. Babica si seveda želi, da bi jo vnuk ohranil v lepem spominu, zato mu pri vzgajanju popušča in ga razvaja. Otrok, ki ga vzgajajo hkrati starši in stari starši, postaja zmeden in ne ve, kaj je prav in kaj ne. Razširjena družina funkcionira le, če se vzpostavi partnerske odnose in notranje meje med seboj. Edino tako se omogoči staršem otroka, da lahko vzgajajo otroka brez tekmovanja glede tega, koga bo imel otrok raje. Različni avtorji navajajo, da vse razširjene družine niso enake. Poznamo vertikalno razširjeno družino, ki je sestavljena iz treh generacij, ki so v skupnem gospodinjstvu (stari starši, starši in otroci). S podaljševanjem življenjske dobe takšna družina postaja vse bolj običajna. Naslednja razširjena družina je horizontalno razširjena družina, ko v enem gospodinjstvu skupaj živijo družine bratov in sester (Lawson, Jones in Moores 2004). Klasično razširjeno družino sestavlja več družin, ki so med seboj sorodstveno povezane in živijo skupaj v isti hiši, isti ulici ali na istem območju. Značilna sta strnjena lokacija prebivanja in pogostost obiskov. Zadnja pa je modificirana razširjena družina, v kateri pa živijo ločeno od svojega sorodstva, vendar imajo z njimi redne stike. Takšne družine si med seboj tudi pomagajo in se podpirajo (Barle - Lakota, Počkar in drugi 2004).

Naslednja je rejniška družina, ki ima vse zakonitosti države, vendar je v bistvu za otroka drugačna, druga.

Rejniška družina je celotna družina, ki jo sestavljajo rejnik in vsi družinski člani. V njej veljajo družinska pravila, vloge so razdeljene med družinske člane, v družini se delijo delo in obveznosti. Pomembno je, da se pri odločanju za rejništvo vsi družinski člani pogovorijo o tem, ali so pripravljeni na sprejem tujega otroka, na spremembe v družini, ali so pripravljeni na sodelovanje s Centrom za socialno delo in na sodelovanje z otrokovo matično družino ter skupaj sprejmejo odločitev za rejništvo (Satir 1995).

S posvojitvijo otrok nastane podobno razmerje, kot je sicer med starši in otroki. Pri posvojitvi gre za varstvo otrok, ki nimajo staršev oziroma le-ti za njih ne skrbijo. Pri posvojitvi gre za pravni postopek, ki omogoča pravno razmerje med posvojiteljem in posvojencem. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih posebej določa, da mora družbena skupnost dajati posebno varstvo mladoletnim otrokom, ko je ogrožen njihov razvoj (Geč, Korošec 1999).

11 1.3 Odnos staršev do otroka

J. Lepičnik - Vodopivec (1996) pravi, da so starši po svoji naravni in družbeni funkciji tudi vzgojitelji svojih otrok. Občutek materinstva in očetovstva jim nalaga, da vzgajajo otroke v odgovorne odrasle in da skrbijo za njih. Pri tem so starši običajno nesebični, želijo, da bi njihovi otroci dosegli želene cilje in se pri tem naravno razvijali. Prodanovič (1981) piše, da bi vzgojitelj razumel obnašanje staršev do otrok in da bi uspešno sodeloval s starši, mora poznati nekatere značilnosti staršev. Tako ločimo: preveč skrbne starše, stroge starše, ambiciozne starše, prezaposlene starše in demokratične starše.

Preveč skrbni starši so tisti starši, ki živijo v nenehnem strahu, da se bo otroku kaj zgodilo v času, ko niso ob njem. Prevladujejo predvsem matere. Po navadi ne morejo presoditi otrokovih sposobnosti pri njegovem samoosvajanju, ampak po nepotrebnem pomagajo otrokom pri zadovoljevanju njegovih potreb in njegovih obveznostih. Tako ravnajo od zgodnjega otroštva pa vse do otrokove zrelosti. Ves čas mu dopovedujejo, da tega on ne zmore, jaz bom hitreje; da se ne boš ti mučil, se bom jaz namesto tebe ... Otroci takih staršev postanejo nesamostojni in negotovi.

Otrokov razvoj in njegova odvisnost od staršev se podaljšujeta, če so starši v nenehnem strahu, ki ga občutijo, takoj ko niso skupaj z otrokom. Ti starši menijo, da je njihova prevelika skrb za otroka vrlina in da so boljši od staršev, ki se ne »brigajo«

toliko za svoje otroke. S takim tipom staršev je težko sodelovati in preiti na isto točko razmišljanja. Taki starši z dvomom gledajo na vse, kar se dogaja v vzgojno-varstveni organizaciji. Ob najmanjši otrokovi pritožbi že mislijo, da zanj ne skrbijo dovolj in da ga zapostavljajo. Takšnim staršem je težko dopovedati, da naj se ne bojijo za svojega otroka. Boljše jih je poslušati, da se razbremenijo. Vliti jim je treba zaupanje in jih prepričati, da jih vzgojitelj razume, potem pa počasi razvijati medsebojno zaupanje. Če je otrok doživel v skupini neprijetnosti, je nujno, da te stvari staršem pove vzgojitelj sam in ne otrok (prav tam).

Strogi starši so do svojih otrok strogi, ukazovalni in ne dovoljujejo nasprotovanj. Otroci takih staršev so tihi, ne obnašajo se naravno, ampak živijo v strahu pred kaznovanostjo, o doživljajih iz vrtca ali igre ne pripovedujejo, saj se bojijo, da bi jih starši narobe razumeli. Otrok strogih staršev vedno počne samo tisto, kar mu narekujejo drugi, nikoli ne pove, kaj misli sam, ne doma in ne zunaj. Takšni otroci tudi v vrtcu izpolnjujejo vse ukaze vzgojitelja, vrstnikov in drugih ljudi. Ko ti

otroci odrastejo, nimajo svojega odnosa do ničesar. Nekateri se zaprejo vase in ne spustijo blizu nikogar. To, da otrok nasprotuje staršem, še ne pomeni, da jih ne spoštuje, vendar uveljavlja svojo osebnost, svoj jaz. Vzgojitelj se mora znati zadržati, da njegove izjave staršem o otrokovem obnašanju ne bodo vzrok za otrokov strah pred pričakovano kaznovanostjo. Z različnimi oblikami sodelovanja s starši je treba starše opozoriti, da bi bilo bolje otroka spodbujati in motivirati (prav tam).

Ambiciozni starši želijo svoje neizpolnjene ali neuresničene želje za vsako ceno uresničiti pri svojem otroku ne glede na to, ali si otrok to želi ali ne. Če se te želje ujemajo z otrokovimi željami, je uspeh zagotovljen, če ne, pa so starši z otrokom nezadovoljni. Iz tega dobimo nesrečne starše in nesrečnega otroka. Staršem se je podrl načrt, otrok pa je nesrečen zato, ker ga starši ne razumejo. Če starši vztrajajo, naj se otrok razvija skladno z njihovimi željami, se lahko zgodi, da otrok ne bo imel pravega otroštva. Otrok lahko zaradi tega postane brezvoljen, nervozen, nezainteresiran, največkrat brez želja, da bi napredoval. Pomemben vpliv ima vzgojitelj, ko se izkaže, da so starši nezadovoljni zaradi otrokovega nezanimanja, kot so ga pričakovali (prav tam).

Prezaposleni starši so tisti starši, ki se jim kar naprej mudi, vsak trenutek imajo že vnaprej določen in imajo do vsega zelo odgovoren pristop. Njihovo odsotnost želijo nadomestiti s kupom igrač, z izpolnjevanjem nepotrebnih želja ter s kupovanjem nepotrebnih stvari. Vse to se jim zdi pogoj za pravilen otrokov razvoj.

Obveznost staršev je, da otrokom zagotovijo temeljne pogoje za življenje in jim namenijo posebno pozornost, da se bo otrok vsestransko razvijal ob različnih dejavnostih. Takšno prizadevanje zahteva njihov čas in razporeditev dela med družinske člane. Kadar staršem zmanjka časa za otroka, je otrok bolj ali manj prepuščen samemu sebi in naključnim vplivom različnih dejavnikov. V svoji okolici se bo zanimal za vse, kar je vznemirljivo in ne preveč naporno. Zanemarjenost otrokove vzgoje je težava, ki so jo predvsem zakrivili starši. Ko se ti srečujejo z razvojnimi problemi, sta v prvi vrsti kriva okolje in družba, vendar pa bi starši morali najprej najti vzrok v zanemarjanju lastnih obveznostih do otroka. V vseh oblikah sodelovanja s starši moramo poudarjati posledice prezaposlenosti staršev, ki zanemarjajo otroka prav takrat, ko ga otrok najbolj potrebuje. Starše je treba opozarjati, kako pomembno je, da popoldne preživijo skupaj z otrokom, pa čeprav bo potem življenjska raven malo nižja (prav tam).

Demokratični starši gradijo svojo avtoriteto na medsebojnem poznavanju, razumevanju in spoštovanju. Osebni vzgled je temelj vzgoje. Ti starši se do otroka vedejo spoštljivo, sproščeno, pogovarjajo se mirno, če je treba, pa tudi povzdignejo glas. Priznajo, če so se kaj zmotili ali če česa ne znajo. Oče in mama skrbita za otroka enakopravno, vplivata na njegov razvoj, skupaj prevzemata odgovornost, kadar nastanejo težave. Demokratični starši poznajo dobre in slabe otrokove lastnosti in se zavedajo, da so tudi sami odgovorni za dobre in slabe lastnosti. Otrokov razvoj spremljajo z doslednostjo, ne samo v družini, ampak tudi v vzgojno-varstveni organizaciji. Pregled imajo nad obnašanjem in uspehom svojega otroka ter lahko lasten vpliv prilagodijo otrokovim zmožnostim, vendar z odločitvami, o katerih so se dogovorili z vzgojitelji iz vzgojno-varstvene organizacije. Otrok takšnih staršev je sproščen, odprt za pogovore, je vesel, srečen in nasmejan, saj ima pri svojih starših ljubezen in varnost (prav tam).

2 NAVEZANOST MED OTROKOM IN STARŠI

2.1 Čustvena vez med otroki in starši

Trajna čustvena vez med dojenčkom in starši je navezanost, ki je obojestranska. K njeni kakovosti prispevajo vsi, dojenček in starši. Navezanost dojenčkom pomaga pri prilagajanju, saj jim zagotavlja, da bodo starši zadovoljiti njihove potrebe (Papalia, Olds in Feldman 2003). Varjačič - Rajko (2007) pravi, da o navezanosti otroka na starše dejansko ne sprašujemo, saj je samo po sebi umevno, da je otrok na starše navezan, Praper (1995) pa dodaja, da o navezanosti lahko govorimo šele takrat, ko otrok začne prepoznavati osebo, ki mu nudi vso nego in podporo.

Marjanovič Umek in Zupančič (2004) pravita, da je navezanost trajna čustvena vez med otrokom in njegovim skrbnikom. Kaže se kot vzorec vedenja, ki otroku zagotavlja bližino odraslega, enega od staršev, vedno ga pripelje v bližino in stik z njim. Vzorec navezanosti vsebuje cel sklop misli, čutenj, prepričanj in načrtov. Ima organski, biološki funkciji zavarovati otroka pred vrsto nevarnosti in razviti sposobnosti za samoobrambo. Varjačič - Rajko (2007) piše, da če je otrok na nekoga navezan, to bogati njegovo družabno sfero in govori o otrokovi pripravljenosti

prenesti del nežnega čustva z ožje družine na širši družbeni krog. Navezanost nam pomeni odprtost, radovednost in zaupanje v druge ljudi.

2.2 Faze razvoja navezanosti in tipi navezanosti

Mati in otrok prispevata k varnosti navezanosti. To počneta z odzivanjem drug na drugega. Skoraj vse dojenčkove dejavnosti, ki izzovejo odziv odraslega in prispevajo k navezanosti drug na drugega, so: sesanje, jok, smeh, oprijemanje in gledanje starše v oči. Dojenčki že pri osmih tednih nekatera vedenja bolj usmerjajo k materam kot k drugim ljudem. Zbliževanje staršev z dojenčkom je uspešno le, če se starši odzovejo na dojenčkove odzive z izražanjem navdušenosti ali pa le s toplim odzivom. Z dojenčkom naj imajo starši pogoste telesne stike in mu omogočajo svobodno raziskovanje okolja (Ainsworth 1969, v Papalia, Olds in Feldman 2003).

Razvoj navezanosti po Marjanovič Umek in Zupančič (2004) poteka v štirih fazah:

faza pred navezanostjo, faza oblikovanja navezanosti, faza jasne navezanosti in faza oblikovanja recipročnega odnosa. Faza pred navezanostjo traja do približno šestega tedna otrokove starosti. Dojenčki v tem obdobju še niso navezani na določeno osebo, zato se tudi ne vznemirijo, ali le-te ni v njihovi bližini. Faza oblikovanja navezanosti traja do približno osmega meseca otrokove starosti. Dojenčki se odzivajo na eno ali več oseb, ki skrbijo zanje, kljub temu pa ne protestirajo, če teh dotičnih oseb ni v bližini. Naslednja faza je faza jasne navezanosti in traja do približno leta in pol oz. do dveh let. Dojenčki izražajo nejevoljo, če dotične osebe ni v njihovi bližini. Tudi v njeni prisotnosti ji s pogledom in z gibalno aktivnostjo ves čas sledijo. Predstavlja jim varno zavetje, kamor se med raziskovanjem okolja lahko vedno zatečejo po tolažbo in čustveno oporo. Zadnja pa je faza oblikovanja recipročnega odnosa in traja od približno leta in pol oz. od dveh let naprej. Malčki že razumejo razloge za odsotnost dotične osebe in tudi predvidevajo, da se bo vrnila. Otroci si skozi faze, naštete zgoraj, izoblikujejo trajen čustveni odnos z eno ali več dotičnimi osebami. Te osebe jim dajo občutek varnosti tudi takrat, ko niso prisotne v otrokovi bližini, saj čustveni odnos z njimi ponotranjijo. Razvije se notranji delovni model navezanosti.

M. Ainsworth (po Papalia, Olds in Feldman 2003) je na domu opazovala dojenčke, stare leto dni. Uporabila je tehniko »tuje situacije«, ki jo sestavlja niz osmih dogodkov, ki skupaj trajajo manj kot pol ure. V tej tehniki mati v tem času

dvakrat zapusti prostor, dojenčka pa pusti v njem. Prvič ga pusti z neznancem, drugič pa samega, vendar se neznanec vrne v prostor pred materjo. Mati dojenčka znova spodbuja pri igri in raziskovanju ter ga po potrebi tolaži. Avtorica je s sodelavci zaznala tri osnovne vzorce navezanosti: dojenčki z varno navezanostjo, dojenčki z izogibajočo se navezanostjo in dojenčki z ambivalentno navezanostjo. Dojenčki z varno navezanostjo ob ločitvi od matere jokajo in protestirajo, ko se vrne, pa jo veselo pozdravijo. Mater uporabljajo kot varno zatočišče, kamor se lahko po raziskovanju okolice vrnejo po potrditev. Dojenčki z izogibajočo se navezanostjo ob ločitvi od matere le redko jokajo, ko se vrne, pa se je izogibajo. Velikokrat so jezni in se ne zatečejo k materi; upirajo se, če jih pestujemo, še bolj pa, ko jih odložimo.

Dojenčki z ambivalentno navezanostjo občutijo strah še pred materinim odhodom, ko mati zares odide, pa so zelo razburjeni. Ko se mati vrne, dojenčki svojo ambivalentnost kažejo tako, da želijo stika z njo, hkrati pa se ji upirajo, tako da jo brcajo in se skušajo rešiti iz njenega objema. Ta tip otrok ne raziskuje veliko in jih je težko potolažiti.

2.3 Navezanost in uvajanje otroka v vrtec – pot do samostojnosti Pri vstopu otroka v vrtec lahko vidimo, da se otrok zaradi navezanosti na mater težko loči od nje. Tukaj je predvsem pomemben vzgojiteljev pristop. Varno navezan otrok se hitro vključi v dejavnosti in z zaupanjem sprejme vzgojiteljico, a še vedno računa na starševsko pomoč. Ni rečeno, da pri ločitvi od staršev ne protestira.

Izogibajoči se otroci vztrajajo pri svoji neodvisnosti ter ne iščejo pomoči staršev in vzgojiteljev. Čas je tisti, ki bo pokazal, ali se bo otrok v nekem trenutku zlomil ali pa bo vztrajal pri svoji neodvisnosti. Ti otroci se navežejo na druge ljudi, z njimi sodelujejo in so zelo samostojni. Ambivalentno navezani otroci se težko ločijo od staršev in se jih oklepajo. To so otroci, ki potrebujejo čas, da spoznajo nove ljudi, okolje, pozneje pa lahko vzpostavijo dobro navezanost z vrstniki in vzgojiteljem.

Obdobje uvajanja se lahko izkaže za zelo burno obdobje, ki zahteva veliko potrpežljivosti staršev (Varjačič - Rajko 2007).

»Ko otroci telesno, spoznavno in čustveno dozorevajo, se začnejo osamosvajati prav od tistih odraslih, na katere so najbolj navezani« (Papalia, Olds in Feldman 2003: 195) Narava spodbudi v otroku potrebo po osamosvojitvi in

uveljavljanju v svetu, v katerem živi. S pravo spodbudo, z njegovim razvojem in s priznanjem za uspeh dobi otrok priložnost za samostojno dejavnost. Ob teh dejavnostih sodelujejo najprej starši, druge osebe v stiku z otrokom in tudi vzgojitelji. Pomembno ob tem je opazovanje razvoja otroka, kaj ga zanima in kako lahko uresniči svoje težnje po tem. Pri vsakem novem dejanju naleti na ovire in težave. Otroku je treba omogočiti, da bo čim pogosteje dosegal uspehe z lastnim trudom, in mu pomagati pri njegovih korakih v svet (Košiček 1992). Varjačič - Rajko (2007) deli otrokovo odvisnost do samostojnosti po starostnih obdobjih. Najprej je odnos z materjo do otroka najtesnejši odnos, čeprav se ga otrok še ne zaveda. To so prvi tedni, ko otrok doživlja mater kot del sebe oziroma okolja. V tem obdobju je otrok popolnoma odvisen od matere, saj je nebogljeno bitje. Po prvih tednih pa se že lahko opazi otrokova aktivnost. Otrokova budnost se podaljša, otrok je bolj aktiven oziroma radoveden, raziskuje materin obraz, telo itn. Otrok se zaveda, da je mati edinstvena in da je okrog njega veliko različnih ljudi, ki se nanj različno odzivajo. S prvim letom pa se začne aktivno raziskovanje okolja. Pred njim je velik spekter

In document UVAJANJE OTROKA V VRTEC (Strani 14-0)